Post o cekinih
| Post o cekinih. Ivan Baloh |
| |||||||||||||
Sedel je pri Petrovih za pečjo. Stopil sem v sobo neopazen, nikogar ni bilo v hiši. Ona je šla zaradi trgovine na potovanje, on pa je pospravljal narejeno platno doli v kleti v različne skrinje. Pri peči pa je sedel občinski revež, berač — Žbalc po imenu. Štel je svoje cekine in ravno dokončal: 33, 34, 35. Tedaj je končal in hotel spraviti cekine zopet v vrečo nazaj, kar se oglasim:
“Ali so res cekini?”
Prestrašen zagrabi za mošnjiček, pogleda nazaj z nenavadnim pogledom in ko me zagleda, tedaj reče smehljaje:
“O res so, res, pravi rumeni, zlati cekinčki so. Tako sem se prestrašil, sem mislil, da je — Matevž. Oh, ta mi dela skrbi! No, pa ne bo nič hudega. Ona je šla po kupčiji na Štajersko, on pa spodaj platno spravlja; pa mi je dejal, naj malo varujem, da kakšen berač v hišo ne pride.”
“A tako,” sem dejal ter priprl duri, kot bi hotel oditi. Poslušal in opazoval sem pa Žbalca še v naprej.
Ko je mislil, da je zopet sam, je zopet odprl svoj mošnjiček in štel svoje cekine. Res, lepi, rumeni, svitli niso bili, ampak cekini so bili pa le. Ni čudno, da niso imeli več prvotne lepote, kajti Žbalc jih je preštel že neštetokrat, vsak dan po večkrat v skrbi, če se ni — kot je dejal — kakšen revež izgubil. Pa so bili tudi zaviti v petkranje umazane cunje in povezani s trakom, ki so ga njegove črne roke sto in stokrat odvezale in zopet privezale — zato so cekini izgledali kot čisto navadni bakreni stari vinarji. Ampak veselje je imel Žbalc nad svojimi cekini! Zopet jih je razvrstil po klopi po pet in pet skupaj, skrbno prijel v roko vsakega posebej, če se ne držita dva skupaj, in štel zopet 33, 34, 35.
Po sobi je bilo čisto tiho. Gori v golobnjaku so se pod streho pogovarjali golobje, pa to Žbalca ni motilo, ker je bil navajen - njihovih glasov. Solnce je sijalo skozi hruškine veje v sobo na Žbalčeve cekine, ki pa niso dali od sebe nobenega odseva. On pa je začel zopet od kraja: eden, dva, tri, do petintrideset.
Po hiši se je slišalo le enakomerno: cvenk, cvenk ... Ko je prišel do številke 35, se je na glas zasmejal:
“Hi, hi, hi, lepi ste, lepi, ampak premalo vas je! Ko bi vas bilo toliko, kolikor jih imajo v mestu v kasi, to bi jih bil Žbalc vesel! Pa vas ni! No, le potrpite, saj še ne bom umrl, vedno vas bo več, vedno več. Oh, ko bi vas bilo enkrat vsaj toliko, da bi naštel do sto. To bi bilo lepo! Oh, pa kako lahko bi vas nosil; veliko lažje kot pa 35. No, pa le potrpimo, saj jih je bilo tudi spočetkoma samo pet, samo pet, in kar več let nisem prišel naprej, zdaj jih je pa 35. Ja, pa pravijo gospod Janko, naj vas nesem v posojilnico. Oh, nikoli ne! Da bi mi dali potem kakšne stare, raztrgane papirje o tega pa ne. Tako se imamo radi, cekini se ne morejo ločiti od mene, jaz pa od cekinov ne. Pa pravijo, da bo vojska s Turkom! O, s Turkom že ne, nima denarja, z Lahom pa bo, bo, in takrat bodo iskali cekinov. To se bo Žbalc smejal! — Pravijo, da bom umrl. O, to pa ne bo tako hitro. Triinsedemdeset let že imam, o, pa umrl še ne bom. So že šli tisti počivat v zemljo, ki so Žbalcu prerokovali, da bo umrl. Pa ni! Žbalc še nosi cekine, tisti so pa tiho. Pa, če bom umrl, bom umrl tako, kot sem Tonetu naročil. To pa gotovo, da pozimi ne bom umrl. O ne, da bi gospode zeblo, tega že ne. Umrl bom poleti, okoli sv. Jakoba, takrat imajo ljudje največ časa, mraza ne bo, vse bo doma, in ko se bo izvedelo, da je Žbalc umrl, pa bodo vsi prišli k pogrebu. Pa, veliki zvon bo zapel! — O, sem že naročil, da bodo zvonarjem nesli gori v zvonik vselej po dva litra najboljšega vina, da bodo zvonili dolgo, cele pol ure. In vsa fara bo govorila: Žbalcu zvoni, pa tako dolgo, seveda, imel je cekine! — Tega pa ne bo noben povedal, da sem jih pristradal! To bo lepo! Vsi gospodje bodo prišli, tudi gospodje patri, o vsi, pa gasilci me bodo nosili, vsak bo dobil po tri krone in južino in osmina bo, trije gospodje, kot pri vseh. Enaka pravica za vse. Če plačam, zakaj bi ne? — — — Ampak Matevž, ta pa še zraven ne sme! O, dobro vem, da komaj čaka, da bi se Žbalc stegnil, pa se ne bo, kadar bo on hotel. Ne, Matevžu — niti vinarja! Če bi Matevž dobil te cekine, oh, oh, tedaj vas rajši vržem v tolmun na dno pri Balantovi žagi. Da bi vse zapil, oh, nikoli!”
