Poslednje dekle grofa Mudina.
| Poslednje dekle grofa Mudina. Slika. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Grof Mudin si v Parizu odpočiva po nemirni preteklosti diplomata in lahkoživca. Iti kakor vsi stari, zaslužni in izkušeni gospodje, ki so se na koncu dolgih in burnih let začeli senčiti pod častno oljko, tako ima tudi grof Mudin svojo stalno in izključno kavarno, kamor hodi vsak večer ob isti uri poslušat isto godbo in gledat iste obraze.
Le redko se zgodi, da kak dogodek trešči v mirno grofovo življene liki kepa v okno prijetne, toplo zakurjene sobe in skali to gosto tišino v nenadnih, širečih in gubečih se krogih.
Grof Mudin ima celo vrsto takšnih dogodkov v zalogi in jih pripoveduje tolikrat, da večkrat sam resno razmišlja, če jih je sploh kdaj doživel; kajti zgodi se nemalokdaj, da morimo s pravljico, ki nam ugaja, toliko časa Poncija in Pilata, da ji naposled sami verujemo in bi se zblili za njeno resničnost do krvi.
Med tistimi doživljaji grofa Mudiua pa, h katerim treba posebne opazke, da so se zgodili do pičice tako, kot jih pripoveduje, kadar jo dobre volje in živahen po solnčnem izprehodu, sem si izza sosednje mize zapomuil sledečega:
Nemara bo pet let od tega, ko je pri večernih koncertih v tej edini od grofa Mudina posečani kavarni prvikrat nastopil mlad prvi goslar in vzbudil takoj največjo pozornost vseh stalnih in nestalnih gostov. Njegovo gladko mladeniško lice se je videlo v čudnem nasprotju z zrelo silo njegove igre in z globoko, temno strastjo izvirajočo mu izpod urnega loka, vzlasti takrat, kadar je po odmoru vpletel v enoličnost sporeda svoj šumno pozdravljani solo.
Obenem z mladim goslarjem se je pojavila v skromnem kotičku dvorane, godbi ravno nasproti, simpatična mlada deklica, morda malo starejša od njega, gotovo pa ne nad osemnajst let. Kdor jo je videl, kako je zamaknjeno zila nanj, kadar je igral, in kako ni znala, naj li zapre oči in ga posluša s slepo naslado, ali naj se ga še bolj oklene s svojimi pogledi, in kdor ni imel več vere za otroško preprostost vsega njenega vedenja, bi bil rekel, da je njegova ljubica. Naposled so zares tudi ugibali tako. Toda preveč sta si bila podobna — brat in sestra. Isti podolgovati obraz s strogo zarisanimi obrvi, ista zagonetna usta, ki jim nikdar ni bilo mogoče ujeti obrisov, isti na sredi nekoliko vzbočeni nos in isto izrazovito čelo, samo da so ga dekletu zakrivali ob vsaki strani bogati, kakor zlata megla mehki lasje, brat pa je bil črnolas in si je česal svoje kodre nazaj.
V odmorih je večkrat prisedel k sestri, da sta kramljala, dokler ga ni poklical debeli kapelnik.
In naposled sta odšla, ona z revno pernato boo okrog vratu, držeča jo z drobno roko, ki je bleda izginjala v sivkastem perju, on pa nalahko sklonjen, z gosli v oguljenem toku pod pazduho, oba enako skromna in zadovoljna. Očitno je bilo tudi to, da on njo skrbno čuva pred znanjem z brezdelnimi gizdalini, ki si delajo iz navade naslado in iz naslade navado, v puhli protislovnosti svojega življenja.
Pripetilo se je parkrat, da je kak gospodič poizkusil zapetljati razgovor, a vselej brez uspeha; deklica je sedela, pila igrajoče zvoke, listala včasih po časopisih in s svojo naivnostjo motrila ves ta pisani svet, ki je prihajal in odhajal. Nekega dne je hotel slučaj, da je morala sesti poleg grofa Mudina, v njegovo tiho veselje, kajti zanimala ga je že dolgo, v čisto očetovskem zmislu seveda, zakaj vse drugo je bil že pred daljšim časom izgubil. Tisti večer se je seznanil znjo in z njenim bratom, čudnemu in neprijetnemu naključju na hvalo.
Mladi goslar je hotel ravno k sestri, a tesno je bilo med mizami, in ko je mislil prisesti, je potegnil z robom suknje po grofovi skodelici, da mu je padla preko kolen na tla, razlila se in se razbila. Preplašen in zmeden je mladenič obstal, sram ga je bilo nerodnosti in ni se vedel kako opravičiti.
