Pot na Kamniško sedlo
| Pot na kamniško sedlo. Vladimir Herle |
Dr. Vladimir Herle.
| |||||||||||||
Skoraj en kilometer dolgi in 1879 m visoki hrbet Kamniškega sedla se razteza v vzhodnozahodni smeri med Veliko Planjavo in med Brano ter veže obe glavni skupini osrednjega pogorja Savinskih planin, skupino Grintavčevo in skupino Ojstrično, in je sploh najnižja zareza v grebenu tega pogorja. Iz Ljubljanske okolice se to sedlo prav dobro vidi: na desni, vzhodni strani od njega se vzdiguje mogočni masiv Velike Planjave, ki se z najvišjim vrhom vzpenja do višine 2392 m, na levi strani pa stoji karakteristični vrh 2247 m visoke Brane. Od roba tega sedla, ki se n. pr. vidi z vrha Grintavca ravno med Tursko goro in med Brano, se vzdiguje Brana še 368 m, Velika Planjava pa 513 m visoko; ravno radi tega pa jako povišuje lepoto teh planin, kajti dolgi hrbet Velike Planjave je s tem prekinjen in krajni vrh Brane tudi ob pogledu iz Logarske doline popolnoma viden.
Od Planjave se spuščajo razorane stene in nazobčana rebra strmo proti sedlu navzdol; strme so tudi vzhodne stene Brane, ležeče nekoliko proti jugozahodni strani. Dočim so stene Planjave od sedla nepristopne, prehaja njegov greben proti zahodni strani polagoma v zeleno kadunjo pod severnimi stenami Brane, na katero prideš odtod brez velike težave v eni uri.
Občni značaj Savinskih planin, velika strmina na severni strani in polagotno dviganje na južni strani, je na tem sedlu prav tipično izražen; radi tega je tudi pristop nanj od južne strani prav lehak; do pastirske koče pod sedlom vodi pot po gozdu, od koče pa se pride po planinskem pašniku polagoma na vrh.
Tem hujša strmina pa je na severni, proti Okrešlju in Logarskemu kotu obrnjeni strani. Naravnost iz Logarske doline (od »Krone«) je pristop silno težaven, in jaz poznam le dva domačina, ki sta prišla tod gori; treba je torej iti na Okrešelj, odkoder se pride v eni uri do skalovja. Vstop v stene se nahaja ob koncu zelenice, na katere zahodni strani se vidi zelo razoran, z velikimi in ostrorobatimi skalami posut jarek, ki se spušča od Kotličev (to je ozko, 1962 m visoko sedlo med Brano in Tursko goro) navzdol. Odtod na levo povprečno navzgor se začenja tista partija, ki je zaradi gladkih sten in hudega prepada delala nekdaj toliko preglavice, dasi je razmeroma kratka, kajti sega le do zelenega hrbta nad žlebom, od katerega se po povprečnem potu v vzhodni smeri pride brez težave na vrh; razen tega znaša višina od vstopa v stene pa do vrha sedla komaj okoli 150 m.
Do leta 1876. tu sploh ni bilo nobenega pota v stene vdelanega. Vendar pa so domačini iz Kamniškega in Solčavskega okraja gotovo že davno popreje rabili ta prehod, in najbrže je bil kak radoveden pastir ali pa kak smel lovec, ki je prvi pokazal, da se da priti črez. V Solčavi n. pr. še sedaj pripovedujejo, kako je prinesla neka čvrsta ženska iz Bistriške doline svojega dojenca črez sedlo. Stari dolgolasi in orjaški Logar je baje spravil nadvojvodo Ivana na vrh. Do l. 1851., ko je bilo proglašeno obsedno stanje za Solčavo, so prihajali skozi »Jermanova vrata« vojaški begunci, ki so jim kmetje dajali varno zavetišče. Kogar zanima, kako se je takrat hodilo na Kamniško sedlo, ta si naj ogleda silno strmi žleb ob levi strani od vhoda v stene, ki pa je sedaj tako izpran in gladek, da ni ne za nogo ne za roko nobenega prijemališča več.
