Potne črtice

Potne črtice Anton Terbovec (A. J. Terbovec)

Izdano:	Prosveta 9/1, 2, 4, 8, 1916
Viri:	dLib 1, 2, 4, 8
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz Californije.

Po pustem, deževnem dnevu in viharni noči prismejalo se je od nekje tam izmed arizonskih kaktov, mlado solnce tako poredno veselo, kot da pozdravlja prihod zlate Vesne, ne pa decembrsko jutro. Po čistem krepčilnem zraku plavala je sladka vonjava večne californijske spomladi, razigrane volje klicali smo: »good bye, San Francisco!« in veselo je odžvižgal naš vlak dalje proti jugu. Blesteča rosa kapala je od palmovih vej, iskrila se na cvetju vrtnic in neštevilnih drugih cvetk, ki so se nam smehljale iz vsake ograje in vsakega vrtiča, med tem rosnim zelenjem zelenjem in cvetjem pa so se skrivale zale stanovanjske hiše in hišice in elegantne vile. Tu vidimo skupino oljk, tam temne borovce, hraste in vrbe, nasade hrušk, breskev, marelic, oranč in fig, pa zopet cvetje, palme in magnolije. Nekaj časa vozimo se med malimi griči, potem pridemo na prosto polje, ograjeno v daljavi več milj od položnih gričev. Polje je mnogokje preorano, drugod se pa vidi po njivah zelenjavo kot zeleno, cvetno zelje, repo, endivijo itd. Nad strniščem pokošenih žit se v velikih jatah spreletavajo po razoranih njivah. Želenizniška proga teče precej časa ob Solano Riverju in kraji so prav prijazni, kot so kraji ob vodi že po navadi. Malo prej, kot smo dospeli do Henry Station, opazil sem po drevji, posebno po hrastji, tisti čudni drevesni mah, ki, podoben dolgemu suhemu senu, visi v velikih šopih raz vej. Ta mah je neka specijaliteta Louisiane, južne Alasame in Floride, in jes sem se nemalo začudil, ko sem ga zagledal v Californiji. Kmalu od postaje Santa Margarita, privozili smo, ne da bi prav vedeli kedaj in kako, med visoko hribovje. Ozke, globoke izrezane doline se raztezajo na vse strani, le borno obrasle s hrastjem, platanami in nekih vedno zelenim drevjem. Ker ni skoro nikake ravnine, je svet tudi le malo obdelan in se redko naseljeno prebivalstvo peča, kot je videti, le z rejo govedi in ovac. Ko smo se privrtali skozi osrčje nekaj and pol ducata najbolj nerodnih hribov, kterim se nismo mogli izogniti, spuščati smo se začeli v velikih kolobarjih v nižino, kjer so nas zopet pozdravile ponosne palme, orehi, olive, fige in vrtnice, pri postaji Oceano pa se je bleščalo pred nami v žarkih večernega solnca veličastno morje. Kmalu tarem se je solnce, kot velika žareča kroglja, potopilo v hladne valove Pacifika, lahen vetrič je zapihal po dremajočih cvetkah in prelestna južna noč zazibala je naravo v tihe, skrivnostne sanje. – Začelo se je ravno svitati, ko nas je sprevodnik "svete Fé" železnice postavil na sveži zrak v San Diego. Bilo je izredno prijazno rosno jutro, kakoršna so po navadi v Kansasu šele majnikova jutra in nikakor si nisem mogel predstavljati, da smo skoro sredi decembra. Ko sem odložil svojo suho robo v hotelu, pa potolažil svojo suho gobo in notranjo puščobo s kavo in mlečno kašo najbližje restavracije, odšel sem s prijatelji, ki so me tam pričakovali na razstavni prostor. Kakor vam znano, ste bili letos v Californiji dve razstavi. Prva »Panama - pacifična - mednarodna razstava« v San Franciscu, ki je trajala od 20. februarja, do 4. decembra t. l. in ktero sem vam že opisal, druga je pa »Panama - pacifična razstava« v San Diego, prav na južnem koncu Californije, ki se je pričela s 1. januarjem 1915 in bo trajala do konca tega leta. Inozemstvo nima tu (v San Diegu) nič razstavljenega, ampak samo nekaj zveznih držav, po večini pa Californija. Lepe paviljone imajo države Utah, Montana in še nekaj drugih. – Zanimive so velike orgle, ki stoje v posebnem paviljonu. Mislim, da samo one v mormonskem tabernaklju v Salt Lake City so večje. – Kot že rečeno, ima Californija največ razstavljenega in sicer skoro vsak country posebej v svojem paviljonu. Ker pa so se ravno take stvari in pridelki videli že na mednarodni razstavi v San Franciscu (v paviljonu Californije), ter sem vam isto že opisal, ne bom tega še enkrat ponavljal. – Zanimiv je oddelek razstave, ki kaže razvoj človeka od najnižje stopnje do sedanje, statistika umrljivosti in množitve pri različnih narodih, statistično razmerje moškega in ženskega prebivalstva po raznih državah it. Tudi indijanske izdelke, način njihovega življenja, slike in druge take stvari, razstavljene v posebni sobi, je vredno ogledati. Zelo lep je nasad oranč, ki se nahaja na razstavnem prostoru. Drevjiče je še mlado, a večinoma vse obloženo s sadjem, da se kar krivi. Na nekaterem drevju se vidi cvetje, napol doraslo sadje in zoreči sad. Oranče so različnih vrst, debele, drobne, zgodnje in pozne, dalje dobite limone, grape fruit in še nekaj drugega sadja sapdajočega v vrsto citron. Razstavni prostor sicer ni velik, ampak je zelo lep. Poslopja so snežnobela in prav umetniško izdelana. Sicer niso tako ogromna kot ona v San Franciscu, zato so pa ta napravljena za stalno, dočim bodo ona v San Francisco večinoma vsa podrli. Potem pa ta južna zelenjad! Pozna se, da je klima še veliko milejša kot je v San