Zvezdana: Razlika med redakcijama

odstranjenih 34 zlogov ,  pred 14 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
== Edenindvajseto poglavje.==
 
Leto pozneje je ..bila pred prijaznim Zabrdjem na mestu, od koder se je videlo na daleč okrog po Radovji in tja prOtiproti temnemu v neb6nebó kipečemu Pasjaku, belo pogrnena miza in okoli nje so sedele v veselem. razgovoru tri osebe. Mlad bradat gospod, nov grajščak na Pasjaku — Vratislav in njegova soproga Zvezdana sta obiskala očeta gospoda Ko- lovskegaKolovskega in uživala prijetne ure v njegovej druščini:.
 
„Kdaj»Kdaj se preselite za vselej k nam , dragi oče ? Toliko potov ste nama že obetali ,"« povzame zdaj Zvezdana in ovije desnico okoli starčeVegastarčevega života, kakor bi hotela reči : „Danes»Danes se morate odločiti, naj velja, kar hoče."«
 
„Resnica»Resnica je to ,"« seže Vratislav v besedo in staremu sosedu desnico pod&podá.
 
„Stara»Stara navada je trmasta in neizprosljiva,"« odvrne gospod Kolovski. „Mnogo»Mnogo potov sem že tudi jaz tako mislil , a nisem ostal sebi mož- besedamožbeseda. Neprijetni spomini zagrenózagrené tudi črez leta- in leta; le telo se stara, domišljija in srce pa ostane neizprenaenjenoneizpremenjeno."«
 
Zadnje besede je omelumel Vratislav, a komaj se je. premagal, da ni izdal svoje zadrege.
 
„Ali»Ali se ne spominjaš , Vratislav , kako je bilo danes pred enim letom ?"« vpraša potempotém starec Vratislava in ga reši tako iz skrivne zadrege.
 
„Kako»Kako bi se ne spominjal ! To je praznik za naju, je-li Zvezdana, in ravno zaradi tega sva vas danes obiskala, da skupno praznujemo oni dan, ko se je zagotovila najina sreča."«
 
Pri teh besedah povzdigne Vratislav čašo, in kupe zazvenč6zazvenčé glasno v znamenje harmonije, ki kraljuje v tej družini.
 
„In»In tudi jaz sem se bil, pregledujoč nekaj pisanj, kakor po naključji nekoga domislil. Med dopisi avstrijskega agenta v Cetinjah našel sem tudi pismo grajskega pisarja, o kterem sem ti, Vratislav, nekdaj pripovedoval , da je strašna priča o. tem , koliko zla more pouzročiti zakleto maščevanje. In sam ne vem vém, užalilo 'se mi je srce pri teintem pogledu. Bilo mi je, kakor bi bila izginola vsa krivica iz onega imena. Sodil sem ga morda preostro. Dobro , občutljivo srce je imel , le osoda ga je storila takega. Odpuščam mu iz srca , odpustita mu tudi vidva! Moj najboljši prijatelj je bil nekdaj , — saj se je pa tudi pokoril dovolj. Krivico, ktero ti je storil, pa je pismeno preklical.. Tudi priprosti človek, kterega je rabil za svoj zločin je nedolžen. ,S- solzami v očeh me je še pred nekimi dnevi prosil odpuščenja, ko sem ga obiskal na žagi in dejal, da je neveden, da je le predobro sodil gosposke ljudi.«
 
„Vse»Vse bi bilo prav, o vse, dragi oče,« vzklikne zdajci ginena Zvezdana, „ko»ko bi še le moja Vida živela, in ko bi bili stara mati grajščakinja še med nami. O to bi bila slovesnost !"«
 
„Ne»Ne govori dalje, draga Zvezdana, o Vidi, kajti spomnil bi se, da ni moj nekdanji prijatelj podoben onemu najinega očeta, temveč da je stotero težje odpuščati mu, ker on ni samo mene ogoljufal, temveč tudi ubogo Vido spravil s svojo brezznačajnostjo v zgodnji grob.«
356
 
