Diletant: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m poglavja |
prelomi strani, metapodatki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Diletant
| licenca=javna last▼
| avtor= Milan Pugelj
| opombe=
| izdano= ZK, {{mp|leto|1906}}
| vir= {{fc|dlib|H7Q3DT5S|s=all|dLib}}
| obdelano=4
| pregledana redakcija=49984
}}
{{
== I. ==
Vrstica 19 ⟶ 16:
Tisto spomlad je bil izpolnil učitelj Peter Roža baš petindvajseto leto svojega življenja. To življenje pa je bilo zelo mirno in enakolično, primerno pač naturi, ki ga je živela. Zakaj Peter Roža je bil nenavadno tih človek, bal se je skoro vsake od sebe imenitnejše druščine in je preživel tako večino dni v samoti in sam zase. Včasih med šolskim letom so ga zavedli na kako zabavo njegovi drugovi, in dogodilo se je tudi tuintam, da je zašel tako med ženske. Ob takih prilikah je bil nenavadno okoren, plah je bil kakor predmesten dijak, ki ga povabijo o Božiču starši njegovega učenca na kosilo. Vsako besedo je izpregovoril strahoma, kadar je pomagal kaki dami v taki druščini ogrniti mantiljo, so se mu tresle roke, in če je nato dama to prijazno omenila in ga vprašala po vzroku, se je vselej vidno vznemiril. Prvi hip je bilo videti, da misli nekaj odgovoriti, a namesto vsega tega je končno samo rahlo zakašljal, pritisnil pri tem roko na usta in se počasi oddaljil.
Nastavljen je bil tedaj v lepem kraju zunaj na deželi in pod gorami, kjer se je shajalo leto za letom meseca julija in avgusta nenavadno veliko letoviščarjev. Ob počitnicah torej je bilo v tistem kraju največje življenje. Po jezeru, ki je ležalo na južni strani, je ob lepih večerih vse mrgolelo čolnov s pisanimi lučmi, ki so se vse rahlo zibale deloma vsled valov in deloma {{prelom strani}} vsled prijaznega vetra, ki je dihal ob takih večerih od gorovja doli preko doline. Zunaj po holmih je bilo vse polno tujcev, ki so se zabavali na vse mogoče načine. Lepe gospe so bile vmes z nenavadno lepimi frizurami in velikimi in skoro svetlimi očmi.
Lansko sezono nekoč je bil opazil učitelj Peter Roža gospodično s čudovito lepimi zlatimi lasmi. Velika je bila, nepopisno vitka, oči je imela velike in temno-modre, lica tako bela kakor od porcelana in ustnice rdeče kakor mak. Peter Roža je takrat, ko je šla mimo, obstal, potem je gledal za njo tako dolgo, da se je izgubila njena svitlorožnata obleka za ovinkom, in nato si je popravil klobuk in se poravnal, kakor bi se bil prebudil iz nenavadnih sanj.
Vrstica 31 ⟶ 27:
Njegova gospodinja je imela v najemu več sob, ki jih je oddala vsako leto tudi nekaj letoviščarjem.
{{prelom strani}}
Tako je stanovala tisto poletje pri njej neka zelo mlada in zelo lepa dama, ki je živela nenavadno samotno. Zjutraj, kadar je bilo nebo jasno in pot suha, je hodila včasih na vse zgodaj po cele ure ob jezeru po bregu gorindol in čitala iz rdečevezane knjige. Zvečer včasih je slonela na oknu pozno v noč in gledala dol po jezeru, koder so se gibale pisane luči, zvenele vesele pesmi in se culi tuintam vmes melanholični glasi kitar, strmela je tja enakomerno in sanjala bogvekaj. Oblečena je bila vedno popolnoma črno, na glavi je nosila širokrajen klobuk z velikim in mahadravim nojevim peresom, ki se je pri hoji enakomerno zibal. Vitka je bila, visoka, oči je imela temne, obraz nekoliko zagorel in lase črne in vlažnosvetle.
Vrstica 38 ⟶ 34:
Tudi Peter Roža je bil skoro obstal, in ko je bila pogledala Ostro v njegove oči lepa in visoka tujka, mu je bilo pri srcu sladkoskrivnostno in hip nato se mu je zdelo, da je doživel nekaj zelo lepega, kar pa je trajalo en sam trenotek. Ampak pozneje, drugi dan nato in dolgo vrsto dni potem, jo je srečal pogostokrat in tako se je bil že skoro čisto privadil na te lepe dogodke.
Neko popoldne — začetkom avgusta je bilo, vreme lepo in suho in toplo, nebo brez oblaka in vsa daljava {{prelom strani}} brez megle — je stopila v njegovo sobo gospodinja in ga prijazno nagovorila. Bila je stara in koščena ženska, že osivelih las in zelo nagubanih lic. Na desno stran brade ji je rastla velika rdeča bradavica, iz katere je štrlel šop temnosivih ščetinastih brk.
