Vergerij (prizor iz pesnitve): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Vergerij (Prizor iz prvega dela) | avtor= Miran Jarc | opombe= | izdano= {{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1927}}, letnik 47, številka 11 | vir=... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
===Prizor iz pesnitve===
<small>Slika: Soba praznote. Somrak. Na steni v ozadju visita velik trikotnik in
šestilo - edini okras tega bivališča. V kotu miza s knjigami in listi.
Pri mizi sedi Kern, v rjavi obleki, srednjevelik, močan, okroglega obraza.
Vstopi Vergerij, slok, slaboten, v črni suknji. Korak mu je truden.
V obrazu: bolest. Vse okolje: v sanjskost prelivajoča se resničnost.</small><br><br>
‘’’Kern: Prišel si... vendar ...<br>
Vergerij: Da, prišel sem, Kern!<br>
Kern: V veselje nam, bodočim tvojim bratom.<br>
Le sedi. Sedi semkaj. Mrak ne moti.<br>
Še bolj bo vsaka misel otipljiva.<br>
Pač, trdovratnež si. Obotavljaje<br>
si tehtal sebe: bi li, ne bi li<br>
odzval se klicu mojemu? Seveda,<br>
težko se je izmotati iz mrež<br>
samoprevare in privzetih naukov.<br>
Vergerij: Da, vem. Z menoj ... <small>(se ozre na steno)</small> Kaj vidim?<br>
Kern: Kaj se čudiš?<br>
Vergerij: Šestilo in trikotnik! Kaj, računstvo?!<br>
Kern: Računstvo, da! Nisi se še sprijaznil<br>
s števili, suženj lirskih teorij,<br>
Čestivec Platona in trubadurjev.<br>
O, Pavel, spreobrnemo te v Savla.<br>
Da, v Savla! Kaj? Narobe svet?<br>
Strmiš? Ni prispodoba ti po volji?<br>
Beseda je beseda. -<br>
Očetje naši so vse pregoreče<br>
dajali čast besedi, za dejanja<br>
so jim roke pa ohromele, vidiš.<br>
Vse tisto lepoumno in blesteče<br>
igračkanje z izrazi, s pojmi - praznost,<br>
zategel spev nesrečnega jetnika.<br>
Ni res? Poglej le sebe, Sebe glej:<br>
kot sanjski tavaš skoz življenje, mrk,<br>
nad samim sabo sklonjen in zagrenjen.<br>
Vergerij: Zagrenjen? Ne. Nikdar ...<br>
Kern: Ne ma<br>
Kam naj sicer zavede te puščavstvo.<br>
Ostro sem ti sledil, vsak vzdih in kretnjo<br>
lovil sem in sem vedel: prideš k meni,<br>
namernica življenja tvojega<br>
ustavi se ob našem krogu kakor<br>
magnetnica...<br>
Vem: ti si ti in jaz sem nekdo drugi.<br>
A pomni, da oba sva si potrebna.<br>
Tebe je škoda. Vdan v usodo tavaš ...<br>
Vergerij: Usoda, ni to tajna zakonitost?<br>
Zaman bi se upiral...<br>
Kern: Ha! «Usoda»,<br>
in «tajna zakonitost» - prazna vera!<br>
He, he, slabičev žalostna tolažba!<br>
Spreglej! Prebudi se, ne premišljuj!<br>
Začni! O, čarodejna moč začetja!<br>
Dejanje, ki oživlja, sprošča, tvori!<br>
Vergerij: Zdaj si mi bližji, ko mi govoriš.<br>
Sicer je tu tako mi neprijetno ...<br>
Taka praznota .. . Mračna je ta soba ...<br>
Pusta in nedomača ...<br>
Kern: To je v tebi.<br>
Iz sebe gledaš. Temen si in sprt<br>
s seboj in svetom, toda brez moči.<br>