Francisco. Palme, banane in drugo drevje raste brezprimerno bolj sočno in bujno kot kjersibodi drugod in cvetke, ravnotakih vrst cvetke kot pa drugod, pa kako bujno, plemenita in številno je njih cvetje! Po balkonih in verandah plezajo raznebarvne vrtnice in različne druge ovijalke, vse posute s pestrim cvetjem, pred vratmi ene razstavnih palač igra godba, na stotine krotkih golobov poseda in plahuta po nekakem »public square« med palačami, otroci božajo in krmijo privajene golobčke, male belo oblečene deklice plešejo in spodijo semtertja in zale dame v letnih oblekah, s slamniki in xxxxxxx promenirajo gori in doli – sama radost, smeh, vrisk, spomlad in kipeče življenje! Vidite, taka je južna Californija! – Mesto San Diego leži ob morskem zalivu, sicer ni veliko, ali je zelo snažno in lepo. Kmalu od San Diega v smeri proti Los Angeles, se pa začne peščena pustinja, kjer razen kaktov in nekih pritlikavih cipres ničesar ne raste. Ta pustinja se razteza morda kakih 40 milj. Potem se polagoma začnejo farme in v kratkem smo med najlepšimi nasadi oranč, orehov in oljk, ki se vrste potem skoro do mesta Los Angeles. Mesto Los Angeles v splošnem ni posebno lepo, ampak je zdravo ter jako xxxxx po zimi in deževje tam ni tako običajno kot v San Francoscu. Jaz sem pošteno »švical«, ko sem malo promeniral po mestnih ulicah, dasi sem si vedno poiskal senčno stran. (Prosim, da ne pozabite, da je bilo to blizu srede decembra!) Zato pa tudi tukaj (skupaj izvzamemo Pasadeno) preživi zimo največ miljonarjev. O, da vidite njihov del mesta! Te orjaške palme, to pestro cvetje, te ovijalke, ki se tako drzno spenjajo po stenah in balkonih, pa te fantastične vile in palače! Pa sem se zopet enkrat jezil nad rojenicami zakaj me niso položile v tako zibko kot so Rockefellerja, pa bi lahko živel v takile palači in celo zimo srkal krasoto solnčnega juga. – Po par dnevih bilo je treba zapustiti pa tudi divni Los Angeles in kakor vihra drvil je So. Parni Vlak z nami proti vzhodu. Gorko je bilo, da smo morali imeti vsa okna odprta in tako smo lahko xxxxxxxx in pili krasote južne Californije iz obličja v obličje iz oči v oči. Na obeh straneh proge širijo se prostrane planjave, hribe vidimo le v megleni dalajvi. Mislim, da nikjer ne pridelajo toliko orehov kot v okrožju Los Angeles. Nasadi orehov obsegajoči stotine in stotine akrov, vrstijo se z ravni tako obširnimi nasadi oranč, nakar pridejo zopet orehi in zopet oranče itd. Ej, sem si mislil, dovolj bo oranč za pirhe, pa tudi z orehovo potico in štruklji se bomo še gostili, če nam bogovi naklonili zdravje in še se bo v naših xxxxxx inkubatorjih izvalilo kaj deseti xxxx ptičev, ki so zaznamovali z božanskim znamenjem xxxx. Lepo je videti ta gladka, orehova drevesa, ki so po xxxx zelena, a še lepše se vidijo nasadi oranč. Drevesa so nizka in košata, listje temnozeleno, xxx žametno zelenega listja, ki v žarkih popoldanskega xxx bliska plemeniti, sočni sad, ki je v resnici zlat. Mimo ležijo nasadi oljk, sliv, breskev, marelic, pa zopet oranč in limon. Tudi vinske trte je mnogo xxxx in marsikje visi še grozdje xxxxx, ker se menda farmarjem ni zdelo vredno ga obirati, ker je bila cena letos jako nizka. S temi vrtovi najrazličnejšega xxxx in vinogradi, vrste se lična xxxxxxx z drevoredi palm, magnolij in drugih eksotičnih dreves, zopet posamezne, elegantno izdelane farmarske hišice, ki se tukaj komaj vidijo izmed opojno sijočega cvetja vrtnic in pestroxxxxx ovijalk, ki se spenjajo po ulicah in balkonih. Izmed tega xxxx pokuka z velikimi vprašajočimi očmi tuintam zala, temnooka rdečelična Kaliforničanka, mlada in živahna, kot metuljček, poljublja dišeče vrtnice in se xxxxx v cvetočih čašah sladkih xxxxx – tam izpod palme zasmeje se ljubka meksikanska xxxxx in iz njenih temnih, pekoxxxxx oči lahko čitaš vso strast vročega juha. Tam zopet vidiš sedeti »penzjonirano" meksikansko ženico, sedeča pod oljko, simbol miru in sprave, s suhimi rokami okleplje kolena in zadovoljno xxxxx tobak iz koruzne pipice. Drugič zopet vidiš »trempa«, ki v sivi senci ob potočku kuri, pa v okajeni pločevinasti škatlji spravlja borno večerjo! To vse zdaj pa je kalifornijska idila ...! Kmalu ko smo zapustili postajo Xxxxolton, moral sem se posloviti od solčne Californije, ne, ker bi že zmanjkalo, ker do arizonske meje je še daleč, ampak bila je peta ura popoldne in decembrska noč je ravno tako točna v Californiji kakor v Chicagi. Odkritosrčno rečeno, nekaj kot neko domotožje, stiskalo mi je xxxxx, ko je temni nočni pajčolan zavil te krasne pokrajine. Kdaj xxxxx spet videl, si dežela xxxxxx xxxxxx studenec plemenite kaplje in domovina xxxxx? Kdaj se bom spet kopal v razkošnem tvojem solčnem sixxxx? Kdaj bom spet trgal duhteče vrtnice, kdaj se sprehajal v tvojih veličastnih palmovih xxxx? Morda se še kdaj vidiva, morda nikoli več, ali spomin na to ostal mi bo lep in sladek, kot xxxxx deteta! Če se torej ne vidiva več, pozdravljena mi Californija, pozdravljen dih božansko xxxxx, ki šušti v vrhovih tvojih xxxxx pozdravljen poljub večne pomladi, ki počiva na tvojih grudih, pa sreča in veselje vsem, ki sede v tvoje cvetno naročje!