Prvi pot v stene se je napravil, kakor smo že rekli, l. 1876., in sicer po prizadevanju g. dr. Frischaufa, ki je 22. julija istega leta v družbi Janeza Piskernika in Primoža Podbrežnika izvršil trasiranje. Dasi je bil s tem prehod črez sedlo turistom omogočen in je bil ta pot za tiste čase, ko se je jela turistika šele razvijati, razmeroma dosti dober in se je pozneje večkrat popravljal, snažil, opremljal s klini in žicami, vendar ni nikdar zadoščeval zahtevam širšega turistovskega občinstva. Vsako leto so se pripetili slučaji, ko ta ali oni, in naj si ga je tudi spremljal izurjen vodnik, ni mogel črez stene, oziroma si zaradi vrtoglavosti ni upal črez. Cele turistovske družbe so se vračale; oni, ki so prišli z Okrešlja, so se navadno vrnili že pri snegu, ki leži včasi še sredi meseca avgusta ob vhodu, ali pa takoj potem, ko so, prekoračivši sneg, prišli v dotiko z živo steno. Ravno tako si je marsikateri premislil in se vrnil, ko je, prihajajoč od zgoraj navzdol, prišel do viseče stene, h kateri je bil pritrjen ozek macesnov hlod nad prepadom, »v katerem ima smrt mlade«, in marsikdaj so slišale stene resigniran vzdih: »boljše nazaj nego pa naprej!« Govori se tudi, da je neki turist, ki si je vsled večje renomaže vtepel v glavo, da mora na vsak način priti na vrh sedla, delal sredi stene ves obupan svoj testament. Kakor rečeno, stari vodniki vedo o tem marsikaj povedati.
Dasi ta partija za opreznega turista sicer ni bila težavna, vendar se je vedno bolj čutilo, da je treba zgraditi nov pot, posebno pa od tedaj, ko se je začela postavljati na Kamniškem sedlu nova planinska koča, za katero je pa ravno ta pot jako važnega pomena. Urediti je bilo seveda samo partijo od vhoda v stene do onega zelenega hrbta, od katerega se pride v kadunjo pod vrhom Brane.
S tem, da se je lani posrečila gradnja tega pota, se je ustreglo opravičeni želji mnogih ljubiteljev naših slovenskih planin.
Zopet gredo zasluge za to najbolj g. dr. Frischaufu, ki je spravil vse delo v pravi tir. Že l. 1904. ga je naprosil načelnik Kamniške podružnice, g. Emil Orožen, naj deluje na to, da se v korist nove koče na sedlu napravi nov pot, ker Kamniška podružnica zaradi velikih stroškov za zgradbo koče ne more prevzeti tudi potrebščine za napravo novega pota. Z vso njemu lastno gorečnostjo in marljivostjo se je lotil prof. Frischauf te stvari, in kmalu je bilo nabranega, oziroma zagotovljenega toliko denarja, da se je lahko pričelo z delom.
Dne 20. julija preteklega leta sta si ogledala prof. Frischauf in Piskernik dotični svet in sta spoznala, da je najboljše, ako obdrži novi pot isto smer, ki jo je imel prejšnji, razen partije pred brvjo nad žlebom. Jaz se takrat, žal, prijaznemu povabilu prof. Frischaufa nisem mogel odzvati; kako pa se je ves čas zanimal za delo, o tem pričajo njegova pisma, v katerih je dajal natančna navodila glede gradnje tega zanimivega pota, o katerem naj podam kratko poročilo.
Konec julija sta pričela z delom dva delavca; od avgusta dalje pa je delalo vsega skupaj šest, oziroma sedem delavcev. Prenočevali so v leseni koči na Okrešlju (šator, ki ga je bil podaril prof. Frischauf Slov. plan. društvu, se je rabil med tem časom na Jalovcu) in so se vsako nedeljo v vasi preskrbeli z hrano za ves teden. Zraven koče je bila postavljena kovačnica, kakršna se da za silo postaviti pod milim nebom; rabila se je za popravo orodja, ki ga je bilo obilo — samo dve pili za piljenje jeklenih svedrov sta se še pozneje nabavili —, in pa za izdelovanje klinov. Ti klini se po Frischaufu delajo na ta način: Vzame se 50 cm dolga in 2 cm široka, samo na eni strani okrogla železna palica; v sredi se potem palica upogne, tako da je ves kos 25 cm dolg in okrogel. V odprti konec se vtakne 3 cm dolga, 2 cm široka in na širšem koncu 8 mm dolga zagozda. Luknja, ki se v skalo izvrta, je le toliko široka, da se lahko vtakne vanjo klin z zagozdo vred; ako se potem udarja na klin, pritisne zagozda oba spodnja konca tako k stenam ob luknji, da se klin prav izvrstno drži.
