Pot k soncu
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nakoč je na kraljevem dvoru živel Pepeluh. Res je bil samo Pepeluh, toda če bi ga oblekli v gosposko obleko, ne vem, ali bi našli v vsej deželi bolj postavnega in kras-nejšega mladeniča, tako je bil lep. Kralj pa je imel hčer, ki je bila nekaj mlajša od našega Pepeluha. Otroci so otroci — Pepeluh in kraljična sta postala prijatelja; končalo se je tako, da sta se skupaj igrala vsak dan, se za roke vodila in se prijateljsko sprehajala po kraljevem vrtu.
Kraljevim svetovalcem že od samega početka vse to ni bilo nič po volji, češ: »Hm — kraljična in edinka, pa se druži s Pepeluhom!« Kralju je sprva šlo pri enem ušesu noter, pri drugem ven; ko pa jezikanja le ni hotelo biti konec, ga je stvar vznejevoljila in je ukazal, naj Pepeluha spodijo z dvora. Joj, tedaj pa mlada kraljična v bridek jok, češ, naj se le dotaknejo njenega Pepeluha! Starega kralja ni bilo volja, da bi poslušal njen stok, in je popustil.
»Saj je še otrok,« je dejal. »Bo že čas prišel da se bo spametovala.«
Tako je vse ostalo pri starem: otroka sta se skupaj igrala in nihče jime igre ni več branil. Čas je tekel, otrokoma so že minevala otroška leta, njune igre pa niso prenehale. Čas je tekel, otrokoma je dozorevala pamet, staro prijateljstvo med njima pa se je prav zdaj začelo razcvetati in je bilo vsak dan trdnejše, lepše in globlje.
Mlada kraljična je dozorela za možitev! Od vseh strani so prihajali snubci, sami kraljevi sinovi: komaj so odšli eni, so že privršali drugi, še ponosnejši. Prelepa kraljeva deklica jih je tako zares imela na vsak prst deset in si je med njimi lahko prebirala kakor med mednimi hruškami: Toda kraljična je vsakokrat kar izginila, ko da bi se bila vgreznila v zemljo, in jih je pustila z dolgim nosom, če so jo iskali, so jo lahko iskali samo pri njenem ljubem Pepeluhu. In kadar koli ji je oče med rožicami namignil, češ kateri izmed toliko ponosnih snubcev bi ji bil všeč, mu je dekle vedno naravnost odgovorila:
»Dragi oče, kaj bi slepe miši lovila, povem, kakor mislim: najbolj mi ugaja Pepeluh in če me hočete možiti, me dajte njemu.«
Spočetka je kralj vsakokrat tudi te njene besede preslišal, a kar je preveč, je preveč — navsezadnje mu je bilo tega le dovolj. Kako tudi ne! Toliko kraljevih sinov — pa Pepeluh! Poklical je predse svoje svetovalce in jih vprašal, kaj naj stori. Ti pa takoj: Pepeluha naj ukaže spraviti s sveta! Drugače ne bo konca! Toda dobremu kralju se je vendarle zdelo, da bi bilo malce prehudo, kar tako meni nič tebi nič nedolžnega fanta spraviti s sveta.
»Prav, najjasnejši kralj,« je tedaj rekel svetovalec, ki je veljal za najmodrejšega. »Če se ti zdi to prehudo, pa odpravimo Pepeluha zlepa in ga pošljimo na tako pot. da se z nje nikoli ne vrne, četudi bi potoval sto let. Pošljemo ga k Soncu, naj tam poizve: Zakaj Sonce dopoldne vedno gor gre in vedno bolj in bolj pripeka in zakaj popoldne vedno dol gre in greje vedno slabše?«
»To je pameten svet!« so prikimali vsi svetovalci in tudi kralju samemu se je nasvet zdel pameten: hči bo najhitreje pozabila Pepeluha, če ga dalj časa ne bo videla.
Takoj so poklicali Pepeluha, mu dali novo obleko, mu za pot odšteli denarjev in ga poslali k Soncu na po¬izvedbo. Jokaje se je kraljeva hči poslovila od Pepeluha, in tudi on se je s težkim srcem odpravil na dolgo pot. Nikogar ni imel, da bi ga kaj poučil, nihče mu niti tega ni vedel svetovati, v katero stran naj se spusti. Toda fant je sam vzel pamet v roke: ni se spustil proti Soncu, temveč se je držal za Soncem — v smeri, kamor zahaja.
Pepeluh je potoval in potoval po širnih gozdovih, po neprehodnih poteh, dokler po dolgem popotovanju ni prišel v tujo deželo, kjer je vladal zelo mogočen vladar, ki pa je bil slep. Ko je slišal o našem Pepeluhu, kam gre in čemu potuje, ga je dal poklicati pred svoj zlati prestol, ker je bil tudi sam potreben dobrega sveta, a mu ga nihče razen sonca ni mogel dati.