»Xxxxx of g...!« zarentačil bo kteri čitatelj, kaj zlomka vendar tako opisuješ californijske rkasote, ko znaš, da nam skomine zbujaš s tem, pa še hude spomine! Well, skomine saditi vam, to je, kar jaz hočem. Pa veste kazaj? Danes xxxxxx sicer v polni meri vživajo xxxx zlate Californije in solnca juga sploh bogataši, miljonarji in enaki izvoljenci, kterim xxxx delavcev kupičijo bogastva ga morejo tu razmetavati. Xxxx se slučajno zgubi med nje spotoma kak potnik brez doxxxx suho robo ali »plehom«, to xxx nič ne šteje, ker si mora izpod ust pritrgati, da pokrije xxxxx. Californija pa je dovolj iz naravnih krasot, bilo bi v izobilju za vse, ne le za nexxxxxxxx. Pa, ali mislite, da xxxx delavcev, kterih žuljave roke spremenile Californijo v raj, ki so spremenili divxxxx prerije od Atlantika do xxxxx v rodovitna polja in cvexxxx naselbine, ki so skopali rudo okrog in omogočili železni kaxxxxx preprega vse to ogromno xxxx sploh, ki producirajo vse, kar je potrebno za vzdrževanje milijonov prebivalstva Zed. in še za neštete miljone v inozemstvu, – ali mislite, da ti xxxx (pa naj je njih delo telesno ali duševno) s svojim družinami vredni, da bi šli takole na xxxx en mesec ali dva na odxxxxx californijske palmove gaxxxx pa v coloradske hribe, v tej vročini?! Kaj ne, kako bi človeku kaj takega prileglo in lahko bi tako bilo – ampak ne bo, dokler bodo na vseh političnih stolčkih sedeli kapitalisti, ki bodo že potom postav skrbeli za to, da boste za vaše delo dobili le toliko, da gladu ne pokrepate, pa še prositi je treba za tako delo! Vsak, ki ima le malo skušnje ve, da je politična moč velikanskega xxxxx pri vseh delavskih borbah. Kdor ima politično moč, ima vse – in vse dobrote sveta, kot jih imajo danes samo bogatini, boste vživali tudi vi delavci, kadar bodo vaši možje sedeli v vseh postavodajnih zborih. Vse to se lahko zgodi brez krvave revolucije, samo z volilnim listkom! Večna californijska pomlad čaka tudi na vas z odprtimi rokami in vaše žene in otroci veseli se je bodo ravnotako kot oni miljonarjev. Mislite na krasote božanske Vesne, ki se smeje pod palmami juga in če ljubite sebe, svoje žene in otroke – potem veste kaj vam je storiti!

Iz Californije proti severovzhodu.

Na postaji Tuscon, Ariu, prišel je zopet na ta svet, to se pravi, skobacal iz gnezda in tu so xxxx bodeči arisonski kakti dobro jutro voščili. Ponekod raxxxxx posamezno, drugod pa jih je xxxxx gozdove, rogovilasti in xxxxxx, pa bodeči kot ne more xxxx xxxx xxxxxxxxx. Med njimi xxxx xxxxxxx xxxxxx, aleje, neko nizko vrbju xxxxx grmičevje in divji pelin. Zemlja je prodnata in peščena, svet deloma gričast, deloma raven, xxxx sama pustinja. Ponekod ne xxxxx prav nič, dasi tla niso kamena, nato pa pridejo pašniki, s xxxx goveje šivine, ki puli redko suho travo. V nekem malem mestecu, kterega ime sem pa pozabil, se mi je prav dopadla tamkajšnja tiskarna, ki nosi ponosni xxxxx: »Arisona Range Nowa, xxxxxx of Printing«. Poslopje višje kot »šenda« za par poxxxxx pečlarjev, sezidana iz blata po meksikanskem načinu, ima xxxx vrat in troje oken, znotraj pa mislim da ima še peč, ker sem videl iz strehe moleti dimnik, debel kot sicilijanska slama. – Mislim si potem še kakšnega očrnelega Meksikanca z visokim semxxxxx, sedečega na pristnem xxxxxxxx oslu, kako indijansko »xxxxxx« jezdečo na rjavem koxxxxxx, med jukami in kakti, pa xxxx stotin rjavih prerijskih xxxxx, ki te začudeno opazujejo iz xxxxx, v zemljo skopanih lukenj, imate skoro vso arizonsko idilo. – Malo pred postajo Lordaxxxxx, dospeli smo iz Arizone v xxxx Mexico, ki v tem delu meji na razburkano sosednjo republiko Mexico. Puste stepe, preko kterih xxxxx, se le malo razlikujejo xxxxxx, Arizone. Kakti, juke, divji pelin in tupatam šop borne xxxxx, to so skoro vse naravne xxxxxx, ki jih vidimo. Edini znak xxxxxx so topli solčni žarki, ki se xxxxxx iz neba in tuintam kako xxxxxx drevo, ki ga vidimo, ko privozimo do redkih naselbin. Sicer je vožnja prav enolična in dolgočasna. Mestece El Paso stoji prav tam, kjer se stikajo meje treh držav, namreč New Mexico, Xxxas in Mexico. Mejo med našo sosedno republiko tvori reka Xxxx Grande, Mesto ni veliko in tudi kakih posebnih lepot nima, če izvzamemo živahne meksikanske sennorite: Te so vam pravi tip južnih krasotic. Lepo xxxxxtle, rajši male kot velike, nekoliko zatemnele polti, rubinjih xxxxx in oči – o, kakšne oči imajo. S polnim pravom bi lahko xxxxx nanje Oto Zupančičev verz:

»Pomislite bratci, te šale ni,

Na dnu teh oči, teh črnih oči

Tristo hudičev spi ...!«

Take oči vkrotile bi krvoločnega tigra, vkresale bi iskre iz sive skale in zapalile celo suho travo na preriji. Da jih je videl stari brahmanski spovednik, ne bi bil tako malomarno rekel svojemu spovedancu:

»Ne boj se, kaj bi bil pač storil,

Zavela te vroča je kri?

Pogledal, kaj ne, pregloboko

Mladenki si kaki v oči?!«

Skušnjava poberi se! sem jo nagovarjal (kakor Krjavelj hudobo) in mahal z oljkovo vejico, pa se ni hotela, zato pobral sem se pa jaz na Texas - Pacifik vlak in oddrdrali smo v gluho noč proti severovzhodu. –

Texas je najobčirnejša država naše Unije, vozili smo se skozi celo noč in celi dan in ko smo dospeli zvečer ob 8. uri v Dallas Tex., bili smo še vedno 116 milj oddaljeni od Oklahome, najbližje sosedne države. Prebivalstva šteje drž. Texas le 3,696,542, dasi je večja kot cela Avstrija; seveda je zelo redko naseljena in na stotisoče akrov sveta je še neobdelanega, dasi je večinoma vse sama ravnina. Izmed poljskih pridelkov zavzema prvo mesto bombaš, tega je velikanske plantaže in na vsaki postaji ga vidiš stotine in tisoče bal. Razun bombaža se prideluje mnogo koruze in »Kafir Coru«, drugo pa se pašniki za govejo živino in konje ali pa je popolnoma pušča, kjer ne vidiš drugega kot nekaj trnja, juk in kaktov, pritlikavo drevjiče in redko ostro travo; samo v vzhodnem delu države vidijo se precej lepi gozdovi. Bombaž marsikje še ni obran in bela pavolja, ki gleda iz glavic, se vidi kot cvetje lilij ali magnolij, pa izgleda polje kot en sam cveteči vrt. Med tem namišljenim cvetjem pa hodijo črnci moški, ženske in otroci, na ramah dolge mežnarske vreče, v ktere spravljajo ta snežnobeli »sad", pa pojo stare monotone pesmi kot: »Down in Georgia on the meeting day ...« itn.