Stare žice so se, ako so bile še uporabne, na novo napele; trebalo je pa seveda tudi novih.
Najvažnejša in najtežja stvar je bilo pa razstreljavanje skal. V ta namen se je porabilo 15 kg janita in 5 kg smodnika.
Prvokrat sem si ogledal gradnjo pota 10. avgusta. Pomudivši se nekaj časa pri Piskerniku, ki ima v teh zadevah obilo izkušnje, in pri Plesniku, sem dospel, ko se je napravila že temna noč, do bukovega gozda pred slapom pod Rinko; s šumenjem slapa se je združevalo ukanje sov. Brez posebnih ovir sem napravil nadaljno, tolikokrat prehojeno pot do Okrešlja, kjer mi je odprl vrata od koče stari Oskoban.
Drugo jutro sem se tri četrti na sedem odpravil na pot proti sedlu. Ob polsedmih že je počil prvi strel, četrt na osmo pa drugi. Mogočno je odmevalo pri vsakem strelu od sten gora, ki obkrožujejo Okrešelj in Logarsko dolino; na desno od mene je drevilo pečevje po jarku navzdol, nekatere skale so letele do konca snežišča, kjer so se po gramozu in drugih skalah razdrobile na drobne kose. Pod stenami je bilo vse polno teh odstreljenih skal.
Prvi začetek je bil storjen, in vprav divil sem se, ko sem se začel po novem potu »izprehajati«, tam, kjer sem se moral leto dni popreje vrniti v družbi odličnega člana vsem znanega turistovskega kluba, ker ni maral naprej. Uvidel sem, da bo ta pot, izpeljan ves na ta način, popolnoma zadovoljeval vsakega tudi najbolj razvajenega salonskega turista.
Bilo je zanimivo, ogledovati si delo na tem zračnem torišču, kjer je imela nekdaj človeška noga komaj za eno ali pol stopinje prostora in je iskala roka mesta, kamor bi se prijela. Delavci so bili čudovito spretni, in videti je bilo, kakor da bi ne delali ob robu prepada, temveč na varnih tleh. Na najsprednjem koncu je bil tisti, ki je vrtal luknje za strel; drugi so izklesavali stopnice, odstranjevali gramoz, pritrjevali žice, oglajevali skale s krampi itd. Neprestano je rožljalo kamenje po stenah navzdol. Kakor bi trenil, so pustili delavci delo na mah, ko so začuli klic, da je prižigalna vrvica zažgana in da bo počil strel. Hiteli smo navzdol in se drug tik drugega pritisnili k steni. Še par trenotkov, in silen jek je odmeval od gora, velike skale pa so se valile z ropotom v prepad.
Tisti dan sem tudi prvokrat pohodil Brano. Raz njo je pač najlepši pogled na skupino Grintavca, Skute in Rink. Nazaj grede sem dobil na Kamniškem sedlu Piskernika, ki je, zanimajoč se za napravo pota, prišel za menoj, in pa nekega lovca, ki je dospel raz Tursko goro črez Kotliče sem gori. Ogledali smo si nato še gradbo nove koče. V koči za delavce nama je postregel Korelnov iz Stranj z dobrim čajem; potem pa sva se v hudem in mrzlem vetru vrnila nazaj.
Pozneje sem si ogledal še dvakrat gradnjo pota.
Z zadovoljstvom lahko rečemo sedaj, da je ta pot, razen par malenkosti, dovršen. Širok je povsodi najmanj pol metra, ponekod celo en meter ter je ves zavarovan z žicami in s klini. Klini so se zabili tam, kjer se je po večletni izkušnji pokazalo, da žice pred zimskimi plazovi nimajo obstanka. Kako močni pa so ti plazovi, je razvidno iz tega, da so bili na dotičnih mestih klini, h katerim je bila pritrjena vrv, popolnoma do stene navzdol upognjeni.