Pepeluh je stopil pred kralja, kralj pa ga je vprašal, kakor da verjame samo svojim ušesom: »Kaj si ti tisti, ki potuje k Soncu?«
»Da,« je pogumno odgovoril mladenič.
»No, če greš tja, povprašaj še zame, zakaj sem jaz, mogočni kralj, na svoja stara leta oslepel. Če mi to storiš, ti takoj prepustim polovico svojega kraljestva.«
»Seveda povprašam, zakaj ne bi, ko bom že tam,« je obljubil Pepeluh.
In kralj mu je ukazal dati denarja in vsega, kar je potreboval za popotovanje.
Potem je popotoval dalje za Soncem. Hodil je po širnih gozdovih, po pustil doleh, kjer ni slišal ne človeškega glasu ne zasledil človeške stopinje, dokler ni prišel do morja. Morje je bilo široko in globoko. Tu se ni mogel obrniti ne na desno ne na levo, zakaj Sonce je zahajalo naravnost za morjem. A kako priti čez? Hodi po bregu sem ter tja in premišlja: kaj naj stori? Ko tako hodi in premišlja, priplava k njemu velika riba: do polovice je bila v vodi; polovica pa je molela iz nje; trebuh je imela bel kakor druge ribe, hrbet pa ogorel, črn ko oglje, vse od same sončne pripeke.
»Kje si se vzel, človek?« mu pravi riba. »Kam greš? Kaj hočeš?«
»Kam grem? Kaj hočem? Rad bi prišel čez morje: tako in tako grem na poizvedbe k Soncu.«
»K Soncu?« se je čudila riba. »Česa ne poveš! Tudi mene to Sonce peče. Lahko bi tam poizvedel, zakaj se jaz, tako velika in težka riba, ne morem nikoli potopiti pod morsko vršino kakor druge ribe. No, ali boš?«
»Bom, bom,« je dejal Pepeluh. »Toda kako naj poizvem, če sem tu, Sonce pa onstran morja!«
»No, te bom menda že prenesla čez, le sedi!«
Pepeluh je ves vesel sedel na širokem ribjem hrbtu in riba ga je srečno prinesla na drugi breg. »Toda vračaj se potem tu mimo, jaz te bom čakala,« je zaklicala za njim, ko jo je že urno pobiral dalje.
Zdaj šele je hodil po pustih deželah, v katerih ni srečalr ne ptiča-frliča ne gada-laziča ne človeka-kmetiča! Ni mogel biti daleč od roba sveta, ker je Sonce sedalo na zemljo le malo pred njim. Pohitel je, kolikor so ga nesle noge.
Ko je dospel tja, je Sonce že počivalo v naročju svoje matere. Lepo se jima je priklonil in onadva sta mu lepo odzdravila. Povedal jima je, kako in kaj, onadva pa sta ga poslušala. Vprašal je: »Oj ti moje drago Sončece, povej mi, kako je to, da do opoldne vedno višje in višje greš in vedno bolj in bolj pripekaš, od poldne naprej, ko se navzdol spuščaš, pa vedno bolj in bolj slabiš?«
In Sonce je odgovorilo:
»Hm, bratec moj dragi, vprašaj svojega vladarja, kako da sta mu od rojstva sem ves čas rasla telo in moč pa zakaj se sedaj tudi on vedno bolj sklanja k tlom in vedno bolj slabi? Tudi z mano je tako. Mama me vsako jutro znova rodi kot lepega dečka in me vsak večer spre¬jema v svoje naročje kot slabotnega starčka.«
Potem je Pepeluh vprašal dalje, zakaj je ta in ta kralj na svoje stare dni oslepel, ko je prej tako čisto in dobro videl. \
»Hm, zakaj! Oslepel je, ker ga je prevzel napuh. Dal si je postaviti steklen nebes, posut z zlatimi zvezdami, da bi tako, sedeč na višini, ukazoval vsemu svetu. Če se poniža v prah in veli tisti nebes razbiti, se bo svet pred njegovimi očmi takoj razjasnil in kralj bo videl spet kakor prej.«
»In tista riba? Zakaj se ne more kakor druge ribe
potopiti pod morsko vršino?« *
»Zato, ker ni jedla človeškega mesa. A tega ji ne razkrij prej kot šele potem, ko boš že čez morje in precejšen kos poti od brega.«
Pepeluh se je zahvalil za dober svet in hotel oditi. Toda Sonce ga je zadržalo. Dalo mu je tako obleko, da jo je lahko spravil v orehovo lupino. To je bila Sončeva obleka.
