Potočnikova Truda
| Potočnikova Truda Gabriela Preissova |
| |||||||||||||
Koroška povest.
Češko spisala Gabriela Preissova.
Prevedel Ivan Podgornik.
Rožnodolski učitelj Mirko Kovač se je zagledal s svojimi zasanjanimi očmi v okna, v katera je veter zaganjal goste snežene kosme, in dasi je bil v dobro zakurjeni šolski sobi, se mu je vendar zdelo, da ga strupeni mraz prav v dušo zebe. Zastonj je čakal na učence s hribov, zakaj otroci iz bližnje tvornice poljskega orodja, ki so ji vaščanje po domače rekli kovačnica, niso smeli v šolo, ker so začele tam razsajati osipice. Čas si je krajšal z italijansko novelo, polno barv, žarkov in cvetja, ki jo je bil že prej ta večer pričel. Danes jo je prečital do konca. Bil je ves zaverovan v tisto solnčno pokrajino, ki jo je bil še dijak prepotoval, in zdelo se mu je, kakor bi se mu bila nekaka tesnoba vselila v dušo.
Prvikrat ga je danes vznemirjalo, zakaj je morala prav njega zanesti usoda v ta skriti in odljudni kot sveta. Saj je imel vendar že od nekdaj tako gorečo, po jasnih dojmih in širokih perotih hrepenečo dušo, imel je tudi svojo mladostno častihlepnost in se veselil težko pričakovanega časa svojega učiteljevanja, kakor da je v njem skrito božanstvo vsega dobrega, a glej, usoda ga vrže v to tesno koroško dolino, polno gozdnih senc, odtrganih skal in mračnih studencev, kjer je nad rožnodolsko občino, ki šteje koma j trideset številk, in njeno preprosto kovačnico više gori v hribih raztresenih le še nekaj tihih kmetij in kjer si lisice in kanje vsak večer kličejo lahko noč.
Z bridkostjo v srcu se je spomnil svojega prvega zvedavega pogleda v svet. Spomnil se je mesta, kjer je dokončal učiteljske študije in kjer je doživel veselje srečno prebitih izkušenj in prve zavesti, da je sam svoj gospod. Pred njegovimi napol priprtimi očmi so oživele živahne promenade, polne čebljanja, smeha in prešernih pogledov, razsvetljene trgovine, čedno počesane dekliške glavice na oknih, gledališče in koncertne dvorane, kavarne s celo kopo listov, kratkočasili pogovori s prijatelji — vse to je bilo zdaj že tako daleč, daleč ...
Na svojih sedanjih samotnih izprehodih ni videl drugega ko goličave, zasnežena ali pa blatna pota, barbarsko poslikane kapelice, kjer sta imela sveti Krištof in sveti Florijan tako dolge palce kakor kazalce, in nič ko siromaštvo in neudobnost po ondotnih kmetiških hišah. Toliko je slišal o lepih koroških pesmih, a tu jih ni čul še nikoli — so mar odletele jeseni z lastovkami vred, še preden je bil on prišel? Iz prsi se mu je izvil globok vzdih, zakaj vendar mora biti on tako nesrečen, da mu v tej osamelosti ne zašije nobeno tako veselo upanje, kakover ga sme vsak mlad človek gojiti v svoji duši ...
Nasmehnili sta se mu na njegovi življenski poti sicer že dve sladki ljubezni, ali obe sta se razpršili, kakor se razprši meglica, in mu zapustili v duši samo lep spomin. Prva je bila posvečena preljubki tovarišici, učiteljski kandidatki. On in ona sta bila skoraj enih let, oba sta živela v najskromnejših razmerah in oba sta si pomagala s poučevanjem. Oba sta bila vneta za vsako lepoto in oba sta gojila vse polno idealov, ki sta se ob njih skupno navduševala in ki sta v njih izkušala drug drugega prekositi.
Kadar sta tako stala skupaj na galeriji v gledališču ali pa na koncertih, ni bilo bolj vernih poslušalcev od njiju dveh, vsi lepi parki, izprehajališča in umetniške zbirke, vse je bilo njuno, najlepše dneve in večere je ustvarila usoda zanju, sa j sta bila oba nedeljska otroka, rojena oba meseca marca. Govorila sta včasi resno tudi o skupnem domu, ki sta si ga tako lepo zamislila, kadar dosežeta svoj namen, in še o drugih lepih rečeh, toda deklica se je premislila in se nepričakovano vrgla v naročje že malo bolj priletnega profesorja, ki je imel že pripravljeno toplo in vabljivo gnezdo. Pisala je svojemu dragemu, da se je zaradi svoje matere in dveh še nepreskrbljenih sestra odločila, da bo spremljala zrelega in značajnega moža skoz življenje ...
Nazadnje ji tega še toliko zameriti ni mogel, zbodla ga je pa v njenem poslednjem pismu samo ena beseda, ki je ne more izlepa pozabiti,besedica «značajnega». «Moj Bog, kakšni pa so ti mladi ljudje, ki se pehajo skoz življenje brez tuje pomoči, če ne značajni?» je trpko vzdihnil in živo občutil, kakor bi se bil postaral za več let — samemu sebi pa ni hotel zvest ostati.
Navzlic temu ga je vendarle pozneje omamila še druga ljubezen. Zagledal se je v hčerko imovitega zlatarja, gospodarja stare patricijske hiše, kjer je poučeval nje brata. Ujela ga je v nevidno mrežo svoje naklonjenosti kakor v jarem suženjstva, kar ga je napol osrečevalo, napol mučilo. Mirko Kovač je sicer dobro vedel, da ona s svojimi čudnimi muhami trpinči svoje vanjo slepo zaverovane starše, ali trajalo je precej časa, preden je spoznal, da hoče zasužnjiti tudi njega. Uprl se je, hotel jo je premagati z orožjem, ki ga je tudi ona znala tako spretno sukati, z ljubeznijo, premagati s trdnim, pametnim stališčem, ali vse zastonj. Domislil se je besed očeta zlatarja, ki je včasi zaradi muhaste hčerke potožil, češ da se mu zdi, kakor da se ji vzlic njeni vsestranski nadarjenosti in še dok a j blagemu srcu kakšenkrat malo zvrti v glavi pa hoče vse domače strahovati, in te besede so Mirku v tej zmedi trpeče ljubezni brnele v ušesih kot zadnje svarilo. Poznal je samega sebe in se zavedal, da ni tako mehkega značaja, da bi se dal kar tako upogniti, spoznal je, da bi se v tej hiši, kjer so mu bili sicer vsi na moč naklonjeni, razvila prej ali slej tragedija njegovega življenja, in je imel v sebi dovolj moči, da se je iztrgal iz ugodnega objema imovite družine in svoje zapravljene druge ljubezni ...
Dal se je namenoma premestiti daleč, v kraj, ki se zanj nihče izmed njegovih tovarišev ni maral potegovati, in vsi njegovi lepi spomini so izplahnili, kakor bi imel v svoji vihravi mladosti že petdeset let ...
Sanjal je že tedaj večkrat o nekaki tolažilni moči dobrega dela, ki ga čaka v skritem kotičku njegove domovine ... Imeli so na učiteljišču profesorja pesnika blagega spomina, ki je svoje učence z besedami, segajočimi do srca, rad pošiljal kot dobre božje delavce križem slovenskih pokrajin, da bi podvizali kakor škrjančki v zarji novih dni svoje brate in sestre k boljšemu spoznavanju življenja ...
V čisto neznanem, pozimi tako rekoč izumrlem kraju in ob težavnem poučevanju na ondotni enorazrednici mladi učitelj še sam ni vedel, kako bi se lotil tega svojega poslanstva. Imel je za zdaj samo tri prijatelje, mladega župnika Horaka, potem krojaškega pomočnika Klančnika, ki je nedolgo tega prišel od vojakov in je bil že nekaj bolj zaveden, pa tudi z gostilničarjem Obilčnikom se je dala govoriti pametna beseda, ali ti so mu bili preveč od narok, ker so bili vsi precej daleč od šole, z najbližjimi štirimi gospodarji in s kolarjem, ki so bili v njegovi soseščini, pa se ni dalo veliko ali skoraj nič govoriti, vsi ti so se delali, kakor bi jimnikdar ne preostajalo časa za kak pomenek, samo ob nedeljah in praznikih so se radi shajali v gostilni pri kvartah ali pa na kegljišču.
Najbližji prijatelj je bila mlademu učitelju v takem slabem vremenu, kakršno je bilo danes, njegova postrežnica Barba. Bila je vdova po orožniku in je bila še vedno ponosna na svojega pokojnega moža, ker je bil nekoč rešil tri ljudi iz gorečega poslopja. Zato jo je tudi župan rožnodolske občine priporočil samskemu učitelju za pospravljanje šole in njegove sobe, češ da je kaj pripravna ženska, ki vedno ve, kaj se spodobi. Kuhinjo in drugo sobo je učitelj prepustil starikavi Barbi vse dotlej, dokler si sam ne ustanovi svojega domačega ognjišča. Barbin edini sin je bil tudi orožnik, zaradi česar se je Barba silno zazdela, in je včasih, kadar ga je službena pot zanesla v te kra je, pri materi tudi čez noč ostal.
V veliki šolski sobi se je zbralo k vpisovanju pet in trideset otrok od petega do polpetnajstega leta. Zastonj je učitelj opozarjal pri tem ali onem učencu na neprimerno starost, nazadnje je vendarle sprejel vsako dušico, ki se je priglasila, že zaradi tega, da bi bilo število vpisanih otrok večje in bi se tako uresničilo upanje prejšnjega učitelja, da dovolijo morda še drugi razred z učiteljico. Ta bi privabila zaradi ženskih ročnih del v šolo več otrok, zlasti deklic, ker se je okoličanskim materam zdelo učenje ročnih del veliko več vredno od vsega drugega učenja.
Nekateri otroci, ki so poprej hodili v dve uri oddaljeno Podrago, so znali že kolikor toliko čitati, pisati in računiti, novinci pa so se mu večkrat iz razposajenosti poskrili pod klopi. Zato je mladi učitelj ločil svoj razred v tri oddelke in razdelij učno snov v tri skupine.
Včasi ga je njegova trojna naloga silno utrudila, tolikanj bolj, ker mu je ostajala večina otrok tudi čez poldan v šoli in mu je hrum in šum motil še tisto malo oddiha, kar ga je imel. Ali tolažila ga je ponosna samozavest, ki jo je zajemal še iz dijaških idealov, da je v tem otroškem kraljestvu vendarle on — vladar. Danes pa je bil kralj brez podložnikov...
V šolsko sobo je primotovilila postrežnica Barba, da bi zopet naložila v peč.
«Zunaj se pa danes vragi gonijo,» je izpregovorila Barba, «in ta vejavica mi kar ogenj duši. Ali ni tukaj malo premrzlo, gospod učitelj? Moje stare kosti tega že skoraj več ne čutijo.»
«Ej, zadosti je toplo,» je odgovoril učitelj, «ampak kaj takega se menda ni primerilo nikoli nikjer nobenemu učitelju, da bi mu v razred s tremi oddelki ne prišel niti en učenec. Četrt na deset je že, zdaj že ne bo nikogar več.»
«Tisti revčki iz kovačnice ne smejo v šolo, ker jim je prepovedano, otroci iz hiš, ki so tam nasproti, so šli bržčas h Košatovim na koline,» je ugibala Barba, «učence s hribov pa je odvrnilo to grdo vreme, saj bi se še pes človeku zasmilil in bi ga ne hotel zapoditi iz hiše», ga je tolažila.
Učitelj je zopet premeril razmraženo sobo in se vnovič oglasil: «Torej tudi koline odvračajo otroke od šole... koline... To je šola, rečem vam, Barba, tako si idealov svojega učiteljevanja pač nisem nikoli mislil. Zdim se sam sebi tako odveč na tem svetu kakor tisti otrpli pajek tamle .. . «Križ božji!» je planila Barba od peči. «Kje le vidite pajka, kaj ne ometam in ne pospravljam kakor zagre?» In začela je s kopačem v roki srepo ogledovati stene.
«Pustite pajka na miru, Barba,» je rekel učitelj z bridkim nasmehom, «ne dosežete ga in pa pripravili bi me ob prijatelja, ki ga lahko vsaj gledam, kadar mi je dolgčas ...»
«I seveda,» je rekla sočutno Barba, «saj vem, ne svika se vam tukaj, gospod učitelj. Ste pač iz drugega kraja, mestni človek, kaj se če, pa se vam to naše Grebinjsko pogorje ne more nič kaj priljubiti. Naš pokojni gospod učitelj pa je bil prav rad pri nas, prepeval je z otroki lepe pesemce, imel je velik čebelnjak in vse polno lepih slik na njem, in gospa učiteljeva, kdor jo je poznal, vsak jo je imel rad. Nosila je rada rože v laseh, in ko so ji lasje osiveli, je pa imela rože in druge cvetlice med okni. Kakor da jo še zdaj vidim .. . Tamle gori na vrhu pri cerkvici počivata oba in ob njunem grobu rad malo pomoli vsak, kdor ju je poznal.»
«Lepo znate pripovedovati, Barba,» ji je segel v besedo mladi učitelj, «ali jaz si ne morem iz tega zapuščenega kota izvabiti nobenih lepot in nad, ej, vi ne razumete mojih tožba, Barba, tožba kulturnega človeka, ki ga usoda zažene v osamel svet.»
«Le potrpite do vigredi, gospod učitelj, pa bo vse lepše pri nas ... In učence vam je danes odgnalo ponajveč tole grdo vreme. Zaigrajte si malo na klavir, siromaček, pa vam prej prejde čas.»
Ko je Barba s tem dobrim nasvetom odšla iz sobe, se je moral učitelj nasmehniti. «Na, zdaj sem pa še siromaček povrh vsega ...»
Pogledal je še enkrat na uro. Deveta ura, ob kateri se je po navadi pričenjal pouk, je minila že pred tridesetimi minutami. Navadno so prihajali učenci in zlasti učenke še prezgodaj, danes se pa gotovo ni upal niti eden izmed hribovskih učencev v ta grozni metež. Učitelj je stopil k oknu, odprl notranji oknici in obrisal z dlanjo namrzle zunanje šipe. Gledal je nekaj časa v bele snežne vrtince, skoz katere ni bilo videti niti na deset korakov daleč, in vzdihnil z mirno resignacijo: «Nemarno vreme!» Zažvenkljal je iz dolgega časa z drobižem v žepu, požvižgaval, kar mu je prišlo na misel, in hodil gori pa doli po sobi. Premišljal je, kaj bi počel do poldneva ...
Ko bi vsaj imel kako novo knjigo ali ko bi mogel vsaj do župnika v župnišče, dokoder je bilo debele pol ure hoda od šole, ali kdo bo hodil z doma v takem vremenu, da bi se, kakor je rekla Barba, še pes človeku zasmilil, ko bi ga pognal izpod strehe.
Sedel je k pianinu, zaigral, ne da bi kaj mislil, nekaj taktov, a že se je zdrznil. V veži so se zaloputnila vrata. To je bržkone otroška roka, ki ni mogla pridržati vrat. Zaslišali so se drobni koraki, nekdo je pritisnil na kljuko, in ko so se odprla vrata, je priletel skozi nje najprej globok vzdih, takoj nato pa je vstopila deklica v svetlordečem krilcu in črni sukneni jopici. Na glavi je imela zeleno pikčasto ruto, na nje j pa črn klobučinast klobuček, ves zasnežen, da je bil kakor bel krožnik.
Še preden je pozdravila: «Hvaljen bodi Jezus Kristus! Dober dan, gospod učitelj!» in si olajšala srce z novim vzdihom, ki je povedal več kakor vse tožbe, je spoznal učitelj svojo najstarejšo učenko Trudo Potočnikovo s hribov. Nje prihod ga je nekoliko potolažil, da je kar pozabil, kako ga je znala večkrat spraviti v jezo s svojo neposlušnostjo in razposajenostjo. Sočutno in prijateljsko se je nasmehnil in izpregovoril: «Danes je pot v šolo pač velika žrtev, ni čuda, da ni prišel nihče razen tebe.»
Truda je odložila torbo na prvo klop, v katero po svoji velikosti in učiteljevi odredbi ni spadala, si pomela roke v zraku, kakor bi si jih hotela z drgnenjem segreti, šele potem je sopnila: «Naši me še niso hoteli pustiti, ušla sem čez njih voljo, ampak ljubi gospod učitelj, to je pot, vam rečem, ne privoščila bi vam je!»
Ta modri vzdih in zaupni nagovor «ljubi gospod učitelj» je mladega moža nekoliko uvezal, ali takoj je zopet pozabil to zadrego, ko je pogledal na dekličin zasneženi klobuček in na vlažno ruto, ki si jo je jemala z glave. Lica so ji od vetra kar gorela, oči so se ji vlažno lesketale in v temnih, razmrščenih laseh na čelu so se bleščale rosne kapljice in še neraztajane snežne muhe. Pogled se mu je ustavil tudi na njenih mokrih čeveljčkih in kar zaskrbelo ga je:
«Potočnikova, kaj lahko bi se pošteno prehladila, vsaj čižme si moraš preobuti. Ker ni nikogar tukaj, bi ti morda jaz lahko posodil za ta čas svoje copate, čižme pa si lahko deneš k peči sušit.»
«O, zakaj pa ne», se je odločila Truda in začela otresati zasneženi klobuček in ruto v pleteni koš pri peči. «Ali so kaj lepi tisti copatki?» je vprašala po ženski navadi.
«Ej, kaj lepi, to je vendar čisto vseeno, da se le preobuješ», je odgovoril učitelj in odšel v svojo sobo, kjer je postrežnica še vedno pospravljala po razmetani pisalni mizi.
«Barba, skočite v šolsko sobo in vzemite moje copate pa jih nesite učenki Potočnikovi, da se preobuje, dokler se njeni mokri čevlji ne posuše.»
In hoteč pustiti deklico samo, da se preobuje, je začel premišljati, kako bi danes učil. Najbolje bo, če ponovita s Potočnikovo zemljepis in zgodovino, saj se mu je zdelo, da ima ona najrajši ta dva predmeta. Učila se je izvrstno na pamet.
Truda je ostala sama v razredu, toda žilica ji ni dala miru: šla je po prstih k pianinu in začela pritiskati po klaviaturi. Ko se je Barba prisukala s copati v roki v šolo, ji je skočila Truda vsa vesela nasproti in jo pograbila v naročje.
«Čaj no, Truda, ti vihra vihrasta, saj me boš še prevrnila!» se je je otresala Barba.
«Ali, Barbka naša, ko sem pa tako neznansko srečna!» je zavriskala deklica.
«Kaj se je pa zgodilo lepega tam gori pri vas, i kaj se je le zgodilo?» je ugibala Barba.
«Eh, kaj se če zgoditi,» je odgovorila Truda,«ampak zato sem tako vesela, ker bom dobila tele copatke ...»
Iztrgala je Barbi copate iz rok, jih pritisnila na nedra in vzkliknila: «Oj, ti zlati copatki!»
«Saj ne bodo tvoji, Truda», je zagodrnjala Barba, «gospod učitelj ti jih je samo za nekaj časa posodil, on jih vendar potrebuje sam za odpočitek.»
«Ne veste, Barba, kdo je tele copatke vezel? Strašno rada bi vedela.»
«Tega pa ne vem, draga moja, tega pa ne vem», je odmajala Barba z glavo in že ji je prišlo na misel važno vprašanje: «Kako pa kaj tam gori pri vas v hribih, ali vaše peči dobro kurijo v tej hudi letošnji zimi?»
«0j, pa še kako,» je odgovorila Truda, «naše peči so prav dobre, posebno peč v veliki sobi. Kadar se zamrači, sedim kaj rada na stoličku blizu nje. Skoz mrežo pri vratcih štrka na tla in na slepiče vse polno zlatih mačic, vi ne veste, Barba, kako jih jaz rada gledam! Človek vidi zdaj zvezde, zdaj kolobarčke, ali tudi vi radi gledate take zlate mačice, Barba?»
«Beži, beži, prismoda!» je zamahnila Barba z roko, «jaz ne utegnem misliti na take neumnosti.»
«Zakaj vas pa ni bilo v nedeljo nič na svatbo moje sestrične Cenke, Barba?» je vprašala zopet Truda in se preobuvala. «Tako lepo je bilo, joj, vi ne veste, jaz sem imela novo obleko s svilenimi rožami.»
«Saj vaši imajo, ti lahko kupijo!» se je oglasila Barba od peči, kjer je popravljala ogenj. «Sama si na vsem posestvu, potem se lahko hčeri kupuje.»
Truda je samozavestno vzravnala glavo. «Poslušajte, Barba, naša mamica je rekla, kadar pride čas, si lahko izberem tistega fanta, ki ga bom hotela. Kaj pravite na to?»
Barba je namrgodila čelo. «Kaj take reči ti razklada mama? No,» je premagala svoje začudenje, «materina je vselej prava, tudi kadar ni prava.»
«Tistega Melhiorja iz dolenje gostilne so mi obesili za druga ...» je hotela povedati Truda vse do kraja, «ampak veste, Barba, on mi ni bil nič kaj pogodu ...»
«Slišala sem, da so ga vteknili v vojake, tistega Melhiorja», je prevrgla modra Barba govorico na drugo, važnejšo reč. «Njegova mati mi je tožila, da ga bodo doma hudo pogrešali.»
«Oj, prav nič ga ni škoda, tistega mežikača,» je zamahnila Truda z roko, «saj ste ga že videli, kako triplje kar naprej s tistimi svojimi trepalnicami, kadar s kom govori, to je tako grda navada.»
«Lej no, vsak človek ima svojo napako», je opomnila Barba. «Melhior je drugače prav pameten mladenič, ni lenuh, in vsako delo se mu odseda.» Truda je utripnila nekolikokrat s svojimi dolgimi vejicami, kakor bi hotela Melhiorja oponašati, in je vzdihnila: «Rajši bi bila pa le imela, da bi bil kdo drug z menoj pred oltarjem, sto in stokrat škoda za tiste lepe trenutke. Joj, in koliko ljudi je prišlo svatbo gledat, vi ne veste, v gostilni pa sem se naplesala kakor velika! Kar naprej so hodili pome, ampak jaz se nisem veliko zmenila za ples, ker sem hotela biti za goda doma. Torej vidite, Barba, nič posebnega nisem imela od vse te svatovščine.»
Barbe niso kdovekaj zanimale te marnje. «Zdaj pa moram iti», ji je zaprla besedo. «Če te ne bom danes več videla, pa vse doma lepo pozdravi!»
Ko se je Barba obrnila in odšla, se je posadila Truda na svoj navadni prostor, ali takoj se je zopet preselila v prvo klop, kjer so po navadi sedeli najmanjši otroci. Dobro je vedela, da ondi ni zanjo, ali nalašč je hotela biti prav blizu katedra gospoda učitelja. Vsa srečna je bila, da je danes ne bodo motili tisti otročaji, ko ga bo gledala, pa da bosta danes sama, najrajši bi bila kar zaukala. Ali morala se je potajiti in biti kakor vsaka majhna učenka.
