Zvezdana: Razlika med redakcijama

odstranjenih 128 zlogov ,  pred 14 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
== Šestnajsto poglavje.==
 
Pipec, ki je po cele ure s prekrižanima rokama na žagiščnem vozu sedel ter priložnosti in časa dovolj imel za svetovno modroslovje in kovanje soseskinih novic , pretuhtal je v svojej modrej glavi in preštudiral , da mlada Zvezdana na Zabrdji , tista Črnolaskačrnolaska in pa doktor DragaiiDragan nista kar tako , kakor navadni ljudje , da se rada vidita in ljubita , ali kako bi dejal.
 
To važno stvar je pripovedoval vsakemu , kdor je mimo njegove žage šel in se hotel z njim razgovarjati.
 
Pa še nekaj važnega je opazil. Stara grajščakinja na Pasjaku obiskuje po njegovej misli prepogosto Draganove ter jih mora rada imeti. In življenje jej je minolo, svojih nima, premoženja pa neizmerno, komu ga bode zapustila, ako ne Draganovim ali pa istej Črnolaskičrnolaski :na Zabrdji.
 
Opiraje se na tako važne opazke delajo potem radovski možakarji pri kupi žganega take modre sodbe, da se bode mladi doktor posled še oženil na Zabrdji in kdo zna, ali ne bode nekdaj grad na Pasjaku njegov, kajti sedanji grajščak ga ima bajabajè le v najemu ali kali? „Vratislav»Vratislav starki godi, pa je,"« trdili so.
 
Neko popoldne sedita zopet gospod Kolovski in Vratislav na klopici pred ulnjakom pri kupici vina. Zvezdana je odšla k Vidi na Radovje in se ima še le proti večeru vrnoti.
 
„Vi»Vi se Čuditečudite, gospod doktor, da nisem ostal mož beseda, da sem pozabil prejšnjih svojih svetov, namreč : Hitite od tod , zapustite gorsko zakotje in pozabite podobe, ki se vam je uselila v prsi, kajti malo sreče bi vam obetala taka ljubezen,"« pravi črez nekoliko gospod Kolovski, dvigne Čašočašo in napije mlademu tovarišu.
 
„V»V resnici čudno •-nakljSjenaključje je to nadaljuje potem. „Kakor»Kakor črez noč postal sem drugih mišlijmislij in danes vam pravimipravim: Ostanite. Vedeli ste se prikupiti osebi;:, ki ima 'mnogo uprivaupliva na vašo bodočnost. Vaša nenadna prijateljica vam neki ni tuja, da si skoro ne umom;umem, kako da vam izkazuje večje zaupanje , kot je bila sicer njena -navada. Povedati vam moram, da je bila oni večer, ko sva se midva poslovila, pri meni in je dejala: „Doktor»Doktor naj ostane tu ; deklico sem našla objokano na vrtu in če se ljubita, ne smemo jima sreče kaliti."« Tako pritrdim naposled tudi jaz. Dolgo se že sicer poznava, gospod doktor, a sva si še skoro tuja. Jaz ne govorim rad o minolosti. Zaklel sem se, da nesem marsikaj s seboj v grob, kajti človeka nisem poznal, ki bi imel pravice do tega. A vi ste si jo pridobili zdaj, ker bodete varuh mojega otroka, ko mene več ne bode.«
 
290
 
 
„V resnici čudno •-nakljSje je to nadaljuje potem. „Kakor črez noč postal sem drugih mišlij in danes vam pravimi Ostanite. Vedeli ste se prikupiti osebi;: ki ima 'mnogo upriva na vašo bodočnost. Vaša nenadna prijateljica vam neki ni tuja, da si skoro ne umom; kako da vam izkazuje večje zaupanje , kot je bila sicer njena -navada. Povedati vam moram, da je bila oni večer, ko sva se midva poslovila, pri meni in je dejala: „Doktor naj ostane tu ; deklico sem našla objokano na vrtu in če se ljubita, ne smemo jima sreče kaliti." Tako pritrdim naposled tudi jaz. Dolgo se že sicer poznava, gospod doktor, a sva si še skoro tuja. Jaz ne govorim rad o minolosti. Zaklel sem se, da nesem marsikaj s seboj
 
ü grob, kajti človeka nisem poznal, ki bi imel pravice do tega. A vi ste si jo pridobili zdaj , ker bodete varuh mojega otroka , ko mene več ne bode."
 
