Potažva
Potažva Jovan Vesel Koseski |
|
Potažba
urediNaj žuga svet, gorijo naj puščave.
Vihar valove morja naj dervi,
Na zemljo tresk, po zraku grom verši,
Divjajo naj snežnikov goličave;
Na puštinjah porušene planjave
Naj ljutih vojsk sirovi krik doní,
Pred njim, za njim nemili glad morí
Vekšaje strah raztrešnice kervave:
Ta tužni dol, te britke časne sanje,
Nevihti cilj, zaupnem sercu lom,
Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje!
Čez groba noč beseda vedno sveta
Mi kaže tje – mi kaže krasni dom,
Moj stalni dom: veseli dom Očeta!