Po celonočni vožnji deloma po Texasu, deloma po Oklahomi in deloma po Arkansasu, dospeli smo ob jutranjem svitu v čino mestece Fort Smith, Ark. odkoder sem jo po kratkem počitku mahnil v veliko slovensko naselbino Jenny Lind, ktera ima poleg svojega oficijelnega imena še toliko postranskih imen, kakor kak kronan evropski potentat. Yuan - Ši - Kaj, novopečeni nebeški sin, oziroma cesar kitajski, naj se gre skrit s svojim plebejskim imenom. Med najlepša imena jennylindske občine in komisije spadajo Kurja Vas, Štajersko, Svinjski Parkelj, Silver-town in Žabja Luša. Vseh imen si pa nisem zapomnil, ker sem si, poleg drugih opravkov, moral še glavo beliti s tamkajšnim lokalnim »longvičem«, ki je specijaliteta jennylindskih esperantistov. Pri tem »lengviču« izgovarja se navadno le polovica ali tretjina stavka, drugo pa si je treba misliti, kot izgubljeno cesto v Indianapolia. Jaz sem kar s tabelim gledal, ko sem prvič slišal sledeče koverzacijo: »Kohááá pa?« »Ej, mav čorbe našemu Lazarju!« Pozneje sem zvedel, da bi se to glasilo prestavljeno v klasično slovenščino: »Česa pa naj pripeljem?« »Ej, malo žganjice za rojaka, ki je pri nas na stanovanju!« Titel »Lazar« ima silno širok pomen. Rabi se ga lahko mesto besede gentleman, mesto naslovov: Mr., Rev., Hon., Eaq., kakor tudi na podoben način kot irski O' in Mo, ali pa nemški »von« in turški efendi. Tudi zastopnika slovenske pleharije se lahko kroti za Lazarja, vsaj mene so. Ker je država Arkanasa z jennyliadsko republiko vred strogo temperenčna, pri krščevanju seveda ne rabijo naravne vede, ampak nadnaravno, to je eno, ki je spremenjena v pivo, vino ali rakijo. – Vidi se pa še vsepolno drugih znamenitosti. Ježešta, kaki so arkanaški saloni! Človek bi mislil, da je kuropetnik, rezidenca ocenjenih gospodov Ščetincev, listnjak ali sušilnica – pa je salon! O sveta prohibicija, kako čudeže vstvarjaš! – Ko smo bili malo otroci, pripovedovali so nam o slonih, da imajo noge kar s celega, ter se vsled tega ne morejo vleči, ampak se morajo kar nasloniti na drevo, kadar hočejo zaspati. Seveda smo se pozneje prepričali da je to izmišljotina, v Jenny Land pa sem šel podobne »storije« o nekaterih tamkajšnjih arabskih konjičkih, ktere je treba k orehu ali čašplji prisloniti, pa še privezati, da ne padejo. Stric župan iz Kurje Vasi, pravil mi je tudi o enem teh irskih konjičev, da nosi mesto komata navaden »Arrow« – ovratnik (za srajco) in sicer 16. številka, torej pol številke večjega kot jaz! Nekoliko sem verjel, popolnoma pa ne, ker sem se domislil tistih pravljic o slonih, ki so bile tudi zlagane. – Vsako kar sem za v Jenny Liad prav dobro imel, rojaki so mi šli na roko v vseh ozirih, ter mi stregli kot princu iz devete dežele, nakar jim tem potom pošiljam »starih« zahval in »starih« pozdravov. (»Starih« pomeni v jennylindskem lengviču toliko kot: mnogo.) Obžalujem le to, da nisem vtegnil počakati trgatve krvavih klobas, ki bo letos jako obilna, kot se kaže. Tudi stric župan se je izjavil, da jih bo »starih«. – Pozno ponoči je že bilo, nekako ob uri strahov, ko mi je zbor rojakov zapel za odhodnico nad vse ganljivo »Štucinovo himno«, ki mi je skoro solze v oči privabila, nakar me je mnogim znani rojak Mr. Joe Pitt povabil motovil in zadrvili smo se proti Fort Smithu. Kdor ima srečo priti v gostoljubno hišo g. Pittovo, tega zavidajo bogovi na Olimpu in kdor je bil deležen kuharskih umetnosti gospe Vere, ta si bo želel nazaj »čez tri goré, čez tri vodé ...« in še dalje! – Omenim naj še pečlarski banket, ki ga nam je lastnoročno priredil prijatelj Mr. Pitta, dr. Friend, lastnik West End Drug Store. Natančneje ga ne bom opisoval, ker je škoda, da bi se vam zastonj sline cedile, samo toliko rečem, da doktor prav gotovo ni obiskoval samo zdravniške fakultete, ampak tudi kako slovečo kuharsko akademijo! – Drugače prav ličnem mestecu Fort Smith se pozna, »blagodejni« vpliv svete prohibicije prav očitno. Prej tako živo mesto, je kakor izumrlo in nele prostori, kjer so bili prej saloni so prazni, ampak tudi cela vrsta poslopij, kjer so bile prej cveteče trgovine. Pije se pa vseeno, morda še bolj ko prej in denar, mesto, da bi ostal v mestu in državi, gre čez mejo v Missouri, posebno sem po peturni prijetni vožnji med gozdi in lepimi farmami tudi jaz dospel, zapustivši Ft. Smith. Monett je precej prijazno farmarsko mestece, drugače pa nima nikakih posebnosti ako izvzamemo velikanske rezervoarje ognjene vode in ječmenovih kapljic, s kterimi zdravijo bolesti žejne arkanaške prohibicije. Čez arkanaško mejo pa frčijo zlatoperi ameriški ptiči »š«, kterim preskrbijo »jerperge« v monotakih bankah. In zopet sem vzkliknil: O sveta prohibicija, kako si ti sveta in kako si topla himavcev prizadeva uničiti svobodo, najlepše kar imamo pod zvezdnato zastavo, ktero svobodo so nam prejšne generacije s tolikimi žrtvami priborile!

