O pesniku Prešernu kakor pravniku: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

Mi zvezdi {{razprto|umno glavo}}«.

prava resnica iz tiste dobe, ali samo pesniška svoboda, kakor na primer somi v Bohinjskem jezeru, o tem sodbo odklanjam, da se ne zamerim ženicam sedanje dobe. Žviljenje je bilo onda manj težavno in manj obzirno; {{prelom strani}} marsikaj, kar je bilo tedaj navadno, bi se grajalo, ako se ponavlja sedaj. Iz tega stališča je pesem »Mornar« nepravniška in zastarela. Maldenič, ki ga je ''morja široka cesta'', peljala v mesta, ''kjer lepe deklice'', se nazaj prišedši roti, da je ostal zvest in toži: ''Dekleta moj'ga žêno sem najdil poročeno''. Mož je bil res dolgo na morju, kajti je medtem pozabil dokaj slovenske slovnice, a nas ne gane njegova žalost. Zdaj ve že vsak kmetski fant, kaj določa § 45. obč. drž. zak. Kakšni so pa tudi sedanji ''mornarji?'' Kader ga jadra bela prinesó nazaj, doma puščena ljubica ne vpraša, kaj je počenjal v tistih mestih, ''kjer lepe deklice'', ampak vesela je, da se je vendar vrnil in kaj prines za potice in—plenice. — Ako bi Prešeren zdaj živel, ne sestavil bi »Turjaške Rozamunde« tolikaj lahkomiselno. Ojstrovrhal z Rozamundo obljubljen se poroči z uplenjeno turško deklico kar brez oklicev, tako da Rozamunda niti oporekati ni mogla: in pesem nič ne pove, ali je Turjačan uporabljal pravico, ki mu jo daje § 46. obč. d. z. To pravnika bolj zanima, nego sedanji konec pesmi:

Koliko lepša bi bila že itak krasna balada »Neiztrohnjeno srce«, da so strmeči kopači čudo neiztrohnjenega srca takoj naznanili pristojnemu sodišču ali vsaj slavnemu županstvu. Prišla bi dostojna komisija na lice mesta. Ne vem sicer, ali bi se bila tako razborno vêdla, kakor so se kopači s starim možem na čelu; toda Prešeren bi bil izborno obrazil čudenje gospoda komisarja in okorno pisanje peropraskovo, in živo bi nam bil pred oči postavil, kako je komisija tisto srce, zvedevši, da ''pesmi večne mu branijo trohnet''' , dejala pod ključ in pečat; ker stroga cenzura tistih dni gotovo ne bi bila dopustila, da pesmi, zaprte v srcu, svobodno pridejo na dan. Če kdo poreče, da bi bila pesem, narejena po mojem nasvetu, zapadla konfiskaciji ali »dehurju«, ''ki noč in dan žre knjige'', naj mu odgovorim, da je cenzura na vso moč preganjala »Nebeško procesijo«; pa čital jo je, kdor je hotel, prepisano, in mi jo svobodno čitamo tiskano. Mi pravniki se tudi spotikamo na pomotah v napisih. Balada »Ženska zvestoba«, katera nam baš ženske zvestobe ne slika, bi morala imeti naslov »Zdravilo ljubezni«, ker je zaljubljeni godec popolnoma ozdravél. Nasproti se baladi, ki nosi naslov »Zdravilo ljubezni«, bolj prilega naslov »Morilo ljubezni«, ker je zaljubljeni mladenič umrl vprav za zdravili. V tej pesmi pravniki zajedno {{prelom strani}} pogrešamo tiste kavtelarne jurisprudencije, katero mora v mazincu imeti vsak odvetnik, če ne poznej, pa vsaj pri odvetniškem izpitu. Jaz bi bil dal mater tako govoriti: Jaz imam sicer ''tri brate, ti ujce tri''; ali bogat trgovec, pobožen opat in sloveč vojskovodja tebi ljubezni ne morejo ozdraviti, ker te bolezni ne poznajo. Pusti zdaj ujce, oni pridejo pozneje v prid, ako bodeš potreboval pomoči ali protekcije. Jaz imam pa tudi deverja in strica ti. Ta je neoženjen odvetnik in dobro pozna ljubezen; kajti je z delom založen strokovnjak v vsih pravdah, ki izvirajo iz nesrečne ljubezni in iz raznih zakonskih prepirov. K temu vstopi za leto dni v odvetniško prakso in ozdravljen boš! Konec moje pesmi bi slôvel podobno Prešernovemu:

Iz privatnega prava nahajamo v »poezijah« pisano pogodbo, ki nosi pečat tedanje dobe, to je »nova pisarija«. Prešeren se je sicer tej pogodbi izneveril liki »mornarjeva« ljubica svoji prisegi, in to ni bilo lepo. Vender smemo njegov verolom odobravati iz politiških obzirov, katere moramo upoštevati, če so nam koristni. Ako bi bil »učenec« vse to storil, kar je »pisarju« obljubil, ne imeli bi mi ne Prešernovih poezij, ne pravne terminologije niti teh mojih natvez — in to bi bilo ''nar večje húdo''. — Več pristnih pogodeb nisem našel. Zdi se mi, da se jih je Prešeren sam ogibal, ker možaki njegovih poezij so se rajši {{prelom strani}} v dogovore podajali z nedoletnirai mladenkami, negoli z njih pravnimi zaščitniki (»Dohtar«, »Ženska zvestoba«) in zato ni prišlo do veljavnih pravnih činov. — Prislno poravnavo nam podaja sonet »Sanjalo se mi je«. Tukaj Prešeren prav v smislu §-a 1380. obč. drž. zak. svoje sonete nižje ceni nego na drugih mestih, samo da povikša čednosti svoje neimenovane ljubice. — Najstarejša slovenska pogodba na korist tretje osebe je ohranjena v 50. osmoredici »Krsta pri Savici«,

