Posvečuj praznik
| Posvečuj praznik (Resnična dogodba) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 23 (6. decembra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Imel sem navado po leti vsako nedeljo po »nauku« pod kakim drevesom ležati v senci. I zadnjič sem ležal ]K>d kotalim drevesom — in jedci kislo mleko. Kar prihrumi jaU otrok od leve strani sem. Precej zvem vso stvar. — Doma so jim rekli iti v cerkev, a ti so se dli kopat, in eden izmed njih je — utonel. — Precej za njim prikrevsa počasi sUr, močno hrom mož — berač — in sede poleg mene ter pomaga meni nič tebi nič prazniti lalvico mleka.
»Glejte«, mi reče, »ti otroci so se Sli kopat, namesto v corkov, in za kazen je jeden utonel. Da, tudi jaz bi ne bil kruljev, ako bi bil nekoč ubogal pametnega mola, ki mi jc velel iti v ccrkcv, a žal, — nisem Sel. Za kazen sem si zlomil nogo.«
»Povejte mi no vso zgodbo!«
»No, čo si že tako radoveden, pa naj bo. — Rojen sem v mali vasi. Hrastnik sc imenuje. — Imel sem dobro mater in skrbnega očeU. — Živel som do Štirinajstega lota brez vse skrbi; res, srečen sem bil Ukrat. — Toda, čas so je približal, ko bi se moral odločiti za kako rokodelstvo. — Črevljarstvo me jo že od nekdaj veselilo. Pa me dado torej k dobro znanemu črevljarskemu mojstru, svojemu prijatelju, v mesto. — Ha, tu je bilo življenje! Mojster je bil res strog in natančen, a bilo nas jo več paglavcev, ki smo uganjali burke, da je bilo veselje. Ob nedeljah in praznikih smo morali hoditi redno v cerkev, kar se nam pa ni proprijetno zdelo. — Bilo je zopet neko nedeljo popoludne. Mojster nam zopet veli iti v cerkev; a mi smo imeli druge muhe v glavi. Namenili smo se čez Krko tja nokam »v nograde« »nad črešnje.« Toda, kako čez Krko? Denarja nismo imeli, da bi plačali za čoln. Pa, koliko veselje, ko tja pridemo I Čolnarja ni doma. — Hitro od vežemo čoln. in hajdi n« ono stran. Tu pa zopet pnvežemo. potem pa vsak na jedno CreAnjo Kmalu «mo jih siti do vrha. polog tega jih imamo pa Je polne iepo.
Kar pa nekdo na oni strani nad nami na ves glaa lakriOi, in s pestjo zažuga — bil je čolnar. Od strahu se raranem. veja. na kateri stojim, so mi zlomi, in z visoke črešnje padem na tla. Neznansko me za«keli noga. Vendar hočem vstati, — a noga mi več ne služi. Za božjo voljo prosim tovariše, naj mi pomagajo, toda oni so že v čolnu in veslajo dalje po Krki. dokler ne sto pijo na suho tam, kjer jim čolnar ne more več do živega. Straino jezen odpelje le ta čoln zopet na pravo mesto. — Jaz pa pod krošnjo »tokam in vpijem. a zastonj. Že se približa večer. Kolikor mi daje moči. kličem na pomoč. Nazadnje me je menda vsejedno začul čolnar, kajti s čolnom pn vesla na to stran in gre naravnost proti meni. Jaz mu povem, kaj se je zgodilo in ga uii!o prosim pcrao& — Zai nc me nase in me nese v čoln. potem pa v svojo kočo. Tu mu povem, kdo sem, in kje stanuje mojster. — Naloži me na voziček in me od polje v mesto k mojstru Prisrčno sc mu zahvalim za rešitev; oni odide z vozičkom domov, a ja/. pa v posteljo. Več tednov sem ležal bolan. Sčasoma »e je tudi moja noga zacelila: bil »em zopet zdrav, a — šopa v — Ne dolgo potem sem postal pomočnik, ob nem pa tudi — pijanec.
Kar sem zaslužil, sem tudi sproti zapil. Hodil sem ves strgan in zamazan Čeprav som imel kedaj tudi novo ob'eko. ni ostala dolgo lepa; saj veste, pijanec se rad v lužo ali jarek zvrne, posebno če je ftepav. Tako je bilo dve leti. Kar mi pa umrje mojster. Poetal sem Je mnogo slabši. kajti ta mc je ie nekaj krotil. - Kmalu potem mi pa umrjo tudi oče. /Mati so mi že prej umrli ) Podedoval sem po njem 400 goldinarjev — Vdova, sedaj »mojstrovka«, me je začela naguvar jati — na ženitev, torej, naj bi se jaz z njo oženil. Seveda. denar som imel, pn napačne postave tudi nisem bil; kaj ne, da bi ne bilo slabo Jaz sem bil takoj za dovoljen, saj prestara še tudi ona ni bila Postal som sedaj nekoliko bolj postaven. Kupil sem si novo obleko in tudi pil nisem več tako zelo. Delal sem tudi bolj pridno, a plačila nisem dobil nikoli; rekla mi je vselej; •Sai bode potom tako ali tako vse tvoje.« — Toda. navada je železna srajca«; pijančevati ae nisem mogel odvaditi, posebno, ker ini je Se moja »prihodnja soproga* neutrudijivo pomagala. Cenitev jo pa kar vedno odkladala in odkladala. dokler nisva pf-gnala vseli 400 goldinarjev, — tedaj se mi ;c pa odločno odrekla Torej me je prekanila. Uil som neizrečeno jezen. Delal sem sicer še, a zapil precej vsak krajcar. Tedaj ine pa začno še noga boleti, vedno boleti, vedno bolj Peljali so me v bolnišnico. Tu sem ros zopet ozdravel, a postal tudi hrom. kakor me sedaj vidite, in nesposoben za vsako delo — Ne pijem ga tudi ne več, le tu |>a tam včasih ie kakšen »Irakelj«.
"Glejte», je pristavil naposled, »vse to bi ne zgodilo, in jaz bi ne prosjačil setlaj od hiše do hišo, ako bi šel ono nedeljo »k nauku.« Nato vstane in odide.