|
'''7'''
'''O'''bdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj OrfejevihOrfejovih strun glasóve,
ki so jim ljudstva TrácijeTracije surove
krog Hema, Ródope bilébile se vdale.
DaDe bi nebesa milost nam skazale!
Otájatotajat' Krajna našega sinóvesinove,
njih in SlovencevSlovencov vseh okrog rodove,
z domáčimidomačmi pésmamipesmam' Orfeja poslale!
DaDe bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtíjerazprtije,
in spet zedínilzedinil rod SlovenščineSlovenš'ne cele!
DaDe bib' od sladkotesladkóte njega poezije
potihnil ves prepir, bilébile vesele
viharjevviharjov jeznih mrzle domačije!
'''8'''
'''V'''ihárjeviharjov jeznih mrzle domačije
bilébile pokrájinepokrajine naše so, kar, Samo,!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljeno od vnukov, veter brije.
Oblóžile očetov razprtíjerazprtije
s Pipínovim so jarmom sužno ramo;
od tod samosamó krvavi punt poznamo,
boj VítovcaVitovca in ropanje Turčíje.
MinúliMinuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omolkniliomólknili so pesmi sladki glasiglási.
Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljajiizdíhljeji, solzé so jih redíleredile.
'''9'''
'''I'''zdíhljajizdíhljeji, solzé so jih redíleredile
s ParnásaParnasa mojigamojga rožice pričijóčeprič'joče:
solzé iz'z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovínskedomovinske so ljubezni lile.
Skeleče misli, dade Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
dade tebe zámezame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolnílenapolnile.
Željé rodile so prehrepenéčeprehrepeneče,
dade s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;
željé, dade zbudil bi SlovenščinoSlovenš'no celocélo,
dade bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti neveselonevesélo.
'''10'''
| 