Pot v nebesa.
Radoslav
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (35. zvezek), 1880
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

<poem> Kaj zopet dete hočeš, Ker terkaš toljkokrat? Jokaje iti nočeš — Tu od bolniških vrat?

„Jaz iščem mamo milo, Nazaj mi dajte jo; Je mesca dva minilo, Kar šla je v hišo to.“

„„Preubogo dete moje, Milujem te, znanéč: Da drage mame svoje, Ne boš tu našla več.““

„„Je sedmi dan zazoril, Kar šla je v boljši svét,““ Vratar je star govoril, Zaklenil duri spét. —

A revšče ni umelo Vratarjevih beséd, Do mraka je medlelo Tam solzno ko popréd.

Poslednjič se vernilo, Je k starki v vas nazaj; Pri kterej se gojilo, Kar mama šla je v raj.

A v jutru sirotica Pred durmi koj stojí, Terkaje, da ročica Ji nežna kervaví.

„Oj hudi mož bradati, Odpri, da k mami grém! Doma mi ni obstati Brez njé, to ti povem.“

„„Ubožica, glej, mati, Po ktero si prišla. Prebiva v hiši zlati, V nebesih — tje je šla.““

Zaprè na to siroti, Ki misliti začne: Po kterej koli poti V nebesa pride se?

In v krilicu splatnine Naprej bosó hití, Po stezah čez stermine Objokanih oči.

In kdor se jej približa Prijazno vpraša ga: „Je pot do paradiža — Vas prosim — prava ta?“

„„Zvolilo dete daljno, Težavno pot si ti; Bog spremljaj te““ — mil’valno Jej vsak odgovori.

Če tudi naznaniti Nihče za pot ne zná. Se revšče oplašiti V popotvanji ne dá.

Jo vname noč, zvezdice Migljati ko začnó, Pa sklene si ročice In moli preserčnó.

Si posteljco napravi Na polju v snopju kar, Dok milo spet pozdravi Naravo solnčni žar.

Se dvigne, dalje ide, Prosé: povejte mi, V nebesa kod se pride, Kje prava pot derži? —

Ljudém se dete smili, Se smili materam, Dajo jej kruha v sili, In sadja tu in tam.

Še delj in delj potuje Čez séla, hrib in plan, Nožice — brez obuje — So trudne, polne ran.

Je glavca razkodrana Je ličice bledó, Oblečica razdjana. Od dežja vse mokró.

Že solnce utonilo, Je štirnajstkrat ta čas, Kar dete je pustilo Domačo drago vas.

A glej kako zmaguje Slabóst sirotiko, Že komaj premikuje Naprej se žalostno.

Poslednjič na višavi Zagleda samostan, Križ zlati je v bliščavi, Ki kinča stolp močán.

Tje gori srota lazi Iskaje pomoči, Na vrata se — jo mrazi — Terkaje nasloni.

Že Kristeva nevesta Sirotici odpre: „Od kod pripelje cesta, Otroče ubogo te?““

„„Jaz hočem k mami priti, Brez mene v raj je šla, A poti tje dobiti Ne morem — revica.““

„Sirota si postalo?“ Izdihne sestra — koj Poprimši dete malo, „O pojdi le z menoj!“

Pa kmalo dete čudno Dognano strepetá. Omahne smertno-trudno, Mrè — angeljček neba.

Vse sestre prihitijo Zdaj k bóžici na mah. Jo kličejo, budijo Z zdravili v rokah.

Vse k postelji če s silo Vse solznih je očés; A dete — že dobilo Je pot si do nebés. —