Ekselenca R. R. Frisco povedel me je nato za mal »bakšiš« preko meje v Sunflower - State, v nepozabni moj Kansas, med solnčne rože. Kamorkoli sem se pokazal, sprejet sem bil z glasnim »hello!«, z slastnimi krvavicami, rujnim vincem in tisoč vseh mogočih pozornosti. Tistih par dni, ki so mi bili na razpolago, poteklo mi je najmanj desetkrat prehitro – no, pa saj smo jim pošteno zamakali pot. Ne smete pozabiti, da je Kansas temperenčna država, ter se zato dobi vino le iz štirih držav namreč iz New Yorka, iz Kansasa, iz Michigana in iz Californije! Ko smo se sprli z osrednjimi državami – hočemo reči, z vinskimi duhovi Kansasa in Michigana, poklicali smo na pomoč njih bratce iz atlantskega obrežja, ali pa one, ki so se rodili pod palmami solnčne Californije in tako se je zgodilo večkrat, da se je zavlekla mirovna konferenca pozno v noč. Premaganec ni hotel biti nobeden, ampak vsi smo hoteli zmagovati na vsej črti in posledica je bila »status quo« na mehkih posteljicah. – O, ne veste v kakem strahu sem bil neki večer, ko sem šel obiskat bolnega sobrata Wegelja na Franklin! Komaj prestopim ograjo, pridrvi proti meni čudna bela pošast, ktero sem v prvem hipu smatral za psa, v drugem za nezrelega ali »pofarbanega« hudička (pristni in odrasli hudički so baje črni!« v tretjem pa za kombinacijo obojega. Ježešta, sem si mislil, zakaj vendar rojak Wegelj ni poslal tega rogatega psa na svetovno razstavo v San Francisco, kako senzacijo bi napravil! Seveda so vse te misli preletele praznino pod mojim skalpom stokrat hitreje, kot se more to zapisati in ker razumem toliko angleško, da znam kaj pomeni fraza »safety first«, ki jo vidiš namalano na vsakem predmetu, ki je količkaj v dotiki z gotovimi železniškimi družbami – sem bil z enim samim žabjim skokom zunaj »fenca!, še vedno ne vedoč, da li spada čudna zver k »Hundpesodogovcem« ali je iz dinastije Belcebubov. Iz teh dvomov vzdramila me je vražja pošast sama s prijazno zategnjenim me-e-e-e! in omamljiv kozji parfum je v hipu pomiril moje razburjene živce. – Kampa Ringo, stara šele tri leta, raste, kot tista buča pod ktero jo vedril prerok Jona, čakajoč kdaj bodo Ninive pokončane, predno mu je Jehova dal za tri dni »free board« v ribjem trebuhu. Nove hiše lezejo iz tal kot glive in »jurčki« v deževni jeseni, ob svitu gromske strele in stare penzijonirane hiše iz dveh countyjev romajo kar v procesiji v gostoljubno kampo. Drugih posebnosti pa ne vem navesti od tam, razen če še omenim, da imajo pevski zbor, tamburaški klub, godbo na pihala, pa tudi kranjske »fermonke«, večerno šolo – pa krvava nedelja je bila na 19. decembra ko sem bil tam. Kjerkoli sem vstopil v hišo, prišli so mi z noži nasproti, bil je namreč generalni pogrom na Ščetince. – Frontenac je mestece kterega že od nekdaj najbolj »lajkam« izmed vseh kanasških mest; lepo je tam celo sedaj, ko ne cvetejo katalpe in dišeče vrtnice. Sploh ima življenje v malem mestecu svoje čare, kterih zastonj iščeš v velikomestnem vrvenju. V malem mestu spoznaš mnogo več ljudi, kot v velikem, veš skoro natančno s kom imaš opraviti, ljudje si medsebojno zaupajo, ne glede, da je ta Yankee, drug Slovenec, tretji Francoz, četrti Nemec, peti Italijan itd. Ako se človek klati mesece in mesece po hotelih velikih mest, pa se vrne med svoje malomestne znance, kako je vse prijazno in domače! Srečuješ ljudi na ulici in skoro vsak ima prijateljsko besedo, vesel nasmehljaj, ali prijazen pozdrav zate. Potem pa še, če imaš srečo najti gostoljuben dom, kjer mu strežejo kot razvajenemu detetu! Vsaj jaz sem imel to srečo. Vi, ki imate svoje domove, morda ne razumete tega, ali potnik brez doma ve to vpoštevati. Na zlate ure in prstane se ne razume vsak, a zlata srca dobrih rojakov mora ljubiti vsak, kdor se čuti človeka. Kdo bi pa tudi mogel zabiti družine, kot so Božič in Markovič v Frontenacu, Selak, Štefančič in Shray v Franklinu, Kos na Breezy Hillu, Mlinar na Ringo, Čemažar, Padar in Benedik v Skidmore, Speiser in Auguštin v W. Mineral, Speiser v Mineral, Gros na Stone City, Govekar na Daisy Hill in stotine drugih! Skoro ravno tako težko sem se poslovil od zasneženih kansaških planjav, kot od californijskih palmovih gajev. O, potem pa solnčne rože kansaške! Ali so vam sladke in dražestne! V Chicagu pa vaje ne rastejo! Vsaj tako se je nedavno temu v Glasiju izjavila petorica chicaških punc (bog mi grehe odpusti, saj jih ne poznam! By gosh, v takem kraju bo pa res za »scagat«, če solnčne rože ne rastejo! Da vidite kakšne so pa v Kansasu in Californiji! Seveda imajo dovolj svežega zraka in zlatih solnčnih žarkov! Iz teh, pa iz nebeške rose pijejo svojo krasoto in to je vzrok, da so tako zapeljivo lepe. Če res v Chicahi in okolici ni nobene (kar pa ne morem prav verjeti) o, ali me bo skominalo po njih!!

Kako sem zapušča deželo solnčnih rož in koliko žepnih rutic sem zmočil, predno sem dospel v St. Louis, Mo., tega raje ne bom pravil, ker meni nič ne koristi, vas pa nič ne briga (exuse me!) V St. Louis pričakoval me je »Chicago-Charlie«, svetovnoznani zastopnik grenkosladkega Trinerčka in da sem z njegovo pomočjo pognal predzadnji in del zadnjega dne puklastega leta 1915, kakor se spodobi, to mi lahko verjamete. – Če ne verjamete pa Charlita vprašajte. Predzadnji moj »stop« bil je Pilsen - Auditorium v Chicahi, kjer se je za novo leto vršila veselica dr. Slavija štev. 1 S. N. P. J. »Zunaj je nevihta vila, sneg na okna je drobil ...« v obširni dvorani pa se je zabavalo staro in mlado. Starejši in modrejši zabavali so se pri »mokrih" mizah ob straneh, v sredini pa se je ob poskočnih zvokih godbe sukal mladi svet, da sem že kar pri vhodu obstal in vzkliknil ves presenečen: »– – – oj cvet deklet, pomlad je spet!« Solnčnih rož sicer nisem videl, a bilo je dovolj druzega cvetja in rečem vam, cvetja tako bajnega in omamljivega, da bi lahko zmešalo glavo celo takemu, ki si domišljuje da razume nekaj o botaniki, vrtnarstvu in »rožeslovju«. Hoteč vsaj enkrat v letu veljati za pametnega in pa ker mi na plesnem podu vedno vdari revmatizem v pete in podplate, vsedel sem se med modrijane, ki so se zabavali pri mizah ob straneh. Slučaj je naletel da sem bil prideljen obrambi forta na levem krilu med Rakekom in Ljubljano. (Pozneje sem se domislil, da je baje celo Krist obsodil kozle na levico in se nisem niti najmanj čudil, da sem na levici!) Sosednji mizi ste nosili imeni Rakek pa Ljubljana in ker je bila naša miza brez imena, domišljal sem si, da sem nekje na farmah med Ljubljano in Rakekom. Na farmah delajo in pijejo vino, sem rekel, »hej, derviš sveti v raj mi glej, kaj Allah dela zdaj povej?« »Baš čašo vinca pije zdaj!« »Še nam ga Turk prinese naj!« Efendi Turk je ubogal in pili smo rdečo grozdja kri, proti vsem dogmam svetega korana, saj veste, da je že fajmošter – pesnik Ripšelj rekel:

»Grešni svet je utonil,

Vodo nam je pokazil,

Torej se mi gabi včás,

Kaj to briga vas ...!«

Med najlepše (a najžalostnejše) posebnosti veselice spadala je šaljiva poroka, ki se je vršila kar nepretrgoma v kotu za špansko steno. Naval je bil tk, da je zmanjkalo prstanov, ko sem bil poročen komaj 10. ali 12. krat. Prstani so bili pa le na videz zlati in poroka je držala le na videz. Konec koncev bil je pa tak, kot po navadi: ob uri samotni soblel »sam« – spremljevalka mi edina, senca moja črna! Vidite, tako so mi bogovi pokazali rogove precej za novo leto!