Zdaj se je zares odpravil nazaj domov in prispel do tistega morja. Takoj je začela riba siliti vanj, da bi ji povedal, kaj ji sporoča Sonce. On pa ji tega na noben način ni hotel izdati, češ da ga mora prej prenesti na drugi breg. Usedel se je ribi na hrbet in riba se je pognala po morju, da se je voda za njo kar vrtinčila. Sredi morja se je riba s Pepeluhom ustavila in rekla: »Takoj te stresem s sebe, če mi ne poveš, kaj si zvedel!« Pepeluh pa na to ni črhnil niti besedice, tako je riba odveslala z njim dalje in ga nesla kakor prej. Pri kraju je Pepeluh ko strela planil z njenega hrbta, se pognal cele tri sežnje daleč na breg ter se nato spustil v beg. Ko je bil že precej daleč, je zavpil nazaj: »Tako dolgo se ne boš pogreznila pod morsko vršino, dokler se ne boš nažrla človeškega mesa!« Kakor da jo je obsedlo sto vragov, je riba podivjala. Udarila je z repom po morju, da je razpenjena voda zalila Pepeluha do pasa. Riba pa po tako nizki vodi le ni mogla splavati do njega, ker je bila prevelika. »Če me doslej ni bilo konec, me tudi poslej ne bo!« si je rekel Pepeluh in razigrano stopal dalje — vedno proti Soncu, da ne bi zašel. Po dolgem popotovanju je dospel k slepemu kralju. »No, sinko, kako si kaj opravil? Ali veš, zakaj sem oslepel?« »Zato, ker te je prevzel napuh. Če se ponižaš v prah in daš razbiti stekleni nebes nad seboj, se bo svet pred teboj takoj razjasnil in boš videl kakor prej.« Kralj je ubogal, razbil stekleni nebes nad seboj in se ponižal v prah. Takoj se mu je zasvetilo v očeh, kakor da bi ga bil iz groba pripeljal na beli dan. Pri priči je odmeril Pepeluhu pol svojega kraljestva. Dasi je bil Pepeluh zdaj že kralj kakor drugi, ni počival niti trenutek, ampak se je podvizal domov. In dobro, da se ni obiral; če bi bil zamudil eno samo urico, bi bilo prepozno. Že od daleč je slišal, kako v mestu zvonijo z vsemi zvonovi. Ko je prišel v cerkev, so tu na stežaj odpirali glavna vrata. »Kaj je pri vas novega?« je vprašal ljudi. Rekli so mu, da kralj moži svojo hčer edinko; zato zdaj za poroko zvonijo in odpirajo cerkev. Tako so mu odgovarjali vsi in malo da se mu niso smejali, ko ni nič vedel, o čemer so čivkali že vrabci na strehi. Takoj je uganil, kaj mu je storiti. Vzel je iz žepa orehovo lupino, razložil iz nje Sončevo obleko, si jo oblekel in se usedel v prvo klop pred oltarjem. Po cerkvi je že prihajal bleščeč sprevod kraljevih svatov. Vsi so se ozirali po gostu, ki je kar sijal v prvi klopi, in šepetali med seboj: Kdo je to ? Kakšen človek je in od kod! — A nihče ga ni poznal, nihče ni vedel, kje se je vzel; vsi pa so ga kar vprek povzdigovali, češ kako razkošno je oblečen, tako da zasenči celo samega mladega ženina. V sprevodu je peljal starešina mlado nevesto pred oltar. Njej ni bilo treba šele spraševati, kdo je svat v prvi klopi. Saj je poznala svojega Pepeluha, prej pepelnatega. zdaj pa oblečenega v Sončevo obleko. Izmuznila se je starešini izpod pazduhe in smuk! — že je bila ob svojem dragem Pepeluhu. Potem je niso mogli spraviti od njega ne zlepa ne zgrda — o poroki z drugim pa ni bilo niti govora! Zadevo so nemudoma naznanili staremu kralju. Kralj je Sončevega mladeniča dal poklicati pred svoj zlati prestol. A tudi njegov zlati prestol je zasijal šele zdaj, ko je stopil predenj Sončev mladenič. Tu je Pepeluh povedal vso svojo zgodbo od začetka do konca, kako se mu je godilo. »No, kako, kako je s Soncem? Daj, povej nam še enkrat, moj sinko!« je rekel nazadnje kralj. »Mati ga vsako jutro vedno znova rodi kot mladega dečka in ga vsak večer sprejema v svoje naročje kot slabotnega starčka,« je dejal mladenič. »Res, tudi jaz sem rastel, ljubi moj fant, in sem bil močan, a zdaj sem oslabel in se nagibam k zemlji. Vidva, otroka moja, pa pojdeta naprej in navzgor!« Tako je končal kralj in jima voščil vso srečo. Pepeluh je prijel kraljično pod roko in jo sam po¬peljal pred oltar. Zdaj je bila poroka in nato svatba, potem pa je Sončev mladenič srečno kraljeval.
Slovaška pravljica