Pot v nebesa
| Pot v nebesa. Radoslav |
| |||||||||||||
<poem> Kaj zopet dete hočeš, Ker terkaš toljkokrat? Jokaje iti nočeš — Tu od bolniških vrat?
„Jaz iščem mamo milo, Nazaj mi dajte jo; Je mesca dva minilo, Kar šla je v hišo to.“
„„Preubogo dete moje, Milujem te, znanéč: Da drage mame svoje, Ne boš tu našla več.““
„„Je sedmi dan zazoril, Kar šla je v boljši svét,““ Vratar je star govoril, Zaklenil duri spét. —
A revšče ni umelo Vratarjevih beséd, Do mraka je medlelo Tam solzno ko popréd.
Poslednjič se vernilo, Je k starki v vas nazaj; Pri kterej se gojilo, Kar mama šla je v raj.
A v jutru sirotica Pred durmi koj stojí, Terkaje, da ročica Ji nežna kervaví.
„Oj hudi mož bradati, Odpri, da k mami grém! Doma mi ni obstati Brez njé, to ti povem.“
„„Ubožica, glej, mati, Po ktero si prišla. Prebiva v hiši zlati, V nebesih — tje je šla.““
Zaprè na to siroti, Ki misliti začne: Po kterej koli poti V nebesa pride se?
In v krilicu splatnine Naprej bosó hití, Po stezah čez stermine Objokanih oči.
In kdor se jej približa Prijazno vpraša ga: „Je pot do paradiža — Vas prosim — prava ta?“
„„Zvolilo dete daljno, Težavno pot si ti; Bog spremljaj te““ — mil’valno Jej vsak odgovori.
Če tudi naznaniti Nihče za pot ne zná. Se revšče oplašiti V popotvanji ne dá.
Jo vname noč, zvezdice Migljati ko začnó, Pa sklene si ročice In moli preserčnó.
Si posteljco napravi Na polju v snopju kar, Dok milo spet pozdravi Naravo solnčni žar.
Se dvigne, dalje ide, Prosé: povejte mi, V nebesa kod se pride, Kje prava pot derži? —
Ljudém se dete smili, Se smili materam, Dajo jej kruha v sili, In sadja tu in tam.
Še delj in delj potuje Čez séla, hrib in plan, Nožice — brez obuje — So trudne, polne ran.
Je glavca razkodrana Je ličice bledó, Oblečica razdjana. Od dežja vse mokró.
Že solnce utonilo, Je štirnajstkrat ta čas, Kar dete je pustilo Domačo drago vas.
A glej kako zmaguje Slabóst sirotiko, Že komaj premikuje Naprej se žalostno.
Poslednjič na višavi Zagleda samostan, Križ zlati je v bliščavi, Ki kinča stolp močán.
Tje gori srota lazi Iskaje pomoči, Na vrata se — jo mrazi — Terkaje nasloni.
Že Kristeva nevesta Sirotici odpre: „Od kod pripelje cesta, Otroče ubogo te?““
„„Jaz hočem k mami priti, Brez mene v raj je šla, A poti tje dobiti Ne morem — revica.““
„Sirota si postalo?“ Izdihne sestra — koj Poprimši dete malo, „O pojdi le z menoj!“
Pa kmalo dete čudno Dognano strepetá. Omahne smertno-trudno, Mrè — angeljček neba.
Vse sestre prihitijo Zdaj k bóžici na mah. Jo kličejo, budijo Z zdravili v rokah.
Vse k postelji če s silo Vse solznih je očés; A dete — že dobilo Je pot si do nebés. —