Ko se je učitelj zopet vrnil v šolo, je Truda že mirno sedela na koncu prve klopi. Ker je imela vlažne lase nenavadno gladko počesane, je bila videti vse nekam bolj krotka in nežna. Mladi učitelj si je danes prvič v duhu rekel, da se utegne narediti iz nje čez čas še prav snažno dekle.
Ta nepričakovana misel ga je malo zmedla, pogledal je vnovič na uro, čeprav je vedel, da je tri četrti na deset, in rekel kolikor mogoče suhoparno:
«Pozno je že. Danes lahko izjemoma malo ponoviva zemljepis, potem ti bom dal nalogo.»
«Kaj bova pa delala popoldne, če zopet ne bo nikogar?» je povzdignila Truda svoje radovedne črne oči k učitelju.
«Bomo že videli, morda pa le preneha metež in pride še kaj učencev», je mirno odgovoril učitelj in gladil zvezek, ki mu je slučajno prišel pod roko.
«Pomislite, v tisti naglici, da bi me naši ne zadržali, sem čisto pozabila, da bi si vzela kaj s seboj za kosilo», je čebljala Truda čezdalje bolj zaupno. «A, pa kaj, to nič ne de,» je potresla z glavo in se malomarno nasmehnila, «en dan že prebijem brez jedi.»
«Lahko ti bom dal malo od svojega obeda, če boš hotela», je ponudil učitelj učenki, ker je mislil, da se to samo po sebi razume.
«Veste, meni ni bogvekaj za jed», se je potajila Truda , privzdignila desno ramo k licu in ljubeznivo pogledala učitelja. «Kolikokrat razdam vse, kar z doma prinesem, drugim otrokom, in o praznikih, kadar vsi kosilo hvalijo, jaz dostikrat še vem ne, kaj sem jedla.»
«Kaj boš, nekaj moraš jesti», je rekel kratko in s kipečim glasom učitelj in uprl oči v zvezek, kakor da hoče s temi besedami končati ta zaupni pogovor.
«Pa naj bo», je odnehala Truda, kakor da je dobro preudarila učiteljeve besede. «Ampak potem pa morate priti naskorem gori k nam, da vam povrnemo», je rekla zapeljivo. Nabrala je usta malo na smeh, vrtila ozki srebrni prstanček okoli svojega prsta pa pogledovala učitelja tako ljubeznivo, da je zopet ostrmel, ko je videl kako se to njeno nešolsko čebljanje nekam preveč po domače razvija.
«Ampak čez voljo staršev bi pa le ne bila smela danes nikamor», je zasukal s strogim glasom besedo v drugo smer.
«Kje je pa zapisano, da se sme šola zanemarjati?» je Truda lokavo zavrnila ta očitek.
«Prav za prav si pa tako za šolo že malo prevelika,» ji je rekel mladi učitelj namenoma z nenavadno hladnim glasom, «hodila bi lahko kvečjemu v meščansko ali pa v nadaljevalno šolo, za osnovno šolo si pa res že nekam prevelika. Jaz vendar ne morem tukaj samo tebe posebej poučevati. Povedala si nedavno tukaj sama, da si se vse to učila že v podraški šoli. Kaj je le prišlo tvojim staršem na misel, da so te vpisali zopet v osnovno šolo!»
Trudi je udarila kri v lice. «Sama sem tako hotela», je samozavestno odgovorila. «Naši so od kraja branili, nazadnje so pa le privolili.»
«Ali se res tako rada učiš?» jo je vprašal resno učitelj. «Zakaj se pa nisi rajši vpisala na meščansko šolo? Vidiš, potem bi šla lahko na učiteljišče.»
«Ne vem, ali bi bilo to zame ali bi ne bilo», je rekla Truda s tako malomarnim glasom, kakor bi bila zatopljena v čisto druge misli.
«Meni se zdi, da še sama prav ne veš, kaj bi rada!» je pripomnil učitelj z vedno večjo nestrpnostjo. Vzbudil se mu je nevesel spomin, kako včasi trpi vsa okolica zaradi takih čudnih dekliških muh ... za Trudo pa je tudi vedel, da je edinka pri hiši.
Čudni glas njegovih besed je Trudo iznenadil. S pravo žensko premetenostjo se je domislila, da je najbolje, če učiteljev ugovor zavrne samo z laskavo opombo. Zato je po kratkem molku kolikor mogoče sladko odgovorila: «Ko pa hodim k vam v šolo tako strašno rada, kaj si morem!»
Dobro je pogodila. Učitelj je zardel in ni vedel, kaj bi rekel. V zadregi je začel gristi svinčnik, ki ga je držal v roki. Sedel je tam za katedrom skoraj samo še kakor Trudin tovariš, ki si zastonj taji, da sta z učenko že skoraj enako velika. Ni zastonj vzdihnila Truda v nedeljo, ko je rajala kot družica na svatbi svoje sestrične, da bi bila rajši ko vse druge plesalce videla tam svojega rožnodolskega učitelja. Šla je že v petnajsto leto, in ni čuda, da so ji take misli rojile po glavi, zlasti odkar ji je mati rekla, da si bo lahko izbrala tistega, ki bo hotela.
Medtem se je učitelj pripravljal na čisto drugo vprašanje kakor Truda, ki je v duhu razmišljala: ali bi ne mogel hoditi svetlolasi učitelj k njim v vas?
«Torej, Potočnikova, poslušaj: naštej mi glavna mesta v Avstriji», je začel z resnim obličjem in gledal samo še na stenski zemljevid.
Nasmehnila se je, kakor bi mu ne verjela, in rekla hudomušno: «Saj še molila nisva!»
Učitelju je zopet kri pognalo v glavo (oj, Trudine radovedne oči so se tako rade malo pomudile na njem, kadar ni kazal resnega obraza), segel je hlastno v svoje bujne kodre in rekel s šolsko potrpežljivostjo: «Mislil sem, da bi te spravila glasna molitev v zadrego, ko si sama tukaj. Ker sama želiš, no, pa moliva!»
Vstal je in molil razločno in mirno očenaš. Truda ga je spremljala z zvonkim glasom in s srebrnim smehljajem. Učitelj je zopet sedel in mirno in razločno ponovil svoje prejšnje vprašanje: «Torej, katera so glavna mesta v Avstriji?»
«Dunaj, Celovec — Celovec...» je začela Truda naštevati kakor v sanjah, a že so ji ušle oči k nalahno nataknjenim copatkom in uteklo ji je vprašanje: «Rada bi pa le vedela, kdo vam je vezel tele copatke. Tudi jaz znam vesti s križnim vbodom, znala bi narediti prav takšne ali pa še lepše copate z rožami, mislite, da ne ...?»
«Pustiva zdaj copate, podarila mi jih je sestra,» je izkušal učitelj spraviti v svoj glas še več strogosti, «pa odgovori rajši na moje vprašanje, kakor je treba. Torej še enkrat,» in s poudarkom in v presledkih je izgovarjal besede, kakor bi stopal s stopnice na stopnico: «glavna — mesta — v Avstriji so —»
«Oj, kdaj sem se že vse to učila, se v šoliv Podregi,» je zamežiknila Truda in se tako dobrovoljno nasmejala , da je učitelja pri tisti priči minila potrpežljivost. Pograbila ga je jeza:
«Mar misliš, da bova tukaj burke uganjala?» je zavpil in planil pokonci. Namrščil je čelo in udaril s pestjo desne roke tako trdo po katedru, da bi Truda ne bila nikdar kaj takšnega pričakovala od te znane bele, na videz tako mehke roke. «Če praviš, da hodiš tako rada v šolo, bi morala vendar vedeti, da je to resen kraj, velika si zadosti, da bi to lahko vedela!»
S skesanim in skrušenim glasom se je deklica oglasila: «Prosim, nikar ne bodi e hudi... Kaj si morem, če sem se smejala. Nisem se smejala vam, ampak kar tako, sama sebi semse smejala ... od veselja ... »
«Rad bi vedel, kakšno veselje je to zate, če ne znaš pametno odgovoriti na tako preprosto vprašanje»m, jo je zavrnil učitelj, a zdaj že ne več tako ostro.
«ln vendar je to veliko veselje ... Veste, morala sem se nehote zasmejati, tako so me potolažile vaše besede, da vam teh copatkov ni naredila kakšna ljubica.»
In ko je to odkritosrčno opravičilo izgovorila lahko, kakor bi potegnila za napeto nitko svoje vesti, je skrila obličje v roke, ki jih je imela prekrižane na klopi. Zdaj šele je spoznala, da bi tega ne bila smela reči, da bi bilo veliko bolj pametno, ako bi ne bila zinila teh besed. Učitelj je stopil izza katedra, šel z naglimi koraki po sobi med obema vrstama klopi do okna, vzel iz žepa katalog, ga odprl in zopet spravil, pogledal v snežni metež, potem na svojo uro, šele potem se je pomiril in izpregovoril:
«Dal ti bom nalogo, Potočnikova. Celo uro boš imela časa, da preženeš svojo razmišljenost in zbereš vse svoje misli samo na učenje. Naslov ti napišem na tablo.»
In ne da bi se ozrl na sklonjeno dekličino glavico, je stopil mladi učitelj k tabli, vzel kredo in napisal razločno in lepo:
«Popiši pokrajino, kakršn o vidiš spomladi s svojega doma.»
Nato je pokonci in z vidno naglico odšel pa poslal v razred zopet postrežnico, da naloži v peč. Ko je ostala Truda sama, je posedela še nekaj čas a čisto tiho, potem pa je začela brskati po torbi in pripravljati zvezek in pero. Šla je po prstih k tabli, dasi je imela bistre oči, in ko je trikrat zapovrstjo počasi prečitala napisani stavek, je šla še s kazalcem narahlo po lepi pisavi.
«Ta pa zna lepo pisati!» e vzdilinila že s tisto zbranostjo in resnostjo, ki jo ji je priporočal svetlolasi učitelj. Potem se je vrnila zopet v klop in pričela od vseh strani naravnavati pripravljeni zvezek.
«Šel je in najbrže je hud», ji je še enkrat očitala vest, oči pa so ji zaplavale otožno in plaho kakor grešnici po tihi šolski sobi. Ko bi mu vsaj zdaj znala povedati kaj lepšega in milejšega v svoji nalogi!...
Novo upanje jo je navdalo. Z živo željo, da bi razgnala učiteljeve dvome o njenem znanju in pomirila strune, ki so se ji tresle v razburkanih prsih, je začela pisati nalogo najprej na četrt pole papirja, nakar je še marsikaj prečrtala in popravila, potem pa je prepisala lepo, kolikor se je dalo, na čisto v zvezek tele vrstice:
«Pomlad prihaj a k nam po navadi nekaj prej kakor doli v nižavo. Zagledamo jo po malem že skoz okno, ko se vra a z italijanske strani še pred sv. Jožefom.
Najprej jo začutijo golobi in vrabci, ki izlete iz gnezda že takoj na vse zgodaj in obsede na strešnem slemenu, samo da bi videli kolikor mogoče daleč — oj kako so veseli! ...
Potem spoznam pomlad ka j hitro tudi jaz po svetlejših vrhovih borovih gozdov, po tenkih pajčevinastih meglah, ki jih solnce že na vse zgodaj razkadi, in po popkih, ki odganjajo na našem muškatu na oknu. Tudi naše čebele že zaslutijo ta zlati čas ... In ko vse že oznanja, da res prihaja pomlad: novi poganki trave, bujno brstje , trobentice, trutarice , velikonočnice in dišeči kobuli rumenega drena v grmovju — takrat naj kdo pride k nam pogledat, pa naj pove, kje na svetu je še lepše!
Naj se spomni na karkoli lepega, na zelene in sivkaste planine ali pa na tisto visoko goro, ki ima barvo kakor riba in ki se na nje višnjevkastem pobočju še v vročini drži sneg kakor raztresene ribje luskine, ali če hoče kdo videti slap, razškropljen na sedem pramenov, ki se nazadnje zopet zlijejo, šepetajoč si svojo enakomerno pesemco, in se ne premaknejo nikdar s svoje poti, da bi kje zajeli človeka ali pa čredo, ali če želi z viška pogledati na človeška domovanja, ki se ti zde, če gledaš nanja z višav, kakor igračke — naj kar pride k nam pogledat, kadar bo pomlad!
Izmed ptic in cvetlic pa si lahko pri nas izbere tisto, kar ima najrajši, jaz mu vse poiščem in razkažem. Jaz sama imam najrajši škrjančka in siničko, kosa imam tudi rada, kadar žvižga, toda kadar ga vidim letečega, me je prav tako strah kakor sove, srake in vrane . Veveric je pri nas polna orehova cesta in kukavice kukajo od treh strani — le pridite k nam pogledat!
Po naših vrtovih se izpreletavajo najlepši metulji, belih je toliko, da je reber kakor z belimi cveti posuta, in kresnic je pri nas, da bi si navaden človek mislil, da je zrak z zlatimi nitkami prepleten ...
Torej le pridite k nam spomladi in pa v času, ko je nebo jasno, kakor da je stkano iz samih lanenih cvetov in kresnic, in če bo to v mraku, zažgemo vam na čast kres, ki bo svetil daleč na vašo pot, in vam zapojemo najlepšo pesemco, pa boste videli, da vas ni zastonj povabila v najlepši kraj Truda Potočnikova.»
In zapisala je še enkrat s kar se da drobnimi črkami: «Le pridite k nam, kadar bo pomlad!»
Potem je vstala in z zvezkom stopila k oknu. Zdelo se ji je, da se dela v šoli hitro tema. V sladki zavesti, da je naredila nalogo, ji je začelo srce utripati od bojazni, da nje delo morda ni dobro, da je preveč zmedeno, ah, zakaj se ji je neki ves čas dozdevalo, da pripoveduje vse te reči samo zaradi svetlolasega učitelja, ki na njeno odkritosrčno povabilo, naj pride k njim v vas, še odgovoril ni ... In zdaj, ko se vrne, da pogleda nalogo, bo morda zopet nevoljen ali pa ji zopet poreče, da je za njegovo šolo že prevelika ...
Kako vse drugače si je to mislila davi, ko je hitela po težavni poti in v tistem snežnem metežu v šolo, kamor jo je tako gnalo, oj, čisto drugače! Za trdno je mislila, da se ji učitelj prijazno nasmehne in jo še pohvali: «To si pridna in stanovitna, ker si prišla!» In lahko bi jo bil tudi pobožal s svojo belo roko po čelu, kakor je večkrat pobožal tiste male otročaje...
Ta otroški sen je Trudo tako zaskelel v prsih, da si je morala glavo podpreti ob okno, in ko je tako strmela v beli sneg, se ji je storila megla pred očmi, kakor da gleda skoz tenčico, in po sili sta se ji utrnili dve tihi solzi po okroglih licih.
Še opazila ni, kdaj je vstopil učitelj. S pokončno glavo, trdnimi koraki in mrkim pogledom je stopil do okna, kjer je ona stala. Zdaj pa je osupnil. Sklenil je bil, da prime drzno učenko čisto brezobzirno, zdaj pa jo je kar s prijateljskim sočutjem obgovoril: «Čemu se pa jokaš? Kdo ti je pa kaj naredil?»
«I, kar tako,» je glasno zaihtela Truda, «spomnila sem se, da me niste prav nič veseli ... jaz bi vam pa tako rada napravila kakšno veselje.»
«Le pomiri se, pomiri», jo je tolažil učitelj z mehkim glasom, in zdaj se je nehote zgodilo nekaj, o čemer je Truda tako rada sanjala, njegova bela, lepa roka, se je narahlo doteknila njenega čela in ga pogladila.
Vzel ji je zvezek iz rok in začel čitati nalogo ... Ko je prišel do besed: «Potem spoznam pomlad kaj hitro tudi jaz po svetlejših vrhovih borovih gozdov, po tenkih pajčevinastili meglah, ki jih solnce že na vse zgodaj razkadi, in po popkih, ki odganjajo na našem muškatu na oknu», je obtičal njegov ginjeni pogled na dekličini povešeni glavi in zazdelo se mu je, da sta tista dva temno zarisana svilena obločka njenih obrvi, dolge rese na njenih vekah in nemirni živordeči popki njenih ustnic tudi nekakšna ljubka pisava, ki bi jo on tak o rad razrešil. In ko je prečital nalogo do kraja, so se mu ustavile oči zopet na oknu, kakor pred poldrugo uro, ko je bil prečital italijansko novelo, samo da jim zdaj ni bilo več tesnobno, ampak se jim je celo zdelo, da ponehava februarski metež, da se čisti ozračje, da silijo vanj žarki, cvetje in pesem in da je vriskajoča pomlad nekje blizu zaprhutala s perotmi.
Zavedel se je šele, ko ga je pogledala Truda s svojimi vprašujočimi črnimi očmi, ki so bile zdaj že zopet suhe, polne solnčnih nad.
«Kaj je res pomlad pri vas tako lepa?» je izpregovoril z negotovim glasom. «Jaz je tukaj še nisem doživel.» In Truda je ponovila tiho zadnji verz svoje pesemce: «Le pridite k nam pogledat, pa jo boste videli.»
«Morda pridem», je odgovoril učitelj s tisto maziljeno dobrotljivostjo, ki jo je večkrat zapazil pri tukajšnjem hribovskem župniku, kadar je govoril z učenci, in pripomnil s slovesnim glasom: «Ampak na eno vprašanje, Truda, mi moraš še poprej odgovoriti. Jaz sem tvoj učitelj in ti si moja učenka ... Ali boš ubogala ti mene, ali boš hotela, da bom ubogal jaz tebe?»
Na to vprašanje Truda ni takoj odgovorila. Njene na stežaj odprte oči, ki so se iskrile v mladem ponosu in razodevale nekakšno bojazen, so se lovile po nazornih slikah na steni, kakor bi hotele poiskati sveta v najvažnejšem trenutku njenega življenja. Potem se je oglasila s krhkim, toda ponižnim glasom:
«Menda vendar, jaz moram ubogati vas ...»
«Ni, da bi morala, ampak kar tako, iz svoje volje», je pripomnil učitelj s prijateljsko iskrenostjo.
Vsa srečna se je nasmehnila, ko je zaslišala ta znani sladki glas, ki ji je zazvenel zadnje čase v ušesih vselej, kadar je hotela v samoti misliti na kaj prav posebno lepega, in odgovorila je skoraj pobožno: «Seveda, kako pa mislite, iz svoje volje.»
«Mislim, da nisi takšna kakor tisti, ki kar tako obetajo», je rekel zaupno učitelj, ko je malo pomolčal in razmišljal, ali naj bi poslal svojo najstarejšo in zdaj že tako pohlevno učenko nazaj v snežni metež in mraz.
Truda je samo malo odkimala. Nehote si je pogladila lase, se silila, da bi bila kolikor mogoče resna, in vprašala skromno in ponižno: «V katero klop pa naj grem sedet?»
«Danes v nobeno več», je odgovoril učitelj z istim maziljenim glasom, «za danes pustimo šolo, ko ni nikogar razen tebe. Ampak veš, Truda, kaj si mislim kot tvoj dobri prijatelj?
Da ti sploh ne sodiš več sem med te otročaje. Kaj ko bi se ti doma kar sama učila iz knjig, ki bi ti jih jaz prav rad izbiral in posojal?»
Truda je globoko povesila glavo in začela nezavedno pospravljati svoje reči v torbo. Roke so se ji tresle, a z obličja ji ni izginila niti trohica tistega sladkega miru. ki ji je skrivnostno šepetal: «Iz dobre volje...» In k temu se je družil še učiteljev glas, ki jo je tako lepo vzpodbujal k vztrajnosti.
«Zvezek z današnjo nalogo bi si rad shranil za spomin, dokler ne pridem sam tja gori k vam pogledat, kakšna je prav za prav tista tvoja pomlad, ki jo tvoja duša tako živo čuti...»
Truda je samo pokimala, pustila modri zvezek na klopi in skočila urno k obešalniku po ruto, klobuček in jopico.
Učitelj je stopil h katedru, tuidi sam nekam bled. Začel je brskati po papirjih, v skrbeh, ali ni morda razžalostil svoje učenke s tem, da jo odpušča na tako nenavaden način iz šole, ali ko je pritisnila Truda na kljuko pri vratih in hotela oditi, ne da bi črhnila besedico, se je še enkrat ozrla, in na licih ji je zaigral nasmeh, poln žive, trdne, sladke vere ...
«Ali res pridete?» je vprašala z nevernim glasom.
«Truda!» je zaklical učitelj, kakor da ga je zapustila preudarnost. Vse bridke izkušnje z ženskami je pozabil v tem trenuku. Nova, vse drugačna pesemca se je oglasila — ali pa je bil morda samo nje dih ...?
Zagnala se je proti njemu in obstala samo za korak pred njim pa ga vdano in verno pogledala.
«Ne, ne, Truda», je za jecljal učitelj ves zmeden. «Samo roko sem ti hotel stisniti za slovo. Ali zdaj ne, saj se tako oglasim pri vas tam gori...»
«Vem, vem,» je sopnila Truda vsa srečna in prevzeta, «vi pridete! Oh, moj Bog, kako bo lepo! Kako se bom na to veselila pa nikomur povedala, ne, prav nikomur ne, samo plamenčku v naši peči.»
Zavrtila se je in odšla, oziraje se nazaj z blaženim nasmehom.
In nasmehnil se je ob tem slovesu brez besed in brez pozdravila tudi učitelj, kakor da so skozi šolska vrata, preden so se zaprla za Trudo, še enkrat dihnile vanj zadnje besede njene sladke nevezane pesemce:
«... Kadar bo pomlad ...»
Truda je imela še trdno babico, ki ji je bila več ko rodna mati, zato sta se tudi ves čas tako lepo skladali kakor dve tovarišici.
Mati Potočnica je bila razumna in preudarna žena, ki je Trudo vedno samo lepo učila. Večkrat je morala svoji vnukinji očitati, da je preveč svoje glave in preživa, čisto takšna, kakršna je bila očetova mlajša sestra Vida, ki se je bila zagledala v revnega krojaškega pomočnika in brez dovoljenja staršev odšla z njim v Ameriko. In o tej zanjo skoraj izgubljeni hčeri Vidi se je babica s Trudo večkrat rada kaj pomenila. Truda ji je razbirala pisma iz Amerike, ki jih je pošiljala babici hči Vida, in ji tudi odgovarjala za babico, pa tudi sama ji je, kakor je pač vedela in znala, lepo poročala o vsem, kar se je doma zgodilo. Ta vzajemna pisma so bila kakor z obeh strani se izpopolnjujoča pesem o samem lepem. Vsaka vrstica te pesmi je razodevala, da je ta svet lep in dober tudi onkraj brega, in to je posebno slajšalo babičine stare dni. Koliko lepih fotografij je imela stara Potočnica razpostavljenih na predalniku v svoji čumnati od vseh svojih križem sveta razkropljenih otrok, ki jim je že davno odpustila, kar so ji bili kdaj hudega prizadejali.
Medtem ko stara Potočnica o teh svojih ameriških sorodnikih ni hotela nikdar nič vedeti, češ da je novice odondod prav tako ne zanimajo kakor niso nje moža, si je vendar razpostavila vse njih slike med svete podobe krog božičnih jaslic. Te jaslice so ostale še izza prejšnjih časov na hrastovem predalniku, ki ga je bila babica prinesla še z balo h hiši, pred njimi pa je gorela rdeča lučka, ki se zanjo ni zdelo starki nikdar olja škoda.
