Posmrtna idila
Posmrtna idila Rudolf Maister |
|
Pod snežno odejo ležal
bom mrtev v zimi pozni …
Črez mene v gonji grozni
razljučen bo sever bežal,
pereč, leden in dušeč,
a mene ne bo pretresal več —
Umrl bo v svetu namé spomin,
do groba mi v snegu ne bo stopinj.
Počasi črez mrzle grobove
le, ljubica, ti boš približala se,
ko tema na polje bo nižala se.
In tiho boš, tiho boš stala
in tiho le v srcu plakala
in stlala mi sveže cvetove …
In rahel jug bo toplo zapihal
in meni in tebi pokoj zadihal.