Wikivir

Zvezdana: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
AnjaMik (pogovor | prispevki)
1.008 urejanj
Brez povzetka urejanja
AnjaMik (pogovor | prispevki)
1.008 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.257:
»Beduin, brez doma, brez mirú,« seže starec v besedo in kakor v pomoč, zgrabi zopet za kupo.
 
„Nič»Nič ne dedé, nič ne dedé,"« nadaljuje potem. Pustiva vse drugo na stran, le malenkosti, moje zadnje prošnje mi ne odrecite! PovemPovém varnvam, ondi nekje daleč za gorami mi še živi nekov znanec, prijatelj, — ne, tako ga ne smem več imenovati, — s kterim še imam 'lokovnekov račun poravnati — in ker mi tega ni več mogoče, prepustim to vam.«
 
Pri teh besedah poseže na prsi in . razkrije neke skrbno shranjene pirje.
 
„Dobro vem»Dobro vém, da ko me prived6privedó v glavni stan , odvzemeodvzemó mi te listine ,"« pravi potem. „Izročim»Izročim jih torej vam. Zapisano je na tanko, čegave, so, in ako jih ne morete odposlati na pravo mesto , uničite jih; one pa, ktere imajo občno veljavo, pa ohranite zzá-se, če hočete."«
 
Zopet je jel ogenj na ognjišči ugaševati. Skozi tramov()tramovo počo v steni pa je že pogledovala juterna, zora v kočo, starcu je jela lezti glava na prsi, in nekaj trenotkov pozneje je omahnol na klop in zaspal.
 
Še le ko stražnik v kočo stopi in naznani, da ima povelje odpeljati ujetnike, izbudi zdravnik starega častnika.
 
„Že»Že jutro , tako rano ,"« mrmra častnik in si mane oči , kakor da bi si ne mogel domisliti, kako je prišel v to nenavadno druščino.
 
„Pa»Pa pojdimo, pojdimo dalje!"« pravi potem in natakne fes nekako ponosno na glavo.
 
„In»In jaz vas spremljam, prijatelj,"« oglasi se zdajci zdravnik, voščečvoščéč tovarišu dobro jutro.
 
„Vi»Vi greste z menoj, čemu to ?"« pravi starec in upreuprè v soseda nekako ostro svoje očiočí, kakor da bi si premišljeval, ali je vreden nočni znanec njegovega zaupanja, — ali se ni goljufal omamljen po pijači.
 
Prekrasno je vzhajalo solnce izza daljnega Balkana in nekako čarobno obsevalo vrsto otomanskih ujetnikov in poleg njih naša znadeaznanca.- In videti je bilo, kakor da- bi se bilo ravno zdaj v noči storjeno prijateljstvo zatrlo s prvimi solnčnimi žarki, kajti molčé in upognen je stopal sivolas častnik zraven svojega novega znanca.
 
 
352'
 
s prvimi solnčnimi žarki, kajti mole-6 in upognen je stopal sivolas častnik zraven svojega novega znanca.
 
Tako dospe transport vrhu pogorja, od koder je bil prekrasen razgled na morje in tja na dalmatinske planine. Tu je bil naznanjen prvi počitek.
Vrstica 1.287 ⟶ 1.281:
Zdaj migne častnik svojemu znancu in oba se odstranita za kakih sto korakov od ozke steze ter sedeta na obrobje strmega propada.
 
',»Prijatelj, vi ne veste, kaj sem -vam sinoči izročil. Mnogo, in kesam se skoro , da sem storil to; — vendar .naj bode, zdaj je končano vse,"« pravi rezčrez nekoliko starec in meri skrivši svojega mladega tovariša z ostrim pogledom.
 
„Da»Da se bolje prepričam o resnici svojih mislij , odgovorite , a brez okoliščin mojemu vprašanju! Tovariš , vi niste Črnogorecčrnogorec ne zamerite, kakor jaz ne Otomanec."«
 
Zadnje besede je govoril starec v gladkej francoščini in podprl obraz v dlan, kakor da bi hotel ono zakriti, kar je ravno mlademu znancu razjasnil.
 
