Potoška mladost

Potoška mladost. Povest. Venceslav Winkler

Izdano:	Gruda 12/1–12 (1935)
Viri:	dLib 1/2, 3, 4, 5, 6, 7/8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bil je velik dan, kakor ga Potok še ni doživel. Vas je ležala nekoliko od rok, skrivala se je za hribom na obeh straneh plitvega potoka, zato so tuje stvari prišle do nje nekoliko pozneje, ko so drugod že zastarele. Do fare je bilo dobre pol ure hoda, do župana prav tako, ljudje so živeli bolj po svoje, plačevali, kar jim je bilo ukazano in tožili o slabih časih kot povsod drugod. Ko so pa usehnili snegovi, je začela krožiti od hiše do hiše novica o velikem dnevu v Potoku. Nekega dne je zrasel na vaški krčmi ogromen plakat, kjer je bilo zapisano, da bo na velikonočni ponedeljek v Potoku narodni praznik. Plakat je pokrival skoraj pol stene in je bodel z rdečimi črkami vsakogar, ki je šel mimo. Od začetka so se ljudje smehljali, niso si mogli prav predstavljati, kakšen naj bi bil narodni praznik. Pred očmi se jim je zbujala neka nejasna podoba o komedijantih, kakor pridejo včasih v vas. Toda krčmar Pankrac se je prijel za glavo, ko je čul take misli. Bahato se je razkoračil na pragu in razkladal ljudem, kako in kaj. Večina ga je strme poslušala. In ko se je pripeljal v vas s kolesljem še gospod župan Franjo Čiček in se ustavil v krčmi, so začeli verovati. Še gospod župnik Jakob je s tresočim se glasom oznanil slovesnost. Zdaj je vsa vas vzvalovala in nekateri so začeli pomagati krčmarju Pankracu, ko je pripravljal najrazličnejše stvari za veliki dan.

»Le korajžo!« jih je vzpodbujal krčmar. »Delajmo, delajmo, nič ne bo zastonj!«

Ljudje so postajali zmeraj bolj zadovoljni in Pankracu se je smejalo srce.

Le nekaj trdovratnežev se ni dalo speljati. Kovač Janko se je ustavljal na cesti in se norčeval iz krčmarjevih delavcev. Odgovarjali so mu zdaj s smehom, zdaj s škripajočimi zobmi.

Praznik je pa le prišel in navdal vsa srca z občutjem nečesa velikega. Dopoldne ob devetih je bila v stari podružni cerkvi Matere Božje maša in stari župnik je govoril o ljubezni do doma in naroda. Proti poldnevu so začeli prihajati gostje. Prišli so iz vseh dolinskih krajev, pripeljali so se z okrašenimi vozmi in pred Potokom jih je sprejemal predsednik Narodnega društva Sloge trgovec Andrej Boštjančič. Pripeljala se je tudi gasilska godba iz mesta in ko je prvič vrisnila pesem, so se stresle potoške hiše in otroci so s krikom pridrveli na sredo vasi. Tam po cesti je šel sprevod, tujci so se uvrstili v trumo in živahno pozdravljali pred hišami stoječe vaščane. Kmetje so se smehljali, tu in tam je kateri pokimal, nikomur pa ni prišlo na misel, da bi zavriskal in mahal z rokami. Le Matevž Poderin se je na Pankračev ukaz oglasil, a ko je videl, da je sam, je nekaj zagodrnjal in se umaknil za hišo.

»Zdaj bo pa shod,« so dejali nekateri in se pomeknili za tujci.

»Shod?« so se nasmejali ljudje. »Potem bodo pa povedali kaj o davkih.«

In s smehljajočimi se očmi so šli k Pankracu. Cesto in širok kos sveta pred gostilno je napolnila množica, prav spredaj so stali tujci, nekje zadaj so se gnetli domačini.

»Bomo videli, kaj bodo povedali,« je godrnjal Peter Hribar. Vsako jutro se je pehal po razriti cesti proti Bakeku in prav ta teden se mu je na cesti zrušil konj in si zlomil nogo. Strmel je na okrašeni govorniški oder in čakal nečesa lepega, odrešilnega.

»Hudo je na svetu,« je šepetal poleg njega Lovre Gorjan. Delal je na žagi gospoda Trdine. »Ta teden mi je obljubljeno le tri dni dela. In če bo kaj več, saj plačila tako ne dobim.«

Na govorniškem odru so stali znani in neznani ljudje. Med njimi je seval zardeli obraz veleposestnika gospoda Trdine, zraven je mahal z rokami župan čiček, ki je tudi prvi začel govoriti. Govoril je tiho in tam zadaj niso razločili njegovih besed. Kovač Janko Kotlar, ki je stal na cesti gologlav in brez suknje, je glasno godrnjal. Kakor bi ga slišal, je župan prav tedaj povzdignil svoj glas in začel govoriti glasneje. Ljudje niso mogli razumeti besed, Potočani so razločili le nekaj o srčnih pozdravih in o srčnem veselju, vse drugo je utonilo v nerazločnem cingljanju. Nekaj ljudi pod odrom je zaploskalo, ko je župan končal.

Nato se je prikazal pred ljudmi tuj človek. Rekli so, da je doktor iz Ljubljane.

»Ta bo povedal o davkih,« se je veselil Peter Hribar.

»Vraga bo povedal,« je jeknil kovač Janko.

Fantje na cesti so se zasmejali.

Doktor je govoril, zamahoval z rokami in grozil s pestjo. Narod se mora združiti, je rekel, narod mora delati za napredek. Predvsem pa sloga. Sloga mora biti, drugače narod propade. Zato naj vsi delajo za slogo. Govoril je dolgo in ves čas je omenjal slogo.

»Kaj pa davki?« je skrbelo Petra Hribarja.

Tudi Lovre Gorjan bi se rad oglasil zaradi sloge, a je videl pred seboj okrogli gospodarjev obraz in pogum mu je upadel.

Le kovač Janko se je ves čas smejal.

»Ali vas vleče, ljudje božji! Volitve bodo, volitve! Jeseni bo treba voliti župana. He, gospod čiček zna pripraviti ljudi!«

Ko je bilo konec govorov, so odšli ljudje na Pankračev vrt. Tam so bile postavljene mize in klopi in plesni oder. Godba je zaigrala in začelo se je narodno slavlje. Mladina se je razvrstila k plesu, starejši k pogovoru.

»Pa koliko je treba plačati?« se je približal kovač k vhodu.

»Pet dinarjev, samo pet dinarjev,« se je odrezal fant, ki je stal za mizico.

»Saj jih ne pobiram na cesti,« se je ujezil kovač in se obrnil.

Čez nekaj časa se je prerinil do vhoda Lovre Gorjan in izvlekel pet dinarjev.

»Lovre, kruha bi kupil, kruha!« se je oglasil kovač.

Lovretu se je stisnilo srce. Rad bi kupil kruha, a gospod mu je ukazal, naj pride na veselico. S tresočo se roko je pograbil vstopnico, jo zmečkal in stlačil v žep. Stopal je ob živi meji in le skrivaj je gledal po gosposkih mizah.

Tam v kotu je stala nerodna miza in za njo je sedel star kmet.

»Matevž!«

»No, kaj?« je dejal sedeči porogljivo. »Kaj jaz ne smem priti na veselico?«

Lovre je brez besede sedel in spogledala sta se.

»Vražje življenje je to!«

Spet sta molčala nekaj časa.

»Imaš kaj denarja?« se je zamolklo oglasil Matevž.

Lovre se je nasmehnil in stresel iz žepa vse, kar je imel. Bila sta dva dinarja.

»Dva dinarja!« je rekel in oba sta se smejala, a nista vedela, ali iz obupa ali iz prešernosti ...