Ni res? Ostro te vidim ...<br>
Vergerij: Da, jetnik sem.<br>
ATsi smo jetniki. Okrog sebe gledam:<br>
zlohotne motne sence v blaznem plesu.<br>
Strast in uteha, glad in razuzdanost,<br>
obup in sladostrastje ... Kriki divji...<br>
Nagonski beg pred breznom smrti, kaj?<br>
Pogin. Usoda naša: Smrt, pogin! <small>(Vstane.)</small><br>
Beseda je ugasnila. In pesem<br>
ne sveti več. Skoz tmo vrišči samo še<br>
razbičano telo - duha grobišče.<br>
O, konec, konec!-----------<br>
In jaz sem hotel vzpeti se iz globin.<br>
visoko iznad vseh, da luč prinesem!<br>
Kern <small>(smehljaje)</small>: Si hotel? Ne! Le sanjal si in pel.<br>
Pel si. Ganljivo spretno znaš ubrati<br>
koračnico pogrebno. Plakaš tožiš<br>
po prošlosti spravijičenih lepot.<br>
A jaz ti rečem: zdaj prične se šele<br>
naš čas: razpon vseh velikih dejanj.<br>
Počeni se v to vretje kot plavaš!<br>
Bojuj se! Borba je ljubezen naša!<br>
Vergerij: Bojujem naj se? Kje je moj sovražnik?<br>
Kaj ni ozračje vse že zastrupljeno?<br>
Tla so močvirje ... vse se razpuhteva...<br>
Kern <small>(vstane)</small>: Ves plen si čuvstev, val v valovih kalnih.<br>
To je bolezen tvoja, sanjski človek.<br>
Oblik ne vidiš, vse ti je nejasnost.<br>
Omotičen predajaš se le godbi<br>
meglovnih, črnih dni. A ko spregledaš,<br>
boš kakor jaz: zatipal boš obliko,<br>
obraz, postavo ... in tedaj porečeš<br>
sleherni stvari, kot ji je ime.<br>
Zagledaš množico, ki v borbi vstaja<br>
za osvojitev novega življenja,<br>
za gradnjo našega svetišča: Dela.<br>
Delo in ne molitev, je nam geslo.<br>
Kot čarodej prikličeš milijone,<br>
jim ukazuješ, svetiš jim v prihodnost,<br>
po tvojem ritmu kreše se človeštvo.<br>
Vergerij: Opojen sen!<br>
Kern: Te miče? Uresniči!<br>
Vergerij: In vendar ...<br>
Kern: Kaj? Tvoj neprestani «vendar»!<br>
Vergerij: «Svetišče Dela, ne Molitve», praviš.<br>
Kako je tuje pala ta beseda!<br>
Jaz .. . jaz življenje iščem, polno, v sebi<br>
zaokroženo, duhovno zdravje iščem.<br>
Da kot drevo bi se pognal iz zemlje,<br>
rastoč pod zvezde in bi mirno zrl<br>
v vse�ir pod sabo, pel bi, z mano vred<br>
bi pelo stvarstvo, vse v ubranosti.<br>
Lepota, radost zemlje in človeka.-------<br>
Mogočen sen, kdo mi ga je bil vdahnil?<br>
Predrzna želja! Neutešen iščem,<br>
kedaj očudotvori se mi bitje.<br>
Izkoreninjen, svetu tujec, blodim<br>
brez doživetij ... Vse mi zledeneva<br>
v bodečo misel. Kakor da se sučem<br>
vekove že krog sebe samega.<br>
Trhlo drevo - o, spačen sen - usiham.<br>
Bolan sem, vem ...<br>
Kern: Seveda si bolan ...<br>
Vergerij: Da si doživel že kot jaz, pragrozo ...<br>
Kern: Pragrozo?<br>
Vergerij: Dolgočasja.<br>
Kern: Dolgočasja!<br>
Ha, ti me res zabavaš!<br>
Vergerij: Ne razumeš.<br>
Ne dolgočasje, kot doživlja človek,<br>
ki mami se s prividi in strastmi,<br>
da zbežal bi pred sabo, vekovitim, -<br>