„Da»Da, prav imate prijatelj, — uganili ste. Yov6mPovém vam , da tavam v • tujini --— za krivdo, ki so mi jo storili ljudje, kterim sem nekdaj dejal: prijatelji."«
 
Čelo se zmrači pri tej .besedi mlademu pripovedovalcu,. ozre se strupenega pogleda proti. severju , pest skrči v maščevanje in pravi: ,;»Zemlja, sveta materna zemlja, ali si v resnici zmožna nositi takove ljudi v svojem naročji? O reci, da ne ; ako ne, moram iztrgati zadnjo iskro ljubezni do tebe , kterej sem daroval vse svoje moči — in ti si imela - sramoto, le prokletstvo za lastnega sina!"«
 
Tako je govoril zdravnik — in starec je opazil solzo v njegovem očesu, — solzo, ki že ni rosila morda leta in leta, solzo s strupom pojeno. -
 
„Utolažite»Utolažite se , prijatelj ! Ni moško togovati , kjer še ni zamujena zadnja pomoč. Vrnite se domÜdomú! — Čast, morda premoženje in mirni dnevi vas čakajo v domovini. — Gospod Kolovski, prokleto ime v mojej os?diosodi, vas išče — in vaš nesrečni znanec, nekdanji — oskrbnik — na Pasjaku vase prosi odpuščenja."«
 
Nekako divje vzklikne starec te besede , blaznost mu zasije v očesu, — skoči kvišku ter plane v prepad, kjer se ubijajo v globini morski valovi.
 
 
== Dvajseto poglavje.==
 
Bralec je že gotovo uganil, da je zdravnik na južnem bojišči nekdanji naš Vratislav. Kako je prišel tja, je lahek odgovor.
 
Po dolgej sodnijskej preiskavi zavoljo ostrupljenja stare grajščakinje bil je za nekrivega spoznan zaradi nejasnih dokazov. Dobil je svobodo, a omadeževane časti, prejšnjega imena mu ni mogel nihče dati, dokler niso bile razjasnjene okoliščine o njegovem poslovanji.
 
 
353
 
bil je za nekrivega spoznan- zaradi nejasnih dokazov. Dobil je svobodo, a omadeževane časti, prejšnjega imena mu ni mogel nihče dati, dokler niso bile razjasnjene okoliščine o njegovem poslovanji.
 
. Zapustil je torej na tihem svojo domovino , najboljšega prijatelja Kolovskega in — Zvezdano. źe je minevalo drugo leto po tem, a bilje brez poročila od doma. Sestri je nekdaj pisal, a tudi od nje ni bilo odgovora.▼
 
Nepopisljivo radovednost in domotožje pa je v njem vzbudila sedanja episoda. Kakor sanje se- je osnovalo vse to, kakor sanje je razpadlo, le temno misel mu je uce,pilo , — da ni bil morda Kolovski odkritosrčen proti njemu , da ima menda nečiste roke zaradi grajske oporoke in da ga je hotel zaradi grajščakinje odpraviti iz °bližja , — sploh da. ni popolnoma čist v svojem dejanji.▼
 
Izgubljena čast in ime, uničeno prijateljstvo, zatrta ljubezen, zaprto domovje, — kaj še ostaja možu, značaju, kakoršen je bil Vratislav? „Nič, vrnitve ni, pozabimo, kar je bilo, in prepustimo bodočnosti pojasnilo sedanjosti," dejal je Vratislav, ko je zapuščal nekaj tednov pozneje mesto Cetinje, kajti primirje je bilo strnjeno, in ker ni mogel domil, stopil je na ladijo, ki je odplula na Rusko.▼
 
Pol leta pozneje ga najdemo v glavnem ruskem taboru na rum-unskej meji, Boj je bil napovedan in v malo dnevih je imela vojska prestopiti tursko mejo. Pod šotorom z rodečim križem genfske konvencije zaznamovanim sedel je isto jutro naš zdravnik Vratislav, in čital je pismo, čital in zopet čital, zmajeval z glavo in ni mogel skoro umeti sledečega poročila.▼
 
„Dragi moj nekdanji prijatelj!▼
 
Ne čudite se, da vam še le po tako dolgem času pišem in vam povóm, kje sem zvedel vaš napis. Raztrgalo se je zadnje zagrinjalo med nama; osoda, ki je naju razcepila, razjasnjena je; -maščevanje, o kterem sem vam nekdaj govoril , je končano. Vrnite se torej, očiščeno je vaše ime, tretjina grajskega posestva je vaša in doma ste zaradi umrle vaše sestre edini posestnik.▼
 
Jaz, domovina rn vasa nesrečna Zvezdana veselimo se nepopisljivo▼
 
vašega prihoda. Kolovski."
 