Janko Kotlar je godrnjaje gledal čez živo mejo. Za široko mizo sredi ljudi so sedeli gospodje. Županu Čicku so se bleščale oči, venomer se je priklanjal na vse strani. Veleposestnik Tone Trdina je sedel kot bog, ves čas je molčal in se ni ozrl ne na levo ne na desno. Zdaj pa zdaj je zaničljivo premeril gručo mladih ljudi, ki so se nagnetli na spodnjem koncu mize okoli njegove hčerke Eme.

»Nekaj krasnega, kaj ne, Tone?« ga je opozoril z vedrim obrazom Boštjančič.

»Kako to misliš?« je malomarno vprašal Trdina.

»Tako, ta naša Sloga. To se pravi zbuditi ljudstvo, ne?«

Trdina se je ozrl po veseličnem prostoru, kakor bi nečesa iskal med gosposko oblečenimi ljudmi, nato je rezko povedal:

»Ne kvasi neumnosti!«

Od nekod je prišel stari župnik Jakob. Brisal si je oči, ko je snel naočnike, in se smehljal:

»Veselite se, veselite, kajne? Prav je tako. Po težkem delu je treba veselja. Naša narodna sloga se je izkazala. Le še naprej tako, delajmo roko v roki!«

Trčil je z vsemi in izpraznil kozarec.

Na drugem koncu mize sta sedela med mladimi tržani dva kmetska fanta. Prvi je bil Jože Klavžar, a si je zadnje čase izpremenil ime in klicali so ga za Pepeta. Drugi je bil Andrej Gantar. Pepe je imel denarja nič koliko, zato so vsi pili na njegov račun. Še gospodična Ema ga je pohvalila:

»Pozna se vam, da niste kmet, Pepe! Kako izpremeni človeka nekaj let študiran ja!«

In Pepe ji je ves vzradoščen ponudil cigarete, najprej njej, potem še vsem drugim.

Andrej Gantar je stiskal glavo med ramena, nekaj ga je tiščalo v grlu, da ni mogel spregovoriti niti besedice. Slučajno je srečal pred gostilno Pepeta, ta ga je spravil k veselici, plačal zanj in ga odvlekel v družbo. Nihče se ni zmenil zanj. Sam zase je strmel nekam na vas. Rad bi govoril s Pepetom, a Pepe ni imel časa zanj. Postrani se je oziral na gornji konec mize in opazoval veljake od fare. Zagledal je Andreja Boštjančiča in se spomnil, da še niso plačane obresti v posojilnici, videl je Trdino in zapeklo ga je radi prodanega lesa. Rahlo je pobledel in komaj je ujel, kaj so govorili okoli njega.

»Študiral sem pa!« je razkladal Pepe. »Zdaj mi pa ni treba več, čemu neki, ne? Samo toliko sem pogledal v knjige, da ne bi za večno ostal zabiti kmet.«

Fantje so se krohotali in Ema z njimi.

Le Andrej je molčal. Pod mizo si je drgnil roke in tipal trde žulje, ki si jih je napravil med tednom. Obšla ga je misel, da ti žulji ne morejo nikdar izginiti, da ga bodo večno skeleli in žgali. Ne bo mogel pozabiti nanje.

»Drejc, kaj se držiš kot svetnik! Zapoj z nami!« ga je butnil Pepe. Andrej se je vzdramil in vprašajoče pogledal smejoče se obraze. Videl je bele roke z nežnimi pestmi, ki so bile stegnjene po mizi, pomilovalno se je ozrl na Pepeta in zamolklo dejal:

»Daj mi mir, jaz grem domov.«

»Ne boš!« je poskočil Pepe. »Oho, ta bi bila pa lepa! Kdo ti je plačal, a? Kar ostani! Sedi!«

Andrej se je vzdramil in se vzravnal. Koščena postava se je dvignila nad ostale, težke žuljave roke je položil na mizo, da so se stresli kozarci. Bled kot zid je premeril tovariša od nog do glave, nato še vso družbo. Oči so mu gorele v prečudnem ognju, razločno se je slišalo, kako je zaškripal z zobmi. Vsi pri mizi so utihnili in čakali, kaj se bo zgodilo, le Trdina je gledal mirno nekam proti plesalcem. Pepe se je hotel smejati, a ko se je ozrl v Andrejev obraz, mu je ugasnil smeh. Andrej ga je nekaj časa gledal, nato je počasi povedal:

»Fant, ti si pijan!«

Nato je mimo preskočil klop in odšel proti izhodu.

»Hudič, čakaj me!« je bruhnil Pepe in hotel za njim.

»No, kaj ne bo miru?« se je tedaj oglasil gospod Trdina. Pepe je spet sedel, gledal nekaj časa s plamtečimi očmi predse, nato je kriknil.

»Vina, vina gor! Če sem že pijan, naj bom zares!«

Krčmar Pankrac je uslužno pritekel ...

Gospod Boštjančič je prišel k mizi s kosom papirja in ves razburjen pripovedoval:

»To je nesramnost! Paglavci so se spravili na plakat. Pravijo, da so se zakadili vanj kot vrabci v proso. Majhen kos je še ostal na zidu.«

»Kakšna vzgoja, kakšna vzgoja!« je potožil gospod župnik.

Tudi gospod Trdina se je ozrl na ostanke plakata.

»To je narodna sloga!« je zamrmral.

Franjo Čiček se je pa smehljal. Potok je le ena sama vas v občini, čeprav največja. Kaj ga brigajo take malenkosti! Jeseni bodo vsi za hip pali po njem, potem se bo iskazalo, da ne more biti drugače kot je bilo doslej in bo ostal še naprej župan. Drugo pride samo od sebe ...

Nekje za Pankračevo gostilno je našel Andrej kovača. Janko je hodil po poti sem in tja in govoril sam s seboj. Fant ga je pozdravil in se ustavil: Gledala sta se, nato je kovač pljunil:

»No, kako je z narodno slogo.«

»Pijejo!« je zamahnil fant.

»Pijejo!« je prikimal kovač. »Složno pijejo. Ko bo treba složno udariti, bodo tudi složno udarili po nas. Pa jih je nekaj vseeno šlo noter, pasti se pri gosposkih ostankih.«

Andrej je molčal. Spomnil se je Pepeta. Čez čas je dejal: »Kje so pa drugi?«

»Bog ve. Nekje doli pred Pajkom balinajo. Če se niso že kam izgubili.«

Obrnila sta se proti Pajku. Vasi se ni prav nič poznalo, da je pri Pankracu veselica, le otroci so se gnetli v tistem koncu. Možje so posedali pred hišami, pripovedovali o vremenu in o zadnjem semnju, žene so se pogovarjale na vrtovih. Pred Tomažkom ju je ustavil gospodar, rekli so nekaj besedi, če je že vreme za krompir, potem sta ugledala fante, ki so že šli od Pajka. Sredi vasi so se srečali.

»Na veselico, ne?« je dejal kovač.

»Vidva se pa že vračata, kaj?« so se nasmejali. Andrej je zaklel in takoj so vse razumeli. Odšli so skozi vas, umaknili se pred Pankračem na polje in stopali za potokom. V jasno popoldne je zrasla pridušena pesem:

»Sem mislil snoči v vas iti, je bila meglica v jezeri.« 

Pesem je splavala do Pankračevega vrta. Ljudje so posluhnili, le Pepe se je zakrohotal:

»Jokajo, ko nimajo denarja! Le pijmo!«

Lovre Gorjan je stal pred domačo kočo in računal: »Koliko sem zapravil? Sedem dinarjev. To je prav za prav nič in vendar dosti. Faniki je treba obleke. Če bom delal samo tri dni na teden, bo premalo. Gospod Trdina me je videl. Vse po pameti. Dal sem se mu pokazati. To je menda zadosti.«

»Ata, daj mi dinar!« se je privlekel od nekod Tonček. Lovretu so se osuplo odprle oči:

»Kaj boš z dinarjem, fant?«

»Tam prodajajo pomaranče,« je pokazal Tonček, »tako velike pomaranče za dinar ...«

»Kaj ti bo pomaranča!« se je branil Lovre.