Vida je prav tako kakor Truda pisarila dolga pisma, ki je v njih podrobno opisala vsako drevesce in vsak grmiček na domačem vrtu. Popisala je na dolgo in široko celo fižol, ki se je ovijal okrog vrtne hladnice, in tiste njegove bele in rdeče cvete, ki se že od daleč smehljajo človeku in ki med njimi tudi metulji in ptiči tako radi poletavajo.
«Kakor bi vse to videla na svoje oči, tako se mi zdi», se je rada oglašala Truda ob takih vrsticah, babica pa je po navadi takoj priteknila: «Tudi jaz, kakor bi jih imela pred seboj!»
Pozneje je pri tej Vidini hladnici zrasel košat bezeg, koristno drevo na več strani: za otroke kot cvrtje ali pa mezga, vsem ljudem pa zdravilo za mnogotere bolezni. Kadar Vido glava boli, si jo obloži z bezgovimi listi in takoj ji odleže. «Kakor bi čutila vašo roko, mati», je priznavala Vida. «Prav ste govorili, da mora pred vsakim bezgovim grmom vsak moški klobuk sneti in vsaka ženska poklekniti. In tako se spominjam vsake vaše besede, mati, in šele tukaj v tej neskončni daljavi mi vse tiste vaše zlate besede v srcu odmevajo.»
«Vidiš», je segla starka Trudi v besedo. «Dokler se otroci drže matere in ji ne segajo više ko do komolca, nimajo tolikšnega zaupanja vanjo. Je že tako na tem božjem svetu, tudi jaz sem svoji mrtvi materi bolj verjela ko živi; dokler sem jo imela pred očmi, se mi nje besede niso zdele tako resnične.»
«Nič se nikar ne bojte za nas, mati, mi živimo tukaj kakor gospoda...» se je glasil konec pisma.
«Kaj misliš, Truda .. .,» je vzpela babica v Trudo svoje pojemajoče oči, polne zaupanja, «veš, ta naša Vida si je katerikrat rada kaj kar na celem izmislila. Ali res misliš, da žive tam kakor gospoda?»
«Jaz pa verjamem», je pritrdila Truda s polnim prepričanjem in začele so ji rojiti po glavi takoj vse pravljice, ki jih je kdaj čitala. V eni izmed teh pravljic se je tudi naredil iz krojača imeniten gospod, nazadnje se je poročil celo s princezo. «Ali kako to mislite, babica, da si je teta Vida, kakor pravite, kaj kar na celem izmislila?» Teh besed Truda ni nič prav razumela.
«I no. ljuba moja», je odgovorila starka. «Zgodilo se je, da je Vida pritekla k meni s takole novico: ,Mati, naletela sem pod streho za skrinjo na velikanski kup jajec. Polno gnezdo jih je. Gotovo jih je nanesla tista grahasta kokoška, ki ste se nanjo zmeraj toliko jezili, češ da ni nič prida in da jo bo treba zaklati. Ste videli, koliko jajčkov je ubožica nanesla?' Jaz, reva, stečem pogledat, in bilo jih je tam vsega skupaj komaj štirinajst, in naša Vida je znala dobro šteti... Ali pa je prišla: ,Dajte mi hitro velik kos kruha za popotnega človeka, mudi se mu ... brž, brž!' Jaz ga res odrežem, ji dam še dvajsetico povrhu, češ, pa naj bo za vbogajme, a potem se je izkazalo, da to ni bil nihče drug ko potepuh Lukec, ki ga je tudi ona dobro poznala in ki je bilo zanj naravnost greh, če mu je človek kaj dal. Ali ker je znal ta Lukec oponašati vse ptiče, ga je rada imela, in tako se ji je večkrat kdo prikupil, ki bi se zanj pameten človek še zmenil ne bil, pa tudi tista kura ni bila vredna, da bi jo človek krmil. Tako je bilo tudi s tistim njenim krojačem. Kako nas je znala slepiti, dokler ni prišla resnica na dan! Ali zdaj se je nemara ta Vida vendarle izmodrila in utegne biti morda le res vse tisto, kar piše, da se jim tam dobro godi. Saj so res videti vsi trije otroci na sliki nekam bolj gosposki, le poglej te njih ovratničke, Truda!»
«Tudi jaz tako mislim», je pritrdila Truda.
«Povejte mi še, babica, ali je teta Vida vzela iz ljubezni tistega svojega moža?» je kar naprej čebljala Truda.
«Lahko si misliš, da je morala biti velika ljubezen,» je pokimala starka z glavo, «ker je nas vse zaradi njega pustila. Nič ne rečem, saj je bil prav čeden in pripraven človek ta krojač Prosekar, le poglej sliko, nič napačen človek ni...»
«Kaj pa vi, babica, ni res, tudi vi ste prišli k naši hiši iz velike ljubezni do dedka?» je poizvedovala Truda.
«Ej, draga moja, ko sem bila jaz mlada, še ni bilo tako, da bi smelo kmetiško dekle iz samotnega kraja veliko izbirati. Saj nisem razen po teli naših senožetih in poljih in razen o praznikih v cerkev nikamor drugam prišla. Prišel pa je neki dan k nam pokojni gospodar Potočnik kupovat žebička in me je videl, ko sem podajala seno na svisli... Videl je, kako se z bratom ženeva, pa je rekel: ,Kakor je podoba, odleže to dekle za dva posla ...' Bila sem mu všeč in morda se mu je tudi moje ime lepo zdelo... Bog mu daj dobro, prav dober človek je bil zame.»
«In kaj je rekel, preden sta stopila pred oltar?» je hitro poprijela Truda.
«I, no...» se je zasmejala babica otroškemu vprašanju, «kaj če reči. Lepo je pozdravil in me lepo pogledal, ko sta prišla z očetom k nam. Bil je spodoben in preudaren možak kakor njegov oče, ta lepa lastnost je menda pri Potočnikovih že v rodu. Sam Bog ve, po kom se je le udala ta naša Vida ...»
«In vidva z dedkom,» je še naprej izpraševala Truda, «ali je bilo potem kar hitro ženitvovanje?»
«I, kaj pa misliš, sicer bi ne bila prišla na ta dom. In reči moram, da sem se dobro možila. moja sestra ni imela take sreče...»
«Ali sta se imela kaj hudo rada, babica?» je skrivnostno vprašala Truda, kakor bi hotela izvabiti iz nje globoko skrito zanimivo tajnost.
«Veš, da, če sva si bila to prisegla pred oltarjem. To je že tako, vidiš, ljubo dete, da Bog zveže zakonske v zvestobi vse tja do groba...»
«Kaj pa naša mati, babica? Ni res, ona je prišla s tiste gostilne tam zdolaj v dolini? Kako sta se pa tam z očkom dobila? Pravijo, da dolinci nič kaj radi ne gredo med gorjance, ker se menda pri nas le s težavo privadijo...»
Truda je zaradi te skrbi globoko vzdihnila. Spomnila se je materinih besed, da si bo, kadar pride čas, lahko izbrala tistega, ki bo hotela.
«Tudi tvoja mati je bila dobra hči, imela je veliko zaupanje v starše in Boga, pa tudi moj sin je pravdanski človek, da se ona brez skrbi zmeraj lahko nanj zanese», je odgovorila starka, ali ker je imela Truda tako veliko zaupanje vanjo, je še ni nehala izpraševati.
«Babica, ali je vse te lepe reči tudi naša mamica doživela?»
«Kako to misliš, mojica?» je zopet ni razumela starka.
«Zdi se mi, da ta teta Vida, ki je vzela tistega zalega krojača iz dobre volje ...» Truda se je zdrznila. Spomnila se je, kako iskreno in krhko je sama izgovorila besede «iz dobre volje» nedolgo tega v rožnodolski šoli pred mladim učiteljem. Vsa prevzeta od te obljube je rekla prav potihoma: «Gotovo je zvabilo Vido tja kaj posebno lepega, da sta se upala sama tako daleč!»
«Ljubka moja, vidiš, to res ni bilo prav,» je vzdihnila babica, «da sta to storila čez voljo staršev in vseh pametnih ljudi... Glej, vsaka mati na svetu bi se, ko bi bilo treba, po kolenih plazila, da bi svojemu otroku pobrala vse kamenčke s poti, in slednja mati takoj v srcu spozna, kje je za njenega otroka lepša pot in kje ga čaka nesreča ... Tistih solza, ki sem jih jaz zaradi naše Vide pretočila, bi ti ne preštela, mojemu možu, tvojemu dedku, pa so začeli siveti lasje, ker se je zvadila hči s trdne domačije s človekom, ki je lahko v culo povezal vse, kar je imel... Moj mož je visel ves na Vidi, saj je bila vsa njemu podobna in tako živa, kakor si danes ti... In le verjemi, da se je morala pozneje naša Vida za ta svoj greh bridko pokoriti. Nje pisma, čeprav je v njih toliko pripovedovala, kako je srečna, so pa vendar razodevala, da se ji je tampatam le malo vest oglasila, sama sem to opazila ... Nazadnje sem se pa vendar pomirila in sem zdaj skoraj že tudi prepričana, da se mojemu otroku dobro godi...»
«Zakaj pa ne pride nikdar domov pogledat, da bi vam pokazala svoje tri otročičke?» se je začudila Truda.
«Kaj pa misliš, to bi preveč veljalo, draga moja, pri njih doma pa bi bilo vse narobe, saj veš!» je stresla starka z glavo. «Tako pa lepo leto za letom odplačujejo tisto svojo hišico, otroci pa morajo tam hoditi v šolo ... Človek mora pač zmeraj vsako reč dobro preudariti... Dedka ni več, zame jim pa ni bog ve koliko! Meni delajo veselje na svetu samo še ta pisma in slike, ki jih dobivam od nje, in pa ti, moja ljuba hčerka ...»
Truda je pokleknila na tla in skrila obraz v babičino naročje. Vedela je že davno, da nje mati ni nikdar veliko govorila z babico in da mora oče, babičin sin, delati, kakor mati hoče. Tedanja kmetica je pač tako mislila, in še trdno je bila prepričana, da je ta misel prava, da je mož samo zaradi svoje žene na svetu in zaradi nikogar drugega ne. Mati je bila celo tako ljubosumna, da še tega ni rada videla, da bi tašča svojega sina poljubila. «Menda ga vendar ne boste kar naprej lizali kakor otroka!» se je nevoljno zadrla snaha, ko je neki dan mati sina, ko se je ravnal na pot, poljubila na obe lici. Starka si tega pozneje ni nikdar več upala storiti, vedela je, da se mora zaradi ljubega miru pri hiši zatajevati in čakati, kakšno delo ji snaha odkaže. Sčasoma je pa mlada gospodinja vendarle sama spoznala, da je tašča prav za prav še najbolj zanesljiva varuhinja male Trude, in starka je počasi dobila večjo veljavo pri hiši.
Gospodinja drugač ni bila napačna ženska. Ubijala se je od rane zore do trde noči, samo to si je gnala k srcu, da sta imela samo enega otroka, to deklico, ki niti imena ne bo ohranila ... Deset let je zastonj hrepenela po sinu, nazadnje se je pa le vdala v božjo voljo in obrnila vso skrb samo na Trudo. Dasi je bila vajena samo gospodovati in ukazovati, vendar večkrat ni nič opravila, kadar se ji je hčerka s svojo samoglavostjo postavila po robu. Nje beseda tudi ni nič zalegla, ko je Truda po izpolnjenem štirinajstem letu izostala iz šole v Podragi, kjer je imela sorodnike, pa si vbila v glavo, da bo hodila še v neznatno rožnodolsko šolo.
Imeli so takrat tam dobrega novega učitelja, ali za to se na Sinjem vrhu pri Potočnikovih niso veliko zanimali, vedeli so le, da lepo igra na orgle v cerkvi sv. Barbare, katere ozki skodlasti zvonik jih je vabil po enkrat vsakih Štirinajst dni k maši. Cerkvica sicer ni bila videti daleč, bilo pa je do nje vendar peč četrti ure hoda. Precej daleč vstran od nje, med hišami in delavskimi domovi, je bila skrita pritlična rožnodolska šola, pripravna najbolj za otroke, katerih očetje so bili v službi v ondotni tvornici poljskega orodja, od drugih, po hribih razmetanih hiš pa so imeli do šoie precej slabo pot. Tudi otroci oskrbnika na Sinjem vrhu, s katerimi sta takrat hodila še dva druga otroka iz iste vasi, so imeli daleč v šolo, in tej tropi vso pomlad in poletje bosopetih učencev se je po navadi pridružila brhka in za ondotne razmere dovolj izobražena Truda, ki je srečno dosegla, kar si je bila vbodla v glavo.
Učitelja Kovača je videla prvikrat na koru, ko je igral na orgle, in tam so se ji med petjem in običajnim čitanjem iz molitvenika neprestano pletle po glavi posvetne misli: kako ima ta novi učitelj lepe lase kakor nedozorela koruza in oči kakor angel Mihael, pa da mora ta učitelj posebno lepo učiti... In sklenila je, da se tudi ona priglasi v njegovo šolo, dasi je šla že v petnajsto leto in dasi je napravila štirirazredno šolo v Podragi z dobrim uspehom.
Starši so ji branili in jo odgovarjali, ali Truda se je začela jokati in je jokala, da ji je hotelo srce počiti, nakar je nazadnje še mati, ki se je sama bala odgovornosti, začela prigovarjati očetu: «I, pa jo pusti, no, ne bo ji vškodo, ker bo morala vse, kar se je že učila, ponavljati. Saj mi tako doma še ne more dosti pomagati, je le še malo prešibka, čeprav bi človek mislil, da je zrasla tudi na duhu, ko mi je zrasla že čez glavo.»
«Premalo jih je dobila ta naša Truda, zato mora vselej njena obveljati!» je zagodrnjal oče, ki ni vedel, kaj bi odgovoril na to.
«Saj nisi sam še nikdar položil roke nanjo, kar bi bila nazadnje vendarle očetova dolžnost!» mu je očitala mati, očetu pa je šinila kri v glavo, kakor da ga je kdo pri slabem dejanju zalotil.
«Zastran mene naj se gre v božjem imenu kar še naprej igrat z otroki,» je končno odločil oče, da bi prikril zadrego, hčerka pa se je osorila in ga zmagovito pogledala ...
Ponižno je sedela v razredu, ki je imel tri oddelke, med šestletnimi in trinajstletnimi součenci in ždela v svoji klopi, kakor da je ni. Včasi je grizla peresnik ali pa mečkala med prsti kako vejico z jesenskega grma, ki jo je bila spotoma pobrala, ali pa si je ovijala krog prsta raševinasti trak svojega predpasnika in pod klopjo podrsavala z nogami ravnoko za ples, nad vse rada pa se je zaverovala v učitelja, kadar je mislila, da je ne vidi, in mu pisala vedno snažne in lepe naloge. Njena zadnja naloga z refrenom: «Le pridite k nam, kadar bo pomlad ...» jo je spravila hitro iz rožnodolske šole, ubogati je morala svojega učitelja.
«Se je že uletela!» sta zadovoljno vzkliknila oče Potočnik in njegova žena, ko je hčerka prav tisti dan, ko se je doma že zbirala oblačica čez njeno glavo, ker je v takem slabem vremenu ušla z doma v šolo, povedala, da je bila zadnjikrat v šoli. Vse je kazalo, da je Trudo vendarle srečala pamet, kar naprej je pospravljala po hiši, vsak dan si je izmislila kaj novega, kako bi doma vse lepše uredila, in vsak večer je v pratiki prekrižala dan, ki je minil, češ da že komaj čaka pomladi...
Edino veselje so ji bile knjige, ki jih je poštni sel po enkrat na teden prinašal iz šole. Neki dan pa je prišel na Sinji vrli nalašč celo kolporter s Kranjskega, češ da mu je rožnodolski učitelj napisal knjige, ki naj bi jih Potočnikovi kupili za Trudo. Bili so to sicer nenavadni, popolnoma nepotrebni stroški za kmetiško hišo, ali domača hčerka je kar zavriskala od veselja, kakor bi ji bil kdo prinesel bog ve kakšen zaklad, zatorej ji niso mogli tega veselja jemati.
Ves ta čas sta se srečavala Truda in učitelj samo na cerkvenem koru, kjer se je Truda najrajši vrinila med otroke in večja dekleta. V kotu tam nasproti so se prerivali fantje, ki pa niso kazali nič preveč pobožnosti, in navadilo se je tam stati tudi nekoliko starejših možakov, med njimi tudi oče Potočnik. Vsi so pomagali peti, župnik je lepo govoril s prižnice, oblački iz kadilnice so se vzdigovali kvišku do stropa, kjer je bila naslikana cela procesija svetnikov, a učitelj, ki je sedel zaorglami, je bil najgorši izmed vsega tega ... Ni se oziral okoli sebe, samo ko je odhajal, je ujela Truda njegov pogled v vzajemnem pozdravu: «Kadar bo pomlad ...»
Prišel je sv. Jožef, ali tisto leto je bilo še ves teden po tem prazniku daleč naokoli še vedno tako zapuščeno in žalostno, po ovratih in rupah je še vedno ležal umazan sneg, tudi golobi in vrabci so še vedno čekljali okoli hiš in niso vedeli kaj bi... Kaj je neki letos v tem kraju ...? Kakor zanalašč... Učitelj si bo nazadnje še mislil, da so prazne Trudine obljube...
Neko takšno dolgočasno jutro, ko ni bilo niti prijetno vstajati iz postelje, se je zagledala Truda otožno v papirnatega golobčka, ki je visel z grede na stropu, in na misel ji je prišla vrstica iz pisma tete Vide: «Naša Mara se tukaj pridno uči pri neki Čehinji igrati na klavir. Lepo je, če si zna ženska zaigrati vsako pesemco, moj mož pravi, da je to umetnost, ki ji v življenju še lahko kdaj koristi...»
V duhu je Truda zagledala učiteljev pianino, ki je nanj učitelj včasi naravnost nebeško igral, in je planila iz postelje kakor strela pa stekla v sami srajci v kuhinjo z mislijo, ki ji je ravnokar treščila v glavo: «Mati, slišali ste, da se sestrična Mara uči klavirja. Nobene reči na svetu bi si ne želela več od vas, samo takšen pianino mi kupite, vi ne veste, kako rada bi se naučila nanj igrati!»
«Ali si neumna ali kaj ... Kaj boš posnemala krojačevo gospodo?» je srhnila mati. «Saj bi se nam vendar vse smejalo ... Dobila pa boš zato lep in dragocen šivalni stroj, kar bo vsaj nekaj pametnega... Kaj češ s takšnimi neumnostmi ...»
Prav nič torej ni kazalo, da se bo Trudina najmlajša želja uresničila, in Truda se je tisti dan zaradi tega v babičini izbi bridko razjokala. Babici takoj s kraja ni hotelo v glavo, zakaj bi tudi Truda ne smela igrati na klavir, če že igra nanj ona druga vnukinja. Saj se svet obrača na bolje tudi že na kmetih .. . In celo napričo sina se ni bala tega očitno povedati ...
Pri Potočnikovih je bilo tiste dni nato vse nekam čudno tiho. Truda klavirja kar ni mogla pa ni mogla pozabiti in tako za malo se ji je zdelo, da bi bila najrajši izginila staršem izpred oči, dasi je bila njih edinka.
Včasi se je pa materi vendarle zazdelo, da se dela iz njene hčerke čedno in gosposko dekle ... Kaj se ve, ali je morda danes ali jutri ne zasnubi kateri izmed sinov bogatega Švicarja, ki je bil lastnik ondotne tvornice, ali pa kakšen drug gosposki človek. Toliko denarja je pa tudi še pri hiši, da bi lahko kupili tak klavir. In pričela je prigovarjati svojemu možu, da bi v nedeljo ustavil novega učitelja, ko pojde iz cerkve, in ga vprašal, ali bi mogel hoditi Trudo poučevat klavir, v grdem vremenu bi pa že prišel kdo s kolesi jem ponj; za klavir in za redni pouk se jim tudi ne bo zdelo škoda denarja,ko bi jim le hotel pomagati s svetom ...
Učitelj jim je rad ugodil, pisal je v mesto svoji starejši sestri, ki je bila tudi učiteljica, naj bi izbrala lep klavir in note, in potem je bil največ po zaslugi očeta in matere Potočnikove vesel, da je dobil malo razvedrila. Potrpežljivo je premeril po dvakrat na teden, vsako nedeljo in četrtek, dolgo pot do svoje učenke.
«Tako radi imamo vsi tega učitelja ...» je večkrat rekla resna gospodinja, «ker je za vsako reč tako pripraven in tako prijazen ...» in mu postregla vselej za južino z dobro mlečno kavo in z belim maslenim kolačem...
Samo babica je nemirno begala po hiši ali pa po zelenjadnem vrtu, kakor bi ji nenavadni glasovi klavirja nič kaj prijetno ne udarjali na uho, zakaj samo njej se ta oboževani učitelj ni tako prikupil kakor ostalim, ali tega ni hotela nikomur povedati.
Ko je zahajal učitelj Kovač že drugo leto k Potočnikovim, se je vrgla neki dan Truda babici v naročje in se bridko razjokala. «Babica,» ji je kar po pravici povedala, «jaz ga imam najrajši izmed vsega na svetu ... Kaj bo le iz tega... kaj pravite, babica?»
«Kakor Bog nakloni ... kako naj pa jaz to vem ... Jaz za vas, zlati moji, kar naprej molim,» je rekla babica s pritajenim glasom, «samo nikar tako na glas, drago dete, da naju kdo ne sliši...»
«Naj pa sliši ... nekoč zakričim to na ves veren glas, da me bo ves svet slišal!» je odgovorila Truda odločno.
«Ti se mi zdiš na svetu taka kakor naša Vida, obe sta kakor na eno brci o tkani», je zašepetala babica. «Da bi se le nikdar ne pokesala, kakor se je, če kaj vem, kesala naša Vida daleč tam v tuji deželi.»
Tako sta minili dve leti, poleti in pozimi lepi, vrtoglavi in polni veselih nad, kakor si pač znajo to svojo pesemco zakrožiti mladi ljudje, dokler se ni neki jesenski nedeljski večer oče Potočnik vrnil iz doline silno nataknjen domov. Ustavil se je bil za kratek čas zdolaj v gostilni in tam so se mu hoteli zaradi tega učitelja nekaj posmehovati, češ da se ga ne bodo nikdar več odkrižali, da bo navsezadnje še šolo na kol obesil in se popolnoma preselil k njim, kjer bo hotel na lepem, nezadolženem posestvu jesti samo belo masleno pogačo ... «In tako si lepo pridobi Trudo», si je mislil oče Potočnik na vsa ta jasna namigavanja.
Mati se je jezila na te strupene jezike. «Sami smo tukaj v tej samoti», je začela opravičevati svojega otroka, «plesov dekle še nima za mar, kakšno veselje pa mora navsezadnje le imeti... Pomisliti je treba, da ne more tako hitro doseči svojega učitelja ... Jaz dobro poslušam in vem, da zna on veliko lepše igrati, in sam mi je povedal, da se je učil cela tri leta in da se še vedno vadi. Če smo že začeli, moramo tudi do konca dognati.»
«Nazadnje bo še šolo k nam premeknil in dekle nam bo čisto zmešal!» je rentačil oče.
