Postava zastran odkupljenja
| Postava zastran odkupljenja anonimno |
| |||||||||||||
Tù podamo presojo postave iz ministerskiga postavljenja, kér jo vzamemo iz Dunajskih Novíc (Abendb. Nr. 66, 67.).
Postava 7. kimovca 1848 je verige podložtva, ki so toliko sto let zemljiša v Avstrii tlačile, z enim mahIjejem razsula. Ta postava se ima izpolniti z novim razglasam zastran odkupljenja (4. sušca t. l.)
Vpraša se zdaj, ali je, kar poslednja postava ustanovi, dobro za kmeta? ali je merilo odškodovanja primerno (billig)? in ali je cela postava taka, kakoršno čas tirja?
Rečemo brez pomislika, de. Ta postava spravi grajšinske in kmečke posestnike iz negotovosti na pravni stan. Vsaka poskušnja, tajiste odrajtvila, ki se na privatno pravico (prado) opirajo, brez odškodovanja odpraviti, se je naravnost zavreči mogla, zakaj od vničenja grajšinske lasti je le ena stopnja do vničenja vsaktere lastí. Nasproti se pa opravičenim za njih dozdajne pravíce in tirjatve več dati ne more, kot toliko, kolikor so zdaj vredne.
V časih, v kterih se podložnost in nje nasledki odpraviti morajo, če se hoče mir in red v deželi ohraniti, je tudi vrednost grajšinskih prejemkov zavoljo negotove posesti zlo padla; in za obé straní je dôbro, de berž ko berž iz razpertije pridejo. Če se tedej nektere odrajtvila brez odškodovanja, druge za primerno povračilo poderejo, se nikomur krivíca ne godí, kér le to vikši silna potreba tirja.
Kar perve zadene, imenuje §. 1. te postave tlako in tlačanske davšine osebnikov in na podložnih zemljiših vstavljenih bajtarjev. Tudi vse plačila pri premenjevanji posestnikov, ktere se na deželno vstanovitev, na postavo ali podložnost opirajo, so za kmeta brez povračila odvzete, zakaj celo odškodovanje za letó prevzame deržavna denarnica.
Postave zastran odkupljenja v drugih deželah v téh dveh rečéh kmeta ne oprostijo.
Razun imenovanih podložniških davšin so pa še tudi druge brez odškodovanja izbrisane; ktere pa so to, to odločijo v vsaki deželi postavljene komisije za odkupljenje (§. 2). Te komisije razlagajo in izpolnijo postavo, razsodijo čez natoro (naravo) te ali une davšine. Moč téh komisíj je tedaj silo imenitna, in ni treba dosti priporočati, de bi se v tajisto nar previdniši in nar pošteniši možjé dežele izbrali.
Ministerstvo je dobro sprevidilo, de ni mogoče tako različne in mnogotere podložniške razmere in odrajtvila z eno postavo obseči. Edinost bi bila tukej le enostranost. Komisíje za odkupljenje nasproti, ktere so na mestu, in ki obstojé iz jedra previdnih deželanov, bodo zamogle, okoljšine kraja in druge zadeve vsake dežele natanjko zapaziti, takó de se bo pod njih vodstvam odkupljenje takó izpeljalo, kakor pravíca in primernost tirja.
Pa tudi zoper sklepe téh odkupnih komisíj se bo vsak smel še na ministerstvo oberniti. Pravde pa zastran pravíce prijemanja kakiga davka ali dela (naj se že pravíca sploh, ali le nje obsežik odbiva) gredó pred pristojne (competente) gospóske (oblasti). Ako bi tedej komisíja skleníla, de se ima kako odrajtvilo odkupiti, od kteriga pa dolžnik terdi, de ni dolžan tako davšino opravljati in zdaj jo odkupiti, gré razsodba zadevni oblasti. Ravno takó se zamore sklep odkupne komisíje ovreči, če je zoper predpise storjen.
De se vse na zemljiših ležeče dolžnosti odpravijo, ukaže §. 3. te postave, de je vsaka stanovitno na posestvu ležeča desetína odkupljiva, če tudi ne pride iz podložnosti ali iz grajšinske verhovne lasti. Po §. 6. se morajo odkupiti tudi vse davšine v natori, ki ne izhajajo iz desetínske pravice, ampak ki se ko nezmenljive odrajtvila cerkvam, šolam in faram za občinske naméne opravljajo.
S tema odločbama je ministerstvo na znanje dalo, de misli vsaktero razméro (Verhältniss) odpraviti, iz ktere stanovitna delitev zemeljskih pridelkov med opravičenim in dolžnikam izvíra. Z odkupljivostjo vsih desetín in davšin v natori, se ima samostalnost in neodvisnost kmeta gledé drugih deržavljanov in družtev za večne čase zagotoviti.
Tajiti se ne da, de se desetína in druge davšine v natori, ki cerkvam, šolam in faram gredó, po izviru od drugih podložniških dolžnost čisto ločijo; tode v nasledkih svojih so unim enake, in vse se opirajo na sedajnim pravnim zapopadkam protivno vodilo, de zamore lahkomiselnost in samovolja eniga samiga zemljo za večne čase s postavo zavezati, po kteri bi se vsi naslednji posestniki ravnati imeli. ‒
Ministerstvo je tedaj sklenilo, kmetu tudi te veríge in vezíla odvzeti, in je takó s tem ne samo želji kmečkiga ljudstva, temuč tudi sedanji pravni omiki zadostilo. Postava zastran odkupljenja 4. sušca 1849, ktera vse stanovitne dolžnosti v natori odvzame in za odkupljive izreče, je tedaj boljši za kmeta od postave 7. kimovca 1848, ktera več tacih davkov še kar ne omeni ne.