»Atek, daj!«

Gorjan je gledal v solzne oči štiriletnega otroka, nato ga je prijel in postavil na kolena.

»Nič ne maraj, če nimaš pomaranče. Čakaj, drugo leto jih dobiš poln koš. Prav zares jih dobiš. Danes pa nimam denarja, nimam ...«

Otrok se je držal z obema rokama očeta, nato pa vprašal: »Zakaj pa nimaš denarja, atek?«

Lovre je stisnil zobe, in začel gugati malega, zraven je pa šepetaje ponavljal: »Mi smo revni, Tonček, mi smo revni ...«

Matevž Poderin je hodil okoli hiše kot izgubljenec.

»Krava, spet si se napil!« je kričala žena.

Matevž se ni branil. Neka omotica je rasla v njem, pol od vina, pol od neke čudne jeze, ki ga je vsega prepojila s svojim žolčem. Zdaj se je ustavil pred hlevom, zdaj na koncu hiše. Tam od Pankraca je ves čas odmevala godba in vrtela misli v omamico, da ga je zdaj pa zdaj obšlo, da se mora nečesa prijeti, da ne bi padel.

»Čemu je tega treba?« je čustvoval. Pankrac si bo nabral denarja nič koliko. Vse Poljance je spravil v Potok, ker mu Potočani sami ne dado božjaka. Iz česa naj mu ga dajo? Ne bo dolgo, da se spet oglasi eksekutor.«

Mimo je prišel Peter Hribar. »Kaj si že doma?«

»Vražji šum. Človeka čisto zmeša. Kaj misliš, da bo iz tega? Treba bo saditi krompir, a ga nimam niti koščka. Pa s teboj?«

Hribar je pogledal po vrtu, ozrl se po drevju in dejal prevdamo: »Drevja tudi še nisi obrezal. Tamle ti je zlomilo vrh. Glej, da ti ne segnije! Boš kaj sadil?«

Poderin je skomignil z rameni. »Bog ve, komu? Saj je že pol Pankračevega. Kadar človeka prime, ga drži, da je joj!«

Molčala sta nekaj časa in Hribar se je oziral po zanemarjenem vrtu. Natihoma je zavidal sosedu, da ima toliko sveta, ki ga ne zna urediti. Potem se je spomnil na veselico.

»Vidiš, o davkih ni pa nobeden nič zinil!«

»Kaj bodo gospodi davki!« je jeknil Matevž. Hotel je ziniti še nekaj več, a je prav takrat prišla izza ogla žena. Pozdravila je soseda in se jezno ozrla na moža.

»Ves je zmešan,« je dejala nevoljno.

»Nič čudnega,« je vzdihnil Hribar. »Danes smo vsi zmešani. Da bi le kaj hudega ne prišlo iz tega.«

»Kaj pa Mica?«

»Kaj hočeš! Zdaj ji je nekaj bolje. Še krompir je rezala včeraj, če bo vreme, pojdemo ta teden sadit. Včasih jo pa prime zvečer, da ne vzdrži pokoncu. No, potem ostanem za vse sam ...«

»Naš pa tak ...,« je vzkliknila Poderinka.

Vse popoldne je vriskala godba.

Popoldne je zadrževal Potočane nekak ponos, da niso niti govorili o veselici. Kakor bi je pač ne bilo. O vsem drugem je tekla beseda, o starih in o bodočih časih, le o tem ne, kar se je godilo pri Pankracu. Poslušali so pač zborovanje, skomignili z rameni in šli svojo pot, ko se je končalo, a globlje ni seglo.

»Govorijo in govorijo kot zmeraj, zgodi se pa nič novega. Vse bi bilo treba nagnati, pasje duše, z bičem in cepcem!«

Ta misel jih je motila vse popoldne, pod večer jih je pa premamila godba in počasi so šli za vrtovi proti Pankracu. Enkrat, dvakrat so brezbrižno šli mimo gostilne, potem so pogledali na vrt, nekateri so stopili prav nanj, šli med napol izpraznjenimi mizami ter se nezadovoljni vrnili. Stopili so na cesto ter zasopli sveži zrak. Od gozda je dišalo po pomladi, zdelo se jim je, da je polje pripravljeno.

»Jutri pojdemo orat!« so si dejali, ko so gledali po nebu. Še pol noči jih je budila godba iz sna ...

V cerkvi Matere Božje je odbilo deseto. Po cesti od Pankraca se je lovil Pepe Klavžar z dvema tovarišema. Smejali so se, zdaj pa zdaj so se ustavili, se prijeli za ramena in skušali zapeti. A ni šlo. Hripavi glasovi so kmalu ugasnili, dokler niso opustili petja in nadaljevali pot.

Nekje sredi vasi se je Pepe nenadoma ustavil.

»Pojdimo klicat!« je rekel.

»Ti veš, kam!« sta odvrnila fanta.

»Maričko, Maričko!« je kričal Pepe.

Potem so utihnili in smeje se jih je peljal med plotovi na konec vasi. Spotikali so se nad kamenjem in preklinjali. Pri nizki hiši so se ustavili.

»Tukaj!« je pokazal Pepe. Drug drugega so odrivali, kdo pojde k oknu. Tržana sta odrinila Pepeta in eden izmed njiju je potrkal. Pepe in drugi sta se umaknila za drevo. Prisluškovala sta, a nista ničesar razločila. Fant pri oknu je govoril tiho in zdelo se je, da dekle odgovarja.

»Prokleto,« se je jezil Pepe, »čemu sem vaju vzel s seboj?«

Zazdelo se mu je, da se je dvignil za njim nek šum. Ozrl se je, a ni našel ničesar. Od hriba je plapolal veter in drevje je šumelo. Nekje daleč onstran vasi je zavriskal fant.

Spet se je ozrl k oknu.

Tedaj je fant pri oknu nenadoma kriknil. Težko poleno mu je priletelo v glavo, prijel se je z obema rokama zanjo in odskočil. Nekje za plotom se je začul smeh.

Pepe je planil k plotu, a se je spotoma sklonil. Poleno je zletelo čezenj in udarilo v drevo. Obrnil se je in z dvema skokoma je stal za debelo hruško. Pogledal je okrog sebe, tudi tovariša sta čepela za drevjem.

Tiho so strmeli v noč. Nič se ni premaknilo, le veter je enakomerno šumel z drevjem. Pepeta je v hipu minila vinska omamica. Napenjal je oči v temo in ugibal, kdo bi neki bil. Prešel je vse fante, a nikogar se ni mogel spomniti, da bi kdaj hodil okoli Maričke. Kvečjemu Gantarjev Drejc. Ne, tudi ta ne, saj ga dobro pozna.

Od Pankraca je zdaj pa zdaj zrasel šum pa spet ugasnil. Zadnji gostje so se odpravljali. Pepe je premišljeval o vsem in marsikaj mu ni šlo v glavo. Gospod Trdina se je že v mraku odpeljal in gospodična Ema tudi. Veselice je konec. Toda ta polena! Iskal je po tleh in uzrl enega prav blizu sebe. Počenil je in ga privlekel k sebi. Ko ga je imel v rokah, se je čutil močnejšega. Pomolel je glavo izza hruške in iskal nasprotnika. Bilo je nemogoče, čakati v taki tišini.

Pomignil je tovarišema in jima pokazal smer.

Tri sence so se nenadoma odtrgale s tal in skočile čez vrt. Znova je zaropotalo.

»Udri!« se je zagrohotal nekdo.

Polena so ropotala po poti, po plotu in po bežečih. Pepe je čutil, kako ga je dvakrat močno udarilo v hrbet, a se ni ovedel, skakal je čez plotove, tekel je na vso moč, dokler se ni zasvetila pred njim Pankračeva krčma.

