Poslednje pismo gospoda Pirca iz Amerike

Poslednje pismo gospoda Pirca iz Amerike Franc Pirc

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 3, št. 22 (28.5.1845)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gosp. Ferdinand Šmid so te dni od svojiga prijatla duhovniga gospoda misijonarja Franca Pirca dopis prijeli, kteriga so nam prijazno za ispis v „Novice" podelíli. Našim bravcam vstreči, jim ga tukaj okrajšaniga v domačim jeziku podamo:

„Jez vedno prav zadovolin med svojimi Indijani živim. Pretečeno poletje sim v daljnih misijonskih podružnicah popotoval, kjer sim z bòžjo pomočjo zopet veliko nejevernikov preobernil in kerstil; po zimi pa sim le v treh velikih vaseh (Arbrecroche, Lacrois in Mideltown) prebival, in indijanske bukve za natis pripravljal. Cel Amerikan sim že, zakaj mestna gosposka v bližnim mestu Makinak me je pretečeno poletje deržavnika združene amerikanske deržave z vsimi pristojnimi pravicami izvolíla. Ker pa Amerikanje mojiga imena izustiti nemorejo, zató ker njih jezik nima ne soglasnika r, ne c, so prišli zadnji dan pretečeniga leta k meni poslaniki imenovane gosposke in so me prosíli, de bi jim pripustil, me po indijansko imenovati. Nisim se mogel njih željam zoperstaviti. Drugo jutro ‒ na noviga leta dan ‒ je sto praznično oblečenih móž k meni prišlo in so mi indijanski primik Minodeè oznanili, po kterim bi me radi prihodnjič imenovali, če bi tudi meni vseč bil. Moje novo imé je tedaj Minodeè, to je po slovensko dobra duša. Poglavar teh poslanikov je nar bolj zgovornimu med njimi ukazal, mi razložiti, zakaj de so to ime iz vsih druzih izvolili. Prav zlo me je njih hvaležnost razveselíla. Po dokončanim praznovanju sim jim po indijansko, to je brez mize in brez nožov, vilic in žlic južino napravil; štirje fantički so nam stregli; eden je nosil narezane svinske krače, drugi kruha, tretji kofeta, četerti kinezkiga čaja. Prav dobre volje smo bili.“

Dalje popišejo gosp. Pirc svoje popotvanje po železni cesti in napravo vozov in vozovlakov na amerikanskih železnih cestah. Popotnike sploh hvalijo zavoljo lepiga zaderžanja; nikoli niso pijanca med njimi vidili. ‒ Poslednjič tudi povedó, de se jih je pretečeno leto okoli šest in osemdeset tavžent ptujcov v severno Ameriko preselílo. ‒ Ni davnej kar so nam Križanski kontrolor, gosp. Kapelle v krajnskim jeziku pisano pismo nekiga Krajnca izročili, ki že več let prav srečno v Ameriki živí, in ktero bomo tudi berž ko bo mogoče, v Novicah natisnili.