Jelar in njegov sin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelom strani |
m manjkajoče besedilo |
||
Vrstica 2:
| naslov= Jelar in njegov sin
| avtor= Cvetko Golar
| opombe=
| izdano= {{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1907}}, letnik 27, številka 8
| vir= {{fc|dlib|FI4X6TVU|s=all|dLib}} in {{fc|archive|ljubljanskizvon27ljubuoft|s=all|archive.org}}
| dovoljenje=dLib
| obdelano=4
Vrstica 298:
Kosec je pogledal v dolino, a roke so zamahovale svojo pot dalje in kosa je švigala in se bliskala.
{{prelom strani}}
»No, le daj! Presneto si korenjak, ampak potem šele! Saj ne bo bolj zalega fanta, ha-ha!«
ni mu bilo mar ostrih, pekočih žarkov, ki so se usipali od solnca. Planina je bila kot v ognju, in mladi kosec je hodil po njej kot po razbeljeni ječi od enega konca do drugega. Rozalka se je tresla samega razburjenja in bilo ji je, kot bi krožila o jasnem poldnevu groza po planini. Bil je molk med njimi, tajen in tesen molk, in nekaj neznanega, usodnega je viselo v vročem zraku. ▼
Med grmovjem se je pokazala Rozalka. Prišla je v naglici in razoglava, njeni svetli lasje so bili premočeni in so se v gostih kodrih oprijemali čela. Zarjavelo in opečeno lice se ji je svetilo, kot da se smeje solnce na njenem mladem, kipečem obrazu.
»Ali še kosi, oče?«
»No, Rozalka, ali ni priden naš France? Ali ga imaš kaj rada?«
Dekle se je delalo, kot da je preslišalo te besede.
»Naši so rekli, da ni dobro kar naprej kositi. Kar pade ...«
»E, Rozalka, Rozalka, že vidim, da imaš rajša Franceta kot mene. Ti deklič ti! Nič se ne boj! O svetem Jakobu ga oblečemo v sam žamet. To bo junák! Kar bliskalo se bo, koder bosta hodila!«
Rozalka je gledala na goro proti mlademu koscu in težko ji je bilo srce. »Doli ga pokličite,« je mislila reči, a Jelar se ji je zdel tako čuden in bila je huda nanj. Hotela je iti h koscu in ga prositi, naj neha, ker je tudi brez kastorca najzaljši med vsemi. Napravila je že korak v goro, že je zavila okoli grmovja, a v tistem trenotku se je skesala. Ustavila se je in dela dlan nad oči:
»France, pojdi doli! Saj je dosti!« Bilo je, kot da je ni slišal. Se oči ni dvignil, ni je pogledal in ni postal.
Za grmovjem se je zarežal hlapec, in dekleta je bilo sram; tiho je odšla proti robu.
France je stal visoko na gori, že blizu vrha. Brusil je koso, bliskajočo se v solncu, in jekleni zvoki so rezali zrak. Ves je gorel v lice, oči so mu bile krvavo podplute in so ga pekle in skelele, ker mu jih je neprestano kalil znoj s čela. V roko se je urezal, ker je brusil hitro in razmišljeno, in kri mu je kapljala skoro curkoma od prstov. In zopet se je začela zgrinjati trava kupoma, kosca je navdal bes in jeza in vihtel je srdito ostro jeklo. Trava je šumela in se upogibala, predno jo je zadela ostrina.
Tekla je poldanska ura, vročina je gorela in zrak, razbeljen in razžgan, je trepetal in drhtel kot plamen. Rozalka je srečala Metko, ki je prišla iz gozda. Govorili sta, in mlada soseda je menila o Francetu, da bi že lahko nehal.
»Seveda! Saj lahko izgubi zdravje ! Potem bo pa imel kastorec!«
»Ti! Kar k njemu pojdem in mu vzamem koso.«
▲Spodaj ob vznožju planine sta stala Jelarjeva in sosedovi kosci. Gledali so in se niso mogli nastrmeti, zakaj France je kosil naprej; {{prelom strani}} ni mu bilo mar ostrih, pekočih žarkov, ki so se usipali od solnca. Planina je bila kot v ognju, in mladi kosec je hodil po njej kot po razbeljeni ječi od enega konca do drugega. Rozalka se je tresla samega razburjenja in bilo ji je, kot bi krožila o jasnem poldnevu groza po planini. Bil je molk med njimi, tajen in tesen molk, in nekaj neznanega, usodnega je viselo v vročem zraku.
»Oča, kaj pa je to, da France nič ne brusi?« se je oglasil Andrej.
| |||