ne tisto, ampak ono dolgočasje,<br>
ki zastrmi ledeno, vseprostrano,<br>
kadar človeški duh ne more več<br>
oblikovati se v dejanjih ... čutiš ?!<br>
Kern: O, ti čudak! Kaj vse mi modrijaniš!<br>
Ha: «duša», «duh», «pragroza», «dolgočasje» ...<br>
Prekleti strupi, ki te �e dušijo!<br>
Izum meščanov - ta filozofija.<br>
Kar pleteš mi - vse to je pajčevina<br>
iz bede, suženjstva in bojazljivstva.<br>
Tako bolnik nadrobno govori<br>
o svojih ranah, tvorih, oteklinah<br>
in ostrogledno išče in premišlja<br>
vsak vzgib razpadajočega telesa.<br>
A vendar si spoznal bolezen svojo,<br>
prišel si k nam ...<br>
Vergerij: Kot kdor se že potaplja,<br>
zaklical sem ...<br>
Kern: Jaz te na breg potegnem<br>
ven iz trpljenja ...<br>
Vergerij: Ti?!<br>
Kern: Če se odrečeš<br>
zvestobi, ki te zasužnjuje Duhu ...<br>
Vergerij: Kako si rekel?! Naj se odrečem Duhu,<br>
ki valovi skoz mene ...<br>
Kern: Pa te rešim<br>
trpljenja iz telesa!<br>
Vergerij: Kaj zahtevaš!<br>
Kern: Ha, večnost, duša, duh - vse to je zmota,<br>
zabloda, bajeslovje! Laž pismarjev,<br>
prerokov krivih! Slepci pa ujeti<br>
vse verujejo in vdano nosijo<br>
svoj božji delež ... božji delež! O!<br>
Slabost ostudna, hlapčevsko hinavstvo!<br>
A mi smo rod upornikov, borivcev!<br>
Trpljenju boj! Boj na življenje - smrt!<br>
Bodoči človek ne pozna trpljenja,<br>
ne sme več vedeti za bolečino.<br>
Stroj, ki ustavlja se, ni več za rabo.<br>
Vergerij: Stroj ... Stroj ni človek.<br>
Kern: Puhla rečenica!<br>
I človek mora tisto lažno dušo<br>
izbičati iz sebe, da ozdravi.<br>
človek je telo, telo je stroj<br>
in biti stroj - to je naš zadnji smoter!<br>
Vergerij: Kako? Kdo govoriš modrost peklensko!<br>
Kern: Kaj si prespal vekove, sanjski pevec?!<br>
Kaj nisi se �e sklonil nad naš čas,<br>
Še vedno samotariš v zvezdnem stolpu?<br>
In vendar bi te slehrni poučil,<br>
najzadnejši bi ti odgovor dal.<br>
Če hočeš, da vodnik boš množicam,<br>
utoni v njih, da se nam prerodiš,<br>
razbij godalo, ki lažnivo poje!<br>
Sirena, tehtnica, šestilo ..,<br>
Vergerij: Kaj?<br>
Kern: ... trikotnik ... da, to so glasbila naša.<br>
V številčni vrsti biti le število.<br>
Brezčutnost da popolno ti življenje.<br>
Vergerij: Samo števila - to smo baš sedaj.<br>
Zato smo živi mrtveci, zato<br>
obupno se upira človek v nas.<br>
Kern: Števila - nismo. Le ulomki drobni<br>
enote strašne, ki nas trga, melje.<br>
Enota pa je veliki Meščan.<br>
Vergerij: Meščan, Meščan...<br>
Kern: Ti je že zagonetno ?<br>
Vergerij: Izrekel si ime. Že slutim pot...<br>
Kern <small>(skrivnostno)</small>: Vergerij, vendar! - Zdaj ti govorim<br>
ukazovalec tajni. Sam si izbral.<br>
Iz tebe govorim. Brez nas si nič,<br>
brez tebe ni rešitve ...<br>
Vergerij: Reci že<br>
besedo...<br>
Kern <small>(potegne iz žepa samokres)</small>: Vidiš -<br>