»Hudiči!« je zasopel in se ustavil.

Tik za njim sta sopla tovariša.

Spogledali so se.

»Hrbet!« je vzdihnil Pepe in se naslonil na zid.

Ničesar mu nista odgovorila. Obema je kapljala kri od glave ...

Z onstran vasi se je prav tisti hip oglasila otožna fantovska pesem:

»Sem mislil snoči v vas iti, je bila meglica v jezeri ...« 

Kovač Janko Kotlar je nemirno hodil po tesni sobici in z nevoljo premišljeval pretekli dan. V Potoku je bil doslej mir, zdaj se je prikazala vanj poljanska gospoda in vse se bo predrugačilo. Kaj nimajo doma na poljani dovolj dela? Trije možje držijo vso faro v rokah: Trdina, župan čiček in trgovec Boštjančič.

»In župan je govoril o narodu, moj Bog!« je škripal Janko. Spomnil se je na težke dneve, ko je bil dobrovoljec v Dobrudži. Doma mu je župan Čiček premetaval kovačijo. Tudi takrat je govoril o narodu. In Trdina, avstrijski major!

Nenadoma mu je preletel lice smehljaj. Stopil je k stari skrinji in jo odprl. Nekje na dnu je imel zavitek starih listin. Začel jih je pregledovati, dokler ni našel prave. Bil je slovenski dopis s poljanske občine iz starih časov. Na njem je bil podpis: Franz Tschitschegg, župan ...

Janko Kotlar se je bridko nasmehnil. Ko je dvignil glavo, se je nehote pogledal v ogledalo pred seboj. Ugledal je široko brazgotino, ki se mu je vlekla od levega očesa preko obraza. Rana, ki jo je dobil v Dobrudži.

Stisnil je zobe in se nehal smejati ...

II.

Andrej Gantar je oral, mladi Štefek mu je pomagal.

Megla nad dolino se je izgubljala. Lisec je rastel izpod nje kot ogromna gora, ki seže prav do neba. Na vseh straneh so zakipeli v mlečno jasnino kopasti griči. Sonce jih je osvetljevalo kot vsako jutro, a Andreju se je zdelo, da niso bili se nikoli tako polni in prijetni. Daleč na levi je ležala Poljana. Nerazločno se je bleščal iz dvigajoče se megle zvonik farne cerkve.

Andrej se je smehljal, ko se je spomnil Poljancev, a vendar ga je nekaj zazeblo. Vse držijo v rokah, gospodujejo fari in občini. Zato so prišli v Potok s takim ponosom, s tako malomarnostjo.

»Hi!«

Štefek se je oziral po fantu.

Drevo je škripalo, zašlo je v grušč, ki ga je nanosil potok ob poplavah. Andrej se je uprl ob ročice in lice mu je zardelo.

Nekje v bregu je pokal z bičem mladi Matic. Ko se je ustavil na koncu njive, mu je celo požvižgal.

»Ali gre?« je zakričal Andrej.

»Ravno prav!« je odgovoril Matic.

Obrnila sta se vsak za svojim delom ...

Sredi dopoldneva se je Andrej začudil.

Po poti iz Poljane sta se pripeljala dva orožnika. Ko sta ga ugledala na njivi, sta mu pokimala in mu želela dobro srečo. Hitela sta proti Potoku. Andreja je nekaj zazeblo pri srcu, sam ni vedel kaj. Gledal je za orožnikoma. Nekje pri kapelici ste se ozrla nanj in zdelo se mu je, da se mislita ustaviti, a sta se v zadnjem hipu premislila.

Potem je vse dopoldne delal s stisnjenimi zobmi, kakor bi hotel odgnati težke misli. Mimogrede je še nekaj zakričal Maticu, a tudi Matic je bil zamišljen. Pokazal je z bičem proti domu in pognal konje.

Malo pred poldnevom sta se vračala s Štefkom in pred vasjo sta srečala orožnika.

»Ravno prav!« je dejal starejši in skočil s kolesa.

Tudi Andrej je ustavil voz in stopil na tla. Za hip je pobledel, a je nemir skril s kričanjem nad volmi.

»Nekaj bi govoril z vami, Andrej,« je rekel orožnik.

»Le,« je suho menil fant in si dal opraviti z vozom.

»Zastran nedelje,« je menil orožnik. »Morda že veste. Nekak pretep se je izvršil. Ne rečem, daste bili tudi vi zraven, a imam tako naročilo, da poizvem. Saj kaj hudega ni moglo biti. Toda nekateri ljudje želijo, da bi se stvar razčistila, saj razumete, ne?«

»Kaj mislim?« je počasi govoril Andrej. »Nekaj sem slišal o tem. Navaden fantovski obračun. Čemu bi se Potočani pretepali kar tako. Še nikoli se ni slišalo o tem.«

Orožnik je nekaj momljal.

»Nič se ne da dognati. Zgodilo se je, krivci niso znani. Potočani držite nase. No, prav!«

Andrej se je nasmehnil, ko je videl, da je orožnik spet sedel na kolo. Saj je res smešno zaradi take malenkosti. Mimo je pognal vola in stopil v vas.

Niti eden izmed fantov ni zvečer omenil o orožnikih. Šele ko je prišel od nekod Pepe, so se spomnili: »Kaj je bil res snoči pretep? Kje pa?«

Pepe ni vedel, kaj bi odgovoril, zato se je udal in bahato razložil, da bodo že orožniki vse našli. Prav za prav jih že imajo, a jih nočejo izdati. Red mora biti.

»To je pa res!« so pritrdili fantje. Nekaj se jih je zasmejalo in Pepe jih je sumljivo pogledal ...

Pri Pankracu so pili. Pajk je prodajal gozd, Mahne je mešetaril za Trdino. Beseda je vrela iz ure v uro, spletali so kupčijo in jo spet razdirali. Pankrac ni prav nič priganjal.

»Le premislite,« je rekel. »Le premislite!«

»Udari!« je tulil Mahne. »Kaj boš premišljeval! Vidiš, da vsi gledajo na dinarje. Pamet!«

»Ne dam!« se je branil Pajk z obema rokama. Pankrac je nalival kozarce in jih tolažil, naj se oddehnejo. Zunaj je sijal svetel pomladanski dan, zemlja je klicala po delu. Pajk se je dvakrat vzdignil, a so ga zmeraj potisnili k mizi in sedli poleg njega, da se ni mogel umekniti.

»Lepo se pomenimo!« je razkladal Pankrac. »Mahne, ti si burja. Kako, da te Trdina že davno ni pognal?«

»Trdina že ve, kako je prav,« je trdovratno vztrajal mešetar.

Pajk se je branil vina. Težka stiska ga je gnala v ponižanje. Davki še niso bili plačani, na gruntu je ležala vknjižba. Kadar ga je srečal gospod Boštjančič, se je zazdelo Pajku, da ga gleda čudno vprašujoče, češ, kdaj prideš na obisk. Pajk je škripal z zobmi. Dolg v posojilnici je rastel. Posojilnica — to je bil strah. Nič ni čutil, da je to nekaj njegovega, nekaka zadružna lastnina. Tega sploh noben Potočan ni občutil. Posojilnica — to je bil gospod Boštjančič. Nikoli in nikjer ni stopila s tega visokega stola in izpregovorila z navadnimi ljudmi.

»Potrebno zlo,« je dejal navadno kovač Janko.

Pajk je moral prodajati gozd. Pet jurjev je cenjen les, zemlja itak ostane. Trdina ponuja tri.

»Udari!« je kričal Mahne.

Udariti noče, oditi ne more ...

Dan leze v mrak in se še ne morejo sporazumeti. Pankrac navija gramofon. Pesem vriska, Mahne si maši ušesa in kolne, Pajk vstaja, hoče oditi, a Pankrac ne pusti nikogar nikamor.