»Kaj počenjaš, Robert!« je vzkliknila sestra s slabo prikritim strahom, zapazivša temno liso, ki se je od razlite tekočine potegnila grofu po rokavu. »Dovolite, gospod, in oprostite mu!« se je obrnila h grofu, z bornim robčkom iz navadnega platna v roki, da mu obriše madež, dokler je svež.
»Nič hudega, nič hudega, gospodična!« se je uprl grof z veliko živahnostjo. »Saj znam tudi sam — ah, res ste preveč ljubezniva — tako, zahvaljujem vas, treba nikakor ni bilo! Vidite, da se nisem motil — vaš gospod brat itak ne more zato. Ta tesnoba! človek si niti ne upa pogledati na uro, ne da bi dregnil soseda.«
»Vendar, gospod!« je izpregovoril zdaj goslar. Kriva je moja nerodnost. Ni mi bilo treba siliti med tuje mize.«
Grof Mudin je kmalo potolažil njegovo obžalovanje; a že takrat, ko mu je mala brisala rokav, je svoje začudenje videl, kako ji gre bratov pogled s prikrito skrbjo od nje do njega.
»Naravno,« si je mislil, »ko smo bili še bolj takotako in smo varali ranjko grofico Ano Feodorovno, si res nism zaslužili, da bi na stara, sloka leta stražili žensko krepost. A vendar: boji se me! Origalno!«
Že so godci zopet glasili godala. Mladenič se je poklonil grofu, nasmehnil se sestri in nekako zmeden odšel na svoje mesto. Godba je zaigrala »Trubadurja« in na vse obraze je stopila živahna, udobna napetost.
Grof Mudin in njegova soseda pa sta po malem začela kramljati. Ona mu je odgovarjala nekoliko iz hvaležnosti za njegovo ljubeznivost, on pa naposled tudi ni bil več videti človek z zlobnimi nameni in je postal gostobeseden kakor očka iz predmestja, vesel, da sliši sveže mladostne besede in čist glas, ki ga ni še pretresala strast.
Izvedel je, da z bratom nimata več očeta niti matere, živita od njegovega godčevskega zaslužka in njene plače kot strojepiska v neki veliki pisarni, in tičita zato vse večere skupaj, ker je on ne zaupa nikomur, tem več jo hoče vedno imeti v svoji bližini. Ona pa da se tako zares ne dolgočasi.
Godba je nehala, godci so pobirali note. nekateri gostje so se dvigali in odhajali. Na bulvarju je ropotala cestna železnica mimo visokih oken in trotoarja pred njimi, na katerem so cilindri, slamniki in vojaške čepice izginjale med ogromnimi damskimi klobuki. Goslar je prišel po sestro in se priporočil, grof pa mu je prijazno stresel roko, rekoč, da ga bo veselilo, če se prihodnjič še kaj pomenijo.
Tak je bil začetek grofovega znanja z njima. Poznejše čase so pogostoma sedeli skupaj in modrovali z lahkimi ugodnimi besedami.
Tudi mladi goslar, ki izprva ni bil videti posebno zaupen, se je polagoma privadil starca.
Nekoč pa — bilo je sredi zime in Pariz se je pripravljal na karneval — je prisedel k mizi častitljevega diplomata vesel rojak, ki mu gotovo še ni bilo trideset let.
Kakor je pravil, je bil tovarnar v Odesi, oženjen in oče najidealnejšega sedem letnega sinka pod solncem. Bil je visok, črnolas, zanimivih potez obraza in zelo spreten v vedenju in govorenju. Grof se je rad razgovarjal z njim v domačem jeziku in obujal vesele spomine; tako je prišlo, da je jel deliti svoje večerne pogovore med mladima znancema in odeškim tovarnarjem Sergejem Fomičem, sledilo pa je naravno, da bo se vsi seznanili med seboj. Sergej Fomič je bil mož strogo dostojne zunanjosti in solidnega vedenja; z dekletom je govoril malo, dasi vljudno, pač pa se je češče obračal k bratu, kajti »strastno se je zanimal za muziko«.
»Moj Griša me že dolgo prosi, naj ga dam učiti gosli. Kaj pravite, gospod Bekon, ali bi mi mogli vi nasvetovati dobrega učitelja? Dobrega, na tem mi je predvsem drugim, na denar ne bi gledal toliko. Takole kakšnih petdeset rubljev na mesec se ne bi branil plačati ... Vi pač nimate časa, da bi sami —? Kaj ne?«
Mladi goslar je bil v prvem trenotku pridobljen. Tak sijajen zaslužek, pa naj bi se ga branil? »Kaj praviš, Lina?« je vprašal sestro, dasi se je privoljenje že v prvem hipu veselo in jasno zarisalo na njegovem obrazu in na njegovem za njega leta preveč nagubanem čelu, in kar ni ušlo Sergeju Fomiču. Toda zdelo se mu je umestno, prikriti svoje siromaško veselje nad dobrodošlo ponudbo.
