|
Srečnega, neizmerno srečnega sem se štel tedaj. Najlepše, najblažje dekle me je ljubilo, krasna bodočnost se mi je kazala, ideali prvih mladostnih let so se jeli uresničevati; le nekaj stopinj še in izgotovljeno je vse, o čemer sem si nekdaj jedva sanjati upal.
A v tej radosti postajalo mi je vedno bolj nerazumljivo, da ostaja moj prijatelj zadnji čas po več dni zaporedoma z doma, da se me zopet izogiblje, da je nekako molčéč v mojej druščini in da mu je gospa prijaznejša, kakor nekdaj , dadà ljubeznjivejša, kot meni samemu. Kakor Žrjavicažrjavica jelo me je to peči. Spal nisem po več noči , ugibal in študiral sem, v čem bi se bil pregrešil, a niti sence kakovega vzrokauzroka nisem mogel najti. Za poštenje in značajnost svojega prijatelja bi bil dal glavo in šel bi bil v ogenj; sumničenja pa od kake druge strani tudi pričakovati nisem mogel.
To so bili dnevi, strašni dnevi, proklete noči. Čudim se še danes, da sem jih preživel tako mirno vsaj na videz, da nisem siloma zahteval opravičenja, jasnosti v takem položaji.
Naposled mi še jame Eugenija tožiti in skrivaje jokati, da jej prepoveduje mati občevati kot doslej z menoj, da govori vedno o oskrbniku, o njegovem lepem značaji, o delavnosti in izvrstnej službi v grajsko korist, da jej ne kaže drugega kot možiti se s človekom, ki umeje gospodarstvo, da bi bilo njej najljubše, da gospodinji ona nekdaj za njo v gradu, kar bi pa ne bilo lahko mogoče, ko bi se zavezala s kakšnim uradnikom itd.
Naposled mi še jame Eugenija tožiti in skrivaje jokati, da jej pre
Slep sem bil tedaj še in brez sodbe, omamljen še od prejšnje prevelike sreče; a spoznal sem vendar, prepričati sem se moral, da je moje zaupanje in moje ime na nerazumljiv način očrnjeno pri grajščakinji. Pripravljen sem bil na najhujše, a vendar nisem mogel pravega uzroka temu najti. Že sem bil na potu, da odkrijem to svoje sumničenje grajščakinji, da terjam opravičenja od svojega prijatelja za njegovo nerazumljivo mlačnost proti meni, a preslab sem bil za to. Iste železne energije, resnega moštva nisem poznal, in preveč, dà vse sem zaupal. Sodil sem svet po sebi. Blag človek se mi je dozdeval vsak, ljubezen in prijateljstvo ste mi bili neoskrunjeni, svetli zvezdi.
poveduje mati občevati kot doslej z menoj, da govori vedno o oskrbniku,
Med tem je zorila bolj in bolj ona revolucijska doba. Tu in tam je že vzplamenel krvavi upor proti ponosnemu gospodstvu in morečemu absolutismu. Vse je bilo vznemirjeno, vsak dan se je pričakovalo novih katastrof.
o njegovem lepem značaji, o delavnosti in izvrstnej službi v grajsko korist,
da jej ne kaže drugega kot možiti se s človekom, ki urneje gospodarstvo,
da bi bilo njej najljubše, da gospodinji ona nekdaj za njo v gradu, kar
bi pa ne bilo lahko mogoče, ko bi se zavezala s kakšnim uradnikom itd.
Slep sem bil tedaj še in brez sodbe, omamljen.še od prejšnje prevelike
sreče ; a spoznal sem vendar, prepričati sem se moral, da je moje za
upanje in moje ime na nerazumljiv način očrnjeno pri grajščakinji. Pri
pravljen sem bil na najhujše ,- a vendar nisem mogel pravega -uroka
temu najti. Že sem bil na potu, da odkrijem to svoje sumničenje grajšča
kinji, da terjam opravičenja od svojega prijatelja za njegovo nerazumljivo
294
mlačnost proti meni, a preslab sem bil za to. Iste železne energije, resnega moštva nisem poznal, in preveč, cla vse sem zaupal. Sodil sem svet po sebi. Blag človek- se mi je dozdeval vsak, ljubezen in prijateljstvo ste mi bili neoskrunjeni, svetli zvezdi.