»Sramota zame, če bi ne mogli končati kupčije!«

Mimogrede ustavi gramofon, prižge luč in jo porine na mizo v kotu.

»Tam se pomenita!«

Mahne potisne Pajka na klop in mu prigovarja na vse načine. Pajk se ga otepa.

»Pameten bodi,« mu šepeče mešetar. »Saj vem kako je. Rubili te bodo, če ne plačaš. Misliš, da te bom prosil? Lesa na preostajanje, kjer hočem! Le zaradi prijateljstva ...«

Zaradi prijateljstva se Pajk uda. Tri otroške obraze vidi doma. Kam pojdejo, če se hiša zruši? Naj pade gozd.

»Udari!«

Počasi položi roko v Mahnetovo.

»Tri tisoč pet sto!«

Pankrac poskoči od peči in zavriska.

»Zdaj pa vina gor!«

Pajk odkima in se vzdigne.

»Kakšen pa si? Ostani!«

Nerodno ju odrine in stopi v vežo.

»To je trdina, to to!« kriči Mahne.

V mraku pojo zvonovi. Veter šumi v drevju, a Pajku se zdi, da sumijo smreke za Liscem. Nekje na dnu srca se budi kes, boli ga, da bi zakričal, a ga je sram. Tih in z upognjeno glavo se napoti proti domu...

Martinova Marička je čakala že drug večer, a zastonj. Nikogar ni bilo. Vsa tista stran sveta, ki je ležala v polje, je bila prečudno tiha, kakor da nikoli nihče ne zablodi vanjo. Nekje na drugem koncu vasi so peli fantje. Kot od strašno daleč so zveneli glasovi in komaj jih je še ujela, če je posluhnila. Odprla je okno in iskala zvezd. Oblaki so se podili mimo njih, zdaj pa zdaj so jih zakrili, napeto je zrla v temo, če se kje prikaže kaka senca, nikogar ni bilo. Sredi vasi je srečala Andreja.

»Bog daj! Pa si pridna!« je suho pozdravil in zrl nekam drugam. Bil je bled in stopal je počasi kot da nosi v srcu težko skrb.

Nasmejala se mu je, a ni opazil.

Zardela je in ustnice so ji vztrepetale.

»Čakaj!« si je mislila. »Zdaj pa nalašč ne!«

Ko je pa znova šla mimo Gantarjeve hiše, se je vendarle ozrla. Nikogar ni videla ...

Potem je prišel Pepe.

Potrkal je kot bi se nič ne zgodilo. Ni se oglasila. Trepetala je, češ, zdaj pa zdaj bo spet zaropotalo. A Pepe je postajal zmeraj glasnejši, dokler ni stopila k oknu.

»Beži!« je zašepetala. »Spet te bodo!«

»Mene?« se je hripavo nasmejal. »Nikoli!«

Izvlekel je revolver in ga položil na okno.

»Jezus Marija!« je kriknilo dekle in skočilo od okna.

»Kaj je to takega!« je godrnjal fant.

A Marička se ni več oglasila ...

Ko so v nedeljo šli fantje k maši, je dejal kot mimogrede Matic: »Fantje, zdaj ne bomo več vasovali.«

»Beži no!« jih je zagodrnjalo nekaj.

»Orožniki hodijo po vasi.«

Pepe ni razumel, malomarno je vprašal: »Kako to?«

»Zato, ker se nekateri boje polen!«

Zasmejali so se, ker so vedeli, kaj misli, Andrej mu je pa kar naravnost povedal:

»Ko greš na vas, spravi mačka, drugače ti ga vržemo v potok in še tebe za njim.«

Fant je zardel in stisnil zobe: »Kaj vas to briga!«

Nihče mu ni več odgovoril...

Ko so šli od maše, so dohiteli pred Poljano Pepeta, ki je šel z Maričko.

»Vraga, to gre pa zares,« si je segel v lase Matic.

Stopali so prav za njima in Matic je začel žvižgati. Pepe se je ozrl, otresel pepel s cigarete in ga pomembno pogledal ter zamolklo dejal: »Daj mir!«

»Naprej glej in stopaj, da te ne pohodimo!« se je odrezal Matic.

Andrej je pa mimo pripovedoval o jablani, ki jo je zasadil za kozolcem. Fantje so prikimavali, enakomerno so peli koraki po razhojeni poti, vmes je žvižgal Matic in suval tovariše.

Pred Potokom se je Pepe poslovil od Maričke in šel za vasjo.

»Oho!« so se oglasili fantje. »Kaj pa to? Te je sram?«

»Tepci!« jim je vrgel čez vrt.

»Ti že vrnemo!« so zaklicali.

» S poleni!« je dodal Matic. Zasmejali so se na ves glas.

Marički je postalo nerodno, podvizala je, da bi ušla opazkam. Povesila je glavo, postajalo ji je vroče.

»Nič ne maraj, Marička, če ti je ušel,« jo je tolažil Matic. »Saj nas je še precej tukaj.«

Andrej je govoril s stisnjenimi zobmi nekaj čisto vsakdanjega. Vmes so se mu pletle težke misli. Seveda, Pepe je bogat, edinec starega Klavžarja. Močan grunt, včasih je bila pri njem tudi gostilna. Pepe je edinec. Pa on? Ni se smel spomniti. Streslo ga je, da je nehal misliti na vse ...

Marička se je obrnila med hiše in rekla pri slovesu: »Moj Bog, kakšni ste!«

Andrej je videl solze v njenih očeh, za hip se je nekaj omehčalo v njegovih srcih, a spomnil se je na preteklo nedeljo, kri mu je šinila v glavo in trdo je odgovoril: »Prav treba ti je vprašati!« ...

Osupla ga je pogledala, nato se je zasukala in odhitela. Ko je prišla domov, je padla na posteljo in oblile so jo solze. Ječala je in se ni mogla potolažiti ...

Stari Martin je prirobantil domov in razsajal po hiši, da po njegovem ne bo nihče razmetaval polen. Marička ga je začudeno gledala, oče jo je pa prijel:

»Kaj imaš z Gantarjevim?«

»Nič!« se je streslo dekle. »Kaj pa je?«

»Še enkrat naj pride pod okno. Vražji fantalini!«

In drvel je iz hiše ter razsajal po hlevu ...

Andrej se je začudil, ko ga je Martin ustavil na cesti in ga začel oštevati.

»Pa zakaj?« se je branil. »Kaj sem vam pa v napotje?«

»Ti, ti!« je pričel starec. »Vsi ste enaki. Na moje se hodite pretepat. Še enkrat pridi pod okno. Streljal bom. Puško bom vzel, čakaj!«

»Tiho bodite, oče! Bog ve, kaj so vam natvezli!«

Martin je še kričal. Andreju je postalo nerodno, ker so nekod že stali ljudje na pragu. Pustil je starca in šel svojo pot. Neka prešernost ga je obšla, pomel si je roke in si dejal:

»Pa začnimo!«

Janko Kotlar je nosil v sebi lepo misel, skrbno jo je prikrival, kakor bi se bal, da mu jo umažejo. Ko pa ni mogel več vzdržati, jo je zaupal Maticu.

Veseli fant se je zresnil. Majhne oči so se mu razširile, naslonil se je na plot in dejal čez čas:

»Društvo? Čemu nam bo društvo?« Janku je bilo nerodno. Položil mu je na rame težko roko in mu namignil, naj gre z njim. Zavila sta čez most, molče prebredla polje in stopila v breg. Pod gozdom sta sedla in Janko je prižgal cigareto. Matic je nestrpno mencal ter ga priganjal:

»No, kaj?«

»Vidiš, treba je začeti,« je razložil kovač. »Dolgo že premišljujem. Zdaj, ko sem videl to poljansko Slogo, me je pa razjezilo. Kmetsko društvo, fant, kmetsko društvo, le pomisli!«

»Vraga!« je res pomislil Matic. Nič ni mogel reči, toda podzavestno je rastel v njem upor proti vsemu novemu.

