Potepinski metulji
| ← Tinčkov beli nagelj | Tri pravljice-Potepinski metulji Marko Kravos |
| |||||||||
Kako to? Maj je, pisanih metuljev pa nikjer? Moralo bi jih biti vse polno, to je njihov čas. Ah, saj so, samo oko jih ne more videti, zleteli so visoko, poredneži. Morda so se zgubili tam daleč v sinjini. Morda jih skrbi, kaj bo, ko se bodo vrnili domov k nizkim cvetovom na travniku. Morda bi jih doma kregali in jih napodili brez večernega medu spat.
Ne, ne, zbali so se višine. V razredčenem zraku njihova mavrična krila prestrašeno utripajo. In mrzlo postaja tam gor, hladni vetrovi so namenjeni bogve kam, do varnega sveta pa taka strašna globina. V glavi se jim vrti in od vsega tega brezmočno opletajo po zraku. Potem pa se pojavi od nekod- zmaj! Pa ne taka žival hudobna iz pravljic, ampak tak, kakršni so zmaji v resnici: iz svilenega papirja, z modrim očesom prav na sredini in s sedmimi trakovi za rep.
Metulji so poskočili od veselja, zafrfotali do dobrodušnega letala. Sedli so nanj, kot bi sedli na rajsko ptico. Vedeli so, da so zdaj na varnem, da vodi zmaja tanka svilena nit in da drži to nit droben otrokec, ki zelo skrbi, da bi se zmaj varno naletal in varno pristal na trati. In kako se bo Tinček razveselil, ko bo na svojem modrookem zmaju zagledal še tri marsovčke, tri poredne metuljčke. Res je bilo tako: metulji so se varno spustili z zmajem do mehke trave. Tam jih je Tine ves srečen in začuden imel za nezemeljska bitja, kar pravzaprav metulji tudi so. Poklonil se jim je in ker ni znal njihove govorice, jim je hotel kako drugače povedati, kako rad bi jih imel v gosteh. Stekel je po tri lončke medu in jim jih ponudil.
Metulji so bili v zadregi, potem pa so opazili, kako jim zmaj prijazno mežika, naj sprejmejo darilo zemljana. Zato so se kar hitro udomačili. In spoznali so, da je potepanje nevarna in naporna reč in da biti navezan na domač travnik sploh ni hudo. Zmaj je res na vrvici, pa zato nič manj veselo ne leta po svetu. In so brezskrbno pomočili dolge rilčke v ponujene lončke in srkali sladki med.