„Ali so sanje, zopetne sanje!" vzklikne zdravnik, ko čita to pismo. „Zdaj ne morem storiti ničesar; ako še Živim, drugo spomlad poskusim pogledati, koliko še morem upati svojej viharnej osodi." —▼
 
▲. Zapustil je torej na tihem svojo domovino , najboljšega prijatelja Kolovskega in — Zvezdano. źeŽe je minevalo drugo leto po tem, a biljebil je brez poročila od doma. Sestri je nekdaj pisal, a tudi od nje ni bilo odgovora.
Nekaj mesecev po teh dogodhah plavala je ladija po deročej Savi navzgor proti Hrvatskemu , in na njej je bila zbrana množica potnikov, ki je skoro brez izjeme razdirala vojno politiko.▼
 
▲Nepopisljivo radovednost in domotožje pa je v njem vzbudila sedanja episoda. Kakor sanje se- je osnovalo vse to, kakor sanje je razpadlo, le temno misel mu je uce,pilo ucepilo, — da ni bil morda Kolovski odkritosrčen proti njemu , da ima menda nečiste roke zaradi grajske oporoke in da ga je hotel zaradi grajščakinje odpraviti iz °bližja obližja, — sploh da. ni popolnoma čist v svojem dejanji.
Le na krovu prvega razreda slonel je starec sive brade in zrl tja po vedno bolj zakrivajočej se srbskej ravnini. Ko se je bližala ladija
 
▲Izgubljena čast in ime, uničeno prijateljstvo, zatrta ljubezen, zaprto domovje, — kaj še ostaja možu, značaju, kakoršen je bil Vratislav? „Nič»Nič, vrnitve ni, pozabimo, kar je bilo, in prepustimo bodočnosti pojasnilo sedanjosti,"« dejal je Vratislav, ko je zapuščal nekaj tednov pozneje mesto Cetinje, kajti primirje je bilo strnjeno, in ker ni mogel domildomú, stopil je na ladijo, ki je odplula na Rusko.
 
▲Pol leta pozneje ga najdemo v glavnem ruskem taboru na rum-unskejrumunskej meji,. Boj je bil napovedan in v malo dnevih je imela vojska prestopiti tursko mejo. Pod šotorom z rodečimrudečim križem genfske konvencije zaznamovanim sedel je isto jutro naš zdravnik Vratislav, in čital je pismo, čital in zopet čital, zmajeval z glavo in ni mogel skoro umeti sledečega poročila.
354
 
▲„Dragi»Dragi moj nekdanji prijatelj!
prvej postaji na avstrijskej zemlji , odšel je po stopnjicah v spodnji del ladije in zamrmral pri odhodu nekako nevoljno : „Zastonj je bilo moje daljno potovanje. Nisem ga našel, in brez njega se skoro ne smem noti domii. Naj v miru počiva, ako je res, da ga je odnesla gromeča Donava pri prehodu ruske vojske. Lepa je smrt za vzvišene ideje, in srečen je, komur je odmerjena."▼
 