»Prav nič nam ni potrebno. Čemu neki? Same komedije! To si lahko privoščijo Poljanci, ne pri nas v Potoku. Tam so gospodje, pokažejo jim, kako je prav, ne pa mi. Kdo pa je pri nas za pisanje? Mogoče ti, ne?«

»Vraga! Kaj nas bodo zmeraj gospodje vodili?« je skočil kovač pokoncu.

»Kaj se ti ne smeš oglasiti?«

»Le daj se! Dobiš jih po ustih, da boš vedel, kdaj si se oglasil. Vsi se nam bodo smejali.«

Tudi Matic je vstal in napotila sta se ob gozdu čez hrib. Nekje prav daleč na severu so se bleščale planine, bliže so zeleneli gozdovi. V zraku je bilo še nekaj hladnega, zato sta tiščala roke v žepih in premišljevala vsak svoje. Matic je ugovarjal iz nagajivosti, a je prav za prav že soglašal. Nekaj velikega je rastlo pred njim. N i si znal še razložiti, kaj je to prav za prav, a čutil je, da je nekaj takega, kar ga ne more prevariti. Kovač je bil jezen. Iskal je novih besed, da bi potlačil tovariša, a jih ni našel. Pokesal se je, da je narobe začel.

»Kaj molčiš?« ga je sunil Matic.

»Moram. Saj vsi molčimo. Ne daste človeku, da bi zinil besedo. Dajte, pokleknite pa molite, ko pridejo spet v vas. Le dajte! Meni že vse preseda!« Matic je molčal.

»Treba je premisliti!« je rekel ...

Ko sta šla mimo Kotlarjevih, ga je povabil Janko v izbo. Iz skrinje je izvlekel zeleno knjižico in mu jo izročil.

»To preberi!« je dejal. »Boš videl, če je kaj vredno!« Matic je bral ves večer in še drug dan, da se je oče čudil in ga podil na delo. Fantu so čudno sevale oči, nič več ni žvižgal, le zdaj pa zdaj se je ustavil pri delu, se popraskal za ušesi in zamrmral:

»Preklicana stvar! Mora iti!« ...

III.

V mraku so se srečali vsi trije.

»Dober večer!« je rekel Andrej in pobledel.

»Bog daj!« je prikimal Pepe. »Za dež se pripravlja.«

»Nocoj ga še ne bo ...« je mislil Andrej in gledal Maričko. Dekle je molčalo.

Od Lisca so se vlačile težke megle, dotikale se skoraj potoških hiš in se gnetle v polje. Andrej je videl dekletove oči, sijale so v zadregi in nehote je pomislil, ali bi ne bilo najboljše, če bi kar stopil svojo pot.

»Pa kaj sta se domenila?« je vprašal kar tjavendan. Pepe se je prestopil in mirno povedal:

»V semenj pojdeva. V soboto zjutraj.«

»V semenj!« je ponovila Marička.

»Res?« je zategnil Andrej. Obrnil se je ih se zagledal v trop vran, ki so plahutale nad hišami. Streslo ga je prav do dna, a ni hotel pokazati tega, odkimal je in previdno omenil:

»Pot ne bo kaj prida. Razen, če pojdeta z vozom.«

»Z vozom!« je potrdil Pepe. »Kobilico vprežem. Boš videla, Marička, kako bo šlo. Da, konjiček nekaj zaleže.«

»Blagor mu, kdor ga ima,« je zamolklo dejal Andrej. »To je pač od ljudi odvisno. Nekateri bi ne orali s konjem za vse na svetu ne. To je od navade.«

»Meni se pa zdi, da je treba hiteti. Zdaj je že tak čas, da vse hiti, zakaj bi še kmet ne,« je razkladal Pepe.

»Saj boš ti tudi kupil konjiča, ne?« se je obrnila Marička k Andreju.

»Gotovo ga bo,« se je smejal Pepe. »Oče bo izpregel, komaj, da še stoji na nogah, Andrej bo prijel za vajeti in pognal, da bo vse pokalo ...«

Andrej se je obrnil popolnoma proč, da bi ne videla njegovega zardelega obraza. Pepetov smeh ga je rezal in budil v njem vse skrite bolečine. Vsi so vedeli, da Gantarjev grunt komaj še stoji, da je treba le majhnega viharja in se vse zruši. In zdaj mu zasmehljivo oponašata vajeti in konjička. Stisnil je zobe in povedal skoraj polglasno:

»Seveda bom kupil konjička, še enega več kot drugi, a zdaj še ne, zdaj imam druge skrbi. Pa se nikogar ne bojim. In ko bom prijel vajeti v roko, bo res pokalo, a ne pri nas, temveč nekje drugod. Saj je že čaš ...

»Kdo pa je mislil tako!« je vzkliknila Marička.

»Le dobro se imejte v soboto!« je skomignil fant in odšel. Zazdelo se mu je, da čuje za seboj pritajen smeh. Obrnil bi se in rekel katero, a se je vzdržal. Naj delata, kar hočeta. Zdaj je pač vsega konec.

Toda čim bolj si je dopovedoval, da ga vse skupaj nič ne briga, tem bolj je rasla v njem neka tegoba, kot da se je zgodilo nekaj velikega, kar mu bo dolgo v napotje. Ni hotel iti za hišami. Stopal je po sredi vasi in začel polglasno žvižgati, da bi prikril neugodje. Pred Pankračevo krčmo je stal gospodar. Ko ga je ugledal, je že odprl usta, da bi pozdravil. V zadnjem hipu se je premislil, se hitro obrnil in izginil v vežo.

»Vsi so enaki!« je presodil Andrej. »Nekaj jih peče. Radi bi ugriznili, a so izgubili zobe.«

Potem se je potopil v čisto vsakdanje misli o delu in pozabil na Pepeta in Maričko. In kakor zmeraj, so se gnetle vse misli v eno samo željo:

»Ko bi dolga ne bilo, bi bil raj na zemlji!« ...

Veter je gnal oblake od Lisca in obljubljal dež.

Fant je strmel čez polje in odkimaval z glavo.

»Nekaj je narobe na tem svetu,« je vzdihnil in stopil v hišo. Zunaj je začelo rositi, neslišno je pršelo izpod neba in mehčalo tla ...

Boštjančič je kupoval seno.

»Zdaj na pomlad?« so se čudili ljudje.

»Kupčija se mu obeta!« je dejal kovač Janko.

»Zdaj ne prodamo!« so trdovratno vztrajali Potočani.

»Še radi!« jim je zažugal in se umeknil za nekaj dni.

Nato so prišli opomini, temu za tristo, onemu za štiristo dinarjev. Možje so planili nad žene, kaj so toliko zapravile v trgovini. Jok in kletev sta se mešala, a pisanje se ni izpremenilo. Zadnji bankovci so se pokazali iz skritih predalov, a ni zadostovalo.

»Pritožiti bi se morali!« so kričali nekateri.

»Kam?« jih je dražil kovač. »Čemu hodite na Poljano? Seveda, gosposko blago hoče gosposko ceno. Dekleta v klobukih, ho, kdaj se je še kaj takega videlo!«

Razjarjeni gospodarji so razmetavali obleko po omarah, ženske so kričale, kovač je pa hodil od hiše do hiše in se smejal.

Potem se je spet prikazal Boštjančič.

»No, ali bo kaj kupčije?«

Pisano so ga pogledali.

Prvi je prikimal stari Ožbolt. Previdno je vprašal: »Po osemindvajset!« je jeknil Boštjančič z vozička.

Starec je otresel pipo in odkimal.

»Nak! Naj segnije. To je zastonj!«

Odšel je proti hlevu, toda se je kmalu vrnil in obstal sredi dvorišča ter ogledoval češplje, ki so rasle ob zidu. Boštjančič je priganjal in zvišal ceno na trideset par. Ožbolt je še zmeraj odkimaval. Trgovec se je ujezil. Skočil je na voziček in pognal konja.