Med teni je zorila bolj in bolj ona revolucijska doba. Tu in tam je že vzplamenel krvavi upor proti ponosnemu gospodstvu in morečemu absolutismu. Vse je bilo vznemirjeno , vsak "dan se je pričakovalo novih katastrof.
V takej noči, ko je tudi naše kmetstvo odpovedalo sužnjost grajščakinji na Pasjaku in žugalo s silo braniti svoje pravice, čujem trkanje na svoje stanovanje.
StrmeStrmé planem kvišku , meneč menéč, da me kličejo grajski na pomoč , a cesarska straža me sprejme v imenu postave v svoje varstvo ter me odpelje kot glavnega podpihovakapodpihovalca skrivnega upora k sodniji.
Mislite si lahko , kako sem bil osupnen o tem nenadnem stališči jaz , ki nisem govoril nikjer javne besede, ki mi je bil celeceló tuj kmetski upor , • akoravno sem bil v principu za svobodne ideje in sem jih, tudi skrivaje s peresom podpiral.
Kaj pa še le , ko pridem k sodniku in mi on isti govor pokaže, ki sem ga bil nekdaj skoval svojemu tovarišu in vsa moja druga pisma, ktera sem zaupal grajskemu oskrbniku , in me vpraša , ali ni to moja pisava ?
Zmrači se mi pred očmi pri tem pogledu , kakor -blazen d-vignemdvignem pest ter prekolnem prvič in žalibože ne zadnjič v svojem življenji ne samo prijatelja izdajalca, temveč tudi prijateljstvo in zemljo, ki je zmožna roditi in nositi človeka, ki hudičevega imena vreden ni.
Jasno mi je bilo v tem trenotku vse. Videl sem, da sem izdan od najbolj iskrenega prijatelja , da si je izposodil pisanja , da me uniči z njimi, da me očrni pri grajščakinji, da me oropa najdražjega, kar sem imel, moje Eugenije in me grdi pred svetinjasvetom kot najnesramnejšega nehvaležneža svoje dobrotnice."«
Zopet zamre starcu glas pri teh besedah. V mrklem očesu mu zaigra skrivna solza in kane na velo dlan. Naposled se predrami iz nepopisljive toge in povzame:
„Dragi»Dragi prijatelj , hitiva dalje , povem vam naj v kratkem vse v svarilen, strašen zgled, v pojasnilo svojega pessimisma in v poduk vam, ki ste še mladi — in v razmeri, ki ni mnogo različnejša od moje nekdanje.
Kakor blisk se raznese novica, da sem ugrabljen jaz in da mi žuga ostra kazen. In kmetstvo, ki me je ljubilo in poznalo na daleč okrog, ostrupljeno od tedanjega upornega duha, zbere se v ogromnem številu v prihodnjej noči, pridere v trg in — in me reši s silo iz zapora.
svarilen, strašen zgled, v pojasnilo svojega pessimisma in v poduk vam, ki
Meni ni bilo za življenje in svobodo nič, saj uničeno je bilo vse, moja ljubezen, moje dobro ime, moje prijateljstvo in zadnja vera v človeštvo.
ste še mladi— in v razmeri, ki ni mnogo različnejša od moje nekdanje.
Le nekaj mi je ležalo še kakor kamen na srci, misel, da me sodi tudi Eugenija tako kakor drugi ljudje, strašna misel, da sem zastrupil nevedoma njene najlepše dnove.
Kakor blisk se raznese novica, da sem ugrabljen jaz in da mi
K njej hitim torej ter jej naznanim, da sem nedolžen, da sem le žrtev najgnusnejšega izdajalca, kterega jej niti imenovati nočem, ter jo prosim na kolenih in s solzami v očeh odpuščenja in še nekaj drugega, — naj me pozabi, naj bode srečna, kajti jaz hočem zapustiti za vselej svojo domovino.