Tako je jel pripovedovati stari gospod in videlo se mu je , da se mu taja srce pri marsikterem spominu, zatorej je naposled nekoliko pijače razgret povzdignol glas:
 
ü »Že v prvem trenotku, ko sem se seznanil z vami, mladi prijatelj, bil sem prijetno osupnen, kajti prepričal sem se, da ljubite navdušeno svojo sicer ubogo domovino, svoj mali nesrečni narod, da se niste napili v tujem svetu tujega, strupenega duha. Dober človek mora biti to, dejal sem sam pri sebi; srce ima na pravem mestu in veselil sem se, odkritosrčno vam povem, vaše druščine. Oživelo mi je zopet življenje, pomladil sem se in največja tolažba mi je bila delati z vami v blagor tega nepopačenega ljudstva v gorskem zakotji. Kar pa je bilo najlepše v tem, to je spomin mojih mladostnih let, ko sem pred ,tridesetimi leti kot mlad pravoslovec mislil in navduševal se enako vam •zaza ,pravice in svobodo svojega zatrtega naroda. Žalibog, da so mi zagrenile te najkrasnejše sanje, da sem plačeval s srečo svoje bodočnosti one blage ideje, ki so se mi dozdevale tedaj in še tudi danes pravične , brez madeža, naravne. A naj vam natančno potĆmpovém svojo zgodovino , da umete , kar vam je. bilo nejasnega doslej , da veste , v kakovem- razmerji je odrastla vaša nevesta , in si premislite , dokler je še čas , ali ostanete tu , ali se umaknete iz mesta , ki ima več tragike, mnogo več romantike v sebi, kakor bi se sodilo po zvunanjem.
„Že v prvem trenotku, ko sem se seznanil z vami, mladi prijatelj, bil sem prijetno osupnen, kajti prepričal sem se, da ljubite navdušeno svojo -sicer ubogo domovino, svoj mali nesrečni narod, da se niste napili
 
Ne čudite se, vam sem bil tujec do današnjega dne in ostanem sosedom in okoličanom tudi v prihodnje, kajti te besede so govorjene le vam. Ohranite jih z,-se!
ü tujem svetu tujega , strupenega duha. Dober človek mora biti to, dejal sem sam pri sebi; srce ima na pravem mestu in veselil sem se, odkritosrčno vam povem, vaše druščine. Oživelo mi je zopet življenje, pomladil sem se in največja tolažba mi je bila delati z vami v blagor tega nepopačenega ljudstva v gorskem zakotji. Kar pa je bilo najlepše
 
Rodil sem .se le dve uri hocb,hodá od tod in enoéno uro od gradůgradú na Pasjaku pod slamnato streho zagorskega kmeta,. Ono poslopje še stoji. Milo se mi je storilo, ko sem se peljal pred nekimi tedni skozi rojstno vas , pri njegovem pogledu , a vse je izumrlo ; tuji ljudje stanujejo ondi in tudi jaz sam senasem se potujil. Pač mnogo lepše je bilo nekdaj. BrezBrezskrbno sem živel in v krasnej bodočnosti sem uzore koval. A oni ideali so zbežali za drugimi, za vero o prijateljstvu in ljubezni.
ü tem, to je spomin mojih mladostnih let, ko sem pred ,tridesetimi leti kot mlad pravoslovec mislil in navduševal se enako vam •za ,pravice in svobodo svojega zatrtega naroda. Žalibog, da so mi zagrenile te najkrasnejše sanje, da sem plačeval s srečo svoje bodočnosti one blage ideje, ki so se mi dozdevale tedaj in še tudi danes pravične , brez madeža, naravne. A naj vam natančno potĆm svojo zgodovino , da umete , kar vam je. bilo nejasnega doslej , da veste , v kakovem- razmerji je odrastla vaša nevesta , in si premislite , dokler je še čas , ali ostanete tu , ali se umaknete iz mesta , ki ima več tragike, mnogo več romantike v sebi, kakor bi se sodilo po zvunanjem.
 