»Čakaj, duša!« je siknil. Spogledala sta se, starec je široko odprl oči in se stresel.

»Prodam!« je kriknil.

»No, prav!« je srdito končal Boštjančič in skočil z voza. Upognjen in truden ga je peljal Ožbolt k hlevu ...

Potem so se uklonili še drugi.

»Boljše nekaj kot nič,« so rekli.

»Pet par prevoz, prodal bo po sedemdeset, pri naših desetih tisočih bo zaslužil mimogrede tri jurje,« je razkladal kovač.

»Pa nam pomagaj!« je zakričal eden izmed ljudi. Janko je skomignil z rameni, obrnil se in šel svojo pot.

Matic je prebral knjigo in hodil po vasi kot poprej. Prečudno veselo je žvižgal, kakor bi se vsemu smejal. Knjige ni vrnil kovaču, zašla je še v druge roke.

Prišla je pomlad z delom. Ljudje so prežali na sonce in šteli jasne ure. Zlovoljni so legali spat in vstajali s kletvijo. Prišle so položnice za davke. S porogljivim nasmehom so jih odkladali. Eksekutor! so zaklicali nekega jutra. Pripeljal se je s kolesom, kakor v zadregi se je opravičeval in opravljal svoje delo. Malomarno so ga poslušali, in odgovarjali vsakdanje, kakor da to mora biti. Nekaj jih je šlo k županu.

»Napaka, pravite?« je rekel Čiček in pogledal položnice. »Tu ni nobene napake, kvečjemu ta, da ni denarja. Preskrbite si denar!«

Vrnili so se molče, šele sredi polja so začeli preklinjati gospodo, ki drži skupaj in tlači reveža.

Kovač je pa nosil od hiše do hiše knjige in ponujal: »Berite!«

»Beži z gnojem!« so kričali nadenj. Ni se dal odgnati, ponujal je fantom.

Potem so brali na vseh koncih.

Fant je prižgal svečo in se skril na skedenj. V hladni noči so mu šklepetali zobje, a je tiščal glavo v zeleno knjižico, dokler je ni prebral do konca. Ponekod so jo brala dekleta. Stari Ožbolt je poiskal naočnike, prižgal zvečer luč in se stisnil k peči. Zunaj je deževalo; mislil je, da ga bo enakomerno šušljanje dežja uspavalo, da mu bodo črke plesale pred očmi. Prebral je nekaj strani, potem je pozabil na luč in na dež in hlastal po novih mislih in oči so se mu bleščale.

Tudi Pankracu so prinesli knjižico. Prelistal jo je in se razhudil, kdo to trosi med ljudi.

»To so nevarne knjige. Prepovedane so,« je dejal pivcem ter jo vrgel na ogenj. Pivci so molčali, potem je dejal eden:

»Kaj pa je takega v njej?«

»Hujskajo,« je razkladal Pankrac. »Pravijo, da bi se moralo nekaj izpremeniti. Lepo vas prosim, kaj se sme kar tako govoriti in razkladati take stvari.«

Pivci so molčali, le tisti, ki je prej vprašal, je opomnil: »Nekaj bi se res moralo izpremeniti, saj tako se ne da več živeti. Mogoče se tebi to ne zdi tako, Pankrac ...«

»Ti si tudi bral to knjižico, ne?«

»Kaj je to greh? Kovač ti jih naloži nič koliko.«

»Kovač?« so se zaiskrile krčmarjeve oči.

»Pustimo to!« se je oglasil drugi. Pankrac je rad spregovoril o drugih stvareh. Razlagal je na široko, kako je na svetu vse prav in modro urejeno, le nekaj se je ustavilo, a če se prav premisli, ne more biti kaj hudega, kmalu bo spet vse v teku. Možje so prikimavali in mislili svoje.

Eksekutor je zdražil nezadovoljneže. Posedali so pred Pajkom in kleli. Ko se je pripeljal v vas župan, so vstali in se mu odkrili, le Pajk je obsedel, kakor bi nikogar ne videl. Župan je zavil k Pankracu. Možje so zinili še nekaj grenkih, nato so se razgubili vsak na svojo stran.

»Taki smo!« je vzdihnil Pajk...

Res je bilo nemogoče, da bi vsi mislili eno. Zdelo se jim je, da je že od nekdaj tako, da morajo biti tihi, ponižni, kadar pride kdo s Poljane. Mladi so trdovratno obdržali klobuke na glavah, kadar se je peljal župnik skozi vas, če jih je pa nagovoril, so se nasmehnili in sami niso vedeli, kdaj so se odkrili. Radi bi pokazali vsakomur, svojo moč, svoj ponos, a so zmeraj omagali. Če je kovač nasvetoval, naj popravijo most, so neverno odkimali, češ, kaj nas bo učil tak človek. Ko jim je ukazal župan, so odšli brez godrnjanja na tlako. Dve, tri skupine so se zbirale na vasi: Pankrac je lovil svoje dolžnike. Posedali so pri njem, poslušali ga in mu pritrjevali. Ko so ga zapustili, so vsak zase kleli in škripali z zobmi. Pajk je iskal gospodarje, posedali so pri njem in kupčevali. Sami gruntarji. Kar je bilo kočarjev so lazili okoli kovača. Bilo jih je največ in potegnili so za seboj večino fantov.

»Vso mladino nam bo pokvaril!« je tožil Pankrac.

Niso ga razumeli. Vedeli so le, da je krčmarjevo vino kislo in drago.

»Pijmo!« so se tolažili.

Nekje blizu kovačije je vsak večer odmevala fantovska pesem ...

Lovre Gorjan je prišel domov in vrgel sedemnajstletnemu Tinetu zeleno knjižico. »Na, boš bral! Kaj bi lazil po vasi!«

Fant je ujel knjigo in se namrdnil. Leno se je odvlekel za peč in jo odprl. Zehal je in iskal, kaj je neki takega v njej. Potem ga je nekaj besed premotilo in zagledal se je vanjo ...

Prinesli so večerjo in poklicali fanta. Ni se oglasil. Lovre se je ujezil, iztrgal mu knjigo in jo spravil v žep. Po večerji so se spravili vsak v svoj kot. Tine je spet zlezel k luči in željno pogledoval za očetom.

»Glasno beri, da bomo vsi slišali!«

Fant je hlastno segel po knjigi in se zatopil vanjo.

»Daj no! Beri glasno!«

Fant je nekaj zamrmral, nato je odropotal nekaj nepomembnih stavkov.

»To ni nič!« je presodil Lovre in izvlekel izpod peči les za obode. Zunaj je deževalo, nekaj bi še lahko napravil, dokler se vreme ne ujasni. Tine je bral sam zase, naposled se je zamislil.

»To je čudno,« je dejal skoraj na glas.

»Kaj je čudno?« se je zasukal oče od dela.

»Nič!« se je branil fant. Prijel je spet knjigo, pogledal vanjo in jo zopet odložil.

»To bi mi moral kdo razložiti,« ga je motilo ...

Ko sta šla drugo jutro z očetom na žago na Poljano, sta se vso pot kregala.

