Pot iz Benedek v Chioggio
| Pot iz Benedek v Chioggio Marija Erjavec |
| |||||||||||||
Leta 1872 septembra meseca posijalo je zlato solnce prav prijazno na Beneške otočiče in pokukalo v mojo spalnico v gostilni Bauer, kakor bi me bilo hotelo vprašati: »Ali ne ustaneš?« Prav rada bi mu bila odgovorila: »Pusti me še malo časa, ker malo sem spala radi hudobnih komarjev, ki so me brez usmiljenja pikali vso noč«. Kakor bi imela najhujše koze, tako je bilo razorano moje obličje; a jutro je bilo tisti dan krasno.
Pri zajutreku me soprog popraša, bi li hotela iti v Chioggio. »Prav rada«, odgovorim. Kako bi tudi ne bila rada šla, saj vsaka pe tako mala stvarca me je zanimala, vse se mi je zdelo krasno, mikavno, tako da že nisem vedela, kateri predmet bi bolj občudovala; v duhu sem si pa vse še krasnejše predstavljala. Ko sem mislila na notranjo krasoto vojvodine palače (palazzo ducale), na veselje in življenje, ki je tukaj enkrat vladalo, ubežale so mi misli hitro kakor blisk k revnim jetnikom, ki so globoko zdihovali v ječah ob mostu zdihljajev (ponte del sospiri), in ne hoté se mi je srce v trenotku napolnilo nevolje, ko sem se spominjala pripovedi, da so nedolžno kovali v železne okove. Kadar sem šla mimo teh ječ, nikoli nisem svojih očij povzdignila v te žalostne zidove.
Po zajutreku šla sva s soprogom izpred prokuratij v bližnji veliki vodotok (canal grande); tam naju je že od daleč klical stari Pepo: Signori, in gondola (gospoda, v čoln). Omeniti moram, da vse dneve, ko sva bivala s soprogom v Benedkah, prevažal naju je stari Pepo iz enega kraja v drug. Veslajoč mož nama je vestno pripovedoval vse dogodke, katere je doživel. Tisti dan pa naju je Pepo zaman pričakoval. Stopila sva na ladjo v Chioggio; solnce je svoje čarobne žarke po morji razlivalo; moja duša se je radovala krasnega pogleda; naša ladjica se je prijetno zibala po morji. Morska gladina bila je v resnici gladka, kakor poglajena miza; le tu pa tam se je morje vzdigovalo, ali tako po malem, da skoro ni bilo poznati; pravega vetra ni bilo; zdi se mi, da le ladija je v svojem tiru prouzročevala nekoliko sape. Z morja je odsevalo rumeno solnce, ki se je preminjalo na svetlo-srebrno barvo. Takega bleska že dolgo nisem videla, odkar sem kot deklica zapustila očetov dom, za katerim se je v bistri studenčnici kopalo jutranje solnce ter razsipalo opoludne svoj čvrsti blesk na vse strani. Na ladji bilo je nekaj parov potovalcev, kateri so vsi občudovali lepo prikazen na morji in krasen razgled na bližnje otoke, posebno na Bened ke, dokler niso bile preoddaljene. Nenavadni čuti obidejo človeka, ki je vajen suhi zemlji, ko pride sredi vode in ima nebo nad seboj, pod sabo pa vodeno stvar, ki se vedno ugiblje in vender vedno vzdržuje gospodovalca vesoljnega stvarjenja. Tako se je tudi meni prav čudno pozdevalo, ko sem se zmišljala, da sem daleč od domovine, pa na sinjem morji, v katerem je že toliko ljudij našlo svoj grob. Pogled na jasno nebo proti svetlemu solncu krepčal je mojo dušo in zopet se je oveselilo kasne poti nekoliko vznemirjeno srce. Nekateri prekupčevalci, ki so z nami potovali, delali so pa svoje račune in proračune vso božjo pot, dokler nismo došli na otok.
Dospevša v staro in umazano Chioggio, ustavila sva se s soprogom v tako rečeni najboljši krčmi. Krčmar, prijazen in uljuden mož, vodi naju v salon v prvem nadstropji. To vam je bil salon, vse drugačen nego oni ponosnega mojega varuha. Ko nama otvori duri, začudila sem se nemalo umazanemu in zanemarjenemu salonu. Par podrtih sedal in razdrapan divan dičili so ta prostor. Stara od črvov zglodana miza, nekoliko podov – ne spominjam se, kaj so predstavljale, bilo je vse. Vse skupaj bilo je podobno bolj hlevu nego sobi. Krčmar nama je povedal, da nima drugega za kosilo kot risotto a ta da je prav dober, proprio buono. Ne malo sem se začudila, ko je prišel s skledo rumenega risotta; bil je rumen kot lup pomarančin. Soprog je nekoliko jedel, jaz sem se pa smijala, da tacega kosila še nisem doživela. Prijazni krčmar je pa bil zelo zgovoren; prisedel je k nama in nama pripovedoval dolgo zgodovino umazane Chioggie. Ko se odpraviva na odhod, vzame krčmar mali listek iz žepa, na katerem je bilo natisnjeno njegovo ime in s katerim se je hotel priporočiti za drugič. Zanimivo zdelo se mi je to ime: Cherobino Cisotto di Chioggia in ni mi zginilo nikoli iz spomina.
Popoludne je začelo deževali; ali to naju ni motilo, ogledati sva si hotela na vsak način to staro mesto. Našla pa nisem nič posebno zanimivega v njem. Stara zanemarjena cerkev zdele se mi je kot zapuščeno dete brez matere; čudni kamni so moleli iz njenih sten kakor da bi bil dolgotrajni dež vse spral. Sem ter tja po ulicah nakopičena nesnaga, da je bilo groza. Tudi na obličjih prebivalcev je bilo videti životarsko njih življenje. Risotto in polenta, to se je zdela njih vsakdanja hrana.
Ženske so pa čudno tiktakale po kamnitem tlaku s svojimi lesenimi coklami. Predpasniki zadej, in ž njimi po glavi zagrnjene, da nisi mogel niti videti obličja. Želela sem, da bi se kmalu naredil mrak in da bi se ukrcali na ladjo, katera bi me hitro prepeljala v krasne in priljubljene Benedke. Noč je bila temna in dež je prav počasi kapljal, ko smo dospeli do svojega cilja; na trgu svetega Marka je vse mrgolelo kakor v mravljišči. Laški stanovniki zapustijo zaduhla svoja stanovanja, ko se naredi mrak, in se šetajo po Markovem trgu do pozne noči.
Ostala mi je živo v spominu pot iz Benedk v Chioggio in pogosto sem pripovedovala ljubeznivim deklicam svojega varuha o Chioggi in o rumenem risottu.