»Prijazno in lepo žensko imam na stanovanju«
— je pričela — »od daleč je doma, jaz ne vem, kako se pravi, in zdaj je čisto sama in ji je dolgčas. Pravi, da bi se rada vozila po jezeru, a se boji tujih ljudij. Prosila me je, če imam koga domačega in jaz sem ji omenila vas. Ob štirih popoldne je rekla, da vas bo pričakovala v svoji sobi.«
»Dobro je« — je odgovoril Peter Roža — »dobro« — in razveselil se je in vznemiril obenem. Ves dan je mislil samo na to in popoldne se je oblačil zelo nervozno v svetlo novo obleko, in ko je prijel kmalu nato za kljuko stanovanja lepe tujke, se je tresel po vsem telesu od velikega vznemirjenja. Ampak pomiril se je kmalu, zakaj tujka je bila nenavadno prijazna. Ponudila mu je roko, povedala mu, da ji je ime Eleonora, peljala ga na zofo in sedla potem z veselim nasmehom baš njemu nasproti in pripovedovala o svoji daljnji domovini in hvalila kraj, kjer se je ob tistem času mudila. Zlasti ji je ugajal grad, kjer je stanovala. Rekla je, da tiči v njej mnogo romantike, da jo obide včasih želja, da bi hodila zunaj po teh dolgih, temnih in vlažnih koridorjih tako ob mraku gorindol in mislila o prejšnjih časih. O vitezih, o trubadurjih, o lepih grajščakinjah, ki so ploskale junaškim zmagalcem v bojnih turnirjih. Včasih se je zasmejala, pritem so se odprle rdeče ustnice, in beli zobje so se zasvetili kakor srebro. Peter Roža je poslušal, komaj jo je dohajal v mislih, ko se je poslovil, je bil že trden mrak. Po koridorju je šel kakor v sanjah, mislil je, da je njegovo življenje {{prelom strani}} nekaj tako sladkega, kar se ne da popisati. Tisto, o čemer je sanjal v najdrznejši uri, je menil, da je silno blizu. Komaj roko je treba iztegniti, komaj napraviti en sam korak, in človek je že v tistem kraju, kjer ne mine sreča, ampak traja do konca dni. ▼
▲— in razveselil se je in vznemiril obenem. Ves dan je mislil samo na to in popoldne se je oblačil zelo nervozno v svetlo novo obleko, in ko je prijel kmalu nato za kljuko stanovanja lepe tujke, se je tresel po vsem telesu od velikega vznemirjenja. Ampak pomiril se je kmalu, zakaj tujka je bila nenavadno prijazna. Ponudila mu je roko, povedala mu, da ji je ime Eleonora, peljala ga na zofo in sedla potem z veselim nasmehom baš njemu nasproti in pripovedovala o svoji daljnji domovini in hvalila kraj, kjer se je ob tistem času mudila. Zlasti ji je ugajal grad, kjer je stanovala. Rekla je, da tiči v njej mnogo romantike, da jo obide včasih želja, da bi hodila zunaj po teh dolgih, temnih in vlažnih koridorjih tako ob mraku gorindol in mislila o prejšnjih časih. O vitezih, o trubadurjih, o lepih grajščakinjah, ki so ploskale junaškim zmagalcem v bojnih turnirjih. Včasih se je zasmejala, pritem so se odprle rdeče ustnice, in beli zobje so se zasvetili kakor srebro. Peter Roža je poslušal, komaj jo je dohajal v mislih, ko se je poslovil, je bil že trden mrak. Po koridorju je šel kakor v sanjah, mislil je, da je njegovo življenje
== II. ==
Vrstica 53 ⟶ 47:
Učitelj Peter Roža je počasi veslal sredi čolna, a Eleonora mu je sedela zamišljena nasproti, podpirala z rokami svojo lepo glavo in strmela v tisto brezmejno lepo poletno noč. Ta noč je živela, ni bila mrtva, in človek je čutil, kako se vse po njej giblje, kako se prelivajo opojne sanje, kako polje sredi nje divje in razkošno življenje. Kakor silni valovi se ziblje preko nje, vsa natura vzdiše od razkošnosti, drevje izteza svoje sočnozelene veje v to bohotno valovanje, rože sredi polja sklanjajo težke glave v sladki omami.
Enakomerno so pljuskali ob čoln valovi, kakor bi pravili staro povest, ki jo ponavljajo noč in dan. Nebo je bilo temno, skoro črno, vse gosto posuto z zvezdami, ki so žarele kakor novokovano zlato. Odsevale so v jezeru, zibale se po valovih in se lomile v tisočerih odsevih. Včasih se je oglasila nočna ptica, {{prelom strani}} zakričala je z votlim plašnim glasom nekje v bližini, potem nekje daleč, da je bilo še komaj čuti.
Peter Roža je bil okrenil čoln nenadoma in potem pripovedoval s takim glasom, kakor bi pravil pravljico.
