Postrešček
| Postrešček Ferdo Kleinmayr (Ferdo Plemič) |
| |||||||||||
Ob oglu moje ulice je stal dan za dnevom, o lepem in slabem vremenu, t.j. o dežju je pomaknil svoje stajališče za par korakov višje pod balkon neke hiše. Zjutraj sva se često srečala, zjutraj ko sem pohitel na plano, da se naužijem nekoliko zraku, ki mi je ga po noči toli primanjkovalo v moji tesni sobici. Polagoma sva se tudi seznanila in od tedaj me je tudi vedno pozdravljal.
Precej mlad je še bil moj znanec, rumenkaste lase je imel in modre oči. Kako more imeti človek modre oči? To mi je še nerešena uganka. Oblačil se je vedno čedno in skrbno in medena plošča s številko se je blestela na njegovih prsih liki vzhajajoče solnce.
Nekoč je deževalo prav trdovratno in tedaj sem vzel dežnik s seboj. Ta me je obvareval moče od zgoraj, moče od spodaj me niso obvarovali moji tenki podplati. Imel sem tedaj že precejšnjo množico cestne brozge v svojih črevljih, ko sem se vračal v mraku domov.
Motno so brlele poulične svetilke, a vedno še jasno dovelj, da sem opazil že od daleč vzhajajoče solnce na prsih svojega znanca, javnega postreščka. Stal je pod že omenjenim balkonom, a ni bil sam. Mlada ženska črnih las in temnih oči je stala poleg njega ter se ž njim pomenkovala. Krilo je držala privzdignjeno, kar je bilo njenim elegantnim oblikam kaj v korist. Moj znanec se je vtopil tako iskreno v pogovor z njo, da ni niti opazil mojega prihoda. Zato pa sem jaz opazil, da ona nima dežnika in da menda koga čaka, ki bi ji ga ponudil.
Pristopim.
»Izvolite, gospodična, stopiti pod mojo streho? Spremim vas.«
»O hvala, hvala, jako rada!«
Takrat je zmagal dežnik nad vzhajajočim solncem.
Odšla sva tesno drug ob drugem. A nekaj mi je dejalo, naj se obrnem. Ozrl sem se pod balkon.
Sovražen pogled iz onih modrih oči se je vprl v me. — Ni me več pozdravljal javni postrešček s svitlo medeno ploščo na prsih, kadar sem zapustil zjutraj svojo tesno sobico, da bi se naužil svežega zraku, ni me več pozdravljal — obračal se je vsikdar v zid.