žuga ostra kazen. In kmetstvo , ki, me je ljubilo in poznalo na daleč
A vsega tega ni bilo potreba. Tako blago srce, kot je bilo Eugenijino, ne pozna srda, ne vé, kaj je zaničevanje.
okrog, ostrupljeno od tedanjega upornega duha, zbere -se v ogromnem
Priseže mi pri živem Bogu, da spozna, da sem nedolžen, a tudi, da ne more brez mene dalje živeti, da jo moram vzeti s seboj, ako jej strašne smrti brez upa ne privoščim. Jaz uslišim njeno prošnjo. A kaj mi pomaga to, kam hočem iti z njo, kaj začeti brez premoženja, brez znanja v daljnej tujini? In pri svojem nekdanjem prijatelji, tudi pri njem ne morem zahtevati opravičenja in pomoči, saj sem mu pismeno dal, da je nedolžen v grajskej pravdi, posodil mu zadnji vinar na dobro ime, prisegel mu povrh, da molčim vse žive dni o tej dogodbi. Dà, in spolnil sem svojo obljubo, rekel mu nisem žal besede, šel sem mu s poti. Prodal sem pol svoje obleke in Eugenijino zlatnino, da sva bila vsaj preskrbljena za pot v daljno Švico, pribežališče političnih hudodelcev, kakoršen sem bil jaz.
Uevilu v prihodnjej noči,• pridere v trg in — in me reši s silo iz zapora.
Kako nama je bilo s početka ondi, naj molčim. Povedati vam moram le, da sem moral prositi nekdanji ponosni pravoslovec za službo dnevnega pisarja. Jaz bi bil vse z veseljem trpel, a videti nežno deklico v takej revščini, peklo me je kakor goreče oglje. Prosim jo torej, naj se vrne zopet k materi v domovino in ponižam se celó, da pišem grajščakinji, naj se usmili nedolžnega otroka, naj mi odpusti; vse sem le jaz pregrešil. A odgovora ni bilo niti pomoči.
Meni ni bilo za življenje in svobodo nič , saj uničeno je bilo vse,
295
moja ljubezen, moje dobro ime, moje prijateljstvo in zadnja vera v človeštvo.
Le nekaj mi je ležalo še kakor kamen na srci, misel , da me sodi tudi Evgenija tako kakor drugi ljudje, strašna misel, da sem zastrupil nevedoma njene najlepše dnove.
K njej -hitim torej ter jej naznanim, da sem nedolžen, da sem le žrtev najgnusnejšega izdajalca, kterega jej niti imenovati nočem, ter jo prosim na kolenih in s solzami v očeh odpuščenja in še nekaj drugega, — naj me pozabi, naj bode srečna, kajti jaz hočem zapustiti za vselej svojo domovino.
A vsega tega ni bilo potreba. Tako blago srce, kot je bilo Eugenijino, ne pozna srda, ne ve, kaj je zaničevanje.
Priseže mi pri živem Bogu , da spozna , da sem nedolžen , a tudi, da ne more brez mene dalje živeti, da jo moram vzeti s seboj, ako jej strašne smrti brez upa ne privoščim. Jaz uslišim njeno prošnjo. A kaj mi pomaga to , kam hočem iti z njo , kaj začeti brez premoženja , brez znanja v daljnej tujini? In pri svojem nekdanjem prijatelji, tudi pri njem ne morem zahtevati opravičenja in pomoči, saj sem mu pismeno dal, da je nedolžen v grajskej pravdi, posodil mu zadnji vinar na dobro ime, prisegel mu povrh, da molčim vse žive dni o tej dogodbi. Da, in spolnil sem svojo obljubo , rekel mu nisem •žal besede , šel sem mu s poti. Prodal sem pol svoje obleke in Eugenijino zlatnino , da sva bila vsaj preskrbljena za pot v daljno Švico, pribežališče političnih hudodelcev, kakoršen sem bil jaz.
Kako nama je bilo s početka ondi , naj molčim. Povedati vam moram le , da sem moral prositi nekdanji ponosni pravoslovec za službo dnevnega pisarja. Jaz bi bil vse z veseljem trpel, a videti nežno deklico v takej revščini, peklo me je kakor goreče oglje. Prosim jo torej, naj se vrne zopet k materi v domovino in ponižam se cele, da pišem grajščakinji, naj se usmili nedolžnega otroka, naj mi odpusti; vse sem le jaz pregrešil. A odgovora ni bilo niti pomoči.
Vdala sva se torej v svojo grenko osodo. Naposled se mi posreči, da dobim pri nekem bankinem zavodu boljšo službo.