«Kaj boš to!» je mati zaničljivo pogledala očeta. «Jaz poznam gostilniške tveze in se ne zmenim veliko zanje. V naši hiši je vse v redu, kaj potem drugim mar moja hči! Povedal bi jim bil, da vse gosposke družine dobro vedo, zakaj plačujejo učitelje... Kaj bi človek mislil zmerom samo na skedenj pa na hlev in na plot!» je zamahnila z roko proti oknu.
«Aha, ta si je dobro zapomnila učiteljeve pridige!» si j e mislil oče Potočnik. Učitelj jim je namreč tam pa tam ob nedeljskih popoldnevih rad kaj prebiral iz svojih listov in je pri vsaki stvari delal svoje opombe. Ni dolgo tega, kar je rekel, da človek ne more živeti kakor ptič pod oblaki, ki si plete gnezdo, izkoti mladiče, jih nauči jesti, žvrgoleti in iskati hrane, neki dan ga pa ni več in izgine brez spomina ... Ampak človek mora dvigati glavo kvišku, k solncu napredka, in vzpodbujati slabiče k boljši bodočnosti... In kaj je vse nabledel ta mladi človek o pravicah slovenskega človeka, češ da se mora njegova beseda čuvati in čistiti kakor ščit iz suhega zlata ... Tudi Truda se je že navadila pobirati za njim besede in koliko različnih izrekov iz njegovih knjig se je že nalezla ... Ti mladi ljudje bi človeka najrajši zvlekli vrh zvonika, da bi videl na drugi konec sveta... Ali oče Potočnik se je po tem čemernem tednu najrajši prespal, zlasti v nedeljo. Če je tak pameten gospodar lahko pustil v gostilni keglje in kvarte , kaj je bilo pametnejšega od spanja?
V svojih govorih in nauk h je kazal učitelj vedno veliko zanosa in borbenosti. Potočnik pa je bil možak, ki si ni dal na svojem posestvu od nikogar nič reči. Njegovo koruzo, žito in pitano živino mu je vsakdo na trgu plačal, naj se je pogajal z njim po slovensko ali po nemško. Kako se le potem drzne takšen mladič celo njemu očitati, da ne govori spravno svojega materinskega jezika, češ da vpleta v svojo govorico smešno popačene tuje besede. On vendar ni mogel govoriti kakor kakšen šolan župnik s prižnice. Razen njega so bili v tukajšnjem okolišu še štirje taki rogovileži, ki so si izmišljali vedno kakšna nova popravila, samo da je imela občina več stroškov, dasi nobeden izmed vseh štirih, od učitelja in župnika pa do krojača Klančnika in orožnika, Barbinega sina, ni imel tam niti pedi kakšne zemlje. Ta družba je zdaj celo dosegla, da se bo v Rožnem dolu prizidal še en razred za drugega učitelja, samo da bodo morali tukajšnji gospodarji še več plačevati. Ženske je učitelj laže pridobil, toda zrelega kmeta, ki je sam kaj mislil, pa ni mogel tako izlepa izpreobrniti. Potočnik ni imel učitelja posehdob kar ni več v čislih, preveč predrzen se mu je zdel.
Pa tudi Potočnikove matere se je polotil čuden nemir. Truda je skoraj vselej učitelja malo pospremila, in mati doslej v tem ni videla nikdar nič slabega. Bila sta ji vedno pred očmi, in zakaj bi nje hčerka ne občevala z izobraženim človekom, od katerega se je mogla samo kaj dobrega naučiti, ko je bil videti vendar tako resen in pameten. Ali zdaj se je Potočnica zavedla, da krepko razvita Truda ni več otrok ... lahko bi napravila kako nerodnost... Na misel ji je prišla svakin a Vida in se je spomnila, koliko gorja je ona prizadejala domačim, ker se je bila napila iz blaznega studenca.
Mati je Trudi prepovedala učitelja spremljati, rekla je tudi, da mora biti tega učenja že konec, češ da se ljudje že kar posmehujejo ... Samoglava Truda se je osorno obregnila, očeta in mater je pa spravilo to še bolj v jezo, in Potočnik se je odpravil v šolo, da bi učitelj ne hodil več k njim ...
Ko je Truda to slišala, je obslonela na vratih, kakor bi ji samo ona še branila pobegniti z doma, in se oglasila z odločnim glasom:
«Mati mi je bila obljubila, da si bom, kadar pride čas, lahko izbrala tistega, ki ga bom hotela ... Zdaj sem si ga izbrala, in ni ga človeka na svetu, ki bi me prisilil, da bi ga pustila! Za pet ran božjih vas prosim, pustite, da počakava drug na drugega ... »
«Mar sta si dala že besedo? Saj menda ne gori kodelja?» je obstrmel gospodar, njegova žena pa je obstala kakor okamenel steber ...
«Nisva še govorila o svatbi,» je odgovorila Truda še vedno predrzno, «samo to veva oba, da se ne izneveriva drug drugemu, in ko bi on iz kakršnega koli vzroka to storil, bi jaz kar v vodo skočila ...»
«Beži, beži, prismoda ... tebi se blede!» se je zakrohotal oče.
Ko je Truda izginila skozi vrata, se je oče sesedel za mizo in si podprl glavo z laktmi, iz prsi pa se mu je izvil težek vzdih. «Kakršno si izkojila, takšno imaš, in ona ti še navzoči pove, kako si ji bila obljubila, da si bo ženina sama izbirala. In tako se je zdaj obesila na tega človeka, ki nima drugega ko tiste cunje na sebi, kakor tisti krojač, ki ga ima sestra, samo da bi ga pri nas redili in zanj garali.
«Ta vrtoglavost izvira iz vašega rodu», mu je oponašala žena, in šele ko se je obrnil mož k njej brez vsake pikre besede, mu je omahnila na prsi, saj sta čutila v tem trenutku oba, da je nesreča v hiši...
Pri Potočnikovih je bilo žalostno, še pri jedi so molčali; samo kadar je bila vsa družina zbrana za mizo in je gospodar odmolil običajno molitev, so načeli gospodarske reči. Truda se je potikala po hiši, kakor bi ne bila domača. Oče in mati sta se tolažila, češ, malo je zamišljena, pa jo sčasoma že mine. Nič ji nista očitala, toda mati ji je bila povsod za petami s tako trpečimi in nemirnimi očmi, da je Trudo bolj bolelo, kakor bi ji bila bogvekaj očitala. Samo pisemc, ki so švigala s Sinjega vrha do šole in od šole zopet nazaj kakor lastovice, mati ni mogla prestreči, takšnih begotnih pisemc nikdar nihče ne prestreže ...
Učitelj Kovač si je prizadeval, da ustanovi z župnikom in krojačem Klančnikom pevski zbor, pri tem pa je doživel precej bridkih izkušenj. Ženskih moči je bilo že še, z moškimi pa je bila večja težava. Izgovarjali so se vsevprek, da se ne da peti brez pijače, da imajo ob nedeljah, če kolikaj utegnejo, vedno druga pota, največ pa s tem, da se jim ne velja shajati zaradi tistih pesemc, ki bi jih peli na znamenje in note.
«Človek bi skoraj ne verjel, da more takšna preprosta reč naleteti na takšne ovire, tolikanj manj v kraju, kjer so bile spočete najlepše pesmi...» se je čudil učitelj, ko ga je mladi župnik po nekem izjalovljenem sestanku malo pospremil proti šoli.
«Ko bi jaz imel samo en milijon, bi si že upal ta kraj poživiti in mu vzbuditi nekaj ponosa!» je dejal župnik. «Moj Bog, kako se vsak spoštljivo klanja temu švicarskemu pritepencu, ker jim daje zaslužka, saj se celo bolj trdni kmetje pehajo, da bi mu vozili blago na postajo in od tam nazaj zopet železo... Zaslužek... zaslužek ... In človek jim še ne more bog ve koliko zameriti, ko ima tudi sam nekaj te slabosti na sebi.»
«In ka j bi naredili s tem milijonom?» je vprašal učitelj.
«Kaj bi naredil ? Postavil bi tudi jaz takšno kovačnico, kakršno ima tale Švicar. Koval bi v njej kakor on kose, srpe, rovnice in lopate. Potem bi napravil tukaj še velik čebelnjak in bi prodajal med križem sveta. Zgradil bi jim lep Sokolski dom, kakršne sem videl na Češkem... Ljubček moj, potem bi imel slovenski človek tukaj lepo življenje!» Župnik je iztegnil roke nad vsem okrajem, ki ga je začel že mrak objemati, kakor bi hotel zagrabiti tisti milijon, o katerem je zastonj sanjal in ki ni hotel prileteti z neba...
Po zraku so že pihale jesenske sape, v njunih načrtih pa se je oglasila vesela spomladanska pesem...
«Sam od sebe mora človek kovati srečo človeštva, ste mi rekli oni dan, prijatelj!» je pripomnil učitelj.
«To je veljalo samo za vas...» je opovrel župnik s pritajenim glasom. «Jaz pa kujem človeško srečo samo za druge... Vas gotovo obletavajo zdaj nekakšne prijetne sanje o lastni sreči in uresničile se vam bodo danes ali jutri, kadar si ustvarite svoje ognjišče ... Ali kaj ostane meni, kadar mi uide pogled iz mojega župnišča na bližnje pokopališče? Dobrih knjig si ne morem veliko omisliti, imam premalo denarja, še čebelnjaka si ne morem urediti, kakor bi rad, cerkovnik in moja stara gospodinja pa nista za noben pogovor... Človek ledeno občuti tu svojo osamelost, dokler ne doseže, recimo, kakih štirideset let... Ko bi vsaj prišel tisti mir, ki ga prineso ta leta!»
«Ostane nama torej v prvi vrsti prosvetno delo», je rekel s toplim razumevanjem učitelj.
«Prav pravite... Tudi jaz se s tem tolažim,» je priznal župnik, «upam, da najini načrti vendar ne bodo presegali najinih moči, ko oba tako verno ljubiva ta zaspani kotiček sveta, ki si navzlic svoji veliki lepoti ne more nikamor pomagati... Če ne boste imeli dovolj pravih pevcev v svojem pevskem zboru in bi hoteli, da vam jaz pomagam pri posvetnih pesmih, vam to z veseljem storim... Prav pravite, da si moramo na ta način pridobivati zaupanje pri naših ljudeh; pa tudi vse svoje knjige vam iz srca rad prepustim. Ko bi jih le hotel kdo čitati razen Potočnikove Trude!» Dala sta si srečo, dan se je že nagibal...
«Res je, kar je rekel... od naju dveh sem pač jaz srečnejši», je pomislil učitelj, ko je bil v svoji topli sobici. Na njegovi mizi je ležal kup šolskih zvezkov, ki jih je moral še nocoj pregledati, zakaj do jutri so morali biti popravljeni. Vselej, kadar je vzel v roke nov modri zvezek, mu je šlo nehote na smeh, zakaj ob vsakem se mu je obudil v duši prijeten spomin.
Sedel je mirno kakšno uro ali kaj. Samo enkrat ga je medtem zmotila Barba, ki se je pogovarjala v veži s sinovim psičkom, ko mu je dajala jesti. Zunaj se je oglašal veter, neredek gost tega kraja , na steni pa je ura s kukavico, ki jo je bila posodila Barba učitelju kot svojo največjo dragocenost, štrkala tako prijetno in pomirljivo kakor udarci vernega srca ljubke domačnosti. In vendar bi bilo tukaj lahko še vse lepše ... stokrat lepše, ko bi se hotele vse sanje te mladeniške sobice uresničiti... Oj, prav je povedal prijatelj župnik ... Mirko je imel svoje ljubezenske sanje... toda vse te Trudine napisane in izgovorjene besede niso bile brez bojazni, da se nikdar ne ujamejo ...
Tenko učiteljevo uho je prav razločno slišalo, kako je nekaj rahlo potrkalo na okno ... Ali je to samo veter, ki mu je ostal nepozaben prijatelj in ki mu je tako rekoč na čudovit način odgrnil novo stran življenja, novo čisto stran edino prave ljubezni, stran, ki je nanjo zapisal sam vso svojo vero in najlepšo pesem svoje mladosti?
Ozrl se je proti oknu in potrkalo je vnovič, zdaj že nekaj močneje... čudna slutnja je objela Kovaču srce, hitro je odgrnil notranje okno, ki je bilo zastrto, in ko je spoznal milo lice, je kakor bi trenil skočil v vežo in tekel odpirat zunanja vrata. Barbin psiček v nasprotni izbi je zalajal in v svetlobi, ki se je razlila skozi odprta vrata, se je prikazala Barba in nje sin v orožniški uniformi. Oba sta opazila, kako je čez vežo hušknila Truda v hišo in kako jo je učitelj potisnil v svojo sobo...
Posadil je deklico na stol vso obnemoglo in jo obgovoril ves prestrašen: «Za božjo voljo, kaj se je pa zgodilo?»
Vzpela je k njemu oči, ki so bile vse zalite s solzami. «Nič se ni zgodilo...» je plaho odgovorila, «samo do smrti sem bila žalostna. Nocoj je bila pri nas zopet strašna reč... Sklenila sem, da napravim vsemu konec, kakor ga je napravila teta Vida. Jaz ostanem tukaj pri tebi, ko bi ti pa ne bilo prav, pobegnem kam, kjer se valovi zagrebajo in človeka več ne izpuste... Napisala sem vse to na papir in ga pustila na mizi.»
«Deklica moja draga,» jo je prižel učitelj k sebi, ji slekel jopico in jo poljubil na čelo in oči, «pomiri se, saj si pri meni... Ali ti me moraš ubogati in se vrniti pri tej priči domov... Jaz te spremim, in ko bi te moral na rokah odnesti in vrniti staršem...»
«Ne grem pa ne grem nazaj...» se je oklenila Truda njegove roke, «ni ga, da bi me pregovoril, samo smrt bi me mogla odtrgati od tebe... Če mi naši ne zaupajo in mi nobenega upa ne puste, ne morem več štrpeti... Zaradi tebe sem hotela biti stanovitna in potrpežljivo čakati tudi leta in leta, ako bi bilo treba ... ali ne morem več ... obnemagala sem ...»
«Saj imaš vendar babico, ki nama je na moč naklonjena», jo je tolažil Mirko.
«Ali tudi nje beseda nič ne zaleže... Najbolje je še naredila njena Vida, jaz pa bom tudi tako... Sama si morava pomagati, saj vidiš, da nama ni odnikoder pomoči...»
«Ampak jaz ne morem s teboj čez morje, morava pač potrpeti in čakati, da najhujše mine, potrpiva, da boš imela leta», ji je pogladil Mirko lase.
«Joj, toliko let naj še čakam...» se je razjokala Truda, «to se lahko hitro reče, toliko let še!»
Pustil jo je, da se mu je na prsih izjokala, potem pa jo je začel miriti: «Golobička moja mala, nespametna... Najrajši bi te skril v svoje roke, ali kaj, ko si tako velika, saj me boš skoraj že odmerila. Toda zdaj moram najprej poklicati postrežnico Barbo, da pride k tebi....»
«Jezus in Marija, nikar ne, sram bi me bilo!» je sklenila Truda roke.
«Vidiš, kako te jaz dobro poznam...» je rekel učitelj s kipečim glasom. Nobenega poniževalnega suma bi ti ne prenesla, in jaz bi ga tudi ne, ker si mi ti vse n a svetu... Slišiš, ljubica , vse na svetu! Jaz bi ne prenesel, ko bi ti kdo kaj očital, ko bi se te doteknil le z najmanjšim sumom... Ostani lepo pri meni, nasloni, če hočeš, trudno glavico semle na divan ali pa kaj čitaj, Barba pa mora ostati pri tebi, kakor bi čuvala drago dete... K tvojim staršem pa pojdem sam še nocoj to noč... Prepričana bodi, da je tvoja usoda izročena zvestim rokam ... »
In učitelj je poklical postrežnico Barbo in ji naročil, naj se od Trude ne gane, dokler njega ne bo nazaj. Truda ni črhnila nobene besede, z napol priprtimi očmi je gledala, kako si Mirko oblači suknjo in pokriva klobuk in, ko ji je vpričo Barbe poljubil obe roki, kako odhaja ... Trdno se je zanesla , da je nje usoda poverjena pravim rokam ...
•
Spomladi je pripeljal učitelj Kovač svojo mlado ženko na svojo skromno šolo, okoli katere je bilo še zdaj vse razmetano , ker so prezidavali šolo, ki naj bi se letos razširila za en razred. Veliko bale niso pripeljali, po veliki večini so bile to babičine reči, zakaj Truda je bila pregovoril a babico, da se je preselila k njima na šolo.
Oče Potočnik in njehoba žena sta spoznala, da ne moreta Trdui ljubezni zabraniti, ali ko je učitelj izjvail, da se nikakor ne misli priženiti k njim na posestvo, češ da bo svojo ženo redil sam in da svoje službe ne pusti, sta postala tudi onadva, ki sta se čutila že tako in tako prikrajšana v svojih roditeljskih pravicah, samoglava in sta sklenila, da za zdaj nehvaležni hčeri ničesar ne dasta, naj le nezaželeni zet pokaže, da lahko svojo ženo sam živi ... Nad Trudo, ki je bila doma vajena dobrega življenja, so se zgrnile hude skrbi, a pokazala je toliko stanovitnosti, da ni nikdar nič potožila ne možu ne babici. Prodala je na skrivaj svojo uro in zlato verižico, kar je imela odveč obleke in perila še izza dekliških let in si usodila dva tisočaka pri mesarju v Podragi: vse to pa je znala tako prikriti, da ni Mirko tega niti slutil. Počutil se je celo tako srečen, da se je Trudi včasi zazdelo, kakor bi bil on mlajši, ona pa starejša od njega. Vsaj bolj brez skrbi je po navadi zaspal kakor ona, ki jo je nekoč imenoval svojo golobičko...
Tisto leto, ko je celo v hiši vse samotež postorila in so ji šli noč in dan po glavi računi in bridka gospodinjska spoznanja, se je tako izpremenila, kakor bi se bila postarala za več let. Ta preizkušnja se je pa vendar še nekam hitro in srečno končala. Ko se je v mladem domu pri jokalo na svet ljubeznivo dete, mala Trudica, so poslali gori od Potočnikovih poln voz blaga in za dete, ki je bilo, kakor sta stara dva soglasno ugotovila, na vsem tem nedolžno, hranilno knjižico s precejšnjim zneskom. Prvi je potem prišel vnukinjo pogledat oče Potočnik in odsehdob je naskrivoma dajal babici priboljšek za mlada dva, ker se je Truda še vedno tehinila, kakor bi se ji imenitno godilo in kakor bi ničesar ne potrebovala.
Truda je prišla na lepšo priliko, polagoma se je zbogala tudi s starši, zato je postala tudi bolj samozavestna. Bila je silno ponosna na dete, ki je imelo laske kakor zlato predivo pa Mirkove modre oči in ki je bilo za svojo starost nenavadno močno. Ker je prav to pomlad viselo povsod vse polno velikih rdečih nageljnov z oken razširjene šole, si je vteknila mlada gospa učiteljeva vsak dan nageljček za uho in svojemu detetu, kadar je hodila z njim po šolski veži in po preurejenem šolskem vrtu, žvižgala pesemce, ki jih je poznala še od doma.
Neki dan se je pa Mirko zastran tega razburil in jo poklical v sobo. «Draga moja,» ji je rekel prisrčno, «nikar ne nosi teh cvetlic za ušesom, vtikaj si jih rajši lepo v kito, pa ne žvižgaj kar naprej kakor pastir na paši. Šolski otroci te vidijo, tudi pred učiteljevo ženo morajo imeti nekakšno spoštovanje... Moji učenci te morajo tako ubogati, če jim kaj rečeš, kakor mene ... »
Truda se je neverno nasmehnila . «Ta bi bila lepa , da bi si še zažvižgati ne smela, in pa, beži no, da se greš nad to malo cvetko spotikat, ne bodi, ne bodi, saj že tako živi človek kakor kak gostač, ves ta vrt je komaj tako velik kakor okol, ki ga ima naš ovčji pastir ob svojem ovčaku.»
«Sama si si izvolila to skromno kraljestvo, izprelju a moja,» je mehko odvrnil Mirko, «zdaj pa že ni drugače, kar zadovoljna moraš biti v njem...»
Truda je v zadregi malo zažmerila s svojimi dolgimi temnimi trepalnicami, ki jih je imel Mirko še vedno za njeno posebno lepoto, in rekla s tisto napihnjeno kmetiško bahavostjo: «Takšnile kočuri pa menda vendar ne boš rekel kraljestvo, vso to šolo z vrtom vred bi lahko postavil na naš najmanjši travnik ...»
«Vse mogoče,» je rekel zopet Mirko mehko, «ali zato vendar tod okrog ne boš žvižgala, ljuba moja, in nageljnov si tudi ne boš devala za uho. Zatikala si jih boš, kakor sem že dejal, lepo v kito, če boš hotela. Bolj okusno bo, pa tudi meni bo bolj ugajalo, in to je poglavitno ...»
«In jaz bom žvižgala, kadar me bo volja, in rože si bom tudi zatikala, kamor se mi bo zdelo ...» ga je on a kljubovalno zavrnila.
«Ti to kar tako praviš, draga moja, jaz ti ne verjamem», se je nasmehnil Mirko, in Trudi se je zazdelo, da nalašč malo pretirava.
«Bomo videli,» je vzdihnila Truda, stopila na stol in, medtem ko se je delala, kakor bi urejevala svoje pisane lončke na omari, začela žvižgati iz moči, kar ji je prišlo na misel...
Za bližnjim plotom, ki se je čezenj lahko videlo skozi odprto okno v sobo, je stopal pomožni učitelj novootvorjenega razreda in nehotoma pogledal v učiteljevo stanovanje ...
Mirko je prijel svojo mlado ženo za lakti in vzdignil s stola. «Bilo je to zadnjikrat, da si v šolskem poslopju žvižgala kakor v hosti,» ji je zagrozil s trdim glasom, ki ga Truda pri njem doslej ni bila vajena, «in nageljnov mi tudi ne boš več nosila za ušesom!» Hotel je Trudo posaditi na stol, ali ona se je pognala pokonci in oči so se ji divje zabliskale. «Če misliš, da me boš strahoval kakor otročaja, ko imam sama že otroka, boš videl, kaj bom naredila! Takoj pojdem odtod in se preselim z otrokom k svojim ljudem ...»
«Tega ne boš storila,» je reke l Mirko s pridušenim glasom, «zdaj imaš že moje ime... To bi ti tam gori tudi oče dopovedal in te kot spodoben človek pri tisti priči poslal nazaj ...
«Ej, kaj meni mar ime,» je odgovorila Truda z ihtečim glasom, «če pa ti misliš, da sem tvoja sužnja... In doma bi tudi ne ostala! Jaz že vem, kam pojdem... Denar za pot bi mi že ljudje posodili.»
«Aha, na teto Vido si se zmislila, ti bi rada naredila kakor ona ...»
«Pusti mi teto Vido na miru... Jaz jo imam rada in še kako rada! » je vzdihnila Truda.
