Postopačeva modrovanja 1.

1.

Kamor pogledam, povsod naznanila, vabila po voglih.
Vse se obeta ljudem: igre, besede in ples.
Ljubi predpust je prišel menda, prišel je norosti
Blaženi čas, ko se vsem v glavi verteti začne.
A kaj pravim? Predpust veseli tu vedno kraljuje.
Dobro se tebi godi, srečen si, Dunajčan moj.
Ples se za plesom versti, se zabave se gre na zabavo.
Človek bi menil, da tu ni siromaštva doma.
Pač! tu tudi bi kaj utegnilo se najti ga vendar!
Tu naznanja se, glej! ples siromakom v korist;
Tu beseda! — Kako tu skerbi za vas se, berači!
Dobro se vam godi, le prevzemite se ne!
Drobne nožice verte se, gosposke v sijajnem prostoru,
Gosli, piščali sladko in zapeljivo pojo.
Vse se sveti, blesti, bogastvo se zgolj in lepota
Kaže stermečim očem. bleska je skoraj preveč.
Sveti se suho zlato in biserji, beli vratovi,
Ustnice, lica, oči — ogenj plamti iz očes.
Vse se v veselji topi, zamakneno vse je v nebesa —
In vse to za koga? Zate, oj srečni berač! —•
Blaga gospoda, kako lepo se trudiš za druge,
Za ubožne ljudi trudiš se in — veseliš!
To je lepo — a vendar bi jaz rad nekaj ti rekel —
Toda pokaj? saj veš, kaj se ti reče lahko. —
Svet je kakoršen je, in tak ostane do konca.
Kaj bi se človek jezil, saj ne pomaga vse nič!

2.

Slabo se tebi godi? brez dela si, tožiš, prijatelj?
Žena ti strada doma, z njo vred kopica otrok? —
In jaz, meniš, da bom miloval te? Nikakor ne, brate!
Prav se tebi godi, — da ti naravnost povem.
Kakor si sam postlal si, ležiš, ne toži mi torej;
Sam si stesal si križ, sam ga na ramo zadel.
Ko se predobro godi mu, na led gre plesat osliček.
Kaj te motil je vrag, da si šel ženo jemat?
Kaj te je gnalo, da vrat vteknil si v jarem zakonski,
Ki kervavo te zdaj žuli in žulil te bo!
Kaj ti bilo žene, kaj bilo otrok ti je treba,
Da ti ves dan brez miru godejo, "kruha"! kriče!
To verjamem ti rad, da ni prijetno človeku
Gledati svoje ljudi lakot terpeti in mraz.
Saj še ris kervavi skerbi za svojo zalego,
Trudi se, strada rad sam, ko je za hrano hudo.
Ali preglavice te kaj bilo je treba ti, vprašam?
Sam ostani berač, saj je že njega preveč!
Ni li preveč že nas, ki lazimo v trudu po zemlji,
Rijemo za jedjo, kertu podobni, po tleh?
Ni že terpljenja dovolj, kaj množiš ga po nepotrebnem?
Ali skerbi te, da rod ne bi človeški pomerl?
Skerb to bogatim ljudem pustimo berači, oni naj
Ženijo in množe v svoji preširnosti se.
A siromaku je greh ženiti se, rod siromaški
Množiti, širiti greh, — čujte moj nauk, ljudje!
Sam naj živi siromak, berač je a vendar svoboden,
In ponosno lahko glavo po konci derži.
Mene poglej; blaga posvetnega nimam, a vendar
Tiču pod nebom enak prosto, veselo živim.
V strahu me nima nihče; postopam in delam za silo
In slabosti, norosti sveta z jasnimi gledam očmi.