Odslej nisva več pomanjkanja trpela. Še en pot prosiva matere, da naj dovoli v najino zvezo, naj nama pošlje materin blagoslov , a zopet brez uspeha.
Brez dovoljenja skleneva torej zakon in zatreva zadnjo misel na vrnitev Tv domovino. Lepe dneve sva živela potem , saj je nepopisljiva ljubezen vezala najini srci. Črez nekaj let naju iznenadi še drugo veselje. Zvezdana, vaša obljubljena nevesta pride na svet. Druge skrbi nisva imela sedaj kot izrediti najinega otroka v jeziku , šegah in običajih svoje daljne domovine, kajti njemu je bajebajè odločena lepša osoda. Sreča in premoženje ga čaka v domovji; kar je nama mati odrekla, vsaj otroku odpovedati ne more. Žalibože, odslej ni bila več moja žena prav zdrava.
296
in premoženje ga čaka v domovji; kar je nama mati odrekla, vsaj otroku odpovedati ne more. Žalibože, odslej ni bila več moja žena prav. zdrava.
Čutil sem tudi, da se je vedno bolj domotožje polaščuje, da neizmerno hrepeni po daljnej domovini, a da si mi o tem niti potožiti ne upa.
Tako vene od dne do dne, a brez .žal besede, brez najmanjše nevolje. „Prosi»Prosi odpuščenja mojo staro mater, če še živi, pozdravi premilo domovje in grad mojih očetov in zapusti ta kraj po mojej smrti,"« šepeče mi Eugenija neko popoldne, ko jej je bilo posebno slabo.
„Poglej»Poglej, poglej skozi okno !"« vzklikne nekaj ur pozneje. „Ali»Ali ne vidiš ondi bliščečih planin najinega domovja? Blejsko jezero šumi pod njimi, zvonik očetovega gradilgradú se smeji iz prijetnega zelenja. O kako lepo, kako nebeško je ondi, o hitiva, hitiva tja , dokler ni prepozno!"«
Pri teh besedah plane siloma iz postelje, hoče k oknu, od koder je prekrasen, razgled na štirivaldstetsko jezero in na v neb6nebó kipeči Pilat; — a moči jo zapusté — in najblažje žensko srce je nehalo živeti.«
a moči jo zapust6 — in najblažje žensko srce je nehalo živeti."
Zdaj nastane tihota, in pripovedovalec sloni kakor kamenita podoba svojemu tovarišu nasproti. Še le črez dolgo se zopet zdrami in pravi:
„PoPo smrti moje žene je bilo zatrto zadnje moje veselje, moštvo in pogum. Ostal sem sam z ubogim zapuščenim otrokom. Revščine sicer nisem trpel, prihranil sem si 0016celó nekaj premoženja, a prišlo je drugo večje gorje od revščine, to je domotožje.
Prijatelj, vi ne veste, kaj pomeni ona beseda. Izgubiti najdražje na svetu, vržen, biti vse žive dni na tujo zemljo, gledati, kako gine ideal za idealom nekdanjih mladostnih sanj, vse to mora pretresti največjega duševnega velikana, in mene je tako nepopisljivo omamilo, da sem bil na tem , da se sam pogubim , ko bi mi ne bil tega branil — pogled v nedolžnega otroka.
V takih razmerah pišem nekemu svojemu sošolcu , o kterem niti vedel nisem , ali še živi, ter ga prosim , naj pozvópozvé, kako je na gradu Pasjaku in kdo ondi gospodari. črezČrez nekaj mesecev še le dobim odgovor in pojasnilo, da še stara grajščakinja na Pasjaku živi , a da je dala celo posestvo v najem, ker jej je nekdo ovadil njenega prejšnjega oskrbnika in razkril njegove velikanske goljufije in nepoštenosti.
To je bilo najlepše poročilo , ki sem ga čital v svojem življenji. Pomladil sem se gotovo v malo dnevih za nekaj let. Zopet napišem pismo, pošljem ga pa zdaj starej grajščakinji in jej naznanjam Eugenijino zadnjo željo , naj ne pozabi njenega nesrečnega , nedolžnega otroka, ako meni odpustiti ne more.
Leta so starej ženi omečila srce, prestrojila njene misli, in goljufija mojega tekmeca jej je pojasnila, da sem bil jaz le žrtva prokletega izdajalstva.