«Vidiš, meni pa ona kar nič ne ugaja, da ti po pravici povem, ker se v vsakem pismu tako strašno rada hvali... Sama si mi nekoč omenila, kako se je že dekle rada včasi malo zlagala, vidiš, meni je pa vsaka laž zoprna. Večkrat sem se na žalost že moral prepričati, da tudi ti rada včasi kakšno reč malo drugače poveš, kakor je v resnici.»
«Mati nebeška , kdaj ti le nisem kakš e reči po pravici povedala?» je še huje zajokala mlada žena, «povej, kdaj sem te le nalagala?»
«Morda se sama ne zavedaš, da to storiš v stotero malenkostih, ki zanje ni vredno, da bi si jih zapominjal. Glej, izpustila si mi že čisto po nepotrebnem učenca iz razreda, ki sem ga bil zaprl po šoli, ker je to največja nesnaga, ki mi izprija še druge, potem ga greš pa še zagovarjat, da je vpričo tebe od samega kesanja še omedlel, dasi jo je paglavec pred tvojimi očmi, ki mu niso želele drugega ko prostost, pobrisal kakor zajec, zdrav in brez kazni... Potem greš pa nakupiš dveletnemu otroku, ko še davno ni potreba, cel kup igrač, in ker se vendar malo bojiš, da bi mi to, kakor se samo po sebi razume, ne bilo posebno po volji, mi hočeš natvesti, da mu jih je kupila mati, ki je za kaj takega veliko prepametna, ali si pa naskrivaj zamenjaš svoje ure in verižice za druge, pa me hočeš preslepiti, da so tiste, ki si jih prej imela ... Za vse te reči se jaz doslej nisem bogvekaj zmenil, ker sem si pač mislil, da izvirajo iz tvoje prebujne fantazije ... Ampak danes si mi napolnila srce z resnejšo skrbjo ... Strašno bi bilo, ko bi s svojimi lažmi varala naju oba... Ne očital bi ti niti tvoje obljube izpred oltarja, ki si jo za duhovnikom samo ponavljala... Ali nekoč, le spomni se malo nazaj, nekoč si mi rekla nekaj, česar nikdar ne pozabim... in takrat, mislim, se je zgodilo, da si pritegnila nase vse moje najlepše sanje in vse moje bistvo. Mislil sem, da velja to za vse življenje... ,Jaz moram ubogati vas...' si rekla iz globočine svoje duše... in si še tako lepo dodala: ,Kako pa drugače, iz svoje volje!' Ne, ljuba moja, ne verjamem, da bi me bila mogla lahkomiselno nalagati... »
Truda je zlezla skupaj kakor list, ki cvrkne v solnčnih žarkih, tako nerahlo se je doteknil nje mož tistega, kar je ona skrivala kot najsvetejše v svojem srcu ... «Kaj si vendar misliš, oh Marija, kaj si vendar misliš o meni?» je zaječala.
«Povedal sem samo, česa ne morem verjeti ...» se je nagnil zdaj Mirko k svoji ženi in jo poljubil na čelo, oči in usta ... Rdeči nageljček ji je odletel na ramo, on ga je ujel in ga ji poizkušal precej nerodno zatekniti v lase ... «Ah, pusti te neumnosti... » je rekla tiho in nenavadn o resno... «Človek se zdi sam sebi že kar nekako star...»
Oba sta zapazila, kako je prišla babica z malo pravnukinjo v naročju na vrt, kjer ni bilo nikjer nobene sence. Tiščali sta glavi skupaj in solnce je oblivalo srebrne lase starke in predivasto glavico drobne deklice...
«Glej jo no, našo malo Trudico, vidiš, ti se nam pa res že staraš, mamica», se je oglasil Mirko z ginjenim glasom.
«Viš, jaz dobro vem, da imaš z menoj kakšenkrat velik križ... » je zašepetala Truda in naslonila glavo na njegova prsa ...
Odmajal je z glavo. «Motiš se, dušica moja, jaz te imam nadvse rad takšno, kakršna si, prav takšno...»
Ko so se lastovke zopet vrnile, so dobile v srečni družinici enega več: dečka s temno senco lask na temenu in s sničavimi materinimi očmi.
«Ne smemo jih pustiti, da bi oskodevali», je rekel sam sebi oče Potočnik in začel pošiljati babici na skrivnem po dvakrat toliko kakor poprej za življenje povečane družine, ki bi iz nje utegnil dobiti Sinji vrh čez čas dobrega gospodarja, če je že bila ta njih Truda tako nespametna, da je pustila lepo svojo dedovino in se izneverila svojemu rodu. Šele zdaj so se mogle uresničiti učitelju in njegovi ženi vse njune sanje. Uredila sta si stanovanje lepo po svojem okusu, in kar je poglavitno, Mirko si je napravil čedno knjižnico, ki naj bi bila v prid vsemu okraju.
Trudo je minila tista njena prirojena kmetiška ošabnost, ki jo je pokazala pri vsaki kolikaj nerahli dotiki in ki se je zdaj izpremenila v ves drugačen ponos. Ponosna je bila na svojega čednega in pametnega moža, na svoja dva ljubezniva otročička, na svoje gosposko urejeno stanovanje, in najrajši bi bila to svojo srečo oznanila vsem ljudem kakor nje teta Vida. In ker je imela zanesljivo služkinjo in je vsa domača opravila in oba otroka oskrbovala obrtna babica, je preostajalo Trudi še veliko, celo preveč časa ... Vse moževe knjige je med zibanjem prečitala, samo na klavir se ni upala veliko igrati, ker se ni mogla nikdar tako izpopolniti, da bi se mogla kosati s svojim možem ali pa z učiteljico, ki je pri njih pred kratkim zamenjala prejšnjega učitelja.
Ta učiteljica Trudi kar ni hotela iz glave, že takoj, ko jo je prvič videla, ji je na vso moč ugajala.
«No, kako ti je kaj všeč ta nova učiteljica?» je vprašala moža, da bi dobila jasnejšo sodbo.
«Prav prikupna je in, kakor je še mlada, zelo izobražena ...» je sodil Mirko.
«Kako misliš, izobražena?» ni prav dobro razumela Truda.
«Tako resna je in tako lahko se človek o vsaki reči z njo pogovori... Ti ne veš, kako je ona duhovita. Tega njenega globokega duha bi ti ne mogla izpreumeti, draga moja.»
Truda je te besede tako umela, kakor da je hotel nje mož reči: «Ti, ki si zrasla na Sinjem vrhu, se z njo še primerjati ne moreš ...» in bridka žalost se ji je vselila v srce. Vendar tega ni marala pokazati. «Lepa je,» jo je nalašč pohvalila.
«Kaj ni res lepa,» je pritrdil mož, «in pa čedno ime ima, Slavka se kliče...»
V Trudi se je nezavedno porodila zavist... Ta učiteljica je imela tako lepe polne lakti, kodraste lase, en kodrček ji je kar naprej silil na čelo, in je bila tako zanimivo bleda kakor bezgov cvet. Bila je vitka kakor jelka, lepo je znala igrati na klavir, čedno ime je imela, in domačini so ji rekli «tista lepa učiteljica ...»
Od tega dne se je zdelo Trudi, da ima učiteljica vsak čas kaj povedati nje možu... in vselej sta govorila drug z drugim brez konca in kraja...
Kovačeva sta šla neki nedeljski popoldan na svoj priljubljeni izprehod pod Stol. Odondod se je kaj lepo videlo na Sinji vrh, ki se je skrival med zelenjem tam gori na nasprotnem gričku. Truda je dobro razločila stezice, ki je po njih še deklica plezala, z daljnogledom pa sta opazovala, kako jima prijazno kimajo domača okna, ki so v poznem popoldnevu gorela v večerni zar ji. Truda je natanko razločila oblačke dima, ki se je kadil iz obeh domačih dimnikov, zdaj pa zdaj se ji je celo zazdelo, kakor bi se gibali na pragu njeni ljudje; zdelo se ji je, da vidi belkaste pičice, to je sklop ovac, ki se gnetejo za skalami, med njimi pa se preganja domači pes. Vsega tega Mirko ni toliko opazil. On ni imel tako bistrih oči in si ni znal pomagati z domišljijo ... Najbolj se je tožilo Trudi po ostavljenem domu, kadar so tam gori pred prazniki zažigali kresove, ali vendar je bila zanjo pot tja gori ravnoko zarasla, le malokdaj sta jo z možem prehodila.
«Oni tam zgoraj žive po svoje in jim ni mar, kako mi živimo», je večkrat rad rekel Mirko. Toda njemu se je zdela njegova naloga vse bolj vzvišena. «Oni tam zgoraj skrbe pošteno samo za svoje gnezdo in za svoj plot, moje srce pa je navezano na stotero usod...»
«Mislim, da je navezano najbolj na tvoja dva otroka», je pripomnila Truda, ne da bi hotela sebe omenjati.
«Saj veš, da imam oba rad kakor samega sebe, ali zato vendar nečem, da bi bilo v meni manj človeka kakor očeta», je zopet načel Mirko problem, ki ga ni ona nikdar prav dobro razumela.
In razlagal je zopet tisti svoj večni evangelij, da prosvetljen človek vendar ne more živeti kakor rovka, skrbeti samo zase in za svoje potomce, potem pa klavrno izginiti... On mora na tem lepem, toda čudno uravnanem svetu pomagati drugim k svobodi in še više, in če je sin majhnega naroda, je ta njegova dolžnost še tolikanj večja ...
«Ali zakonske in njih družine veže Bog drugega na drugega», se je spomnila Truda lepe vere svoje babice ...« Čemu bi človek skrbel za druge, od tega nima nobenih obresti, je rekel rad naš oče.»
«Nič ne rečem, je že lepo to samoljubje», je dejal Mirko in brskal s svojo paličko malomarno po travi, «čisto lepo ... Ali moj narod in ta zibelka mojega jezika je po božji volji tudi z menoj vred ena družina, saj je v tem tudi nekaj lepega, samoljubnega, če se človek zaveda, da je član dobrega, zdravega naroda.»
«Mirko, poglej no!» mu je prevzdignila Truda besedo.
Prišla sta do borne koče z razdrapano streho in se zavzela... Na tleh je čemela na slamnici suhljata ženica. Stiskala je k sebi glavico deteta, nedaleč od nje pa se je igralo še troje otrok, ki so si delali iz kamenčkov in vejic nekakšen vrtiček. Vse je tako kazalo, kakor bi jih bili na samo nedeljo postavili na cesto.
«Kaj pa to pomeni?» se je ustavil in začudil učitelj, «kaj pa je z vami, Goričnica?» se je sklonil k slamnici. Ženica, ki je na njej počivala, se je bridko nasmehnila. Štiri lepa jabolka so ležala na njeni raztrgani odeji, zavitek z zmletim sladkorjem in skodelica iz porcelana.
«To je vse njeno, od gospodične učiteljice», je razlagala. «Ona pa pospravlja po hiši.»
«Od katere učiteljice ?» je osupnil Mirko.
«No od tiste lepe», je odgovorila.
Stopila sta k edinemu odprtemu oknu koče in potem še k odprtim vratom in pogledala v hišo ... Na tleh je na otepu slame klečala nova učiteljica in z osviškom slame pomivala umazana tla. Stene so bile tudi že ometene, zelene slepiče pri peči omite, sredi sobe stoječa miza je bila tudi že počejena, prav tako tudi okno, skoz katero sta gledala.
«Gospodična Serajnikova ... Kaj pa vi tukaj?» je pozdravljal Mirko s klobukom v roki.
Vitko dekle je poskočilo s tal in si z obema rokama popravilo razkuštrane lase. Po bledikastem obličju se ji je razlila lahna rdečica, v zmetenem smehljaju, ki je razodeval majhno zadrego, se je zasvetila vrsta prelepih zdravih zob Truda je z bolestjo spoznala, da ona nima takih lepih zob ...
«Pomagam malo bolni Goričnici...» se je oglasila Slavka. «Nikogar nima razen teh nebogljenih otročičkov. Strašno je to ...»
«In sami ste vse to postorili?»
«Na koga naj bi čakala?» se je nasmehnila učiteljica. «Danes sem prosta in rada delam. Včeraj mi je povedal moj učenec Francek, da je njih mamica bolna, da jim ni mogla skuhati ne žgancev ne kave, pa sem se po šoli z dečkom domenila, da jim pridem danes malo pospravit.»
«Mene je gospodična počesala pa lep trak mi je obljubila!» se je oglasila za učiteljevim hrbtom Franckova sestrica.
«Kajpa da ga dobiš, za bolečine, ker te je bolelo, ko sem ti razčesavala lepe laske!» je prijazno potrdila učiteljica.
«Skuhala nam je kavo in nam dala belega kolača, vsem, tudi mamici», jo je pohvalil Francek.
«Same pritožbe zoper vsiljivko», se je pošalila učiteljica. «Ne zamerite, gospod učitelj, da stoji pred vami učiteljica bosa, pa še na nedeljo, res se ne spodobi...»
Truda jo je čudno pogledovala, ko je tam stala bosa, z izpodbrecanim krilom in z zavihanimi rokavi, in čeprav je bila dekle, da jo je bilo veselje pogledati, si vendar Truda v nerazumljivi nenaklonjenosti ni hotela priznati njene dobrote, ki jo je izkazovala tem revežem ... In dasi je bila tudi sama bistroumna in segava v vsakem pogovoru, ni spravila iz sebe nobene besedice, čeprav je čutila, da bi se to spodobilo.
«Naj vas ne motiva, gospodična, vi ste res občudovanja vrednih, jo je pohvalil Mirko za oba in stopila sta zopet k delavčevi ženi, ki je mirno ždela na slamnici. Slišala sta od nje vsakdanjo zgodbo o bedi... Povila je četrtega otroka, mož pa od jeze okoli popiva, kdo ve, kdaj pride domov, in še brez bora v žepu... Ni bil menda drugače slab človek, ali izpozabljal se je čezdalje bolj, in njegova žena ni več vedela kam z otroki... Zdaj ji je ta lepa učiteljica obljubila, da bo z njim govorila, in če nima hudobnega srca, se morda le izpametuje ...
«Od otrok hodi samo eno v šolo, kajne?» je vprašal Kovač.
Pritrdila je, da hodi v šolo samo ta deček, dekletce pa ima šele štiri leta... Zadnje tri dni ni mogla otrokom nič gorkega skuhati, ali jutri morda že lahko vstane ...
«Moja žena vam pošlje drevi malo kaše, jutri bomo pa videli, kaj bi se dalo narediti...» je obljubil Mirko namesto Trude. Čudno se mu je pa le zdelo, da ona sama nima nobene tolažilne besedice zanjo.
«Bog vam poplačaj, to lepo učiteljico kakor bi spremljali sami angelci!» Te besede je še gredoč ujela Truda, ko sta odhajala. In ko sta že šla svojo pot, je izregovoril mož: «Vidiš, gospodična Slavka bi ti bila lahko za zgled, in tudi vsem nam drugim bi bilo lahko za vzor to mlado dekle ...»
Pričakoval je, da jo bo vsaj malo pohvalila, a odgovorila je z velikim samozatajevanjem, suhoparno, da bi ne izdala svoje razbolelosti: «Nobenega dela nima, z nečim se pa mora ukvarjati...»
«Zase bi si že znala poiskati opravila, ne boj se!» je rekel Mirko živahno. «Ali, Truda, danes sem spoznal, da se s samimi besedami in dobro voljo še nič ne doseže. Kot učiteljevi ženi bi ti bila nazadnje pa le dolžnost, da bi katerikrat malo pogledala okrog po hišah, kaj počnejo naši šolski otroci. Le poglej, kako škoduje našim ženskam kuhanje na odprtih ognjiščih. Te kuhinje so po navadi brez oken, tema je v njih in dima, da je strah, kar je silno škodljivo za oči, zato se naše ženske tudi tako hitro postarajo. Kmetje gledajo le bolj na svoje hleve, da so bolj prostorni, svetli in zračni, za to imajo še nekaj smisla, na ženo in otroke pa ne mislijo in jim ni mar, kako se ti počutijo v hiši ... Truda, ti mi boš pomagala, da počasi odpravimo to zaostalost. Moja misel je ta, vidiš, da bi malo pogledala po hišah, si boš že znala poiskati primeren izgovor, potem me boš pa opozorila na vse veš? Saj ti hitro zapaziš, kje je kaj narobe.»
«Ampak jaz moram vendar najprej skrbeti za svoja dva otroka, svojih otrok vendar ne smem zanemarjati», je odgovorila Truda.
«Ali, ljuba duša,» se je dobrovoljno nasmehnil Mirko, «saj imaš za svoja dva otroka vendar zanesljivega angela variha, babico ... Ona že na vse zgodaj otroka lepo nasiti, okoplje in obleče, ti se pa samo spleteš, otroka pobožaš, potem pa stečeš na vrt ali pa k šivanju in h knjigi. Za pospravljanje in za kuho pa, kakor vidim, popolnoma zadostuje naša pridna služkinja.»
«To se pravi z drugo besedo, da sem jaz čisto odveč pri hiši?» je rekla Truda, kakor bi se ji te besede nekam za malo zdele.
«Kratkonikar ne, tega ne mislim... Okoli koga pa naj bi se potem vrtila naša srca, moje, babičino in najinih otrok? Kadar malo odraseta in se boš mogla z njima kaj več pogovoriti, jima boš najboljša tovarišica, ali za zdaj, ne bodi huda, da tako rečem, za zdaj jima popolnoma zadostuje naša babica ...»
«Ne vem, če je tako, Mirko, kakor ti misliš! Jaz sem vendar svoja dva otroka sama oddojila, cele noči sem jima žrtvovala!»
«Tega ti nihče ne oporeka, draga moja, jaz samo trdim, da je za zdaj otrokoma najbolj potrebna babica, ki prav tako, kakor je obravnala tebe, pazi tudi na tvoja dva otroka kakor na oko v glavi. Pravim samo, da ti preostaja še toliko časa, da bi lahko malo pogledala po otrocih z naše šole, veš, po tistih najbolj zapuščenih, kakor nama je dala danes tako lep zgled ta gospodična Slavka. Včasi se res vedeš v hiši kakor naše tretje dete, in navzlic svojim triindvajsetim letom se mi ne zdiš nič bolj resna kakor takrat, ko si jih imela petnajst... Se mar več ne spominjaš, kako si mi bila obljubila, da me boš ubogala iz svoje volje?»
Hotel jo je s to pripombo spraviti malo v dobro voljo, ali Trudi se je milo storilo, ko je videla, da pri njej vidi in išče same napake ...
Še preden je mogla odgovoriti, je Mirko že nadaljeval: «Videl bi kratkomalo rad, da bi bila malo bolj resna, da bi se malo bolj zanimala za svoje sorojake, nikar da si vedno zaverovana sama vase in da misliš samo na svojo srečo... Kaj nisi videla, kako se je danes naša nova učiteljica žrtvovala? Lahko bi bila ta lepi jesenski dan, kakover je danes, in ko se je ves teden otepavala šestintridesetimi otroki, izkoristila zase, lahko bi bila kaj zanimivega čitala, si kaj zaigrala na klavir, se položila na divan in si oddehnila, ali pa bi bila šla na izprehod kakor midva ... Toda ona se ni sramovala sama ob sebi umiti in počesati tujih otrok, postreči zapuščeni ženi, očistiti s petero bitij vso nesklut in nesnago, poklekniti na njih umazana tla z otepom slame ... in še je rekla, kako bo skrbela, da ne bodo stradali... Vem pa, da nima nič odveč in da ni posebno trdnega zdravja. Tudi poetično ni vse to, kar je sklenila, a v spomin mi sili nehote veliki slovanski človek Strossmayer, ki se je na sličen način lotil svojega narodnega poslanstva, ko je učil svoje rojake v najbolj zapuščenih krajih svoje domovine, kako je treba gledati na red in snago v domovih in skrbeti za zdravje družin. Glej, mati ti je poslala oni dan polno skrinjo platna, rekla si, da bi ga v sto letih ne porabila ... Če nisi malo preveč rekla, kakor je tvojamnavada, se lahko iznebiš vseh teh reči, kar jih imaš odveč, in tvoj zgled bodo rade posnemale tudi druge imovitejše gospodinje, moja draga ženka! Jaz sem si pa napravil tale načrt: predaval bom ob nedeljah mladini, saj je postalo zadnji čas vendarle nekoliko živahneje v našem kraju, povzdignil bom naše vrtove, ustanoviti nameravam majhen gledališki oder, v prvi vrsti pa mislim na sokolski krožek, ko imamo že gasilsko društvo. V naši tvornici delajo, kakor slišim, podobne načrte, ali tam jim ne gre za drugo kakor za ponemčevanje, treba je, da jih prehitimo. Verjemi mi, da se mi zdi, kakor bi si bil s to učiteljico Serajnikovo pridobil cel kup pomagačev.
In učitelj Kovač je ta pozni jesenski dan sanjal že trdno o nekakšni lepši bodočnosti. Trudi pa je bilo, kakor bi jo nekaj zbadalo v srce, ker je vzel tolikokrat v misel to lepo učiteljico ... Zdelo se ji je, kakor bi hotelo nekaj prevpiti njeno življenjsko pesemco ... «On jo ima rad!» je odjekovalo pred njo v črni grozi...
Mirko se je vedno rad malo pomudil z učiteljico Slavko. Neki dan sta se skupaj izprehajala po jesenskem vrtu, tako da ju je tudi Truda lahko opazila, in sta si imela toliko povedati, da niti mraza nista čutila ...
Ta zatajevana bridkost se ni dala še naprej prenašati brez tožba in Truda se je neki dan zopet razjokala v naročju babice kakor v prejšnjih časih ...
«Babica, on jo ima rad, on ima strašno rad to učiteljico!»
«Kdo jo ima rad?» ni dobro razumela starka.
«Mirko jo ima rad, stokrat sem to že opazila.»
«Beži, beži, neumnica, kaj govoriš b se ni kar nič prestrašila babica. «Mirko je poštena in odkritosrčna duša ...»
«Morda si pa sam ne more kaj, babica, gotovo si ne more kaj, veste, ona je tako nekaj posebnega, nenavadnega!»
«Kakšna posebnost le, ljuba moja, suha je kakor trlica in tiste svoje zobe preveč kaže», je sodila starka v svoji preprosti pameti. «Si pa že ti veliko lepša!»
«Ali njeni zobje so tako lepi, babica, moji pa so se že začeli krušiti, Mirko sam je to že zapazil.»
«No, in kaj je potem... Saj je on tvoj pravi mož, ki dobro ve, da si morala nekoliko svoje lepote prepustiti svojima dvema otročičkoma. Dandanašnji se dobe lepi zobje že pri doktorju, zato nič ne maraj pa si zmeraj misli, kako sta čedna tvoja dva otročička ...»
«Vi me hočete samo tolažiti, babica, ali mene že vse noči srce boli...»
«Beži, ali si nespametna, izbij si vendar te čudne muhe iz glave... Jaz bi rekla, da potožiš to svoje gorje možu... Vem, da se bo on samo zakrohotal, tebi pa bo odleglo...»
«Saj vem, da ne misli Mirko nič slabega, ali on sam sebi ne more kaj. Ko bi ga samo videli, kako jo gleda, kako je zaverovan vanjo.»
«Ljuba moja, vidiš, to je črv, ki gloda na tvojem zadovoljstvu, poslušaj me in zaupaj vse svoje gorje možu. Tako se to spodobi v vsakem pravem zakonu...»
