Post nubila Phoebus
Post nubila Phoebus Urban Jarnik |
|
Joh! kak mrzlo veter píše,
Joka, tuli, noj vrščí,
Iz dolín vso cvetje zbriše,
Megle z naglico podí,
Tame nam na nebu déla,
Vse oblake zbéra vkup,
Nira stvar ni več veséla,
Kér kraluje vetrov hrup.
Huda vura nas pokriva,
Blíska strašno no gromí:
Vrh planin sedaj počíva,
Truska v tle no ropotí.
Gróm raztrese votlvíne,
Smréke v strahu zakričo:
V vodi plavajo planine,
Skale z pokanjam drčo.
Planjava z nočjo pókrita
V strahu gleda na svoj dóm,
Kaj stoji na póli žíta – !
Ino bližej pride gróm.
Zdaj na blisk noj gróm se vidi
Hiša bližnja v plameni,
Bog! o Bóg h pomoči pridi!
Réši nas´ z nevarnosti.