Naznani mi torej, da se lahko tudi jaz vrnem v domovino, naj pripeljem otroka s seboj, a vse se mora le skrivaje zgoditi. Nihče ne sme vedeti mojega imena zaradi zopetne izdaje, kajti staro sumničenje bi lahko ponovilo.
297
Naznani mi torej , da se lahko tudi jaz vrnem v domovino , naj pripeljem otroka -s seboj, a vse se mora le skrivaje zgoditi. Nihče ne sme vedeti mojega imena zaradi zopetne izdaje, kajti staro sumničenje bi lahko ponovilo.
Zapustil sem torej svoje prognanstvo in grob moje sreče , moje Eugenije na daljnem -obrežji štirivaldstetskega jezera.. Naselil sem se tu v rojstnem gorskem zakotji, kupil to posestvo, in ker so moji bližnji sorodniki med tem pomrli, poznal me ni nihče — in še dandanes nikdo ne v6, da je sedanji Kolovski prejšnji pravoslovec Kolar.
Javno nisem med tem nikdar občeval z grajščakinjo , akoravno je pozabila minolosti; ona skrbi zdaj za mojega otroka in je cehi oni večer zaradi vašega odhoda pri meni bila ter mi dejala , da ste jej povšeči in primeren ženin mladej Zvezdani.
Jasno vam je torej, mladi prijatelj, moje razmerje. Povedati vam moram še , zakaj sem vam zabičeval pred nekimi tedni, da pojdite od tod , da je najboljše za vas , da pozabite Zvezdane in njenega očeta, ako morete.
Prepričal sem se v zadnjem času , da še živi in ne daleč od tod isti človek, ki je zastrupil vse moje življenje, ki je tako nesramno zlorabil moje prijateljstvo , in da išče v sedanjem svojem žalostnem stanu le priložnosti , kako bi se v drugo maščeval nad menoj , kajti brez dvoma misli, da sem prelomil jaz nekdanjo svojo prisego, odkril njegovo nepoštenost ter si s tem zopet pridobil ljubezen stare grajščakinje.
A pov6m vam , tega nisem storil jaz , akoravno bi bil imel stotero 'urokov. Beseda naj bode možu sveta! Nič ni nečastnejšoga v človeku kot sebičnost in odobravanje najslabših pripomočkov za nekaj neskrbnih dnij, za nezaslužen naslov, za kopico novcev.
Pokoril se je neki dovolj isti lupežnik, jaz mu nočem dalje škodovati. Ogibljem se ga, kakor zasluži, in tudi vam bi tako svetoval, ko bi vam smel imenovati njegovo ime. A tega ne storim. Pozabil bode to sčasoma tudi on, kakor sem jaz. Odpuščam mu iz srca. Prisiljen sen" bil le vam pojasniti svojo minolost, da bi mi ne mogli očitati neodkritosrčnosti, ko bi morebiti enkrat po mojej smrti čeli o mojej zgodovini.
Pomirite se sedaj! Stara grajščakinja je nama prijazna, grajščak bodete nekdaj. Brezskrbno bodete živeli z Zvezdano, vse ovire vajine sreče so odstranjene."
Izgovorivši dvigne starec kupo in pravi: „Na vaše zdravje, prijatelj! Naj vam cvete lepa bodočnost! Blag sin ste ubogega naroda, ostanite mu veren čestitelj tudi v bodoče. Mnogo lahko za-nj storite , česar ni vašemu staremu znancu dovolila grenka osoda."
Zapustil sem torej svoje prognanstvo in grob moje sreče, moje Eugenije na daljnem obrežji štirivaldstetskega jezera. Naselil sem se tu v rojstnem gorskem zakotji, kupil to posestvo, in ker so moji bližnji sorodniki med tem pomrli, poznal me ni nihče —in še dandanes nikdo ne vé, da je sedanji Kolovski prejšnji pravoslovec Kolar.
Glasno zazvenčite čaši naših znancev, prijateljsko se stisnete desnici, in solza, pomilovalna solza žari mlajšemu pivcu v očesu, ko ga spremlja
Javno nisem med tem nikdar občeval z grajščakinjo, akoravno je pozabila minolosti; ona skrbi zdaj za mojega otroka in je celó oni večer zaradi vašega odhoda pri meni bila ter mi dejala, da ste jej povšeči in primeren ženin mladej Zvezdani.