Vergerij: Samokres!<br>
Kern: Razumeš?<br>
To bodi ti orožje, ne beseda.<br>
Vergerij: Ubijam naj ?! Nikoli!<br>
Kern: Strahopetnež!<br>
Vergerij: O, kje sem?! Kdo sem? Kdo si...<br>
Kern: Strahopetnež.<br>
Poslušaj! Glej! Da si utrdiš vero.<br>
Še nisi se sprostil v višave sončne.<br>
Kaj prebledevaš mrzlično ...<br>
Vergerij: Ti hočeš ... ?!<br>
Kern: Ogrej se ob podobah, ki prikličem<br>
jih iz obzorij ... glej ... glej ...<br>
Vergerij <small>(krikne)</small>: Kje sem? Kje sem?!<br>
<small>(Od vseh strani zalije sobo modra svetloba. Stene izginjajo. Vse: brez-<br>
prostor je. Ozadje v naraščajočem rdečkastem svitu. Sredi vesolja Ver-<br>
gerij sam. Tedaj se izloči iz modrine senca. Ni več senca, ampak človek<br>
Invalid, ki zastrmi v Vergerija.)</small><br>
Vergerij: Kaj hočeš? Človek? Duh... Govori... Kdo si?<br>
Invalid: Rekvizit meščanske igre,<br>
Živi mrtvec - invalid.<br>
Hrana - rana večno žgoča.<br>
Plešem s to nogo železno,<br>
mrtvo zre oko stekleno ...<br>
Sin umira mi v podstrešju,<br>
hči se klati po beznicah...<br>
Glad skoz duri sivo zeva ...<br>
O! Vergerij... Zdaj sem prišel.<br>
Dolgo let si mi obljubljal,<br>
verujem vate! Zdaj sem prišel...<br>
<small>(Iz modrine se vzpne druga senca - študent.)</small><br>
Študent: Brezdomski sem študent.<br>
Pregnan od vsepovsod.<br>
Vabili so: «Pristopi k nam.<br>
Za narod v boj!» Njih narod je<br>
denar. Jaz nisem ovaduh!<br>
Vabili so: «Pristopi k nam.<br>
Za vero v boj!» Kje je njih vera?<br>
Kako naj bom jim ovaduh?<br>
A trpek, trpek je moj kruh:<br>
nebo je daljna nizka streha...<br>
in cesta kaže v noč neznano ...<br>
Sprejmi me, zvest ti bom bojevnik!<br>
<small>(Iz modrine se izmota senca - Ubijalec.)</small><br>
Ubijalec: Tu sem.<br>
Konec... Konec... Konec...<br>
Krvave so roke!<br>
Tisoči - čuj, čuj, čuj -<br>
z grozo ponavljajo moje ime<br>
in se vesele,<br>
ker niso jaz.<br>
Vergerij: Ubil si?!<br>
Ubijalec: Ubil sem:<br>
gospodarja, ki me je na cesto pognal,<br>
mene, ženo in otroka.<br>
Ubil sem:<br>
Ženo,<br>
da jo rešim trpljenja...<br>
ubil sem otroka!<br>
Ivanček, kodrolašček, mrtev je tvoj smeh!<br>
Tone, zamišljenec mali, kakšen je tvoj greh,<br>
da so te zapodili na cesto v zimsko noč?<br>
Konec... Konec... Konec ...<br>
Sodi, obsodi... kdo je kriv...<br>
<small>(Iz modrine vzcvete prikazen - Dekle.)</small><br>
Dekle: Modrina, modrina!<br>
Odkod to smehljanje?<br>
Tako so vele nekdanje sanje,<br>
tako je pravijičila davnina!<br>
Ah, jaz vem le za rdeče noči bede,<br>
ko sem prosila kruha in besede.<br>
Ah, jaz vem samo za pohotne roke<br>
in zločinski posmeh in za brezkončno gorje.<br>
Dvoje vej - dvoje rok:<br>
drevo me je zagrnilo v svoj pokoj,<br>
ko me je zapustil tudi bog<br>
in sem blodila tako sama s seboj.<br>
Usmili se me in odpusti...<br>