A tedaj sem bil šoše mlad Kolar. Prokletstvo in izdajalstvo mi je vsililo cehiceló sedanje izmišljeno psoydopseydo-ime. Pravoslovje sem študiral ter hodil vsako leto semsèm v grad Pasjak na počitnice.
Ne čudite se, vam sem bil tujec do • današnjega dne in ostanem sosedom in okoličanom tudi v prihodnje, kajti te besede so govorjene le vam. Ohranite jih z,-se!
 
BanjciRanjci grajščak je isti Časčas umrl in sedanja grajščakinja me je izvolila za domačega učitelja štirinajstletnej hčerki , kajti poznala me, je od, mladih nog ter imela zaupanje v me. In bile so najlepše ure mojega življenja, ko sem bival na Pasjaku in pozabljal v grajskej druščini, da sem siromak, sin ubogega zagorskega kmetiča.
Rodil sem .se le dve uri hocb, od tod in eno uro od gradů na Pasjaku pod slamnato streho zagorskega kmeta,. Ono poslopje še stoji. Milo se mi je storilo, ko sem se peljal pred nekimi tedni skozi rojstno vas , pri njegovem pogledu , a vse je izumrlo ; tuji ljudje stanujejo ondi in tudi jaz sam sena se potujil. Pač mnogo lepše je bilo nekdaj. Brez
 
 
291
 
skrbno sem živel in v krasnej bodočnosti sem uzore koval. A oni ideali so zbežali za drugimi, za vero o prijateljstvu in ljubezni.
 
A tedaj sem bil šo mlad Kolar. Prokletstvo in izdajalstvo mi je vsililo cehi sedanje izmišljeno psoydo-ime. Pravoslovje sem študiral ter hodil vsako leto sem v grad Pasjak na počitnice.
 
Banjci grajščak je isti Čas umrl in sedanja grajščakinja me je izvolila za domačega učitelja štirinajstletnej hčerki , kajti poznala me, je od, mladih nog ter imela zaupanje v me. In bile so najlepše ure mojega življenja, ko sem bival na Pasjaku in pozabljal v grajskej druščini, da sem siromak, sin ubogega zagorskega kmetiča.
 
Prišel pa je še drugi človek tedaj v grad, ki se je akoravno po letih in izkušnji starejši od mene, zanimal za mojo osebo in se imenoval mojega prijatelja.
 
Ker je bil on grajski oskrbnik in je bila njegova beseda tudi veljavna in več potov odločilna pri grajščakinji , štel sem si takovo prijateljstvo v veliko čast in prijetna mi je bila njegova druščina.
 
Tako mine nekaj let in jaz dovršim svoje študije in sprejmem v bližnjem trgu službo odvetniškega pomočnika.
Tako sem imel priložnosti občevati precej pogosto z grajsko gospo, z mlado Eugenijo, svojo nekdanjo učenko, in prejšnjim znancem oskrbnikom.
 
Ker je bila grajščakinja slabega zdravja , prepusti mi vse grajsko opravništvo, ki zahteva pravoslovnega znanja in popolni zastop v pravdnih in sodnijskih zadevah.
 
Kake dve leti minete tako. Jaz sem bil v gradu kakor domačin, grajščakinja me je spoštovala, stari prijatelj se je veselil moje druščine in mlada Eugenija , dorastla krasna gospica me je ljubila, kakor je še malo ženskih src ljubilo."
 
