Poslednje pismo rajnciga gospod Vertovca vredniku Novíc

Poslednje pismo rajnciga gospod Vertovca vredniku Novíc Matija Vertovec

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 40 (1.10.1851)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz Št. Vida 19. augusta 1851.¹

Predragi prijatel! Izmed mojih vunanjih prijatlov ste Vi bili z gosp. Šmidam in svojim očetam in bratam pervi, ki ste me od daljniga o moji bolezni obiskali. Celi čas svojiga življenja Vam bom za ta živi dokaz Vaše prijaznosti hvaležen.

Enmalo sim boljši; vunder omagujem med upanjem in boječnostjo, kaj de bo z mojo boleznijo. Trebuh in noge mi zdaj zlo otekajo; zdravnik si prizadevuje, oteklino splahniti; vse moje zaupanje se tedaj opira na zdravilno vodo (Franzensbrunn), in to mi je tolikanj bolj treba, ker pri vsem tem, de mi jed diší in de mi prav dobro strežejo, vedno bolj moč zgubivam, de še dveh minut ne morem na nogah biti.

Povabilo k velikimu zboru v Solnograd sim – na stran položil. Prav ljubo mi pa je, de Vi greste tjè; mesto in okolica Solnograška Vam bo jako dopadla. Prihodnjiga mesca septembra mislim zbor naše kmetijske podružnice skup poklicati, de naj si namesto mene vedno bolniga – noviga predstojnika izvoli.

Rokopis moje zgodovíne, ktere tudi v bolezni nisim pisati nehal, sim o preselitvi² založil; vse leží še zmešano, kakor pervi dan selitve, ker dosihmal še nisim toliko močí imel, de bi bil mogel vsiga v red djati. Vunder sim rokopis unidan našel, in nektere razdelke prebravši se prepričal, de zgodovína, čeravno za ljudstvo pisana, bi utegníla morebiti vunder tudi omikanim Slovencam koliko toliko všeč biti. Berž ko bom le nekolčikaj okreval, si bom na vso moč prizadjal poslednjih 3–5 razdelkov, ki moji zgodovíni stariga in srednjiga časa še manjkajo, izdelati. Po tem jo bom Vam berž poslal; obseže kakošnih 50 pôl. Ali bom zamogel tudi zgodovino noviga časa dokončati, sam Bog vé. Zato bi mi ljubo bilo, de bi v naših „Novícah“, od kterih se tudi v bolezni ločiti ne morem, še sadaj nič od mojiga dela ne spomnili, de naši prijatli ne bojo prezgodaj kaj pričakovali, česar bi dognati ne mogel.

Diplome novim udam kmetijske družbe sim včeraj prejel in jih bom po priložnosti razdelil.

Če ravno mi je zdravnik pisanje ojstro prepovedal, sim Vam vunder za svojo slabo moč dolgo pismo pisal. Ostaníte zdravi, preljubi prijatel! in priporočite me g. predsedniku in g. odbornikam kmetijske družbe in vsim našim prijatlam.

Vedno Vaš pravi prijatel

Matija Vertovc.

1) Če drugi narodi poslednje pisanja svojih imenitnih mož kot častitljive spominke razglasujejo, hočem tudi jez poslednje pismo našiga nepozabljiviga, vsim Slovencam predraziga domorodca občinstvu izročiti, ker je to pismo mende poslednje pisanje tistiga možá bilo, ki nam je toliko slavniga spisal. Posebno pa bo razglas tega pisma častitim bravcam tudi zato všeč, ker bojo iz njega zvedili: kako z njegovo občno zgodovino stoji. Vred.

2) Rajnki je potem, ko je iz duhovniga pastirstva v Št. Vidu v pokojni stan stopil, se preselil v hišo svojiga ljubljeniga stričnika tudi v Št. Vidu. Vred.