Nekaj je padlo na tla. Najbrže je domača mačka prevrnila kako posodo. Žbalc se je prestrašil, umolknil, spravil cekine, zagrabil palico, da bi odšel. Tedaj sem odšel tudi jaz. Žbalc je bil človek, ki ga je poznal vsak otrok. Enakomerno je hodil po ulicah dan za dnem. Vsakdo je poznal njegovo obleko, star klobuk z vedno svežimi cvetlicami, stare irhaste hlače, ki so že davno videle Abrahama, stare škornje, ki so bili zvesti njegovi spremljevalci poleti in pozimi. Na hrbtu je nosil običajno vrečo, v kateri je bilo le nekaj posode in par lesenih žlic. Korakal je počasi ob svoji palici naprej po cesti in se ni zmenil za nikogar. Hrano je dobival zastonj v samostanu; če je pa kdaj prepozno prišel in so mu drugi odjedli, kakor je dejal sam, je pa šel v kako drugo hišo. Da bi bil pa kupil kruha, tega pa ni storil. Kajti, kadar je nabral drobiža za deset kron, je šel prosit v prodajalno, naj mu dajo cekin. Pogledal ga je, če je pravi, pa ga spravil v svoj mošnjiček. In tako jih je bilo doslej petintrideset. Zapravil ali porabil ni nikdar niti vinarja, saj ni imel nobene potrebe: ni pil, ni kadil. Spal je v praznem Petrovem hlevu, zjutraj je odšel, zvečer prišel. Tako je teklo njegovo življenje enakomerno naprej mesec za mesecem, leto za letom.
Žbalc je pa imel le enega sovražnika, in sicer svojega lastnega brata: Matevža. Četudi sta si bila brata, pa si nista bila prav nič podobna. Sicer je bil tudi Matevž berač, in sicer pravi berač, ampak popolnoma drugačen kot Žbalc. Matevž ni bil prav nič telesno pohabljen, tudi ne neumen, ampak bil je lenuh. Delati ni hotel in če je kaj zaslužil, je vse zapil. Najrajše je hodil po svetu rekoč, da išče dela. In ko je nabral par desetič, je prišel domu in pil po več dni, cel teden skupaj. Če ga je kdo na brata Žbalca spomnil, kako skromno, trezno in varčno živi, je odgovoril Matevž porogljivo: “Naj le nosi tiste cekine, saj jih zame!”
Da hrepeni Matevž po cekinih, za to je Žbalc dobro vedel. Če je kdo Žbalca na to opomnil, je postal Žbalc tako razburjen, da ni cel dan drugega govoril kot besede: “Tudi enega ne, tudi enega ne.”
In tako je sovraštvo med obema vedno bolj naraščalo, mesto da bi se zmanjšalo. Še videti se nista mogla. Če je Žbalc videl, da se mu Matevž bliža, se mu je daleč ognil, če se mu pa ni mogel ogniti, je pa toliko časa s palico brskal po tleh, da je Matevž odšel.
Lansko leto je bilo nenavadno veliko oklicev in porok. O Žbalcu so rekli nekateri, da je neumen. Pa ni bil. Dobro je vedel, kje je kaka svatovščina in nikjer ga ni manjkalo.
Prigodilo se je pa, da sta na neki svatbi prišla z Matevžem skupaj. Sprla sta se, in skoraj bi se bila stepla, da niso ljudje zabranili. Žbalc se je na jezo napil, kar ni bila njegova navada. Pozno je prišel domov in se vlegel v listje.
Ko gre zjutraj dekla odpret kokošim, najde Žbalca na tleh ležečega. Ležal je na obrazu, vrečo še na hrbtu, klobuk in palica poleg njega. Dekla je mislila, da je pijan. Zganila ga je z roko. Žbalc je bil mrtev.
Prestrašila se je. Hitro je povedala domačim. En otrok je tekel povedat Matevžu. Ko je Matevž slišal, da so našli Žbalca mrtvega, se je tako krohotal, krohotal cel dan, kot še nikdar v svojem življenju.
Žbalc je ležal tako kot sp ga našli debelo uro. Poslali so vest županu, kaj naj napravijo. Prišel je orožnik, ta je ukazal, naj se ga spravi v hišo. Cekine mu je vzel in jih spravil. Prišel je občinski stražnik in spravil Žbalca v rakev, ki je bila pripravljena v mrtvašnici. Dobili so se štirje možje in nesli so ga v mrtvašnico. Še vrečo in klobuk so mu djali v krsto.
Po vasi se je raznesla hitro vest, da so našli Žbalca mrtvega. Ko so zvedeli ljudje, da je prišel iz svatbe, so rekli vsi, da ga je pijača umorila, ker je ni bil navajen. Vsi pa so pristavili: “To bo zdaj Matevž pil.”
Žbalc je ležal dva dni v mrtvašnici sam, zapuščen. Gorela mu je le ena lučica. Še strežnik, ki ga je varoval, ga je zvečer zapustil, mrtvašnico zaklenil in dejal: “Saj nima več cekinov.”
Vršil se je pogreb. Zgodaj zjutraj so prišli možje in prinesli Žbalca iz mrtvašnice. In ni mu pel veliki zvon, niso ga nosili gasilci, niso prišli patri, prišel je duhovnik in Žbalca pokopal tik mrtvašnice. Pogrebcev ni bilo; le neke ženice, ki so prišle iz cerkve, so od daleč gledale. Tudi Matevža ni bilo. Dva večera se je že zamudil v gostilni in napravil dolg na račun. Tisto jutro je zaspal. Prišel je sicer k pogrebu, pa Žbalc je bil že pokopan.
Sodnik je dal Matevžu polagoma po en cekin. Matevž jih je hitro porabil. Povest o Žbalcu je hitro minula. In ko so se porabili tudi njegovi cekini, je izginil tudi spomin na nje.