«Joj, babica, samo tega ne, za ves svet bi ne hotela teh svojih težav Mirku potožiti. Vem, da bi pri njem vse izgubila, in ko bi hotel, bi mi tako vse utajil. Ne, babica, ne mučite me še vi s temi rečmi in ne omenjajte Mirku nič, ker bi mi to ne bilo po volji.»
«Draga moja, v zakonske reči bi se jaz nikdar ne marala vtikati, to me je že davno izučilo. Ali jaz bi ti še nekaj drugega svetovala. Zaupaj svoje težave naši Vidi, v šest in dvajsetih dneh dobiš odgovor. Vidiš, ona je veliko poizkusila v življenju in dolgo pot je prehodila v njem, zato se mi zdi, da je ona zdaj izmed nas vseh še najbolj izkušena. Kaj ne posnemaš tega iz vseh njenih lepih pisem?»
«Saj res, tako bom naredila, babica, v tej daljavi izgine vse, kakor da se nikdar ni zgodilo. Jaz bom Vidi vse do iskre popisala ...»
«Prav, začni pa takole: ,Vate, tetka Vida, zaupam kakor v nikogar drugega ne.' Viš, to se ji bo dobro zdelo, ko jih je toliko preslišala od svojih ljudi, pa tudi od znancev ...»
Truda je tako storila, poslala je teti Vidi dolgo, dolgo pismo, izporočila v njem najlepša pozdravila na nje moža in otroke, ali zgodilo se je, da je morala že takoj tretji dan nato napisati v naglici drugo pismo:
«Draga teta Vida, ne smete se preveč ustrašiti, babica, vaša mamica, se nam davi ni več prebudila ... To vam je bilo kakor kadar čebelica pogine, brez vsakega vzdiha, brez vsakega glasu. Mi smo žalostni, saj bomo našo dobro babico vsi hudo pogrešali. Bog naj Vas tolaži, moj mož je rekel, da je bil to tako lep konec dobrega človeka, da bi takšnega tudi sebi in meni želel... V babičini skrinji je ostalo nekaj reči in hranilna knjižica. Babica mi je zmerom naročala, da bi Vam vse to na samem izročila, kadar pridete kaj pogledat v domače kraje, češ da je to namenila Vašim otrokom... Ko bi pa ne mogli priti, pišite, kako naj Vam te denarje in vse te babičine reči pošljemo. Pišite mi, prosim, zopet tako lepo, kakor ste poprej pisali nama obema, zlasti pa bom nestrpno čakala odgovora na svoje važno vprašanje ... Dotlej pa Vas poljublja in prav iz srca pozdravlja Vaša žalostna Truda.»
Čez mesec dni je dobila Truda zopet pismo iz Amerike, pisano z znano roko, in je pohitela z njim na pokopališče, da bi je doma mož ne zalotil pri čitanju.
«Ljuba gospa nečakinja,» se je pričenjalo čudno pismo, «zdaj, ko te naše drage duše ni več na svetu, Vam moram razodeti golo resnico, da se moja nikdar pozabljena ženka Vida tudi že nekaj let ne raduje več z nami na tem svetu. Ko je začela bolehati, mi je zmeraj naročala: ,Ko bi se primerilo, da bi tukaj umrla, ne smeš s tem prestrašiti moje matere. Piši ji tudi še potem vedno tako, kakor bi pisala jaz, saj je tvoja pisava skoraj čisto podobna moji... In pisati ji moraš vselej samo lepe novice, da ji bo srce zmerom veselo, ko sem jo že nekoč tako nehvaležno zavrgla...' Vsa tista pisma sem pisal jaz s svojo roko in vselej sem se potrudil, da pišem tako, kakor mi je ona naročila ... Ne bodite zaradi tega name hudi, ni bilo to nobeno hinavstvo. Še to naj Vam povem, da ni bila tista hišica, ki ste jo videli na fotografijah, nikdar naša, mi smo bili in smo v njej še danes samo gostači, toda pokojna Vida je hotela s to prevaro svoji materi samo veselje napraviti. Večkrat je rekla: ,Kaj pa ima takšenle star človek še dobrega na svetu kakor zavest, da se vsem njegovim ljudem dobro godi...'
To vam je bila žena, ta moja Vida, kakor po božji volji... Ali vedno mi nekaj očita, da je bila ona ustvarjena le bolj za svojo domačo zemljo, za tiste naše lepe gore, ki se ne dajo primerjati z nobenimi drugimi na svetu, in kdor je to zemljo spoznal in v njej rasel, se mu mora po njej tožiti, in jaz sem prepričan, da bi tam ne bila šla tako mlada pod zemljo ... Lahko boste torej razumeli, da se v drugo nisem mogel oženiti... Gospodinji nam vsa ta leta neka vdova, ki je s Češkega doma in je tudi že dosti poizkusila na svetu, da zna prav ceniti ta svoj mirni kotiček.
Nam in našim trem otrokom se je godilo vedno tako, da smo lahko lepo skromno živeli in še nekaj žrtvovali za izobrazbo. Nihče izmed naših ljudi pa naj nikar ne misli, da se cedita med in mleko pri nas v Ameriki.
Kar se pa Vas tiče, Vam svetujem tako, kakor bi stala za menoj moja Vida, torej tako, kakor svoji rodni krvi...
Iz Vaših pisem je žehtelo vame vedno toliko otroške vdanosti, podobni pravljični duši moje žene, da sem že večkrat rekel otrokom: To mora biti cela naša mamica. Kako se je neki mogla poroditi v Vaši duši ljubosumnost, ta najnevarnejša strast, ki izganja zakonske iz raja v brezkončno puščavo ... Vedite, da so mojo Vido prve dni najinega zakona, ko sem, kako naj rečem, svetu še preveč verjel, prijele nekoč tudi takšne čudne muhe, ker sem bil menda malo preveč prijazen z ženskami, katerim sem obleko krojil; ali ko nama je umrlo prvo dete, je šele spoznala pravo človeško bolest, ki jo je poprej samo brez misli šepetala! v molitvi o objokanih otrocih Eve. Le potrpite malo, gospa nečakinja, kadar boste morali sami pogledati v takšen grob, ki Vam uduši vse, klice in odgovore na vsa vprašanja, kako malenkostni se Vam bodo zdeli spomini na sedanjo Vašo bojazen ... Sami ne verjamete, kakor pišete, da bi se Vam mogel mož izneveriti... Peče vas, da rad malo pokramlja s tisto učiteljico, da jo katerikrat prijazno pogleda, da se mu zdi ljubezniva. Napričo Vas se izprehajata po vrtu ali pa po hodniku ... Prosim Vas, gospa nečakinja, kje pa naj se pogovarjata o svojih skupnih težavah, če ne napričo Vas? Ko bi ne bilo pri njiju vse tako pošteno in čisto, bi že znala svoje sestanke pred Vami prikriti, ne bojte se ... Pa kaj Vam bom razkladal na dolgo in široko.... Jaz se moram res samo smejati Vašemu strahu ... Vi pa pojdite, če se Vam zdi moj smeh neprimeren Vašim občutkom, na pokopališče in postojte na babičinem grobu ... Poglejte tisto gomilo pa se spomnite, da naše Vide tudi že davno ni več na svetu, da je k Vam zadnjih šest let govorila samo tista njena duša, ki je hotela vedno vsakogar razvedriti... Vračali se boste potem domov brez sleherne ljubosumnosti... Prijateljsko Vam stiska roko Vaš Klančnik
Truda se je zameknila kakor v sanjah v babičin grob, na katerem so rasli slabotni poganjki trde trave, ki sili k solncu še v pozni jeseni. «Čez čas se zarase tudi ta gomila ... zarase se, kakor se je zarasla dedkova ... » je pomislila mlada žena... «Na Vidinem grobu bo pa menda, kakor je po večjih mestih navada, stal kamen ... Kamen, ki bo pod njim zakopana njena življenjska posemca...» je zatrepetala v Trudini glavi prispodoba. Bilo ji je, kakor bi ji ledena roka zgrabila in stisnila srce, in solze so ji zalile oči... In ko se je zopet zavedela, se ji je zazdelo, da je zbežala od nje vsa tista neumna mladost in da se je postarala za deset let...
Na božični večer sta povabila Kovačeva gospodično Serajnikovo na večerjo, in takrat jim je povedala, da ostane na rožnodolski šoli samo še do počitnic, pa da se potem poroči s svojim dragim ženinom, ki je tudi učitelj, na Spodnje Štajersko. Pokazala jima je njegovo sliko, in Truda je rekla, da je prav čeden človek, gospodična Slavka pa je pripomnila, da je to najboljši človek na svetu in da sta prijatelja skoraj že štiri leta ...
«Glejte no, in to ste nam čisto zamolčali?» se je nasmehnil Mirko, «vi ne veste, kako vas bomo tukaj pogrešali!»
«Res je, da ste mi bili vsi na vso moč naklonjeni,» je rekla gospodična Slavka, «ali nekaj mora vendar človek samo zase ohraniti skritega v srcu za tolažilo, nekakšno svojo večno lučko.»
«Ampak obljubili ste mi, kakor veste, da prevzamete pri naših prvih gledaliških predstavah glavno vlogo, menda boste vendar izpolnili svojo besedo», je zaskrbelo Mirka. «Vi morate dati izpodbude moji ženi in drugim sodelavcem.»
«Kajpak, vse bom izpolnila», je vnovič obljubila učiteljica in začela nalahko skakati z malo Trudico na glavi po razsvetljeni sobi.
«Takšnole lepo drevesce s sto svečkami, z zlatimi orehi in betlehemsko zvezdo na vrhu bomo imeli nekoč tudi mi... » je jela vzdihovati v pretrganih stavkih. Potem pa sta spremila učitelj in njegova žena gospodično Slavko do njenega stanovanja v cerkovnikovi hiši.
«No, stanovanja pa res nima lepega, ali nikoli ni nič potožila», je izpregovoril učitelj, ko sta se vračala zopet domov. «Ampak to je dobro povedala, glej, človek res vse laže prenaša, če ima v srcu skrito nekakšno svojo večno lučko za tolažbo ...
«Stoj no malo!» je ustavila Truda svojega moža. «Rada bi pogledala čez zid, kako je nocoj na pokopališču ...»
«Saj vidiš, da je vse polno snega, nič ne boš videla!» jo je opozoril Mirko.
«Samo malo naj pogledam čez zid», je ponovila Truda, in ker je v nje besedah zatrepetalo nekaj njenega, je ni hotel več pregovarjati.
«Vidita torej, babica in Vida,» je vzdihnila Truda iz globine svoje duše, «kakšna sem bila! Kako sem se po neumnem gnala in žalostila. Zdaj pa moram tej učiteljici napraviti lične zastore za poročno darilo. Srečna naj bo, nadvse srečna!»
Takšna je ostala Truda tudi v poznejših letih.
Leta so tekla. V idiličnem Rožnem dolu so se pomnožila kladiva v kovačnici in z njimi tudi prebivalci. Učiteljeva otroka sta lepo rasla, dokler nista dorasla vrha...
Bil je prijeten junijski večer. Po zelenih grivah in obraslih bregovih blejskega jezera so se prevzetno bliskale kresnice, kakor bi vedele, da je njih praznik. Tisti večer sem videla Trudo rojeno Potočnikovo s številke dve na Sinjem vrhu na Koroškem drugič v svojem življenju.
Spoznala sem jo bila pred dva in tridesetimi leti, tedaj še ni štela celih osemnajst let. Bila je nenavadno razvita za svoja leta. Na glavi je imela običajno kmetiško pokrivalo: črn koroški klobuček na pisani tibetasti ruti, v črnih očeh pa iskro ošabnosti, samoglavosti iti velike sreče, zakaj bila je takrat že zaročena s svojim svetlolasim učiteljem z rožnodolske šole, ki si ga je zoper voljo svojih staršev z veliko težavo priborila. Potočnik in Potočnica nista bila z njeno namero nič kaj zadovoljna, tolažila pa sta se s tem, da tega nista mogla preprečiti, ker je bila njuna hčerka po krvi precej podobna teti Vidi, da je tudi babica Trudino ljubezen podpirala, in pa s tem, da se ji bo pozneje to že še otepalo ...
Ker je bil kresni večer, so na gorah krog in krog blejskega jezera goreli sv. Janezu Krstniku na čast prižgani kresovi, na jezeru so se iz okrašenih čolnov razlegale jugoslovanske in češke pesmi, blizu moje klopice kraj jezera pa so domači otroci vteknili v vodo velik šop narcis, da bi jim tako brž ne zvenele. Zlezli so bili včeraj ponje prav na vrh Golice, kjer je vsa prisojna stran, odkar ljudje pametijo, pokrita z narcisami in odkoder se vidi ves Korotan kakor na dlani, tisti izprelepi Korotan z vencem veličastnih gora ob mejah in z zemljo, ravno ko božja miza, ki se na njej razprostirajo travniki, pretkani s samimi belimi trakovi cest, ličnimi hišami in kočicami, z zemljo, ki so jo Slovenci stoletja in stoletja imenovali svojo Koroško.
In ves nebeški strop je bil posejan s trepetajočimi iskrami zvezd in odmaknjen v čistem zraku visoko gori v najtemnejšo modrino, tako lepega ga nisem še nikdar videla ...
«O Bog, kako je ta svet neznansko lep, kadar se poletje razbohoti in razcvete, da ga je videti daleč naokrog ... » je zavriskalo nekaj v meni prav tako, kakor da mi je bilo včeraj osemnajst let (kakšenkrat, ponoči pa tudi podnevi, me kar prevzame takšna iluzija), in ko sem obrnila svojo opojeno glavo na podolgovato predgorje ob Stolu, da bi videla, ali leži na njegovem grebenu še kaj snega, ki je nedavno zapadel, mi je oko obviselo na nečem bližnjem, pobeljenem, snegu podobnem, a izpod tega so se uprle vame temne človeške oči s težkimi vekami. Veke so bile sicer malo izpremenjene, toda blesk zrkel se mi je vtisnil svoje dni verno v spomin. V srebrnem večeru so se prikazali obrisi ženskega obličja. In roke, prekrižane v temnem naročju so se stresle, saj so bile že od nekdaj tako nemirne...
«Vi, Truda?» sem šepnila prav potihem, da bi je ne prestrašila. «Kaj je pa vas prineslo sem na blejsko jezero, saj ste vendar živeli tam na oni strani Stola, onkraj te dolge gore, ki se vam je zdela nekdaj podobna ribi... Ostali ste vendar tudi po možitvi tam na koroški strani? Saj vas je vendar pripeljal vaš mož na šolo v Rožnem dolu, kjer je dobila vaša idila svoj lepi drugi verz?
«Res je, ves čas smo živeli na Koroškem», je pokimala z glavo, ko se mi je oglasila, «Kaj ne veste, da nam je tisti nesrečni plebiscit celo to slovensko polovico Stola ugrabil? Tudi ne veste, da mi je umrl mož, tisti svetlolasi učitelj Mirko Kovač, in tudi moj sin, ki je imel po njem ime in bistro glavo, samo voljo sta imela vsak svojo, in to je bila prva moja večja bolečina, ki mi jo je pripravila zla usoda... Glejte, od vsega tega so mi osiveli lasje, dasi štejem komaj devet in štirideset let, a moja mati, ki je dvajset let starejša še zdaj nima nobenega sivega lasa ...»
«Ali ste že dolgo vdova?» sem ji stisnila s sočutjem roko.
«Že tri leta», mi je počasi odgovorila. «Vidite, ako bi ne bilo tistih strašnih nesreč, da smo izgubili sina prav tedaj, ko sta se po dolgem sporu z očetom tako lepo spravila, in da nismo izgubili vseh pravic v Korotanu, ki se je zanj moj mož vse svoje žive dni toliko pehal, da ga povzdigne, prav gotovo bi bil moj mož še danes med nami... Ali on teh udarcev ni mogel preboleti. Bil je pač mehek človek. Imel je od nekdaj tako nežne in drobne roke in je znal z njimi tako lepo igrati klavir, da ga je zaradi njih še naš oče včasi rad malo podražil... Ta mestni človek, ki se je moral med študijami sam preživljati s poučevanjem, je omagal prej ko jaz, ki sem iz trdega kmetiškega rodu, omagal največ zato, ker si je gnal vsako reč preveč k srcu ...
Dokler sta bila otroka še majhna, smo lepo živeli v veselje Bogu in vsem ljudem. Moj mož me je naučil igrati tudi na klavir in je imel z menoj nebeško potrpljenje, jaz pa sem imela vse, kar je on rekel in ukrenil, za evangelij. Nisem mu bila zastonj iz svoje volje še kot njegova učenka v šoli obljubila, da ga bom vedno ubogala ... Ko sva se nekoč že odrasla vodila pri nas doma za roko, so se nama starši smejali, češ da sva kakor dva otroka. Moj mož ni pustil učiteljevanja. Sklenil je, da ne pojde na naš dom kot priživnik, češ da imam še trdne starše, ki naj tam gori le sami gospodarijo in ukazujejo. Hčer smo že pred osmimi leti dali v zamož na posestvo, ko si je bila izbrala ženina, toda moj mož do poslednjega diha ni zapustil rožnodolske šole. Rekel je: ,Moja žena ima tu blizu posestvo po starših, mene je pa tukaj treba, kolikokaj izbirčen oženjen učitelj bi tukaj ne ostal. Naša rožnodolska šola se je sčasoma razširila v trorazrednico, imeli smo v novem poslopju še enega učitelja in gospodično učiteljico, Mirko pa je bil nadučitelj, ali vendar bi vsak oženjen učitelj gledal, da pride drugam že zaradi svojih otrok in da bi kaj več dosegel. Toda moj mož je vztrajal v svoji skromni službi s potrpežljivostjo in z ljubeznijo več ko trideset let. Bil je pač tako zvest in vztrajen, ker je hotel biti drugim za vzor.
Želela bi vam, draga gospa, da bi videli pri nas vse tiste lepe sledove, ki so za njim ostali, ti se ne dajo z besedo popisati. Precej od kraja se ni in se ni dala našim ljudem vcepiti niti mrvica narodne zavesti, začeti je bilo treba z bolj skromno vzgojo. Najprej se je bilo treba lotiti telesne vzgoje, preden se je moglo pričeti z duhom ...
Moj mož je začel pred tistimi dolgimi leti hoditi po hišah in jel ljudi s kakršnokoli ne preveč očitno pretvezo učiti, kako je treba neprestano okna odpirati in plesnivi mah trebiti z njih. Pripravljal jim je sredstva za muhe, da bi gospodinj in otrok doma tolikanj ne nadlegovale, k bolnim in bolehnim je pošiljal, tudi če so se branili, zdravnika, skupaj z župnikom in nekim malo inteligentnejšim krojačem pa je odviral v našem okolišu pijanstvo, ki se je razpaslo.
Mene pa je pošiljal Mirko okrog, da pokažem ljudem, kako se čedijo tla in kako se snaži posoda, da umijem in počešem otroke, da povabim ob nedeljskih popoldnevih otroke v šolo na sestanek, kjer sem jim čitala iz knjig, spomladi pa smo sadili in gojili na našem velikem vrtu cvetlice in zelenjavo, da so mogli otroci vse to zopet pripovedovati doma.
Verjemite, da me je samo moja velika ljubezen do Mirka delala potrežljivo in zaupno. Včasi se mi je celo zdelo, da je težka in trda ta naloga, zlasti pa se je v meni upiralo, kadar sem morala ob takih nedeljskih popoldnevih odnesti svoja dva otroka k naši materi, sama se pa ubijati s tujimi otroki...
Ali Mirko me je znal za vse tako lepo pridobiti, da se nisem mogla braniti. Govoril mi je, kakor je pač samo on znal: človek mora samozavestno dvigati glavo k solncu in pomagati drugim slabšim in zaostalim, da jo tudi oni začno dvigati. Pričeti pa mora najpoprej pri svojih najbližjih, pri rojakih. Poglej, kako nas drugi narodi, Nemci in Italijani, prezirajo, kakor da smo mi po naravi kaj manj vrednega. Oni morda nimajo slabšega srca od nas, ali navadili so se na to gospodujoče naziranje. To zdravo samoljubje je pač prirojeno močnejšemu človeku, da povzdiguje in poveličuje svoj rod in si domišlja, da je on izmed vseh najboljši. Ni vzdihnil zastonj nekoč nad nami naš pesnik ves obupan: Težko je človeku biti Slovenec... Pri tem pa je mislil seveda na pomanjkanje in omalovaževanje narodne zavesti. Nas tako ne upošteva nihče na svetu, je tožil Mirko, zato lahko delajo z nami, kar hočejo...»
«Dandanašnji vendar v Sloveniji in v vesoljni božji Jugoslaviji vse tako lepo uspeva», sem ugovarjala jaz, hoteč na nocojšnji lepi večer prepoditi sleherno otožnost.
«Vidite,» je odgovorila zopet samozavestno, «naj vam najprej povem, kako je bilo pri nas pred pet in dvajsetimi leti, kako je bilo tesno, skromno v duši takega slovenskega učitelja, da boste umeli moje nadaljnje besede, da boste videli, kaj je izpod jedalo Mirku srce v domačem gnezdu, ki bi bili morali iz njega izleteti vsi na duhu tako močni, kakor je bil on, in s takšno živo vero, kakršno sem imela jaz. Danes ta dan bi se morda marsikomu smešno zdelo, s kakšno gorečnostjo smo si od vsega početka prizadevali z Mirkom, s pokojnim župnikom in s tistim krojačem Klančnikom, ki je le še dočakal današnjih dni, ali tega nihče v našem kraju ne more utajiti, da ni rožnodolski učitelj Mirko Kovač umel s še dvema drugovoma prebuditi ves svoj okraj k svitu lepše bodočnosti, in nihče naj ne misli tudi v tej nesreči, ki je dohitela koroške Slovence po tem plebiscitu, da to prizadevanje ni rodilo uspehov...» «Verjamem», sem ji pritrdila. «In prepričani bodite, da se bo čez dvajset let v tehnaših zdaj onemelih krajih zopet razlegala zmagovita slovenska pesem...»
«Tudi moj mož je umiral v tej trdni veri,» je nadaljevala Truda z močnim glasom, «ali zdaj naj vam popišem še svojo usodo, da boste vedeli, od česa so mi osiveli lasje ...
Ljubi Bog nama je dal samo ta dva otroka... Prva je bila Trudica, ki je že davno srečno poročena s tistim, ki si ga je bila sama izbrala. Bil je to sicer samo sin kočarja, ki ji ga pa nismo branili, in ni se omožila slabo...
Ona se ne zmeni veliko za druge ljudi, ali dobra je in prevržljiva. Lepo zbivata z možem, pa tudi z dedom in babico na posestvu in imata že troje ljubkih otrok, Mirka, Pavla in zopet Trudo. In ti mi tako oslajajo življenje, kakor da mi hočejo pokazati, da je še kdo, ki se raduje in smeje na svetu.