Pozabi oteti moram služnost opevano v sonetu »Velika Togenburg«. Služnost Togenburgova se sicer bistveno razločuje od navadne servitus luminum in bila je podeljena samo osebi in praecario modo; {{prelom strani}} vender je ne sme prezreti napredujoče pravo. Prešeren sam bi bil rad deležen take ugodnosti celo po noči, ko je pel ''luna sije''; sploh iščejo, take pravice vsi, ki hodijo ''ljubice pod okno''. Zakaj bi se naposled ne smela vknjižiti na primer pri ženskem učiteljišči na korist duhovnega semenišča na vsporedni strani tiste ulice, ali pri nunskem samostanu na korist nasprotnega vežbališča dragonskih novincev. —

Pisati so znali, in pisma (''list pride'') so že takrat hodila iz Kranja v Bohinj, o čemer nas poduči 13. osmoredica. Denar so poznali, in bili so srečnejši od nas, ker imeli so resnično zláto vrednost in zlatá na tovore, dočim imamo mi zlato vrednoto samo na papirji in zlato samo v nemškem pregovoru: »Morgenstund hat Gold in Mund«. To nam svedoči 18. osmoredica. Da je bila onda omika precejšna, kaže to, da tudi paganskih bogov služabniki niso pozabili na temporalia. Vender tedanja bira ni bila huda. To priča 8. osmoredica. Grajščak Črtomir je imel, čeprav ''V vojski dnarji so bili razdani'', po končanem boji še tovor zlata; bil je torej jako imovit gospod. Vender ga je k hramu Boginje Žive ''Tja na otok z valóvami obdani'' prinesla ne težka ampak ''lahka ladja'', ko je opravljal dari po navadi ''Od čede, žita in novine sadja'' iz bohotnega Bohinja. — Bilo je pa marsikaj že onda tako kakor zdaj. Imeli so mejsobne prepire kakor dandanes: ''Slovenec že morí Slovenca brata'', in tem prepirom je bil nasledek kakor danes: ''Le tujcem sreče svit se v Krajni žari''. Že takrat se je nosila kultura do nas od zapada (31. osmoredica), dočim so se naši predniki, takisto kakor zdaj mi, ponašali s svojo geografijo, in se, kakor mi, niso ogibali germanizma ali germanizmov. To kričeče priča razprto tiskana vrsta: ''Naj več svetá otrokom sliši Slave''. — Še nekaj mi je na srcu. Nekaterniki zdaj tolikanj kričé nad Mladoslovenci in njihovimi liberalci, kakor nad izrodki najnovejše dobe. Ti kričači ne poznajo ne sedanjih ljudij ne zgodovine. Že onda, ko sta Valjhun in Druid preobračala stare Slovence, so med njimi bili hujši brezverci in liberalci, nego tisti, s katerimi nas zdaj strašijo. Kdor tega ne verjame naj bere 39. osmoreidico. Tam pravi Črtomir: ''Vem, da malike in njih službe glave Služabnikov njih so na svet rodile. V njih le spošt'val očetov sem postave.'' In tak liberalec, ki ni spoštoval ne malikov niti glav njih služabnikov, se je spreobrnil, da ''postane mašnik''. Kdo ve, kako bi se mu zdaj godilo da živi med nami, vpričo svoje preteklosti? Ali bi se smel nadejati, da {{prelom strani}} zdaj, ko je umrl gospod kanonik Klun, doseže Ravberjev beneficij, stolni kanonikat, deželno poslanstvo in državno poslanstvo, ali vsaj jedno od teh pokojnin in dostojanstvin?

OtrujenUtrujen in nezadovoljevan čitatelj mi morda očita: ''Kaj pa je tebe treba bilo''? Ta trud, ki si ga žrtvoval Prešernovim poezijam, bi mar bil posvetil preučevanju novega sodnega reda, in o tem bi naj bil kaj pisal. »Nam utile je zrno, dulce pleva«. — Opomin na nov sodni red mi jemlje ves humor, zatorej odgovarjam resno: Važen je sodni red, važnejši je življenski red, in ta zahteva jasnih ur, da ''skrbi verige bodo odstopile'', in da se, ko ''nevstrah'vani čas hiti'', odpočijemo in z dušno zabavo okrepčamo za opetovano sisypho-vanje. ''Kdo zná noč temno razjasnit', ki tare duha?'' Samó pesnik, in kdo bolje, negoli naš nesmrtni Prešeren, ki nam je domačin po stanu, krvi in jeziku. Prelistujte torej v počitnih, življenskemu redu posvečenih, urah njegove poezije, in z menoj vred boste prepričani:

[[Kategorija: Janez Mencinger]]

[[Kategorija: 19. stoletje]]

[[Kategorija: Literarna zgodovina]]

[[Kategorija: Eseji]]

[[Kategorija: Slovenski pravnik]]