„Ne»Ne besedice več o tem , prosim vaju ,"« izpregovori zopet gospod MolovskiKolovski. „Danes»Danes je spomin mirtimirú, sprave in veselja. Vse žale misli na stran, prepričanje naj velja, da ni vsem dano srečnim biti, da je mnogo poklicanih, — a malo izvoljenih. Le nekaj še imam na srci za vaju in to vama izrečem danes , kajti danes — leto kdo , ali ne sedita sama pri tej mizi in se spominjata pri kupi vina že tudi — srečnega očeta. Ljubezen vama cvete danes in sreča vaju obdaje. A ne pozabita, da je to več potov goljufiva stvar, da mnogo potov zagreni, prej ko se zavemozavémo. Le eno ostane vedno isto : Ljubav do svojih in do premilega domovja. To mi je bila v obupu svetla zvezda. Vodila me je zvesto po daljnej tujini in pripeljala me zopet nazaj semsèm v prekrasno zagorsko zavetje, kjer sem se rodil. In sladka misel, tolažba mi je -še danes in mi ostane, da sem ostal zvest svojim načelom, da sem delal po svojej moči za svoj revni, a bogato nadarjeni narod. To si zapomni posebno ti, Vratislav, in ti, Zvezdana, bodi mu zvesta\ drugicadružica v vesoljiveselji in žalosti."«
še pred nekimi dnevi prosil odpuščenja , ko sem ga obiskal na žagi in dejal, da je neveden, da je le predobro sodil gosposke ljudi."
 
Solza zaigr6zaigrá, pri teh besedah starcu v očesu in v mladostnem ognji mu zopet zažari lice, ko prime čašo in jo povzdigne relp5črekóč:
„Vse bi bilo prav, o vse, dragi oče, vzklikne zdajci ginena Zvezdana, „ko bi še le moja Vida živela, in ko bi bili stara mati grajščakinja še med nami. O to bi bila slovesnost !"
 
„Živelo»Živelo rodoljubje, živela slovenska domovina!"«
„Ne govori dalje, draga Zvezdana, o Vidi, kajti spomnil bi se, da ni moj nekdanji prijatelj podoben onemu najinega očeta, temveč da je stotero težje odpuščati mu, ker on ni samo mene ogoljufal, temveč tudi ubogo Vido spravil s svojo brezznačajnostjo v zgodnji grob.”
 
In zopet zazvenčšzazvenčé polne čaše in veselje sije v veselej družini sredi prekrasnega gorskega zakotja. —
„Ne besedice več o tem , prosim vaju ," izpregovori zopet gospod Molovski. „Danes je spomin mirti, sprave in veselja. Vse žale misli na stran, prepričanje naj velja, da ni vsem dano srečnim biti, da je mnogo poklicanih, — a malo izvoljenih. Le nekaj še imam na srci za vaju in to vama izrečem danes , kajti danes — leto kdo vć, ali ne sedita sama pri tej mizi in se spominjata pri kupi vina že tudi — srečnega očeta. Ljubezen vama cvete danes in sreča vaju obdaje. A ne pozabita, da je to več potov goljufiva stvar, da mnogo potov zagreni, prej ko se zavemo. Le eno ostane vedno isto : Ljubav do svojih in do premilega domovja. To mi je bila v obupu svetla zvezda. Vodila me je zvesto po daljnej tujini in pripeljala me zopet nazaj sem v prekrasno zagorsko zavetje, kjer sem se rodil. In sladka misel, tolažba mi je -še danes in mi ostane, da sem ostal zvest svojim načelom, da sem delal po svojej moči za svoj revni, a bogato nadarjeni narod. To si zapomni posebno ti, Vratislav, in ti, Zvezdana, bodi mu zvesta\ drugica v vesolji in žalosti."
 
Solza zaigr6, pri teh besedah starcu v očesu in v mladostnem ognji mu zopet zažari lice, ko prime čašo in jo povzdigne relp5č:
 
„Živelo rodoljubje, živela slovenska domovina!"
 
In zopet zazvenčš polne čaše in veselje sije v veselej družini sredi prekrasnega gorskega zakotja. —
 
 
1.008

urejanj