Pri teh besedah ,se trese starcu glas ; glavo podpré v dlan in zre nepremakljivo pred se. Potem pa prime kupo, sprazni jo do dna in pravi: „Pozabimo , pozabimo , kar je bilo ! Zdaj ni drugaČe, minolo je vse in maščevano je po osodi dovolj prokletstvo , ki mi ga je zavdala — blaga prijateljska roka.
 
Isti čas je imela grajščakinja večjo pravdo z nekim kupovalcem lesa v Trstu, in vso to kupčijo je imel v rokah grajski oskrbnik
 
Jaz sem bil kot tožitelj zaostalega plačila in grajski zastopnik prisiljen pregledati vse račune in vknjiŽenja posameznih pošiljatev in prejetih novcev.
 
A kako ostrmim, ko najdem v računih vse v neredu in mnogo najvažnejših pisanj nikjer. Neprijeten sum se mi vzbudi. Prepričam se, da ni človek, kterega sem zval svojega prijatelja, poštenega imena vreden, da je oškodoval grajščakinjo brez dvorna za toliko in toliko tisočakov.
 
20*
 
Kake dve leti minete tako. Jaz sem bil v gradu kakor domačin, grajščakinja me je spoštovala, stari prijatelj se je veselil moje druščine in mlada Eugenija , dorastla krasna gospica me je ljubila, kakor je še malo ženskih src ljubilo."«
 
Pri teh besedah ,se trese starcu glas ; glavo podprépodprè v dlan in zre nepremakljivo pred se. Potem pa prime kupo, sprazni jo do dna in pravi: „Pozabimo »«ozabimo, pozabimo , kar je bilo ! Zdaj ni drugaČedrugače, minolo je vse in maščevano je po osodi dovolj prokletstvo , ki mi ga je zavdala — blaga prijateljska roka.
292
 
Isti čas je imela grajščakinja večjo pravdo z nekim kupovalcem lesa v Trstu, in vso to kupčijo je imel v rokah grajski oskrbnik.
Vse to bi bil moral naznaniti sodniji, izdati bi bil prisiljen lastnega prijatelja, a tega nisem storil. Lepše sem sodil tedaj še o Človeštvu in prijateljstvu. Smilil se mi je znanec in skušal sem skrivaje krivdo poravnati. • Da bi moj prijatelj ne bil po pravdi s kupcem osramočen in onesrečen,. ustavim tožbo in vse daljno postopanje proti poštenemu plačniku.
 
Jaz sem bil kot tožitelj zaostalega plačila in grajski zastopnik prisiljen pregledati vse račune in vknjiŽenjavknjiženja posameznih pošiljatev in prejetih novcev.
Vse to naznanim v prijateljskej odkritosrčnosti in brez žuganja svojemu znancu. On se prestraši, izpove svojo krivdo in me na kolenih prosi odpuščenja in milosti, trdčč, da je v nesrečne] igri porabil toliko novcev. Tolažim ga, naj ne obupa, da se lahko skrivaje vse uredi, ter mu ponudim Golči nekaj prihranjenih stotakov, zadnji vinar svojega premoŽenja, da pokrije kolikor mogoče sumljivi deficit.
 
A kako ostrmim, ko najdem v računih vse v neredu in mnogo najvažnejših pisanj nikjer. Neprijeten sum se mi vzbudi. Prepričam se, da ni človek, kterega sem zval svojega prijatelja, poštenega imena vreden, da je oškodoval grajščakinjo brez dvornadvoma za toliko in toliko tisočakov.
S solzami v očeh sprejme mojo pomoč ter mi obljubuje , da mi povrne v prvej priložnosti mojo dobroto in ostane vse žive dni moj največji dolžnik. Da ga umirim popolno, prisežem mu celb slovesno , da ne zvč nihče in nikdar besedice o najinej tajnosti, in dam mu Golč pisanje, v kterem je njegova nedolžnost in poštenost v kupčiji spričana in da,je vsa pravda le neprijetna zmota.
 