<small>(Iz modrine se iztočijo sence - Rudarji.)</small><br>
Rudarji: Črna sta nam dan in noč,<br>
in pogledi črni,<br>
in roke so črne,<br>
in beseda - črna...<br>
vse je črno ...<br>
Ujeti v drobovju zemlje<br>
čaramo, čaramo solnce,<br>
palače do neba,<br>
gradeči orjaški stolp<br>
bogu - meščanu!<br>
Vse je črno, krog nas in v nas.<br>
Samo kri,<br>
kadar brizgne iz osrčja obupa,<br>
nam temo razsvetli.<br>
Samo kri!<br>
In vendar smo žejni solnca, solnca...<br>
<small>(Iz modrine se izločijo sence - Otroci.)</small><br>
I. otrok: Ti si tisti mož,<br>
ki nas povede v Deveto deželo.<br>
II. otrok: Ti si tisti mož,<br>
ki deli belega kruha.<br>
III. otrok: Povej nam bajko, da bo toplo<br>
kot ob božičnem drevesu.<br>
IV. otrok: Črni ljudje so nas pognali<br>
in ne vemo, kod ne kam.<br>
V. otrok: Kaži pot k mamici moji,<br>
ki jo je ugrabila smrt.<br>
Dajva, vloviva hudobno smrt!<br>
I. otrok: Povedi me k ateku... Saj ga poznaš.<br>
Tam je vse črno jeznih ljudi.<br>
Kolesa ropočejo, vse se kadi.<br>
Streljajo se ...<br>
Kje je, kje je atek moj?<br>
Vsi: S teboj gremo na vsako pot,<br>
obiščemo vsak dom,<br>
povsod nas radostni sprejmo ...<br>
In sestrice in bratci nam<br>
se bodo priključili...<br>
In bomo peli, peli<br>
vsi nas bodo veseli<br>
vsi bodo Božička slavili<br>
in preko vasi in preko mest<br>
raztrosimo vsem blago vest!<br>
Vergerij <small>(zase)</small>: O, deca!<br>
Bolj črna kakor noč je žalost moja!-------<br>
Proseče roke, žalostna telesa<br>
vijo se plameneče iz noči!<br>
O, zemlja, krvaviš v obupnih krikih!<br>
Razbičana žival! A tvoj pogled,<br>
proseč, kesanja poln, presunjajoč,<br>
pogled otroka, deklice, moža,<br>
očeta-ubijalca, - ta pogled<br>
kot da izseva daljno milost<br>
nadzemskega sveta, ki je v Besedi<br>
Odrešenikovi vstal v prebujenje!<br>
<small>(Sedaj se začuje pritajeno mrtvaško zvonjenje, ki ga spremljajo zastrti
zvoki žalne godbe. V ozadju se v zlatem svitu prikaže Mati.)</small><br>
Mati: Sin moj!<br>
Vergerij: Mati!<br>
Mati: Dopolnjeno je.<br>
Vergerij: Mati!<br>
Mati: Otrok moj, zdaj se več ni treba bati.<br>
Kako trpel si zame, zdaj si prost!<br>
Vem za vse dneve, ko si štel, ugibal,<br>
vem za noči, ki si jih mrk prečul<br>
v skrbeh, kako bi mi pomagal bedni,<br>
kako bi le z ljubeznijo prebudil<br>
molčeče skale. O, kako si gorel,<br>
da bi z besedo samo črni dom<br>
bolezni, glada, zapuščenosti<br>
prečaral v hram radosti in pokoja!<br>
Zdaj prosta sem vseh zemeljskih težav.<br>
O, znaj: ljubezen je najvišja sila,<br>
in človek v njej se Bogu približuje ...<br>
Vergerij: Mati!<br>
Mati: Ko boš kot jaz, boš videl, vedel, živel,<br>
kar zdaj si slutoma samo dočutil.<br>
O, naj te spremlja po vseh tvojih potih<br>
tvoj dobri duh in moja zadnja prošnja!<br>
Vergerij: Mati! <small>(Plane proti ozadju, a prikazen izgine.)