Vrstica 69 ⟶ 63:
V grmu na desni strani je pel slavec, tam nekje iz srede jezera je zvenela sentimentalna pesem in je šla preko noči kakor žalostna misel. Včasih je zašumelo preko drevja na bregu, dahnil je močnejši veter, valovi so pljusnili enkrat, dvakrat glasneje ob čolnu, in potem se je zopet vse pomirilo. Tam iz srede jezera je plavala še sentimentalnejša pesem, menda je bila o fantu, ki ima svojo srečo v morskem dnu, in ne pride tako vse življenje do nje.
Peter Roža je čutil tisti večer v svojem srcu to, kar še nikoli prej. Nekaj sladkega in grenkega obenem, tako bolest, ki bi govorile o njej ustne s sanjavim smehom. Če bi bil sam, bi poljubil roko prvemu, ki bi ga srečal na svoji poti, objel bi ga po bratovsko in bi pravil o srcu, ki se čudovito razživi sredi lepe noči. Tisto življenje je kakor bajka, ki govore sredi nje rože {{prelom strani}} in pripovedujejo čudne zgodbe visokorastli bori. Kakor pričakovanja polni polnočni čas, kakor drhtenje zvezd v višavi je, vse je skrivnostno kakor stvarstvo samo. Rodi se nenadoma, kakor mrak se razleze preko notranjosti in preplete vse z mehko bolestjo. Kakor bi cvetele teje sredi srca, žalostne teje, ki povešajo glave in more s svojim opojnim duhom, kakor bi rastlo polagoma silno drevo in razrivalo z močnimi koreninami vso notranjost. Bolest je in lepota obenem, žalost in blaženost, sreča, ki jo sluti srce iz velike daljave. Kakor do zvezde je pot do nje, tako polna sladkega brezupa.
Peter Roža je pustil vesla, da so visela ob čolnu dol v jezero, z rokami je zakril obraz in je izpregovoril počasi in kakor v poznonočni uri.
Vrstica 91 ⟶ 84:
»Moj Bog« — je vzdihnila Eleonora — »kakšen diletant ste vi v življenju, kako velik diletant!«
{{prelom strani}}
Oklenila se ga je sama čisto tesno, strastno se je vsesala v njegove ustne, ki so drhtele kakor v hudi bolezni.
Vrstica 109 ⟶ 102:
»Ne, ostanimo!« — ji je odgovoril z bolestnim nasmehom krog ust in nadaljeval kakor v sanjah: »Umrimo, tja pojdimo nad globočino ...«
{{prelom strani}}
Polagoma je okrenil čoln, veslal je proti bregu, priklenil čoln in ji pomagal potem na breg. Zunaj se je oklenila tesno njegove roke, na temnem koridorju ga je objela in mu očitala z mehkim in toplim glasom.
Vrstica 122 ⟶ 115:
Peter Roža, ki je živel v veliki sreči, je bil tako pozabil na minulost, kakor bi je ne bilo, tako je pozabil na bodočnost, kakor bi še ne bil čul o njej nikoli na svetu. Ali spoznanje je prišlo nenadoma, tako naglo preko noči, kakor se preokrene vreme.
Nekega večera namreč, ko je bilo nebo oblačno in daljave zavite v megle, je dehnila nenadoma od severa mrzla sapa. Čulo se je, kako je šla preko gozda kakor oster vzdih, nekako težko je zašumelo listje, veje {{prelom strani}} so se zgenile globoko in v veliki žalosti. Rože po poljih so strnile svoje cvetove, nizko in skoro do tal so upognile glave, videti so bile kakor bolne na smrt ...
Nenavadno žalosten je bil tisti večer. Jezero je bilo nemirno, valovi so šumeče pljuskali ob breg in ob čolne, ki so se zibali na njem prazni in samotni. Tuintam je šel človek preko ceste, naglo je šel, roke je tiščal v žepih, ovratnik je imel dvignjen, glavo sklonjeno in klobuk potisnjen globoko na oči. Izgubil se je nenadoma v bližnji veži in zaprl duri tesno za seboj. Včasih se je pojavilo na ulici dekle, belo obleko je imelo na sebi, bele čevlje na nogah, ampak tekla je skoro, izgubila se je, naglo za oglom, in izraz njenega obraza je bil neprijeten.
Vrstica 142 ⟶ 134:
»Ali ni vse eno« — ga je vprašala z navadnim glasom — »če mine sreča danes ali jutri, namesto, da bi minila pojutranjem? Moj dragi, ti si prevelik diletant, tako velik, da nisi za življenje. Zakaj zate niso prevare.«
{{prelom strani}}
»Potem se je sklonila k njemu, roko mu je položila krog vratu in njen glas je bil dosti mehkejši.
»Glej« — je rekla — »hudo mi je ob tej uri. Zakaj sem te varala?« —
Vrstica 162 ⟶ 154:
Sneg je bil pal tisto noč po gorah, od severa je pihala mrzla sapa, jezero je bilo nenavadno nemirno.
[[Kategorija:Milan
[[Kategorija:20.
[[Kategorija:
| |||