Postaje križa
| ← (Ladro! Ladro!) | Postaje križa Analogije svetlobe Tomaž Šalamun |
(Kot netopirje vas osvobajam...) → |
| |||||||
POSTAJE KRIŽA
Spim na strehi, ki jo je polilo vino.
Gruče ljudi, obešene kot girlande na ples.
Dihaš lahko s telesom ali s stavbo.
Velikani nosijo jajca v košari oprtani na pleča.
Čas so stene krogle znotraj. Kaplje nimajo ustroja.
Poteptan grič je korenina neba.
Sidra, ki se spreminjajo v bate za pesem in alge.
Rodil sem se brez konjunktiva.
Česen na očeh vider kapljá v Kristusa.
Dokler očetu ne zdrobiš glave, ne vidiš njegovih oči.
Konji, ki jih prinesem z dlanjo k bradi.
Moder je vaš spomin, rep je moder
Kdor je zares dihal boben, ne trzne ob zvoku stekla.
Trgatev, dlesni v vrsti.
Kakšne so orbite zdrobljene v prah.
Po grlu se valijo. Iz grla se valijo.
Čopič je razsekan na umetne strune.
Filc, gospodar neba, krvavi v ustih.
Samota je prepad, ki rase pravokotno na drevo.
Vsako osmo luč razsekam.
Vsi smo naenkrat.
Zmeraj je igla, ki prebada rob stopnic.
Človek ima več pogledov kot riba.
Zamenjajmo ujetnike: goloba za kruh, kri za barvo,
očeta za vrata.
Mleko rodnih tal, v Solun greš z mano.
Disk sonca je iz oči polža.
Po radiu jem seme.
Bog je figura zmleta v riž.
Vsaka beseda nosi kvačkano spodnje perilo.
Oboki platna so oboki cerkev gosi.
Toni so grozna letina jagod.
Žito in riž vedno na boku, vedno v spanju.
V jami spi tujec, ki spi na predpražniku.
Zlati prsti, namočeni v vina štajerska.
Kopito, ki previdno tipa za zemljo in se izmakne
lasem.
Požgi kroglo in pleme, zajahaj pa samo tigra in vranca.
Zvok je žica razpeta pod telesom akrobata.
Na vrata trka.
Angeli flockajo s trebuhom in kruhom.
Pečat pride iz ravnine.
Strela, daj poljubi čelo streli!
Moje hlače so dolgodlake, v grlu imam voz.
Kdo je jabolko.
Pod tunelom, kadar sneži iz pramena las.
Seveda. Vrhovni čudež izdajalec.
Vsak gospodar ima apno in kredo.
Bomba. Kožušček, ki z njim ležem jajčka.
Ne kupuj belega kruha. Ne ščiti rje pred dušo.
Gostota je vedno na ustih ponudbe podobe.
Metlico smo razsekali. Kipe smo pojedli.
Vratar, postani žaba.
To je moja poslednja prošnja.
Vsak vlak, pripet z laksom, razmišlja o količkih,
ki so stvar gozda, šele v požaru.
Beton, ki ga grize svilena mast.
V piramirah ni čmrljev. Veter obrača samo os zrcala.
Dve na dve je več kot steber kruha.
Vsi so pomrli: seznami, frače.
Bolj sem prekanjen kot sulica in riba.
Vedro vode. Plima, ki si razdrla zvezo in križ.
Ou le situer.
Meni ne rabi ne lom ne grm.
V religijah se les vžge.
Betlehem je apno na hlačah.
Črna gospodinja mi zamenjuje rjuhe na rue Delambre.
Skrij testo, sin vladarja.
Poljub, čelo na desno.
Imenujmo bilke, ki bodo preskočile dni.
Žužek v mlaki, ti boš s svojim hrbtom ranil Moskvo.
Četa ne ve imena travi, ki po njej koraka.
Slon pripet na križ, z rjuho prekrit zaradi sramu.
Oven je sodnik in Tarzan.
Beseda je cenik na mesu.
Odpri oči in zruši tram, angel kabale.
Pesek je sinonim jezera.
Vsako popivnano vlakno je lupus in fabula.