(Tedaj se stemni. Čuje se Z b o r.)</small><br>
Zbor: Povedi nas iz ječe črne,<br>
napoji nas z nebeško zarjo,<br>
kedaj umiješ nas trpljenja,<br>
krvi in solz, Gospod Nevidni.<br>
O, kje si naš ukazovalec,<br>
ki tehtaš nas in sodiš strogo,<br>
poglej nas milostno in reši<br>
usode strašne nas, Gospod!<br>
<small>(Ko se tema spet dvigne, se pokaže prejšnja soba. Kern je pravkar
prižgal svečo. Vergerij sedi sključen pri mizi. Kern ga podpira
z rokami.)</small><br>
Kern: Omahnil si in kriknil kot iz sanj.<br>
Slabo ti je ... ves si vročičen ... bledeš ...<br>
Vergerij: Ti... Ti... Si videl ?<br>
Kern: Kaj ?<br>
Vergerij: Spomin! Spomin!<br>
Poslušal sem te ... pa nenadoma<br>
vse se je zmedlo ... beg podob, prikazni...<br>
a slednjič: Ona! Ona!<br>
Kern: Kdo! Govori!<br>
Vergerij: Bila je moja mati! Njo sem videl!<br>
Spomin ... O strašno znamenje! Vem ... vem ...<br>
Poklicala me je ...<br>
Kern: Ti sanja� ....<br>
Vergerij: Ne, ne,<br>
živo kot tebe videl sem ... zdaj vem:<br>
ona je mrtva, mrtva! Konec! Konec!<br>
Je res ? Je res ? O, žrtev sveta. Mati!<br>
Kern: In če - tedaj jo moraš maščevati!<br>
To znamenje ti tajni je ukaz!<br>
Vergerij: Brezkrajna žalost trga mi besedo,<br>
slepi spoznanje, ognjeni nagon ...<br>
Kern: In če oklevaš?<br>
Vergerij: Ukazi mi dejanje!<br>
Kern: Glej!<br>
<small>(Nenadoma se pozornica spremeni. V ozadju kipijo v nebo tovarniški
dimniki. Čuje se šumenje, vrenje, kipenje - utripanje industrijskega
mesta. Kern in Vergerij stojita v kotu na levi in gledata. Tedaj stopi iz
ozadja žarko osvetljen Altmann: predsednik raznih podjetij, posla-
nec, bivši minister itd. Mogočno se ozira v dolino pod seboj. Njegova
senca se silno razraste in zatemni ozadje. V tej senci polagoma utone
vse mesto. Altmann pa se smehlja, smehlja, dokler ne ugasne tudi nje-
gova postava v temi, ki spet zagrne pozornico. Med tem pa Vergerij in
Kern, zroča v prikazen, polglasno govorita.)</small><br>
Kern: Zdaj veš ... Poznaš ga? ... To je naše zlo!<br>
Vergerij: Da... to je Altmann, večkratni predsednik<br>
velepodjetij, veliki meščan ...<br>
Kern: ... peklenski borec proti vsem pravičnim,<br>
sel smrti, zlo življenja, duh - gonoba,<br>
ta človek nam zastira solnca luč!<br>
Kaj nisi videl te ogromne sence,<br>
ki je zajela že vasi in mesta, -<br>
ta senca, ki leži na nas ko mora!<br>
Strupen oblak! - O, veliki rešitelj,<br>
ki bi se drznil blisk pognati vanj,<br>
da bi v titanskem boju razpuhtelo<br>
se vse zgoščeno, črno zlo v ozračje!<br>
To črno zlo, ki nam duši življenje.<br>
Sušična deca, blodniki brezdomski,<br>
družin pregnani tropi, ubijalcev,<br>
obupancev množeča se krdela,<br>
bolnikov in prezgodnjih starcev vrste ...<br>
izgnanci, ogleduhi, ovadniki,<br>
preganjani, ponižani, izdani...<br>
Nasilje in sovraštvo in prevara,<br>
podkupovanje, spletkarstvo, zahrbtnost,<br>
vse... vse je delo zlobnih rok Meščana! -<br>
Njegovih slug in hlapcev in čuvajev<br>
je legijon: o, vojska nezmagljiva!<br>
To so človeštva zli sovražniki,<br>
lokavi samozvanci, ki zavzeli<br>
so vse utrdbe in svetišča naša:<br>
umetnost, znanost, trgovino, delo.<br>
A, kdor uniči njega, zmaga vse,<br>
če pade on, se zruši lažni svet,<br>
rešitelj pa bo rešenik človeštva!<br>
Vergerij: O! Hvala ti!<br>
Kern: Ti si pripravljen?<br>
Vergerij: Zdaj vem: bilo je tajno znamenje ...<br>
Kern: Zdaj pojdi z mano, greva k našim bratom.<br>
Tam nam prisežeš ...<br>
Vergerij: Da maščujem mater,<br>
in vse, ki slišal sem njih vzdihovanje,<br>
vse do obzorij, kamor seže slutnja... <small>(Odhajata.)<br>
(Popolno tema. Začuje se proseč glas Matere.)</small><br>
Mati: Sin moj! Sin moj!<br>
Kam te vodi temna pot!
| |||