Jasno vam je torej, mladi prijatelj, moje razmerje. Povedati vam moram še, zakaj sem vam zabičeval pred nekimi tedni, da pojdite od tod, da je najboljše za vas, da pozabite Zvezdane in njenega očeta, ako morete.
potem starec po holmu proti domu in pokaže pri odhodu v tiho zagorsko dolino, rekč: „Prijatelj, malo želj se mi je izpolnilo v življenji, a me ne ogoljufa. Počival bom v svetej maternej zemlji, ki sem jo ves čas ljubil tako neizmerno, in verjamite da je že to, ako ne drugega, obila tolažba človeku, ki je užil toliko strupa, kakor jaz.
Prepričal sem se v zadnjem času, da še živi in ne daleč od tod isti človek, ki je zastrupil vse moje življenje, ki je tako nesramno zlorabil moje prijateljstvo, in da išče v sedanjem svojem žalostnem stanu le priložnosti, kako bi se v drugo maščeval nad menoj, kajti brez dvoma misli, da sem prelomil jaz nekdanjo svojo prisego, odkril njegovo nepoštenost ter si s tem zopet pridobil ljubezen stare grajščakinje.
To si zapomnite, znanec: Blago srce ohranite svojim idejam, pravico ljubite, krivici se umikajte, in govorili bodete enkrat tako, kakor govorim_ jaz, — ako ne srečni, pa vsaj mirni in utolaženega srca."
A povém vam, tega nisem storil jaz, akoravno bi bil imel stotero uzrokov. Beseda naj bode možu sveta! Nič ni nečastnejšoga v človeku kot sebičnost in odobravanje najslabših pripomočkov za nekaj neskrbnih dnij, za nezaslužen naslov, za kopico novcev.
(Dalje pride.)
Pokoril se je neki dovolj isti lupežnik, jaz mu nočem dalje škodovati. Ogibljem se ga, kakor zasluži, in tudi vam bi tako svetoval, ko bi vam smel imenovati njegovo ime. A tega ne storim. Pozabil bode to sčasoma tudi on, kakor sem jaz. Odpuščam mu iz srca. Prisiljen sem bil le vam pojasniti svojo minolost, da bi mi ne mogli očitati neodkritosrčnosti, ko bi morebiti enkrat po mojej smrti čuli o mojej zgodovini.
Pomirite se sedaj! Stara grajščakinja je nama prijazna, grajščak bodete nekdaj. Brezskrbno bodete živeli z Zvezdano, vse ovire vajine sreče so odstranjene.«
Izgovorivši dvigne starec kupo in pravi: »Na vaše zdravje, prijatelj! Naj vam cvete lepa bodočnost! Blag sin ste ubogega naroda, ostanite mu veren čestitelj tudi v bodoče. Mnogo lahko zá-nj storite, česar ni vašemu staremu znancu dovolila grenka osoda.«
Zvezdana.
Glasno zazvenčite čaši naših znancev, prijateljsko se stisnete desnici, in solza, pomilovalna solza žari mlajšemu pivcu v očesu, ko ga spremlja potem starec po holmu proti domu in pokaže pri odhodu v tiho zagorsko dolino, rekóč: »Prijatelj, malo želj se mi je izpolnilo v življenji, a me ne ogoljufa. Počival bom v svetej maternej zemlji, ki sem jo ves čas ljubil tako neizmerno, in verjamite da je že to, ako ne drugega, obila tolažba človeku, ki je užil toliko strupa, kakor jaz.
Roman. Spisal Anton Koder.
To si zapomnite, znanec: Blago srce ohranite svojim idejam, pravico ljubite, krivici se umikajte, in govorili bodete enkrat tako, kakor govorim jaz, — ako ne srečni, pa vsaj mirni in utolaženega srca.«
(Dalje in konec.)
Sedemnajsto poglavje.
== Sedemnajsto poglavje. ==
•
Bilo je vse kakor med zadnjimi dogodki na Radovji. Enoglasno je tekala in se glasila zabrdska žaga , voda je šumela tako kakor nekdaj ondi ob jezu , in Pipec je sedel na žagiščnem vozu ter premišljeval o življenji in — pijači.
|