Vse to bi bil moral naznaniti sodniji, izdati bi bil prisiljen lastnega prijatelja, a tega nisem storil. Lepše sem sodil tedaj še o Človeštvučloveštvu in prijateljstvu. Smilil se mi je znanec in skušal sem skrivaje krivdo poravnati. Da bi moj prijatelj ne bil po pravdi s kupcem osramočen in onesrečen,. ustavim tožbo in vse daljno postopanje proti poštenemu plačniku.
Pekla me je sicer vest, da ne ravnam pošteno v zastopu grajščakinje, a misel, da sem s tem svojega prijatelja rešil gotove pogube in da poravnam sam vse ostalo, ko si prihranim nekaj premoženja, tolažila me je na drugej strani in veselil sem se naposled celč• — tega — dejanja.
 
Vse to naznanim v prijateljskej odkritosrčnosti in brez žuganja svojemu znancu. On se prestraši, izpoveizpové svojo krivdo in me na kolenih prosi odpuščenja in milosti, trdččtrdéč, da je v nesrečne]nesrečnej igri porabil toliko novcev. Tolažim ga, naj ne obupa, da se lahko skrivaje vse uredi, ter mu ponudim Golčiceló nekaj prihranjenih stotakov, zadnji vinar svojega premoŽenjapremoženja, da pokrije kolikor mogoče sumljivi deficit.
A kmalu Čutim, da sem se goljufal v svojem optimismu, da moja prijaznost ne žanje tolike hvaležnosti in zaupanja, kolikor ga zasluži.
 
S solzami v očeh sprejme mojo pomoč ter mi obljubuje , da mi povrne v prvej priložnosti mojo dobroto in ostane vse žive dni moj največji dolžnik. Da ga umirim popolno, prisežem mu celbceló slovesno , da ne zvčzvé nihče in nikdar besedice o najinej tajnosti, in dam mu Golčceló pisanje, v kterem je njegova nedolžnost in poštenost v kupčiji spričana in da, je vsa pravda le neprijetna zmota.
V nepopisljivo začudjenje spoznam , da se me nekako nenavadno moj prijatelj poslednji čas izogiblje , da je v zadregi , kedar sem v njegovej druščini, in da celé zbledi, ko mu nekega dne v nepopisljivem veselji naznanim, da moja skrivna ljubezen z Eugenijo vrlo napreduje, da sem o tem že govoril moško besedo z njeno materjo in da ona ne ugovarja.
 
Pekla me je sicer vest, da ne ravnam pošteno v zastopu grajščakinje, a misel, da sem s tem svojega prijatelja rešil gotove pogube in da poravnam sam vse ostalo, ko si prihranim nekaj premoženja, tolažila me je na drugej strani in veselil sem se naposled celč•celó — tega — dejanja.
Jaz sem tolmačil takovo vedenje le z neprijetnimi spomini dokazane krivice , in kolikor bolj se mi je odtegoval tovariš , toliko bolj sem ga pomiloval in ljubši mi je bil.
 
A kmalu Čutimčutim, da sem se goljufal v svojem optimismu, da moja prijaznost ne žanje tolike hvaležnosti in zaupanja, kolikor ga zasluži.
Nekega popoldne sva se sprehajala črez dolgo Časa zopet enkrat v grajskem vrtu, in on mi je bil posebno prijazen. Z navdušenjem se je zanimal za dnevne novice tedanje viharne dobe , ko je jelo leta 1847. kipeti svobodno mišljenje , ko se je jel majati absolutisem in prihajala zora občne svobode. Polen svobodnih načel je bil, on enako meni ves Čas, kar sem ga poznal, in ljubil je vsaj videzno svoj trpeči narod. Zaradi tega sem se najbolj z nepopisljivo ljubeznijo in neomejenim zaupanjem oklenol njegove osebe.
 