Najstarejši, Mirko, je dobil po Veliki noči oslovski kašelj, in zdravnik nam je venomer prigovarjal, naj bi šli z njim kam, da zrak izpremeni, nakar se bo hitro popravil. Tako sem se odločila, da pojdem jaz z njim. Po navadi rad zaspi, če mu pripovedujem pravljice, nocoj sem mu morala zopet novo povedati. Potem sem se pa spomnila, kako zelo je bilo mojemu možu pri srcu blejsko jezero. Veste, tudi midva sva tukaj preživela teden dni po najini poroki, in prav danes sem se domislila, da so tudi tedaj bili tukaj sami takšni lepi večeri, kakršen je nocojšnji. Tudi tisti večer so se tako lepo videli vrhovi Triglava, kakor se vidijo nocoj. Stanujeva tukajle takoj nad vami. Ko sem spravila dečka spat, me je zamikalo k jezeru, da se nekoliko naokrog razgledani. Ali ste videli tam tiste narcise? Rasto v ravni smeri prav tja do koroške strani...
Naj vam naprej povem: Na svojega drugega otroka Mirka sem bila najbolj ponosna, ne toliko zato, ker je bil meni podoben, ampak ker je bil nadarjen in zgovoren, in moj mož se je že veselil, da bo študiral za doktorja in da bo vnet zavetnik naših ljudi... Dali smo ga najprej na ljubljansko gimnazijo, ker je tam vsaj do četrte šole veljala slovenščina, ko pa je moral na univerzo, je oče po vsej sili hotel, da gre v Prago. Toda Mirko je silil v Gradec, kamor sta se odpravljala še dva druga njegova tovariša, in tudi jaz sem to iz vsega srca zagovarjala, samo da bi ne hodil tako daleč, pa tudi drugi so odsvetovali, češ da bo moral nazadnje tako ali tako delati nemške izkušnje, ker bi drugače ne mogel odpreti odvetniške pisarne na Koroškem.
S sinom sva dosegla svoj namen, toda bila je to nesreča za nas vse. Mladenič se je takoj prvo leto v Gradcu zagledal v neko Nemko, ki ji je bilo ime Flora, in je najbrž samo zaradi nje izmoledoval, da je še eno leto ostal v Gradcu, češ da bo napravil pri znanih profesorjih laže prvo državno izkušnjo.
Potem pa je postal oče že nestrpen in je odločil: ,Zdaj je pa konec z nemškimi šolami, v Prago pojdeš! Tam med našimi severnimi brati, ki so nam vsem svetel vzor, se naš slovenski človek šele prav izpopolni. In zdi se mi, da bi bilo tudi tebi takšne izpodbude treba. Bojim se, da se ti je že začela malo hrbtenica mehčati, in, kakor je Bog nad nami, rajši vidim, da nimam nobenega sina, kakor da te vzgojim za slabiča.'
Ali naš sin, bilo mu je takrat dva in dvajset let, je bil, kar je bila velika škoda zanj, trmast, pa tudi od tujine že nekoliko naglodan. Lahkomiselno je zmajal z rameni: ,Kaj naj delam v Pragi, ki o njej neprestano sanjarite, sami pa tega mesta niti ne poznate, razen morda s kakšnega sokolskega zleta', se je začel usajati. ,Češkega ne znam, predavanja bi bila zame izgubljena, ne maram se spuščati v takšne jalove, panslavistične sfere.'
,Dovolj si nadarjen, naučiš se lahko češčine v treh mesecih', mu je oponašal moj mož. Vidite, on sam se je bil naučil dobro češkega jezika, in sicer iz samih knjig. Ampak takrat je že prišel takšen nesrečen trenutek v našo hišo, da se ta pogovor ni srečno končal.
,Mene Praga prav čisto nič ne zanima', je odmahnil Mirko z roko v svoji nadutosti. ,Če že moram na vsak način menjati univerzo, pojdem že rajši na Dunaj. Tam je najslavnejša univerza, ki se z njo praška ne more primerjati...'
,Ti pojdeš tja, kamor te jaz pošljem', se je razvnel oče. ,Nečem, da bi postal iz tebe pod vplivom okolice omahljivec ali pa navsezadnje še renegat, kakor je postal sebi v sramoto mladi Pahernik.'
,Kaj vam mar Pahernik!' je branil Mirko svojega starejšega tovariša, tudi pravnika, sina gostilničarja v Lipljem, ki ni izpregovoril z našim sinom nikdar drugače ko nemško in se je ščeperil nalašč vedno z modrižem na prsih, ,to je pameten človek, ki mi bolj ugaja kakor tisti vaš krojač Klančnik, ki nosi rdečo srajco in s svojim vzbočenim hrbtom vadi Sokole, brenka na citre ali pa prepeva s solzavimi očmi: «Bodi zdrava, domovina» in «Hej Slovani!» Mene ne morejo navdušiti take omledne in neokusne reči, jaz sem človek širšega svetovnega naziranja. Jaz vem, da žive na desno in levo, za katerokoli mejo, tudi ljudje in da so vsi ti moji bližnji, jaz pljunem na vsak narodni šovinizem, jaz hočem biti najprej človek!»
«Šovinizem?» je ponovil za njim moj mož ves obupan, «ali si že tako zaslepljen, da ne vidiš, kaj delajo z nami, da so ti tvoji mogotci večno nenasitni, da nas hočejo zasužnjiti? Da se kot majhen narod ne damo upogniti in treščiti na gnoj, imenuješ ti šovinizem? Mi nečemo ugrabiti ne Nemcem ne Italijanom niti ene duše, mi hočemo čuvati samo tisto, kar smo podedovali po dedih in pradedih, in vsakdo ima pravico, da svoje poveličuje.»
«Ampak ne sme se pri tem zaleteti do smešnosti in prenapetosti», je namrščil čelo naš sin. «Kaj pa hočete s tisto svojo slovenščino? Ste že kdaj slišali, da se je v naši državi dokopal že kdaj kateri Slovenec do višjega dostojanstva, ali bi mogel na primer jaz kdaj kaj doseči, ko bi dobro ne poznal in ne cenil nemškega jezika? Niti ena izkušnja v materinskem jeziku bi mi ne veljala. Saj čuti to živo resnico že vsak naš kočar, nikomur ni do tega, da bi se izobraževal v svojem jeziku. Ej, oče, kar pustiva te reči! Mene bi začela glava boleti od takšnega praznega besedovanja.»
«Tebi je torej smešno in prazno to, kar je bila meni ves moj živi dan najsvetejša dolžnost, izpodbuda in ljubezen?» se je oglasil moj mož, in še nikdar se mi ni zdel njegov glas tako zlomljen ... «In kako nelogično pojmuješ vse to. Otroci majhnega naroda, ki plačujejo svojo pripadnost k naši državi prav tako s svojo krvjo in imetjem kakor močnejši, ti ljudje, ki se rode z enakimi talenti kakor oni drugi, naj bi potakem ne smeli imeti enakih pravic? Ali smejo biti oni samo statisti na svetovni pozornici, kakor je to češkemu človeku po pravici očital stari nemški učenjak Momsen? Takšno je torej tvoje naziranje o človeku? Govoriš o svojem bližnjem za mejami na desni in levi, toda svoje podedovane lehe ne izorješ in ne gojiš, svojega doma nle braniš, in vendar si samo za svoje pred Bogom in svetom odgovoren — svoje moraš braniti!»
«Kadar bo vsak takšnih misli kakor jaz,» je vztrajal Mirko z nekakšnim pomilovalnim nasmehom pri svojih besedah, «bo konec vseh prepirov, čigava je ta ali ta zemlja, spodoben človek bo na vsem svetu doma, a z dobro voljo sporazumljeni narodi ne bodo imeli nazadnje česa braniti...»
Moj mož je pomajal z glavo. «Ne verujem v gesla časa,» je rekel « verujem nad vse v naravo. Že Kristus in mnogi drugi pred njim so govorili: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! in: Mir ljudem, ki so dobre volje! in tako po vrsti. Ali prvi udarec prirojenih človeških lastnosti uniči vso filozofijo in dobro voljo. Ti imenuješ na primer prirojeno samozavest, v srcu ukoreninjeno narodno zavest ironično iluzijo ali ideal. Jaz pa pravim, da je to prirojeno, lepo samoljubje. Čast in slava naših bratov in sestra je naša čast in slava, njih sramota in ponižanje naše ponižanje. In ko bi ti kdo iz zlobe, sovraštva, iz pohlepa po gospodovanju ali iz nenasitnosti vdrl v dom kot osvajalec, ti razkopal ognjišče in pobil otroka ali ženo, se ti načeloma ne boš branil s prirojenim instinktom «kri za kri», ampak mu deklamatorsko podaš roko in zakličeš: Prijatelj, stoj, saj smo si vsi bratje na svetu! Nazadnje bi ga pa še objel, kaj? In pa nikar ne pozabi, da so tudi vsi ti mogočniki strastno ljubili svojo domovino in da je Kristus sam pretakal solze nad Jeruzalemom.»
«Kadar se uresniči načelo, ki vanje trdno verujem,» je hitel Mirko, «bo konec vsakega narodnostnega ščuvanja, preganjanja, zlasti pa vojskovanja.»
«Oj, vse to, s čimer me hočeš poučevati, že davno poznam,» ga je zavrnil moj mož, «ali stoletja minevajo in človeštvo se v svojem jedru ne izpremeni, nobena kultura mu ne iztrebi prirojene strasti. Nekaj ti pa moram za tolažbo vendarle povedati, da slovanski človek ne začenja rad vojne, menda nima pravih volčjih zob, toda on tudi ni strahopeten in se ne potuhne, kadar se mu velja braniti!»
«Ne razumem te vaše večne samozavesti, oče,» je vzkipel Mirko, «v tej točki se menda midva nikdar ne sporazumeva, sploh me pa ves ta razgovor nič ne zanima. Vem, da morate imeti vtem zapuščenem kotu sveta nekaj duševnega športa. Ali midva se morava najpoprej pogovoriti, kam pojdem zdaj po počitnicah. Rečem samo toliko, da me v Prago ne spravite pa da bom delal svoj doktorat na nemških univerzah. Veseli bodite, da vam pridno študiram.»
«Ali kakor Slovenec bi moral najprej vedeti, kje je tvoje torišče, kje si lahko nabereš potrebnih moči in dobrih zgledov», je povzdignil oče svoj glas.
In zdaj se je nekaj zgodilo, česar še danes ne morem prav razumeti. Naš sin se je nekam porogljivo zakrohotal (vsaj moj mož je vedno trdil, da je bil to porogljiv posmeh, in ne šala) in je izgovoril kakor iz katedra nemško kitico, ki jo je neki pesnikun zložil v posmeh Slovencev, ko so mu oponašali, da je tudi on po rojstvu iz tega rodu:
Da sem Slovenec, oj
to je nekje globoko skrito v meni,
kdor pa prijatelj hoče biti moj,
naj tega le nikar mi ne omeni!
V mojega moža kakor da je udarila strela. Skočil je nad odraslega sina, da bi ga oplazil, ali jaz sem se zviškoma zagnala med oba ...
Dolgo nista potem izpregovorila besede drug z drugim, drug drugega sta se ogibala.
«Niti vinarja ne dobi od mene, dokler se ne ukloni moji volji», je grozil moj mož, kadar sem jadikovala. «Sicer pa lahko študira pravo tudi doma, izkušnje pa naj potem že dela, kjer hoče. Kar bo treba za predavanja in knjige, bom dal, ostane pa naj kar lepo na našem domu in naj mi ne hodi pred oči!»
Ti žalostni dnevi so trajali do malega dva meseca, dokler mi ni neki dan sin Mirko rekel: «Mati, vidve z babico mi morata pomagati, zakaj ded in svak priznavata samo očetovo voljo in me nečeta razumeti. Saj sama vidiš, da ne morem tukaj ostati. Tu v tej puščobi zame ni življenja in moral bi se počiti, samokres in kroglo si že kako preskrbim.»
Meni je srce otrpnilo, preveč resnično je to zvenelo, toda tiste dni se je pri nas sukalo vse samo okoli te mlade glave, zato ga še nisem nehala svariti.
«Ti bi pač moral malo bolj spoštovati očetovo voljo, sinko moj, in vse bi se morda dalo še popraviti», sem mu prigovarjala.
«Eh kaj, z njim se ne da govoriti,» me je zavrnil, «on je mož starega kova, midva se ne zjemava. Ne maram te zaradi njega razburjati, pa tudi prepiral se ne bom z matorim človekom.»
«Kje pa vidiš kakšen siv las na njem,» sem zagovarjala moža, «ti bi moral vendar vedeti, da je vse, kar oče reče, prav in pametno. Le poglej, koliko je storil za povzdigo naših okoličanskih vasi, ne prepoznal bi jih, ko bi vedel, kako je bilo v teh krajih pred leti in leti, ko sva bila midva z očetom še mlada. Tudi za prijazno lice novih hiš je skrbel, vsakomur je rad svetoval in storil, kar je mogel.»
«Oče je zaostal, tolika razlika v starosti za celo črtrtletje se močno pozna,« je modroval še naprej sin, «midva se že ne izmiriva več. Oče je le redkokdaj pogledal čez domači plot, zato tudi tako ozko obzorje, on ne vidi preko koroških meja. Rad bi vedel, kakova čudesa bi hotel delati v teh pozabljenih kotih sveta. Prav po otročje se oklepa pesmi ,Lepa naša domovina', v tem tiči vse njegovo junaštvo. Keglja s kmeti, z župnikom in s krojačem in se navdušuje za nekakšno povzdigo razmer koroških Slovencev. Suha veja brez zgodovine, kaj hočete, brez kulturnih znakov, z malone izgubljenim jezikom, in on jih hoče povzdigniti in poveličati v prvi vrsti z otročjim fanatizmom in sanjarstvom. Pameten, moderen človek bi se mu moral smejati, ko bi to ne bil rodni oče.»
«Nikar ne sodi tako, sinko», sem mu presekala besedo v svoji veliki bridkosti. «Pomisli, kako te je imel oče nadvse rad, vse najlepše reči je hranil samo za našega sinka in vse bi bil zate žrtvoval.»
«Samo tistih svojih okorelih nazorov neče žrtvovati in nobene reči si ne da dopovedati», je vzdihnil mladenič.
«Sinko, saj veš, da bi ne bilo prav, ko bi sin hotel učiti očeta», sem ga pokarala. «Saj ima tvoj oče tudi svoje šole, pa tudi sam se ni nikdar nehal izpopolnjevati. Spomni se tudi na četrto božjo zapoved ...» ali Mirko kakor bi vsega tega ne slišal.
«Jaz moram odtod, pa moram,» je gonil kar naprej, «tukaj se še zadušim, vse se že trese v meni. Na Dunaj pojdem, še ta teden pojdem, ali da bi šel kar brez vsakih sredstev, to bi bila zame naravnost smrt, ti mi moraš pomagati, mati.»
«Jezus Marija!» sem se prestrašila, «oče vendar ve za vsak vinar, pri nas je on vedno najbolje gospodaril z denarjem.»
«Vem,» je odgovoril, «pa si izposodite. Vi ste prav za prav dedična na Sinjem vrhu, vsak vam rad posodi.»
«Bala bi se», sem rekla. «Oče bi utegnil izvedeti, a jaz nisem nikdar nobene kolikaj važne reči ukrenila brez njega.»
«Kajpa!» se je trpko zasmejal, «pošteno si vas je znal usužnjiti, in prav tako hoče narediti tudi z menoj. Ampak to je zdaj postranska reč, meni je že čisto vseeno, kaj se godi tod okoli vas, samo denarja moram dobiti, drugače me ne boste videli nikdar več!»
In tako je govoril še naprej in kar naprej je pretil, da se ustreli, dokler se mu nisem uklonila. Izposodila sem si tisoč kron od žitnega trgovca, tisoč od mesarja, prodala sem, kar sem imela platna in posteljnine, ki sem jo hranila za svojo bodočo snaho, zakaj moja hči je bila že odpravljena, nazadnje sem si usodila večji znesek še pri nekem kmetu, kratkomalo, pošteno sem se zadolžila, da se še danes nisem izkopala iz dolgov.»
Globoko je vzdihnila in zopet nadaljevala: «Moj mož do smrti ni izvedel, kje je dobil Mirko denar, zakaj v svojem materinskem strahu sem mu to prikrivala. In to me včasi greni, to imam na vesti še za njegovim grobom. Revež je živel v trdni veri, da si Mirko pomaga sam s poučevanjem, zato je večkrat dejal: ,Naj se le peha in trudi, ga bo vsaj malo minila tista njegova mogočnost'.
Tisti čas pa se je vnela ta strašna vojska. Mirko, ki takrat še ni nastopil svojega prostovoljskega leta, je prišel nenadoma domov, rekoč: ,Dobil sem poziv, a še častnik nisem, to me najbolj jezi.' Oče je vztrepetal in ga jel tolažiti: ,Vesel bodi, tako lahko prideš v kakšno šolo, in preden te izvežbajo, bo vojne konec, nerad bi te videl v kakšnem polku, ki odhaja na bojišče.'
«Jaz pa spet ne morem tako dolgo čakati,» se je oglasil sin, «če sem že vojak, hočem biti vojak, kakor se pritiče.»
«Bodi pameten!» je dejal oče mirno. «Za koga se pa češ bojevati in umirati, za koga le? Srbi so naši bratje in Rus kakor da je naš oče. Ogniti bi se moral vsakemu bratovskemu klanju.»
«Kaj bi zdaj s sentimentalnimi razlagami!» je sin stresel z glavo. «Jaz sem bil vedno zoper vsako vojskovanje, ali če že moram iti, se nikakor nečem ogniti svojim dolžnostim, zakaj vsaka strahopetnost se mi gabi, naj se že potem vrnem živ ali pa padem.»
In tako sta se z očetom zopet sporekla. Moj mož mu je venomer prigovarjal, naj bi kot pravnik poizkusil priti h kakemu uradu, da pojde tudi on sam kam prosit. Ali mladenič se je njegovi boječnosti samo rogal, se napenjal, oblečen v posebno vojaško uniformo, pred ogledalom kakor struna in se ogledoval, kakor bi bil sam vase zaljubljen. Kazal ni nobenega strahu ne kesa in ni upošteval ne očetovih naukov ne mojih prošnja, naj si čuva življenje in zdravje, kakor bi hotel dreviti smrti lahkomiselno v naročje ...
Tako je odšel z doma skoraj vesel, zamahal mi je še z roko in robcem za slovo, in ko sem gledala za njim, ko je odhajal, mi je smrt sedla na srce in zgrudila sem se na tla. Pozneje, ko se je vojna še bolj razvnela, me zla slutnja ne podnevi ne ponoči ni zapustila.
Mirka so štiri mesece vežbali, potem pa poslali v Galicijo, odkoder pa ni bilo ne glasa ne glasnika o njem. Neki dan pa smo dobili od njega sporočilo, da leži v bolnici, da je bil takoj, ko se je vnela bitka, ranjen v rebra in pljuča.
Tedaj sva se odpravila oba z možem na daljno pot in tam sta se po dolgem času oče in sin zopet poljubila, dasi nista veliko besed izpregovorila. Največ je govorila strežnica in zatrjevala, da bo Mirko še okreval. Tudi res ni bil videti slab, tako da sva se z možem, ko sva se vračala domov, še tolažila, da se je s to rano odkupil za vso vojno in da bo imel mir, ko ga pošljejo domov.
Čez deset tednov se je sin res vrnil, ali zdaj smo se ga šele ustrašili. Bila ga je sama kost in koža, oči so mu bile velike in prazne, kakor bi ne imele nikomur na svetu nič povedati. Bilo je spomladi, dnevi so bili lepi in topli. Sin je rad posedal ob odprtem oknu in gledal na cvetoče jablane. Neki dan sem tako sedela na klopici blizu njegovega okna. Trebila sem špinačo in očakovala, ali se Mirko morda oglasi, da kaj potrebuje. Tedaj sem videla, da je oče stopil k Mirku, in slišala pogovor, ki je bil kakor pogovor dobrega sina z očetom.
«Dobro sem vas razumel, oče,» sem slišala sina, «resnično je, kar ste vedno govorili! Čital sem nekoč knjigo, dramo ,Svitanje', ki jo je pred dvajsetimi leti spisal belgijski pesnik Verhaeren ... Visoka pesem je to, pesem bratovskega miru med vsemi narodi, ki sem jaz vanj veroval z vso svojo dušo in z vsemi svojimi mislimi. Saj sem bil prepričan, da prevpije v ognjeni preizkušnji izzvane vojne ogromni in zmagoviti duh novih nazorov povelje starih signalov, ki bi pozivali k boju in bratovskemu klanju, in da ta novi duh prinese občo spravo med vojaki vseh držav. Kaj se je v tem odločilnem trenutku z menoj zgodilo, dobro veste, oče ... Samega sebe sem slepil in se na povelje zagnal s tako lahkoto v boj kakor v ples ... Moja mladostna vihravost in lahkomiselnost mi je menda tako zmedla glavo. A še hujše je bilo to, da je pesnik, moj učitelj, pred vesoljnim svetom priznal, da se je kruto zmotil... V resnici pa ni mogel napadeni nesrečni Belgiji noben tribun Heremien nič novega oznaniti, pesnik sam je oblekel navzlic svojim letom vojaško uniformo, opasal meč in pohitel, da z vso svojo gorečo strastjo brani to svojo nesrečno, napadeno domovino proti Prusakom. Našel pa ni v taboru napadalcev nobenega svojih učencev, nobenega stotnika Hordaina, ki bi bil nosil v svojih prsih instinkte bratovske ravnopravnosti in sprave ...
In zdaj vem, oče, da bodo vsemu svetu kazali takšne instinkte vedno samo premaganci ali pa tisti, ki so po naravi sami že na vsem telesu slabotnejši, da pa močan človek ohrani svoj tihi samozavestni egoizem, ah, kakšna ironija, kako me boli! ...
Kakšna ironija, oče, kakšna ironija, moja vera je v njej pogorela. Občutil sem tudi v bolnici, kaj je domovina. Vsak bolnik je tam sanjal o njej, vsak je koprnel po njej, k vsakemu je hlipela od nje sama lepota, vsem se je zdelo v domovini lepše kakor povsod drugod.
Poglej, oče, teh jablan; tam zunaj in teh čebel, ki jih obletavajo... Kaj je res, da imajo Slovenci najznamenitejše čebele? Na te naše čebelnjake sem sem v bolnici vedno rad spominjal... Na vsaki končnici druga slika: vojak daje konju ovsa, vojak poklanja devici tulipan, nikjer pa ne grabi za puško, da bi koga pobil... Hm, kako ti naši ljudje povsodsamo dobro misli jo ... In ti naši fantje padajo vdano kakor snop je, pa ne vedo, čemu, ne vedo, zakaj... To je najhujša krivica na svetu, ki se prizadeva človeku, da se mora mlado življenje žrtovati, pa ne ve, zakaj. Neštetokrat se je to zgodilo samo v ponižanje lastnega rodu, kar sem jaz veliko prepozno spoznal, ko sem moral o tem kakor sin jugoslovanskih staršev razmišljati... Vsaka beseda, oče, katero ste mi hoteli kdaj vcepiti v glavo, je bila resnična. Želim vam samo to, oče, da bi dočakali časov, ko se vam uresniči vaša želja, da se južni Slovani združijo in poveličajo, in nekaj mi pravi, da se bo tako tudi zgodilo ...»
