Potepuh
| Potepuh Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Na sadnem vrtu je vse zorelo, rdeča, debela jabolka so se svetila med umazano zelenim listjem in grozdje je kipelo, sočne jagode so prosevale v rumeni, zaliti luči ali se svetile v višnjevi - črnini. Breskve so se upogibale pod težkimi, zrelimi sadovi in dišalo je vse naokoli.
Čez vrtno ograjo je splezal potepuh. Imel je na sebi suknjico, obnošeno, baržunasto suknjico, gosposke hlače - dopetače, ki so se po bedrih sumljivo svetile, na glavi je pa imel rjav, pomečkan klobuk s širokimi, poveznjenimi krajci.
Potresel je breskvo in se naužil zlatega, mehkega sadeža in nato je stopil pod brajdo ter se napil sladkega, sočnega grozdja.
Začel se je ozirati naokoli, in čudno in zelo tesno mu je bilo pri srcu, zakaj na vsem lepem in bogatem vrtu ni bilo žive duše. Šel je dalje in prav pred njim se je dvignil za gostimi trtami in bršljanom visok, lep gradič v zrak, da se je zdelo, kot da je vzrastel v tem trenotku.
Potepuh je obstal in meril s strmenjem in hrepenenjem to prelepo poslopje, ali srečalo ga je še večje čudo kot poprej. Vrata v grad so bila odprta, ali nikjer ni bilo človeka, ne na dvorišču, ne na oknih, ne pred vhodom. Vse prazno in zapuščeno, vse kot izmrlo. Potepuh je vtaknil palec v usta in majal z glavo.
Bil je to prav prijeten, mlad potepuh, lica in brado mu je obrobil prvi, kostanjevkast puh, in v obraz je bil ves rdeč in zdravje je sijalo z opečene polti. Pričakoval je na vsak način, da se bo od te ali druge strani zakadil vanj velik, razjarjen pes in zatulil s pravičnim gnevom, da se bo prikazal oskrbnik, močan in z bičem v roki ter ga nagnal od gradu.
A zgodilo se ni ne eno ne drugo. Potepuh se je naveličal čakanja in je veselo in predrzno stopil čez prag v grad. Šel je po hodniku in po stopnicah v prvo nadstropje, postal je za trenotek in počakal, da se mu kdo približa, ali zopet nikogar. To ga je začelo jeziti in zato se je vrnil po stopnicah, odkoder je prišel, obstal je na dvorišču pod brajdami in premišljeval.
Potepuh je bil zelo pošten in ni hotel delati slabega imena svojemu stanu. Ako se vlomi v grad, se mora to storiti dostojno in pošteno. Najboljše je, če se vdere skozi okna, da lahko vsak prvi trenotek sprevidi in spozna, da so bili tu razbojniki. In zato naš potepuh ni maral skrivnih, plahih stopinj skozi duri.
Popel se je na brajdo, lezel kvišku, v drugem nadstropju je skočil na odprto okno in se spustil v dvorano.
Kar zableščalo se mu je pred očmi, toliko krasote in bogastva so zagledale njegove strmeče oči. Kamor mu je splaval pogled, povsod same dragocenosti, po mizicah in izrezljanih omaricah, po stenah in po tleh, povsod je stalo ali viselo vse polno dragih stvari, lepotičja, srebrnih verižic, dragocenih vaz z rožami in drugih reči, ki jim potepuh ni vedel imena.
Dal je roke v žep in se samega začudenja skoro ni zavedal, tako ga je omamilo bogastvo. Vrata iz prve sobe v drugo so bila odprta, in potepuh je po prstih taval naprej. Obstal je pri vhodu in ni mogel storiti več koraka.
Tam je stala krasna postelja iz dragega lesa; nad njo se je vzpenjal višnjev baldahin, svilene čipke so gledale čez rob, in v njih in v mehkih rožnih odejah je ležala in spala grajska gospodična.
Bila je prelepa, in potepuh je vedel, da še nikdar na vsem božjem svetu ni videl enake lepote. Ni se še srečal z gospodično, ki bi ji rdela lica v taki prosojni in jasni beloti in lahni rdečini, ni še videl ust, tako opojnih in mehkih, tako kipečih in sladko zaokroženih, ni še videl tako polnih in oblih, tako blestečih, rajskih nedrij, kot so dihale tam iz svile. Potepuh je položil roko na srce in občudoval njen čar.
Rahlo in sladko so valovale grudi, v divni slasti so vstajale in padale kot bi živela in dihala dva čarobna cveta, opojna in mamljiva. Obe roki sta bili razklenjeni na levo in desno, kot bi pričakovali, da objamete nekoga, ki pride in pade na te mehke prsi in pritisne v sladki poljub ustnice na ta kipeči, goreči rubin.
Ostalo telo se je izgubljalo pod odejo in le tam v kotu je gledala čez posteljni rob drobna in tenka in snežno-bela nožica, tako čarna in dražestna, da potepuh ni vedel, kaj bi občudoval, čemu bi se najprej in najbolj divil.
Ali je že čutil v sebi neodoljivo in živo željo, da stopi bliže in poljubi te sladke goreče ustnice, da okusi gorki žar tega rubinastega keliha, ki je dihal tako mehko in vabeče. Potepuh se ni mogel premagovati, in vse je gorelo v njem, vse je trepetalo in drhtelo samega razkošja in čudne, blazne strasti, ki mu je vzela vsako misel in ves razum. Oči niso videle več ničesar drugega kakor samo to mamljivo lepoto.
Storil je korak bliže, ali začutil je v sebi neki strah, neko divjo grozo, in potepuh je padel na kolena in po kolenih se je približal speči gospodični.
Približal se je speči gospodični, objel jo okoli razgaljenih, blestečih nedrij in svoja žejna, suha usta je pritisnil v poljub na mehki, deviški kelih, na sladki, goreči ustnici, ki so kipele kot kri in ogenj, kot rože in škrlat.
Poljubil jo je in srkal in vdihaval vase njen topli, dehteči žar in ni mogel odmakniti ust. In ko se je napil ustnic, se je približal nedrim in poljubljal zopet blazno in hrepeneče, strastno in divje.
V tem trenotku se je gospodična zdramila in odprla oči.
Potepuh tega ni videl, ali čutil je, da se je zbudila, da je zadrhtela in zatrepetalo njeno telo.
Kot da ga je prešinil blisk, je odmaknil usta in zagledal je plahi, neizmerno plahi in boječi pogled. Njene oči, črne in globoke, so sijale in drhtele in mrle groze in strahu, ali glasu ni bilo iz njenih ust.
Potepuh je vstal, si zakril oči in se vrgel skozi okno.