»Jaz menim, da prav lahko,« je odgovorila sestra. »Karel nikoli ne praznuje, to je istina,« se je obrnila k tovarnarju, ki jo je skrivaj cel čas palil s svojimi pogledi, »a dan naposled tudi ni tako kratek, da se ne bi dala najti urica za vašega sinka. Sicer pa delaj, kakor veš, da ti sodi,« je spet dejala bratu, »jaz zase ti svetujem, da sprejmi«.
Brat je res sprejel. Že drugi dan je pozvonil v obližju Trokadera, v elegantno opravljenem hotelu, na vratih Sergeja Fomiča. Z najzapeljivejšo prijaznostjo mu je ta sam odprl in ga peljal k črnolasemu dečku z velikimi in razumnimi očmi, ki je poskočil od radosti, ko je slišal, da ga bo ta gospod učil igrati na gosli.
Karel Bekon je takoj pričel pouk. Ravno je učil dečka držati godalo in mu popravljal lego prstkov, ko se je vrnila Grišiua mati, mlada, polna žena zanimivega obraza, na katerem so mandljaste oči izdajale orientalko. Bila je Armenka iz Tiflisa. Videlo se je, da ji sinkov učitelj ugaja, in mnogo je čebljala z njim.
In zdaj je bila zadeva v teku. Med poukom je bil Sergej Fomič izprva večinoma doma, naposled redkeje in nazaduje sploh ne več, njegova žena pa je vedno češče sama sprejemala goslarja.
Navidezno se je zanimala za vse, kar se je tikalo njega, za njegove načrte, za sestro in celo za njegov okus v zadevah ženske noše.
On menda ni razumel teh nežnih namigljajev, ki jih rabijo ženske, da omogočijo prvi korak, in te na tihem obsodijo kot bedaka ali kot irhovino, če ga ne storiš. Včasih, kadar sta govorila, je nenadoma zardel in postal malobesedeu, a to je bilo vse.
Nekoč se je zgodilo, da je prišel grof Mudin v poset in da sta se zajedno z goslarjem poslovila od prijazne tovarnarjeve žene. Na ulici se je starec nenadoma in nenavadno hudomušno zasmejal, rekoč:
»Recite, mladi prijatelj, kako daleč sta že? Kaj, ne veste, ne spoznate? Bežite! — Seveda! Ta ženska je hudič, verjemite poznavalcu. V teku osmih, najdalje štirinajstih dni vam mora skočiti z nohti v obraz, če boste tako zanikarni v ugibanju njenih želja. Kaj hočemo, bože moj!« In mignil je z ramami.
Zvečer je Karel Bekon slabo igral. Celi solo je pokvaril: sredi igre hripav jek med strunami, odurna disharmonija — in nič več ni šlo v redu dalje. Kajti zapazil je bil, da sestra Lina poveša oči pred Sergijem Fomičem. In izpremenjeno je bilo njeno lice: rdečica ga je zalila, in ničesar čistega in nežnega ni bilo več na njem ta hip.
Toda goslar ni nikomur pokazal, da je ranjen v dnu svoje duše. Poslovil se je od grofa Mudina, ki je bil videti tudi nekako žalosten in v skrbeh, od Sergeja Martiniča, od vseh, kakor druge dni, in odpeljal sestro, ne da bi jo vprašal, kako in kaj.
Drugi dan — grof Mudin je izvedel to pozneje, ko so objavili pismo, najdeno v goslarjevi miznici — ni bilo doma niti Sergeja Fomiča, niti žene niti malega Griše. Karlu se je reklo, da je šel Sergej Fomič že zjutraj od doma, gospa pa se je peljala po obedu z Grišo na izprehod. Vrniti se mu ni ljubilo. Kaj je hotel? Napotil se je po najzabavnejšem ovinku proti rue Lafayette, da ob šestih počaka sestro pred pisarno. Buljvarji so se že odevali v nebroje električnih žarnic, capini so s klikom raznašali večerne liste in množica je vrvela na obcestnem hodniku. Z vsiljivostjo sta prodirala ves ta šum in to nebrzdano življenje v goslarjeve misli, ne dopuščujoča jim zaključka o tem, kar se je motalo med njimi od sinočnjega večera.