V nepopisljivo začudjenje spoznam , da se me nekako nenavadno moj prijatelj poslednji čas izogiblje , da je v zadregi , kedar sem v njegovej druščini, in da celéceló zbledi, ko mu nekega dne v nepopisljivem veselji naznanim, da moja skrivna ljubezen z Eugenijo vrlo napreduje, da sem o tem že govoril moško besedo z njeno materjo in da ona ne ugovarja.
Tožil mi je isto popoldne, da bi rad tudi on, ker je neodvisen,
 
Jaz sem tolmačil takovo vedenje le z neprijetnimi spomini dokazane krivice , in kolikor bolj se mi je odtegoval tovariš , toliko bolj sem ga pomiloval in ljubši mi je bil.
 
Nekega popoldne sva se sprehajala črez dolgo Časačasa zopet enkrat v grajskem vrtu, in on mi je bil posebno prijazen. Z navdušenjem se je zanimal za dnevne novice tedanje viharne dobe , ko je jelo leta 1847. kipeti svobodno mišljenje , ko se je jel majati absolutisem in prihajala zora občne svobode. Polen svobodnih načel je bil, on enako meni ves Časčas, kar sem ga poznal, in ljubil je vsaj videzno svoj trpeči narod. Zaradi tega sem se najbolj z nepopisljivo ljubeznijo in neomejenim zaupanjem oklenol njegove osebe.
293
 
Tožil mi je isto popoldne, da bi rad tudi on, ker je neodvisen, deloval v svobodnem smislu , a da mu Žalibožežalibože pomanjkuje duševne zmožnosti in gladke besede. Naznanjal mi je, da misli vaščane sklicati in jim pojasniti sedanjo dobo ter jih navdušiti za njihove pravične zahteve in svobodno ustavo. Prosi me torej , naj mu spišem za tako slovesnost prinierenprimeren govor in v njem razvijem dosedanje ljudske krivice in trpljenja. Bati se mi zaradi tega ni treba, kajti on prevzame vse nasledke -se in njemu ne more nihče takega delovanja zabraniti in se tudi v gorskem zakotji med nevednim ljudstvom ni bati nikake izdaje.
 
V svojem mladostnem ognji ne vidim nič krivega v tem. M še celŐceló prijetno mi je, da najdem oznanovalca svojim idejam, očitnega boritelja za pravice trpečega ljudstva. Dů, jaz mu dam celŐceló kopico drugih svojih spisov o socijalnem vprašanji in pogubnem absolutismu ;, ki so bili za neki inozemski časopis namenjeni, na razpolaganje in mu tudi obljubim v prihodnje njegovemu namenu pripomagati.
 
Srečnega, neizmerno srečnega sem se štel tedaj. Najlepše, najblažje dekle me je ljubilo, krasna bodočnost sose mi je kazala, ideali prvih mladostnih let so se jeli uresničevati; le nekaj stopinj še in izgotovljeno je vse, o čemer sem si nekdaj jedva sanjati upal.
 
A v tej radosti postajalo mi je vedno bolj nerazumljivo, da ostaja moj prijatelj zadnji čas po več dni zaporedoma z doma, da se me zopet izogiblje, da je nekako molčččmolčéč v mojej druščini in da mu je gospa prijaznejša , kakor nekdaj , da ljubeznjivejša, kot meni samemu. Kakor Žrjavica jelo me je to peči. Spal nisem po več noči , ugibal in študiral sem, v čem bi se bil pregrešil, a niti sence kakovega vzroka nisem mogel najti. Za poštenje in značajnost svojega prijatelja bi bil dal glavo in šel bi bil v ogenj; sumničenja pa od kake druge strani tudi pričakovati nisem mogel.
 
To so bili dnevi, strašni dnevi, proklete noči. Čudim se še danes, da sem jih preživel tako mirno vsaj na videz, da nisem siloma zahteval opravičenja, jasnosti v takem položaji.
1.008

urejanj