▲Ne čudite se, da vam še le po tako dolgem času pišem in vam povómpovém, kje sem zvedel vaš napis. Raztrgalo se je zadnje zagrinjalo med nama; osoda, ki je naju razcepila, razjasnjena je; -— maščevanje, o kterem sem vam nekdaj govoril , je končano. Vrnite se torej, očiščeno je vaše ime, tretjina grajskega posestva je vaša in domadomá ste zaradi umrle vaše sestre edini posestnik.
Zadnje besede, govorjene v slovenskem jeziku, čul je mlad človek, ki je srečal starca na stopnjicah, ozrl se po njem in kakor da bi ga bil umel, vrnol se je za njim ter ga skrivaje opazoval. In to mu ni bilo težavno delo. Starec je sedel k stranskej mizi , podprl glavo v dlani ter začel dremati. Mladi opazovalec si je pa izbral nasprotni sedež in da bi si dolg čas iiregnal, vzel je uradni dunajski list ter ga prebiral nekaj časa, a videzno brez zanimanja. Med drugim se je ondi tudi bralo: I. I. , nekdaj zdravnik na Radovji, opominja se, da se ima oglasiti v osmih dneh pri sodniji svojega okraja zaradi dedšine po grajščakinji na Pasjaku, kajti sicer pripade ona zaradi pomanjkanja sorodstva državi.▼
 
▲Jaz, domovina rnin vasavaša nesrečna Zvezdana veselimo se nepopisljivo vašega prihoda.
„Mudi se Mi," pravi bralec tako glasno, da se prebudi starec in. nekako začudjeno 'vpraša : govorite?"▼
 
Kolovski.«
Pri teh besedah v nemščini izgovorjenih poda bralec starcu list kaž6č mu omenjeni razglas. Ko ga starec prečita, podpre zopet glavo▼
 
▲„Ali»Ali so sanje, zopetne sanje!"« vzklikne zdravnik, ko čita to pismo. „Zdaj»Zdaj ne morem storiti ničesar; ako še Živimživim, drugo spomlad poskusim pogledati, koliko še morem upati svojej viharnej osodi."« —
ü dlan, zakrije obraz in pravi v slovenščini : „Torej tudi oblasti ga iščejo Zastonj, kako bi ga našel kdo drug ; ni mogoče, ni mogoče !"
 
▲Nekaj mesecev po teh dogodhahdogodbah plavala je ladija po deročej Savi navzgor proti Hrvatskemu , in na njej je bila zbrana množica potnikov, ki je skoro brez izjeme razdirala vojno politiko.
„Ali vam je morda znana oseba , ki se išče ondi?" vpraša potom z nekako tresočim glasom mladi tovariš in še ostrejše upre svoj pogled▼
 
▲Le na krovu prvega razreda slonel je starec sive brade in zrl tja po vedno bolj zakrivajočej se srbskej ravnini. Ko se je bližala ladija prvej postaji na avstrijskej zemlji , odšel je po stopnjicah v spodnji del ladije in zamrmral pri odhodu nekako nevoljno : „Zastonj»Zastonj je bilo moje daljno potovanje. Nisem ga našel, in brez njega se skoro ne smem notivrnoti domiidomú. Naj v miru počiva, ako je res, da ga je odnesla gromeča Donava pri prehodu ruske vojske. Lepa je smrt za vzvišene ideje, in srečen je, komur je odmerjena."«
ü nasproti sedečega starca.
 
▲Zadnje besede, govorjene v slovenskem jeziku, čul je mlad človek, ki je srečal starca na stopnjicah, ozrl se po njem in kakor da bi ga bil umel, vrnol se je za njim ter ga skrivaje opazoval. In to mu ni bilo težavno delo. Starec je sedel k stranskej mizi , podprl glavo v dlani ter začel dremati. Mladi opazovalec si je pa izbral nasprotni sedež in da bi si dolg čas iiregnalpregnal, vzel je uradni dunajski list ter ga prebiral nekaj časa, a videzno brez zanimanja. Med drugim se je ondi tudi bralo: I. I. , nekdaj zdravnik na Radovji, opominja se, da se ima oglasiti v osmih dneh pri sodniji svojega okraja zaradi dedšine po grajščakinji na Pasjaku, kajti sicer pripade ona zaradi pomanjkanja sorodstva državi.
„Znana oseba , znana, vprašate ! A kaj vani to umri; poznali ga niste, in čemu naj vam pripovedujem to ? A povejte mi, kdo ste in od kod , vsakemu ne razkladam rad takovih rečij ," vpraša zopet starec nekako pomirjen.▼
 