Ko sem ravno skončaval svoje potne črtice v mestu slavnega imena Cicero, obstal mi je pogled na sledeči notici v listu Chicago-American: »To whom it may concern: Nineteen sixteen being leap year, Mr. N. N. of X, begs to anounce, that he is still a bachelor.« Na slovensko prestavljeno glasilo bi se lahko n. pr. takole: »Kogar se tiče: Leto 1916 je prestopno, Terbovčev Tone iz Kansasa, sedaj v Cicero, III., si dovoljuje naznaniti, da je še vedno sam ...«

Komentar nepotreben, – pota mi je zmanjkalo, potnih črtic pa tudi.

Iz Cicero v Chicago.

Kako daleč pa je to, bo morda kdo vprašal. Saj bi vam prav rad povedal, pa pri najboljši volji ne morem, ker sam ne vem. Prelistal sem ducat železniških »time tables«, kjer sem sicer takoj znašel, kako daleč je do San Francisca, do New Yorka, do New Orleansa in do Honolulu, a razdalje med Cicero in Chicago ne pove nobena prat'ka in noben železniški »time-table«. Povedati vam morem le toliko, da se Cicero nahaja »somewhere« v državi Illinois in da rabi pet centov kovanega denarja ameriške veljave, kdor se hoče peljati v Chicago. – Mr. Predpust je s čudovito eleganco razsipal snežno konfeturo, ko sem se odločil, da zmerim to razdaljo lastnoročno, oziroma lastnonožno. Djal sem v škornje »frišne« slame, ogrnil rjavi moj kaftan, ter se sploh oblekel, kot da hočem odkriti severni tečaj štev. 2. V moj najbolj skrivni prisrčni žep, vtaknil sem čudotvorni amulet, v kterega več zaupam, kot v koran, biblijo, pa črne in šembiljske bukve, ter vse Vahčičeve žavbe in tinkture – nato pa začel šteti korake proti miljonski Chicahi. Ravno predno sem zavil pod železniški most, ki je prva »znamenitost« ob vodi, drdral je preko njega vlak v zapadni smeri. Same vesele in smejoče obraze sem opazil pri oknih. Ej, sem si mislil, kaj se jim mara, lahko se smejejo, ko se vozijo proti solnčni Californiji, kjer »zlata Vesna se v dobravi smeje, v toplem vetru šelestijo veje ...«, mi pa tu zimo ogrebamo! Prišedši izpod mosta sem nehote vrgel oči na pisano karavano, ki se je vila semkaj iz Chicage. Kam neki romajo ti božji potniki, sem dejal, kje je vendar tista Meka, kamor jih njihova pobožna srca vlečejo! Gledam in gledam, kar jo oni, ki je nosil naprej zastavo slave, zavije v svetišče na vogalu in za njim cela procesija. Da me boste bolje razumeli, naj povem, da se omenjeno svetišče imenuje po slovensko oštarija, po ameriško pa soloon. Velik je Allah in Mohmed njegov prerok, ampak tudi chicaški župan ni ničla! Skoraj bi ga primerjal z bojevitim Jehovo, ki je v davnih časih na Mojzesovo prošnjo posušil Rdeče Morje, da so čifuti lahko po suhem marširali v deželo, kjer se cedi med in mleko. Mr. Thompson pa je z enim samim papirnatim dekretom posušil trimiljonsko Chicago – ob nedeljah namreč – in prisilil chicažane, da marširajo po suhem, po blatu ali pa po snegu v Cicero, če si hočejo pogasiti sitno nedeljsko žejo. Viva il Cicero in živel župan miljonske Chicage, ki napeljuje chicaške niklje v žepe ciceronskih meščanov! Morate vedeti, da sem kolikor toliko lokalen patrijot, ter me ni nikoli strah javno priznati: me for Cicero!