Tam, koder so tla iz trdnega in kompaktnega apnenca, so se izklesale stopnice v živo skalo, koder pa so spričo rdečkastega železovega oksida bolj mehka, so se napravile stopnice iz trdnih, z železom k skali pritrjenih macesnovih tramov. — Od onega mesta, kjer se zavije stara pot na desno na skalnat hrbet navzgor in potem nekoliko navzdol, se je izstrelila v steno popolnoma nova pot do brvi nad žlebom. Na kratkem, a strmem potu od brvi do zelenega hrbta so se morale napraviti dvostranske stopnice s klini na obeh straneh.
Tako se je lani — dasi so med tem delavci delali par dni tudi na Skuti, kjer so od Malih Podov pa do Streže zabili na najbolj eksponiranih mestih več klinov — srečno izvršila gradnja tega pota, ki je kakor oni v Turskem žlebu nekak »unikum« v Savinskih planinah. S tem potom je sedaj omogočen prehod črez Kamniško sedlo tudi širšim turistovskim krogom.
Ne glede na to, da bo vsled tega pota novo zgrajena koča postala izhodišče raznih zanimivih tur, n. pr. na Brano in Planjavo, na katero se letos popravi pot; ne glede na to, da se dajo izvršiti s sosednjega Okrešlja raznovrstne ture na vse strani in da se nameravajo zvezati Mali Podi s Kamniškim sedlom: je to sedlo že samo na sebi zaradi svoje slikovite lege vredno, da stopiš nanj. Veličasten je prizor, ki ga nudi njegovo južno zeleno pobočje v okviru sivih skal Brane in Planjave. Za tistega, ki zna uživati z očesom in ki ve ceniti lepote narave, je panorama, ki se razgrinja s tega mesta, očarljiva, tem bolj, ker se stika tukaj toliko deloma zelo ostrih kontrastov.
Odpočitka potreben ležiš na mehki trati in se krepčaš, kakor se spodobi pošteni turistovski duši, kadar je prišla po napornem delu do zaželjenega cilja, in mirno pripuščaš, da te obsiplje nebeško solnce s svojimi toplimi žarki. Par korakov pred teboj ti gleda izmed zelenih bilk bela zvezda nasproti, iztegneš roko — že jo imaš na prsih. Ves planinski travnik je razkošno pokrit z živobojnimi cvetlicami; zdi se ti, kakor da bi imel živ »čilim pester« pred seboj.
Pogled ti sili v daljavo; nizko pod teboj se šele začenja gozd, sami stari, žilavi macesni, vajeni vremenskih nezgod. Globoko pod teboj leži Bistriška dolina, Kamnik in okolica; še dalje naprej se razprostira Ljubljansko polje z belo Ljubljano in njenim sivim gradom. Čisto v ozadju pa so vidne, v dimasto ozračje zavite, nejasne konture notranjskih gora.
Obrneš se in pogledaš na drugo stran proti Planjavi; v tvoji bližini se pase čreda goved v najrazličnejših pozicijah, same lepe živali, kakor da bi čakale kakega Segantinija, da jih dene na platno.
Vstaneš, stopiš par korakov navzgor in scenerija, ki se sedaj razgrinja pred tvojim očesom, je zopet vsa druga. Ob robu silnega prepada z navpičnimi stenami stoječ, vidiš na levo pod seboj kotlinasti Okrešelj z strmo Mrzlo goro v ozadju. Naravnost in globoko pod teboj leži kot Logarske doline z rdečo skalo ob slapu pod Rinko, katerega šum prihaja čisto jasno na tvoje uho. Vsa Logarska dolina se razprostira pred teboj, obrobljena od zelenih bukovih, macesnovih in smrekovih gozdov. V ozadju Olševa, na desno od nje severni hrbet Raduhe, ki jo skoraj vso zakriva soseda Ojstrice, Grofička. Zares lep kos planinskega sveta!