▲„Mudi»Mudi se Mimi,"« pravi bralec tako glasno, da se prebudi starec in. nekako začudjeno 'vpraša : »Kaj govorite?"«
,,.Z južnega bojišča se vračam, kajti važen opravek me kliče v neki avstrijski okraj."▼
 
▲Pri teh besedah v nemščini izgovorjenih podapodá bralec starcu list kaž6čkažóč mu omenjeni razglas. Ko ga starec prečita, podpre zopet glavo v dlan, zakrije obraz in pravi v slovenščini: »Torej tudi oblasti ga iščejo zastonj, kako bi ga našel kdo drug; ni mogoče, ni mogoče!«
„Tudi jaz seru. iz Avstrije," prične starec pripovedovati. Bil sem
 
▲„Ali»Ali vam je morda znana oseba , ki se išče ondi?"« vpraša potom z nekako tresočim glasom mladi tovariš in še ostrejše upreuprè svoj pogled v nasproti sedečega starca.
ü Srbiji in v glavnem ruskem taborji, iskal sem ondi Človeka, o kterem ste črtali v uradnem listu. Vendar zastonj ! Zvedel sem le, da je bil v službi v ruskem sanitetskem oddelku , a da ga pogrešajo t po prehodu črez Donavo. Najbrž je utonol. Domä imam edino hčer, ki Čaka moje vrnitve in se veseli ugodnih poročil od svojega že pet let oddaljenega ženina. In če pridem sam, kakor selil Odšel, ne.vem se zagovarjati, ne veni tolažbe otroku. Pol svojega premoženja bi dal, da bi ne bilo zastonj moje potovanje." —▼
 
▲„Znana»Znana oseba , znana, vprašate ! A kaj vanivam to umrimari; poznali ga niste, in čemu naj vam pripovedujem to ? A povejte mi, kdo ste in od kod , vsakemu ne razkladam rad takovih rečij ,"« vpraša zopet starec nekako pomirjen.
A še isti večer pa se je praznovala v posebnej kabini na ladiji redka slovesnost. Šampanjec se je penil v dveh Čašah, žvenketanje kupic
 
▲,,.»Z južnega bojišča se vračam, kajti važen opravek me kliče v neki avstrijski okraj."«
 
▲ü »Tudi jaz sem iz Avstrije,« prične starec pripovedovati. Bil sem v Srbiji in v glavnem ruskem taborji, iskal sem ondi Človekačloveka, o kterem ste črtaličitali v uradnem listu. Vendar zastonj ! Zvedel sem le, da je bil v službi v ruskem sanitetskem oddelku , a da ga pogrešajo t po prehodu črez Donavo. Najbrž je utonol. DomäDomá imam edino hčer, ki Čakačaka moje vrnitve in se veseli ugodnih poročil od svojega že pet let oddaljenega ženina. In če pridem sam, kakor selilsem Odšelodšel, ne.vem vém se zagovarjati, ne venivém tolažbe otroku. Pol svojega premoženja bi dal, da bi ne bilo zastonj moje potovanje."« —
355
 
A še isti večer pa se je praznovala v posebnej kabini na ladiji redka slovesnost. Šampanjec se je penil v dveh čašah, žvenketanje kupic se je čelo po sosednjih oddelkih, in pripoveddvanja ni bilo ne konca ne kraja, kajti bila je svatovska vožnja — našega starca na ladiji , gospoda Kolovskega in njegovega mladega prijatelja — Vratislava.▼
 
▲se je čelo po sosednjih oddelkih, in pripoveddvanja ni bilo ne konca ne kraja, kajti bila je svatovska vožnja — našega starca na ladiji , gospoda Kolovskega in njegovega mladega prijatelja — Vratislava.
 
== Edenindvajseto poglavje.==
 
Leto pozneje je ..bila pred prijaznim Zabrdjem na mestu, od koder se je videlo na daleč okrog po Radovji in tja prOti temnemu v neb6 kipečemu Pasjaku, belo pogrnena miza in okoli nje so sedele v veselem. razgovoru tri osebe. Mlad bradat gospod nov grajščak na Pasjaku — Vratislav in njegova soproga Zvezdana sta obiskala očeta gospoda Ko- lovskega in uživala prijetne ure v njegovej druščini: •
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Zvezdana«