Cerkvena lastnína je po ti postavi enakim pogojem podveržena, kakor vsaka druga lastnina; tode to se samo po sebi razume, de se bo odkupljenje brez žaljenja pošteno pridobljenih pravíc cerkvenih in šolskih služabnikov in brez oškodvanja bitsvenih cerkvenih namenov izpeljalo.
Druga za kmeta enako dobra naredba je v §.14. te postave, namreč, de odškodvanje za tiste davke od sprememb, kteri se na deželno vstanovitev, postavo ali podložnost opirajo, deržavna denarnica prevzame.
Te odrajtvila pri spremembi posestnika gotovo nar bolj težé; vsaka poprava, vsak pristavek, vsako poboljšanje v obdelovanji grunta i. t. d. povikša deseti denar, kér se vrednost posestva s tem povikša, in je bolj grajšaku kot podložniku v prid. Spremembine davšine so zares obertnijski davki, kér se narašajo, kolikor boljši in marljivši se zemlja obdeluje. Zató je odškodvanje za te odrajtvila, ki so nehati mogle, mogla deržava prevzeti. Kér je odprava téh davkov vsim deržavljanam v prid, se mora povračilo tudi vsim naložiti.
Kar pa samo upanje grajšakov zastran tega ali uniga dobička zadene, ki bi jim kedaj v prihodnji prid priti utegnil, ali tudi ne, postavim, za desetíno novo obdelanih zemljiš, ali za pravico pripasti (Heimfallsrecht), jim nikakoršno odškodvanje ne gré in prihranjeno ni.
Pa tudi zastran tistih podložniških davšin, ktere se zamorejo po postavi v létni denarni znesik premeniti, je pripušeno dolžniku, de celo odkupljenje, to je, plačilo odkupniga zneska opravi. Bolj božnimu dolžniku se priložnost da, de dolg svoj tudi v več létih, brez de bi se kje drugod zadolžiti mogel, izbriše. Létne plačila pri 25létnim izplačanji znesó manj kakor polovíca tega, kar je kmet dozdaj plačeval.
Popolno oprostenje zemljiš se bo pa tudi s prihodnjimi deželnimi zaupnimi napravami (Creditsanstalten) sosebno olajšalo.
Pri večim delu podložniških davšin je za dolžnika že velik dobiček, če se mu namesto njih pripustí létno stanovitno plačilo v denarjih opravljati.
Pri tlaki, postavim, terpí kmet vsigdar za se in živino veliko zamudo, če tudi grajšini malo ali nič koristi ne storí. Ravno taka je pri desetíni, kjer se s pozgubo zern in s zamudo pri odrajtovanji kmetu ne mala škoda godí. Večidel se bo vsak priden kmetovavec rajši z odkupnim zneskam svoje dolžnosti znebil, grajšak bo pa tudi zadovoljen, in bo le primerno povračilo terjal, kér mu vender veči del potroškov, ki jih je pri spravljanji imel, za naprej odpade.
Pa tudi, če bi kmet svojo dozdanjo dolžnost v pridelkih in delih čisto z denarji povernil in odkupil, je popolna svoboda v obdelovanji njiv in v pripravni rabi njegoviga posestva vender le dobiček.
Če tedej odkupna postava 4. sušca 1849 odkupni znesik, ki je na mesto odrajtvil v natori nastopil, na tretjíno tega zniža, kar je kmet dozdaj dajal, in če zraven kmetu prepustí: ali in kdaj se s položenjem odkupne istinge (kapitala) te ali une davšine čisto in za vselej oprostiti hoče, se je za olajšanje in osvobodenje kmeta vse zgodilo, kar se po pravíci in primeri le terjati zamore.
Nekterim bo pa še ta tretjína, ki se dolžnikam naloží, le previsoka.
Te pa opomnimo, de to odkupljenje ne zadeva samo bogatih plemenitažev, ktere si radi pod besedo „grajšak” mislimo, temuč de zadeva močno tudi deržavo samo in veliko število vstanovitev (štifting) in zalog za siromake in bolnike, in veliko drugih milodarnih naprav.
Ako bi se odkupljenje še bolj ponižalo, kako bi deržava svoje dolžnosti, ki ležé na njenih iz podložtva izvirajočih in zemljiških pravícah, še izpolniti zamogla? kako bi vstanovitve (štiftinge) in zaveze do ubogih in bolnih opravila?
Ravno tako bi se denarji sirót, ki so se nakladali na grajšine, zgubili, če tudi kapitalistov (upnikov) ne omenimo.
Tudi niso vsi grajšaki bogatini; med njimi je mnogo revnih rodovín, ktere vsaka zguba močno zadene.
Nasproti so podložniki dosihmal svoje posestva zavoljo na njih ležečih dolžnost boljši kup kupovali, in dobički odkupljenja pridejo vsim kmetam, ubogim in premožnim, v prid.
Če se pa odkupna postava 4. sušca z enakimi postavami druzih deržav primeri, se bo našlo, de jih naša vse prekosí in preseže v skerbnosti za kmeta.
(Po Dunajsk. Nov. in Slovenii).