Izpred studenca, kjer se napajajo žejne Jakopove kamele – oprostite, hotel sem reči: meščani ponosne metropole osrednjega zapada, krenil sem »na links« kjer je začetek in konec ene najdaljših cestnoželezniških prog, kar jih poznam. (To se tako razume, da začetek je, če se vozite proti Chicagu, konec pa, če se pripeljete od Chicage). Proga je dolga približno toliko, kot en mestni blok v Salt Lake City, in kadar nastopi doba palčkov, prerokovana v šembiljskih bukvah, bo to daljina neskončnih ruskih step. Ves ogromen promet na tej progi vzdržuje ena edina kara, ki je pravi čudež 20. stoletja. Ko sem se mudil pretečeno jesen, na svetovni razstavi v San Francisco, sem z velikim zanimanjem opazoval avtomobil, ki je bil obenem motorni čoln. Pripeljal je po cesti, da se je vse kadilo, ter se brez vsega pomišljanja zagnal v zelene valove morskega zaliva, nadaljujoč svojo pot, kot motorni čoln. Po suhem si je pomagal naprej z kolesi, v vodi pa z vzadi pritrjenim propelerjem. Zdaj pa, kadar vidim prej omenjeno cestnoželezniško karo, se vselej domislim onega čolna – avtomobila. Skoro ravno tako velika je, ziblje se tudi kot na razburkanih valovih in skoro gotovo je že marsikdo dobil tudi morsko bolezen v njej; to sodim po mamljivo parfumiranem zraku v kari. In vboge človeške afne se morajo guncati v tem kurniku, napolnjenem z opojno vonjavo kislih kumarc, pokvarjenih rib, čebulc, žvepla, tobaka, česna in še devetorih dišav stare zaveze iz židovskega predmestja. Jaz seveda to pot nisem šel na karo, ampak korakal sem peš, ter verno štel korake, da zmerim daljavo med Cicero in Chicago. Pri tem sem se zamislil v paragrafe prostopnega leta, ki vzamejo privilegij snubitve možkim iz rok, ter ga izročijo nežnemu spolu. Tako lepe so bile te misli, da sem pozabil na snežni metež, ter sem smatral mrzle snežinke za črešnjevo cvetje, padajoče z dreves v rosnem majnikovem jutru, ostro burjo od michiganskega jezera pa za dih božanske Vesne, ki šušti po californijskih palmovih gajih. Tako sem bil zamišljen v med in mleko obljubljene dežele, tam bogvekje za meglenimi gorami, da sem se skoro butil v zalo, plavolaso češko »holko«, ki mi je prišla naproti in me z velikimi jasnimi očmi gledala tako začudeno in o, tako vprašujoče! Ježešta, sem si mislil, tale se bo pa poslužila privilegija, ki ji ga daje prestopno leto in zdaj pa zdaj me bo vprašala: »ali me češ, če te čem?" Bil sem kakor hipnotiziran, zmešal se mi je korak in čof! stal sem s talevo do kolena v blatu! Nastala je kratka pavza, ktero sem porabil jaz v to, da sem spravil moj talevi copat zopet na hodnik, zala deva pa, da se je nasmejala za pol predpusta. Kazala je bele zobke, rožni ustni ste ji trepetali in oči so ji kar plavale v solzah in smehu. Oh, ta smeh! Eno celo devetdnevnico sem sanjal v njem! In pri moji veri, pol ure bi gazil po blatu do kolena za en sam tak nasmeh! Ampak ona je odhitela in jaz sem si v tolažbo citiral Ketteja: »... ona šla je, šla in ne vrne se, kakor zvezda vrh nebá, ko utrne se; ti je v jasni visočini več ne pričakuj, »blatni« tvoji so spomini in miruj miruj!« Ko sem bil ves zopet na hodniku, domislil sem si pa, da sem prej korake štel, skok v lužo mi je pa štreno zmešal. Nikakor se nisem mogel spomniti, ali je bilo pet, ali deset ali 15 tisoč. Vsa matematika je počivala v luži in ves napor je splaval po umazani blatni kofedri! Nazaj iti in od kraja začeti me ni mikalo, zato sem se odločil, da grem naprej, do cilja. Seveda sem melil cele litanije kozjih molitvic, kajpak razvrščene po moči in dostojanstvu; proti koncu, ko mi je krepkejših že zmanjkalo, porabil sem tudi bolj »švoh« in zadnje tri so bile: škandal, smola, zgaga ... Dospel sem ravno do trivoglatega ograjenega ribnika ali žabjeka, ne vem kaj ravno je, vem le, da voda v njem izgleda, kot da je importirana iz Črnega Morja – ko sem z zgago zaključil to svojo popoldansko pobožnost in pri tem sem se spomnil novorojene newyorške zgage, ki se je zapodila vame, kot puščica iz Zeppelina. Veste, da ta vrag zgagarski laže po »cajtengah« okoli, da po vseh znamenjih soditi je Terbovčev Tone že davno pod zakonsko marelo! Velika je bila Drama efezka, ampak ta laž je še večja! Ko vendar lahko izdam 100 notarsko potrjenih izjav, da sem še vedno sam, tako sam, da bolj biti ne morem. Seveda dela to iz same škodoželjnosti, pa še kakšen »ajferzuht« je morda zraven, ker ve kake velike upe in nade stavim jaz v milostipolni čas prestopnega leta. Rad bi videl menda, da bi se ja nobena naših ljubeznljivih vpričo mene ne spomnila pravic, ki so ji zajamčene v ustavi in pravilih prestopnega leta. Če bi jo zdajle dobil v roke, to zgago nagajivo, sem rekel, kar v tale črn žabjok bi jo namočil!

Pa sem se spet malo potolažil in korakal naprej žvižgajoč tisto:

»Življenje moje cesta je prokleta,

Kjer bijem se s filistri vse noči

Za domovino? Ha!

Za vino in dekleta!«

Pot je bila dolga in utrudljiva in predno sem dospel pod drugi železniški most, sem bil tako oslabljen, da sem se še komaj »mufal«. Sedem pod most na kamen, pa izvlečem iz prisrčnega žepa tisto, v kar sem stavil moje največje zaupanje, kar je bilo »moja vera še edina, moj edini amulet!« Z globokim zaupanjem in poželjenjem ogledoval sem en čas moj lepo zaokroženi amulet, najfinejši produkt puklaste Pennsylvanije in polagoma je amulet – klobasa zginil tja, kamor ga je čudodelnik namenil, kjer je popolnoma opravičil moje notranje zaupanje. Pa še naj reče kdo, da svetinja ali amulet v sili ne pomaga! Samo pravega je treba izbrati! – Veselo sem jo nato mahal naprej, žvižgajoč popevke kot: »I love a Lassie – – Za en krajcar ljubezni, en koš besedi... o, o, o, you candy kid ...« in še več takih tercijalskih. Veste bila je nedelja in v nedeljo jaz niti ne žvižgam drugačnih, kot svete. Ko mi je vseh zmanjkalo, sem bil pa v Chicagi.

Prekoračiti je bilo treba še sedem železnic, oziroma železniških tirov, kup pločevinastih škatelj in obročev, potem vidiš čuvaja, ki je z belo zastavo v roki vedno pripravljen za kapitulacijo, nato pride ena velika luža, potem pa Chicago.

A. J. Terbovec.