Dolgo sta se potem še razgovarjala, vse bolj tiho in tiho, dokler ni sin zaspal... In še zdaj mi je v tolažbo, da so pomirjevalne besede mojega moža delovale na sina kakor uspavanka, saj je znal moj mož govoriti tako od srca k srcu, da mu je verjelo na stotine ljudi, samo rodni sin mu ni hotel verjeti... Res pa je, da sta se takrat sprijaznila, da sta se zopet našla oče in sin kakor v tistih časih, ko ga je oče otroka pestoval.. . Ko se je moj mož potem umeknil v veliko sobo, sem skočila za njim, toda on je skril obraz pred menoj, da bi ne videla njegovih rosnih oči... Nikdar ga še nisem videla tako strtega ...
Toda ob sinovem pogrebu ni potočil ne ene solze, kakor okamenel se mi je zdel. In še tolažil me je. «Saj ga imaš doma, mati,» mi je rekel, «marsikateri starši pa niti ne vedo, kje počivajo kosti njih sinov.» Tešil me je tudi s tem, da mi ostane še hčerka z vnuki, nekaterim staršem pa ni ostalo nič, ko so zagrebli edinega otroka ...
Poslej so mu bile najbolj pri srcu tegobe drugih ljudi, saj veste, kako se je med vojsko težko živelo. Ves se je predrugačil, nobenega vzdiha ni bilo v njem, živel je samo za druge, dokler nismo dočakali prevrata.
Kar verjeti nisem mogla, da je to tisti modri človek, ki je učil vedno samo druge. Kakor otrok, ki samo vriska, se mi je zdel, lepo se je popravil, zdelo se mi je celo, kakor da se je nekam pomladil... Ali komaj smo se prepričali, da vse to niso samo sanje, že so se zgrnile nad Mirkom nove skrbi. Vse je tako kazalo, da naša Koroška ne sme biti deležne tiste solnčne sreče, najprej se je moralo šele odločiti, na kateri strani je pravica, in tako se je polagoma pripravljal plebiscit.
Ne morem vam popisati, kako se je moj mož s svojimi prijatelji gnal, da bi se naš kraj drugim za zgled prav posebno izkazal. Tudi k nam so se pritepli nemški agitatorji in se hlinili našim ljudem: «Le, če hočete, da bodo vaši sinovi zopet ginili v novi vojski, kar glasujte za Jugoslavijo, ta se bo morala če ne veste, v kratkem braniti na dve strani.» Tudi so gonili svojo staro pesem: «Nemci se bodo zopet opomogli in bodo zopet prvi na svetu, le dobro si zapomnite!»
Toda pri nas so padale te besede, kakor bi metal bob ob steno, zastonj. Naš kraj, odgojen že v pravi narodni zavesti, se je držal junaško, ampak drugih žal ni potegnil za seboj v zarjo lepših dni. Prišli so trije vlaki, polni odmetnikov z vseh strani sveta, in ti so imeli že vse pripravljeno za volitve, čakali so samo še na trenutek, da oddajo svoj glas. In tako se je nazadnje zgodilo, da so dobili Nemci štiri in petdeset, naši pa samo šest in štirideset odstotkov glasov.
Vsevprek je takrat zaničevalo in sramotilo Slovence. Obe ponosni šoli, ki jih j vzdrževala Družba sv. Cirila in Metoda, ki je tisto, kar vaša Šolska matica, so nam takoj zaprli, učitelji so morali zbežati, župnika iz sosednega okraja pa so kot slovenskega podpihovalca med divjim tuljenjem v kotlu na samokolnici vlačili okrog. K nam v našo občino se niso upali, ker smo si bili tam vsi zvesti, največ pa zato ne, ker se že dotikamo kranjske meje, odkoder bi nam mogla čez gore priti pomoč.
V tem obupu je moj mož še z dvema prijateljema pohitel v Maribor, da tam poprosi varstva in pomoči, ali naša stvar je bila že odločena, bili smo žrtvovani.
Ko se je moj mož povrnil, se ni dala izlepa spraviti iz njega nobena beseda več in začel je počasi hirati. Upokojili so ga, na rožnodolsko šolo pa so poslali nemške učitelje. Mi smo se morali preseliti na posestvo, naš mlajši učitelj in gospodična pa sta dobila službo na južnem Štajerskem na naših šolah.
Moj mož bi se bil kaj lahko zamotil pri našem gospodarstvu, kjer je vedno zadosti skrbi in opravila čez glavo. Spravili smo gori tudi naš veliki čebelnjak, klavir in vsa drevesca in cvetlice iz rastlinjaka, ki so ga na naši rožnodolski šoli vsi tako zelo občudovali. V naši hiši imamo na prisojni strani v prvem nadstropju posebno izbico s tremi okni in prelepim razgledom, prijazno izbico, ki je zvezana z vrati z našo večjo sobo. Tam sem razpostavila vse tiste cvetlice iz rastlinjaka in rekla: «Viš, tukaj boš pa imel svoj zimski vrt, oče. Prav smo naredili, da smo še pred vojsko kupili po tvojem nasvetu tole ameriško peč, ogrevala nam bo zdaj našo veliko sobo in tvoj zimski vrt.»
Nasmehnil se je po svoji stari mili navadi, ali ko sem ga takoj nato poprosila, da bi mi kaj zaigral na klavir, češ da bi rada vedela, kako kaj poje tukaj na tem novem kraju, mi je odgovoril, naj si kar sama zaigram, in se ni dal pregovoriti, dasi sem opomnila, kakšen razloček je, če igram jaz ali pa če igra on. Ubožec mi ni mogel ustreči, jaz pa sem dobro vedela, da se v njem vse solzi, povsod, koderkoli hodi in karkoli dela.
Najrajši se je potikal okrog brez miru in pokoja, taval je okoli od ranega jutra do poldneva kakor v megli, kakšenkrat se je kar zmislil pa je šel, dasi je bil že mrak, in se plazil okrog kakor tisti večni Žid, ki mi je prej nekoč o njem pripovedoval. Ko pa je že precej opešal in so mu začele tudi noge že odpovedovati, se je rad umeknil s knjigo v roki v zgornjo izbico, v tisto večno zelenje, in občudoval Golico na nasprotni strani, ki se je nanjo vsako leto spomladi ali pa poleti po dvakrat, trikrat odpravil.
Bilo je nekako zadnje dni meseca maja, ko mi je razodel željo, da bi rad še enkrat gledal z Golice. Rekla sem, da bi bila ta pot morda le malo prehuda zanj, saj ve, kakšen je razgled z Golice, ali ko se le ni dal pregovoriti, sem se odločila, da pojdem z njim in da vzameva s seboj še oskrbnikovega sina, da nama bo nosil vrtni stolček, najina plašča, steklenico vina in nekaj prigrizka.
Imeli smo na srečo ugodno vreme in lep dan je bil, ko smo se ravnali na Golico. Poznalo se je to že na škrjančjem petju, ko smo hodili čez žitna polja, in na živahnih kobilicah, ki so nam na travnikih preskakovale steze. Gore so se nam zdele, kakor bi se bile pravkar okopale od megel, naš Triglav pa se nam je pokazal od vrha do tal z vso svojo družino in se postavljal pred nami ves čas kakor vojvoda. Sneg se je še tu pa tam lesketal po gorah, s travo obrasla Golica pa je bila že brez snega, saj cvete ob tem času na prisojni kranjski strani že na tisoče in tisoče narcis, ki bi skoraj lahko tekmovale z zvezdami na nebu, ki jih je tudi brez števila.
In tako sva se večkrat prijela z Mirkom izpod rok in pozabljala na svoja leta, na skrbi in na strmo pot. Ker sva se vsako četrt ure malo odpočila, se je vlekla najina pot celih pet ur do vrha. In ko sva stopila na greben Golice in zagledala kranjsko stran, je nekje zazvonilo poldan.
«Poglej no, koliko je teh narcis!» sem vzkliknila, ali on je kakor prikovan strmel v mejnik, ki je stal blizu tam, kamor sva bila sedla. Na eni strani kamna je bilo vklesano znamenje jugoslovanske kraljevine, na drugi, ki je gledala proti nama, pa znamenje Nemške Avstrije. In ko se je potem ozrl po našem Koroškem, po tisti neizmerni ravnini, podobni pogrnjeni božji mizi, kjer sta se svetlikali dve večji jezeri in koder se je vilo vse polno belih cest med temnim zelenjem in kjer se nama je zdelo najvišje poslopje šentjakobska slovenska šola, okrog in okrog pa venec nebotičnih gora, se je obrnil naglo od mene in zamežal, da bi ne videla tistih dveh težkih solza, ki sta mu kanili po licu. Ali jazsem to vendar opazila in, hoteč hitro nekaj izpregovoriti, da bi mu olajšala gorje, sem rekla kar tako, da sem sploh nekaj rekla: «Slišiš, tam na naši strani pa nekdo prepeva, a zaradi zvonjenja ne morem razločiti besed, poje pa slovensko ...»
«To je pastir, vidim ovce, kako se gnetejo,» se je oglasil našega oskrbnika sin. Pel pa je:
- «Travniki dehtijo,
- gozdič zeleni,
- v gozdiču na veji
- pa grlica grli ...»
«Trdno verujem,» je izpregovoril nato moj mož z glasno in jasno besedo, «da se bo prej ali slej po teh krajih zopet razlegala slovenska pesem .. » Vstal je in se okrenil proti kranjski strani, jaz pa sem ga zopet opozorila na nekaj lepega: «Menda ni na vesoljnem božjem svetu takih neskončnih trat z narcisami, človeku kar vid jemlje ...»
Nenadoma pa je omahnil moj mož, kakor bi mu bilo izpoddrsnilo, s komolcem na mojo ramo in se zgrudil na tla. Mladenič, ki je bil z nama, je zavpil. Hotela sem Mirka pobrati, ali bil je težak ko kamen, obličje pa mu je prebledelo kakor stena... Prvi hip sem mislila, da je omedlevica, močila sem mu obraz z vinom in ga tresla za rameni... Tisti čas se je odnekod oglasil droben zvonček in oznanjal poldan, ali tako žalostno kakor da zvoni mrliču, meni pa so klecnila kolena od strašne nesreče in z grozo sem opazila, da se moj mož več ne gane, da je to nenadejani konec povesti o najini življenski sreči...
«Da, bila je to sreča,» je zopet začela, ko sem izpregovorila dve tri sestrske besede. «Danes, ko se spominjam najine usode, ne tožim ne Bogu ne ljudem ... V tem najinem življenjskem tovarištvu in vzajemnem zaupanju je bilo toliko lepega, da tega ni moči z besedo povedati. Jaz sem Mirku obljubila, da ga bom ubogala, ker je starejši, pametnejši in bolj izobražen — precej od kraja, ko nisem imela še vse pameti, je imel veliko potrpljenje z menoj — vendar mi je dvakrat brez ovinkov priznal: «Viš, Truda, kadar imam najbolj zamotane misli in ne morem razrešiti kakšnega težkega vprašanja, mi poišče tvoje srce vselej najboljši nasvet in mi instinktivno pomaga iz labirinta ...»
Še danes sem ponosna na te besede. Hvalim Boga, da mi je dal tako ljubeznivega moža, čigar življenje je bilo kakor goreča plamenica, ki razsvetljuje vso okolico. Vzgojila sem dvoje pridnih otrok, zakaj dasi je tudi moj sin za nekaj časa krenil s prave poti, sta se nazadnje le srečala z očetom na pravi poti, in v tistih težkih človeških časih nisem bila edina, ki sem morala pogledati svojemu nadobudnemu otroku v grob. Ostala mi je hčerka Truda, ki se o njej ne da veliko povedati, je pa po moji materi ena izmed najbolj srečnih, skromnih, tihih žensk, nasproti vsakomur sama dobrota ... Moj zet je dober gospodar, Truda si ga je bila izbrala iz čiste ljubezni kakor ja z nekoč svojega učitelja, in kadar mi moj zet reče «mamica», se mi zdi, kakor bi imela v njem nadomestilo za svojega rodnega otroka ... Še o svojih treh vnučkih bi vam rada kaj povedala: Drobna Trudica, ta na svetu še ne pomeni veliko. Da jo vidite, kako verno upira vame svoje očke, kadar ji pripovedujem pravljice. Ampak Pavelček in Mirček, ta dva sta pa že prava gada...
Pavelček, ta bo ves moj mož. Ostal bo svetlolas, na sencih pa se mu pozna modra žilica pod nežno poltjo, kakršno je imel tudi Mirko ... Že od nekdaj je v njem nekaj tako nežnega in s pravim ponosom pripoveduje, da bo gospod učitelj, kakor je bil njegov dedek, pa da nas bo vse učil...
,In kaj boš ti?' vprašam katerikrat najstarejšega, ki ne more zatajiti Potočnikove krvi, a on stanovitno odgovarja, da bo vojak in da bo jahal konja in nosil sabljo in puško. Te besede mi niso nič kaj po godu in zato mu prigovarjam: ,Beži, beži, ti boš dober kmet, dragec moj, kdo pa naj obrača gospodarstvo, kadar pojde Pavelček v šole? Ti zajmeš čez čas očastvo po dedku, boš skrben gospodar in boš preživljal druge ljudi... Naspel jim boš žita za kruh, odmeril jim boš mleka, nalil jabolčnika v kozarec, o praznikih jim boš dal suhega mesa za priboljšek, namazal presnega masla na kruh ali pa sira in medu. Nikdar ne boš pozabil na živino in perutnino, pa tudi na čebelice ne. Za vse boš lepo poskrbel kakor umen gospodar, zato ti bo pa tudi tvoja družina marno obdelovala polje in si mislila, da mora vse, kar je tvojega, čuvati kakor svoje, ker jih tudi ti ne zapustiš ne v stiski ne v starosti...'
«Kaj pa bo z zgornjo izbico, gospa Kovačeva, ali bo tudi vaša družina dobila, kadar ovdove in se postarajo, svoj zimski vrtiček?» se mi je vsililo vprašanje, zakaj ves dan mi je bil poln takšnih misli.
Krhko mi je odgovorila: «Če bodo tako pridni kakor je bil moj ded Ivan Potočnik, ki je bil v svojih mladih letih tudi samo hlapec, potem voznik, kočar in nato mali posestnik, dokler si ni pridobil kmetiškega posestva z dvema paroma konj, ki ga je potem še moj oče povzdignil, če bodo tako nadarjeni in pri vsem tem tako potrpežljivi, kakor je bil moj mož v učiteljskem stanu, dasi je bil samo sin mestnega hišnika v Celovcu in si je moral še kakor dijak ponoči pretrgavati spanje, da je hodil za desetico odpirat vrata namesto svoje stare matere, če bodo takšni, bodo lahko tudi oni imeli svoj zimski vrtiček, seveda, če jim bo kaj do tega... Saj smo si vendar na tem svetu vsi tako zelo različni, kakor je različno to pisano cvetje na travniku. Marsikomu ni nič za tisto, kar se zdi drugim neznansko lepo. Jaz sem si pa vedno mislila, da samo dobro življenje brez skritih lepot ni vredno življenja ...
«Ali ostanete še kaj časa tukaj, gospa Kovačeva?» sem presekala nastali molk.
«Jutri že pojdem odtod, zato sem prišla, da se poslovim z jezerom. Čisto takšno je nocoj, kakršno je bilo, ko sva se takrat na tisti kresni večer izprehajala z Mirkom ob njegovem obrežju ... In tudi tam v tistile hiši, kjer sva pred četrt stoletjem prenočevala in kjer sem se zdaj z vnukom naselila, je klepal nocoj, ko je odzvonilo večno luč, kmet svojo koso, kakor tistikrat njegov oče ... Postala sem, ko sem odhajala, in ogovorila v duhu svojega pokojnega: ,Vidiš, Mirček, vse, kakor takrat... Gospodar kleplje koso in kresnice se bliskajo po leskovi meji kakor zlate nitke ...'»
«Ne smeli bi še tako hitro odtod, ko se vam bude tukaj tako lepi spomini,» sem opomnila.
«Kaj čem, otrok se je popravil in vem, da ga mati doma že komaj čaka», je rekla počasi. «Lepo je tukaj, draga gospa, nič ne rečem, a pri nas doma se mi vendar zdi še stokrat lepše.»
«Pomlad in poletje morata biti neizrečensko lepa tam v tistih vaših gorah,» sem se spomnila na šolsko nalogo učenke Trude, «ali kadar se jesen nagibije h kraju in pa pozimi vam mora biti pa le dolgčas, ali ne?»
«Vem, kaj mislite», se je bridko nasmehnila, kakor bi se ji zdele smešne moje besede.
«Moj mož mi je nekoč rekel: ,To je kaj prav, da se nisi nikdar okužila s tisto velikomestno kulturo. Ona deluje kakor alkohol. Jaz, ki sem bil v svojih mladih letih tako hitro iztrgan iz njenega objema, sem že začel izkoprnevati tukaj v teh hribih in gotovo bi bil šel za svojim alkoholom, da me nisi ti zadržala. Tako pa sem vse svoje vedečno spoznanje osredotočil nate in se polagoma tukaj zapletel med korenine ... Človek bi skoraj ne verjel, da znajo biti tudi gore zapeljive ...'»
Tako je govoril on, jaz pa, ki sem se tam rodila, ki me usoda ni nikdar za dalje časa zanesla v druge kraje in ki me je ondi doletela velika sreča in velika bridkost, bi se kje drugje že skoraj več ne udomačila. Saj sem videla vendar nekaj sveta. Bila sva z možem trikrat v Pragi, se ustavila na Dunaju, v Gradcu, enkrat celo v Salzburgu. Bila sva v Benetkah, v Celovcu vsa ta leta gotovo stokrat, naročena sem še danes na dva lista in več knjig, tako da malo že vem, kaj se godi križem sveta ...
Ali moje domovine mi nič na svetu ne nadomesti, saj se mi zdi, kakor bi tam v tistih sivkastih meglah, ki se vlačijo po gorah, res včasi rojenice rajale, zlasti jeseni in pozimi...
Le pridite k nam pogledat... Moj mož je samo na domačem vrtu zasadil več ko tri sto sadnih dreves in po njegovem zgledu so zasadili drugi cele vrtove, kjerkoli je bil kak kotiček varen pred severom. In kadar človek takole, kadar pride jesen, pregleduje letino, se vsakemu popotniku zasmeje srce. Okoli in okoli cerkve same jerebike, ki z njih vise do pozne jeseni cele kobule rdečih koral... Ptiči, kar jih ne gre čez morje, se po teh jerebikah preganja o kakor obsedeni... Vem, da poznate tiste čudovite barve listja, kadar se prelivajo v rdečkasto in rumenkasto ... Ko bi pogledali iz moje zgornje izbice, bi vam ta krasota, ki jo jesen pri nas razklada, kar oči pobirala...
Vi mislite, da se pozimi dolgčas plazi okoli naših oglov? Le vprašajte vse tiste, ki k nam prihajajo: tkalce, čevljarje , zavarovalne agente, slikarje, turiste, rožarice s koreninami, mlinarskega hlapca, ki se na svoji poti iz mlina v mlin nalašč pri nas oglasi, samo da bi se ogledal po gorah in dolinah, medičarja, platnarico in brusača, ali smo res zapuščeni, kadar v skednju opojno diši seno, kadar je kašča polna jabolk, tepk in suhih češpelj, kadar po hiši diši po rženem kruhu in kadar vise v shrambi celi rajžlji suhih klobas.
Ali to morda še najbolj veseli tiste, ki se pri nas ustavljajo, in pa naše domače, ki radi veliko jedo in se radi na glas smejejo ... Jaz pa v svojem zimskem vrtičku, odkoder gledam na zameglene gore in na tisto cerkvico sredi jerebik, ki ob njej počivata moj mož in sin, jaz sem se že vsega naveličala. Ničesar več ne potrebujem in ne zahtevam od sveta. Moja stara mati se še urno obrne po hiši, po sto opravil opravi na dan, in tako tudi moja hči Truda in zet. Toda v meni se godi nekaj drugega kakor v ljudeh našega rodu, jaz imam, kako bi rekla, svoje kraljestvo, ki je sicer majhno in tesno, a ne moti nikogar, ker se omejuje samo na to zgornjo izbico.
Otroci priteko večkrat k meni, ali hitro jih pograbim za roko, da mi tam kaj ne premečejo, polomijo ali pomečkajo, pa grem hitro z njimi v našo veliko sobo, kjer jim pripovedujem pravljice ali jim pa zaigram na klavir tistih par pesemc, kar jih še znam ... Šivam tudi še vse za otroke in kjer je kaj treba, ali to delam najrajša, kadar sem sama. Doli grem samo takrat, kadar z našimi ljudmi jemo vsi skupaj za eno mizo ali pa kadar grem z otroki na vrt ali pa na naš travnik. Moja hči Truda pravi večkrat: ,Moja mati, ta je pri nas samo še gospa učiteljeva, ona se je že otresla kmetiških skrbi...'
Nisem si mogla kaj, da bi vam, ljuba gospa, vsega tega ne povedala. Ako bi bila sila, vse še postorim, kar je treba v kuhinji, v hlevu, na polju in v skednju. Toda mene so moje življenjske izkušnje izmodrile in mi ublažile nekaj, kar ima vsak človek skrito v srcu kot nekakšno tenčico, pa se bojim, da mi takoj poči srce, ko bi se kaj ob to tenčico obrsnilo...
Zdi se mi, kakor da sem po možu vse prevzela: vse njegove želje, skrbi in nade. To vse nosim voljno v svojem srcu, in ker kakor slabotna ženska ne morem hoditi po tistih njegovih javnih potih, vpletam vse to, kar se mi poraja v duši, samo v pripovedke, ki jih pripovedujem svojim vnučkom, saj moja hči in zet, ki jima je bil moj mož že davno dal vsa potrebna navodila, dobro vesta, kako morata delati, da ostaneta poštena Slovenca, ki prav gotovo še dočakata lepših časov ...
Vam, draga gospa, bi iz srca rada pokazala tisto svojo izbico, ali najrajši bi, če pridete k nam, kadar zapade sneg, takrat je, verjemite, najlepši razgled, takrat bi tudi najhitreje zagledali naše rojenice. Pravijo, da so se s triglavske strani preselile na Golico, kakor je zadnji čas rad trdil moj mož ... Zdaj pa lahko noč, glejte, povsod že ugašajo luči...»
«Dejte, pridite k nam pogledat, kadarkoli vas bo volja!» je še rekla s pritajenim glasom, «moji vnučki vam zapojo tudi kakšno češko pesemco...»
In nasmehnila se je skoraj tako kakor takrat, ko je mlada Truda obetala nekaj posebnega tiste dni, ko ji je cvetelo mladoletje ... V njej le še ni vse popolnoma zamrlo ... in ta njen smehljaj je bilo najlepše darilo, ki ga je mogla dati človeku ...
Segli sva si v roko za slovo.
«Lahko noč, moja Truda!» sem potihem zašepetala, prevzeta od zadnjega verza njene življenjske pesmi... Odstrezala sem njeno podobo, ki se je vse bolj odmikala in spajala z vrsto visokih dreves, kakor bi hotela v njih vtoniti... Nekaj trenutkov je prhutala samo še njena glava v temnem zelenju kakor razpete kreljuti ptiča albatrosa, ki so se doteknile moje lastne poti...