Prišel je točno ob uri. Uradniki in uradnice so se mu usuli ravno naproti, kakor roj iz ula. Line ni bilo med njimi. Nekaj težkega ga je presunilo in za hip mu je šlo temno preko oči.
»Oprostite gospodična,« se je obrnil k mimogredoči sestrini tovarišici in dvignil klobuk, »ali je gospodična Bekonova že odšla?«
»Že, že,« se je nasmejalo dekle in ga bistro pogledalo. »A ne šele danes!«
»Kako to?« Če vas prav razumem? —«
»Tri tedne že ne hodi več v pisarno. Kaj ste vi? Brat, kaj ne da? Vidite, zjutraj, ko jo pripeljete do ogla, zavije proti nam, gre do vrat, se ozre za vami, če ste že odšli, in se napoti par ulic dalje. Tam menda stanuje, ali kaj, saj morate vedeti ... Res ne? Ah! ... Me pravimo, da mora imeti prijatelja. Predvčeranjim se je peljali po bulvarjih v kočiji z nekim gospodom.
In uradnica je popisala Karlu Sergeja Fomiča. Res je bil tako, kakor se mu je zazdelo sinoči v tistem strašnem hipu, ko je videl rdečico na sestrinih licih, dokler jo je med njegovim solom motril Sergej Fomič. In vse to za njegovim hrbtom, za hinavskimi sestrinskimi poljubi, in že toliko časa! Vse te misli in čustva v njegovi notranjosti so se zgrmadila v temen kaos in ga nevedoma in proti volji podila naprej.
Bilo je zvečer v kavarni. Dolgčas se je predel navzlic godbi iz kota v kot. Ljudi je bilo nenavadno malo, ženske so, bile večinoma starikave, moški obrazi zapiti in izpiti. Nekod je vlekel prepih in grof Mudin je preklinjal, Sergej Fomič je zevaje čital »Figaro«, sestra Lina pa je ždelaotožna in mrklega lica, in bratu se je studilo gledati nanjo. Dolgočasen valček je bil pravkar izbrenčal v mlačni zrak.
Goslar se je bil približal običajni mizi.
»Nikogar ni bilo dom a, gospod,« je nagovoril Sergeja Fomiča, »žive duše razen hišne. Milostljiva je bila z Grišo na izprehodu ... ,Figaro?‘ Dovolite, pokažem vam nekaj, kar vas utegne zanimati. Tukaj ...
»Stopil je za Sergeja Fomiča in začel z nekoliko tresočim se kazalcem leve roke iskati po papirju. Sergej Fomič se je sklonil naprej, da bolje vid ; primaknila se je tudi Lina in zaduhtelo je od njenih las.
Tisti hip pa se je zasvetilo v goslarjevj desnici nekaj podolgovatega, belega in zdrknilo liki kača okrog tovarnarevega vratu. In kri je tako veselo brizgnila po mizi, po časopisu in po navzočih, kakor nikdar pogoreli vir ne zažubori. Sergej Fomič je planil pokonci in padel čez mizo, ječeč in grabeč se za rano. Udje so se mu tresli in otepali.
In predno so mogli mladega goslarja, ki je stal za steno, zgrabiti in razorožiti, je storil sebi enako.
Beg, vrišč, tekanje, prekasna pomoč ... Lina je ležala nezavestna na obstenskem divanu. Na zahtevo grofa Mudina so se pripravljali, da jo preneso drugam. Dva redarja sta se gnetla med ljudmi. Nesli so goslarja in tovarnarja; kri se je s curkom vlekla za nosilci,; goslar se ni gibal, a krepki Sergej Fomič je še drgetal.
»Škandal to!« — je dejal grof Mudin. — »Kvariti zabavo poštenim ljudem! — Vrag jih deri, naj se koljejo zunaj, če jim je drago. Brr, svinjarija!« Zgrozilo ga je spričo krvavih luž, položil je svoj frank na mizo in odšel, prvikrat vesel tega, da mu narava več ne pušča nimba, ki je vabljiv za žensko srce.
»Hm, hm, sicer bi bil pa jaz ... sicer bi pa mene, da,« je mrmral v svojo sivo brado, ko je stopal proti domu — »Vrag me deri, čez sedem let nam vse koristi. Hvala bogu. Starost, starost, to je res, a danes nihče rad ne umrje. Brr, svinjarija! Ali bi konjaček na ta gnus, ali ga ne bi? Bi? Ne bi? Bi!«
Če danes prašate grofa Mudina, kaj je bilo z Lino, pravi:
»Hotel sem poskrbeti zanjo, povpraševal sem, a je izginila.«
In s široko gesto, zamahne v zrak.