»Vsakega dela se braniš,« mu je očital oče. »Kdo te bo redil, ko te zemlja ne more. Seveda je nekaj narobe, zemlje nam manjka. Pa odkod naj bi jo dobil? Delaj!«

»Kar tjavendan se pa res ne splača. Vsaj malo moram premisliti. Zemlje je že zadosti, vsaj pri nas, le narobe je razdeljena. Glejte, stari Jakob pri mlinu je sam in cel grunt ima. Najmanj deset let je že, kar je zadnjič vse obdelal. Vidite, da je to narobe.«

»Pamet, fant, tisto je samo slučajno. Jakob je samo eden v vasi, kmalu bo umrl in po njegovi smrti bo že drugače.«

»Pa kje drugod je je tudi še preveč. Koliko je ima gospod Trdina in drugi! Še v farovžu je je preveč.«

»Kaj ti veš, kako je prav. Ti nisi sveta ustvaril, ti ga ne boš razdiral. Če boš dosti jezikal, te bodo opljuvali, da boš trpel vse življenje.«

Tine je molčal vso pot do Poljane. Še pri delu ni zinil niti besedice. Malomarno je prenašal deske in jih skladal na visok kup. Hrepeneče se je oziral čez polje proti Vidmu, iskal po njivah znanih ljudi in razmišljal, kaj bodo sejali. Ves čas se mu je utrjevala misel, da samo zemlje manjka, drugo bi se vse uredilo. Ni mu šlo v glavo, da bi na tem širokem polju ne bilo tudi zanj koščka prostora, kamor bi zarezal z drevesom.

»Razdeljeno je narobe, seveda, prav kot piše v knjigi,« je razmišljal. »To mora biti že precej časa od takrat, ko so delili, ker oče ne pomni tega.«

Oziral se je v visoko hišo gospoda Trdine in jo primerjal z domačo kočo. Seveda je razlika. Torej bo le res, kar pravi knjiga. Čudno, da doslej tega ni opazil. Pa da tega včasih ni bilo? Slišal je že o grofih, ki so tlačili kmeta. To je moralo biti še pred grofi. Takrat je bilo dovolj zemlje in davkov ni bilo treba plačevati. Potem se je pa začel svet izpreminjati. Kaj bo še nastalo iz vsega? ...

Ko sta se z očetom srečala, sta dolgo molčala.

»Tisto pa, fant,« je izpregovoril naposled stari, »okoli kovača mi ne hodi preveč. To napravijo vse take knjige kot sem ti jo po neumnosti sam snoči prinesel.«

»Tista knjiga je dobra,« je priznal fant.

»Dobra!« se je razburil oče. »Za nekatere! Za vse ne. Ti se boš že prerinil kam, kaj te brigajo drugi! Vsak naj skrbi zase. Mahne mi je danes namignil, da ni prav, da hodiš okoli Kotlarja. Bog ve, kaj se bo še spletlo iz vsega.«

»Kaj se hoče splesti? Pameten je pa mu ne morejo do živega. Ko bi bilo še kaj več takih!«

Lovre je mencal. Zdaj pa zdaj se je ustavil in se obrnil proti sinu, kakor bi mu hotel na nek način zagroziti. A fant se ni dal premekniti. Smehljaje je šel svojo pot.

»Poslušaj,« je začel nazadnje Gorjan zlepa. »Poslušaj, kaj ti povem. To vse skupaj diši po nečem novem. Misliš, da ne vem, da kovač nekaj snuje! Pa ti ne boš z njim! Naj bodo gruntarski, ki lahko napravijo, kar hočejo, a jim nihče ne pride do živega. Ti si na žagi. K ar reče Trdina, je zate božja zapoved. Le zapomni si, čigav kruh ješ? Kdo te bo živel, če te Trdina zapodi? Mogoče kovač, ki še sam strada? Ali pa Gantarjev Drejo, ki mu bo prodano, brž ko stari umre? Pamet, fant! Naj se drugi prerekajo za nove stvari, kar pusti jih, če bo kaj dobrega, ne boj se, tudi zate bo ostal kak košček.«

»Če bi vsi tako govorili, bi ne bilo nikoli drugače,« je zamolklo dejal fant.

»Drugače, drugače ...« je zagodrnjal starec. »Jaz ne vem, kaj te boli ...

Vedela sta, da drug drugemu ne bosta prišla do konca.

Doma je priskočila še mati.

»Glej, še dva sta za teboj! Če tebe zapodijo z dela, bodo tudi očeta. In potem?«

»Za božjo voljo!« je omahnil fant. »Kaj sem pa storil? Pustite me, saj ne pojdem nikamor!«

Trepetal je od razburjenosti in odšel spat na seno. Strmel je v tem no noč in iskal, kje se bodo najprej pokazale zvezde. Zdaj je vedel, da je najbolje molčati in čakati. To mora biti hudo nevarno, kar je čital. Le zakaj se oče in mati razburjata? Zaradi žage?

Zaril se je v seno in premišljeval, kako živijo. Nove obleke ne pomni, kar je zapustil šolo. Če gre k maši, ga je sram in beži pred ljudmi. Če ne gre, jadikuje mati, da ima brezverca v hiši. Kadar zmanjkajo sosedu jabolka, pride nadenj.

»Ti seme kajžarsko!« kriči čez plot.

To je vse zato, ker manjka zemlje. Kdor ima zemljo, lahko goljufa in vsi se mu odkrivajo ...

Skozi temo pojo večerni zvonovi, sekajo grenke misli, ki silijo nekam v notranjost. Tine tišči ušesa, noče nikogar, biti hoče sam s svojo mislijo, da je nekaj narobe in zdivja jezo na vso okolico.

Pred hišo ga kličejo k večerji.

Noče se oglasiti.

Oče kolne, razločno ga sliši.

Da, da, tudi oče ve, da je nekaj narobe, le povedati noče, boji se sosedov, boji se žene, gospoda Trdine, vsega, vsega se boji ...

Frenk je prišel iz Francije. Blažonov Frenk.

Ljudje so osupnili. Kaj mu je prišlo na misel? Pa saj se gotovo misli vrniti? Seveda, le takole mimogrede je prišel, tako rekoč na obisk.

Potem se je razvedelo, da se Frenk ne misli vrniti, da bo ostal doma in živel kot živijo drugi ljudje. Pa šival bo, ker je krojač.

»Nič dobrega ne more biti,« so zaključili pri Pankracu.

»Seveda,« je dejal krčmar, »kaj prida ni prinesel s seboj, drugače bi se kaj oglasil. Berač je šel tja, berač se je vrnil. V Franciji se zasluži.«

Frenk se ni oglasil pri Pankracu. Ostal je doma, delal ves dan, zvečer so ga pa srečali sredi vasi. Pozdravil je fante in vprašal, če bodo zapeli. Oveselili so se.

»Boš čez,« so rekli in takoj poskusili. Šlo jim je dobro in zapeli so še drugo in tretjo.

»Včasih si imel harmonij!« je dejal Janko.

»Br! Stara škatla! Prodal sem ga! Saj že skoraj ne poznam več not! Dolgo je že od tega.«

»Dolgo!« so prikimali starejši. Frenk je bil pet let v Franciji.

»Če bi ga še imel, bi nas učil peti,« je dejal počasi kovač.

»Učil peti? Kaj boš, starina, saj vidiš, da ne spadava več med mladino! Sicer bi pa bilo dobro ...« Umolknil je in se zamislil.

»To je težko,« je dejal. »Nekaj jih hodi pet na Poljano. Čemu bi jih mešali? In harmonija seveda nimamo ...«

»To sem le tako rekel,« se je opravičeval kovač.

Misel je pa le padla in ostala v glavah.

Drugo jutro navsezgodaj je pritekel k Pankracu Klavžarjev Pepe, da so se fantje pomenkovali o pevskem zboru in o harmoniju. Blažonov Frenk jih bo pa učil.

»Frenk?« je zategnil Pankrac. »Pevski zbor, društvo? Ti si narobe slišal, Pepe!«

»Čisto prav!« je razkladal fant.

Krčmar se je zamislil in začel stopati po sobi od okna do vrat. Potočani hočejo nekaj svojega. Treba jim bo to ponuditi, le od prave strani mora priti. Toda, da jih bo Frenk učil, to nikakor ne gre. Fant misli nemara, da je bog, če je videl nekaj sveta.

»Dobro, da si povedal,« je dejal Pepetu. »Že uredimo, da bo prav.«

Čez nekaj dni je dobil Frenk pismo s Poljane, tiskano pismo, da se je kar začudil. Odprl ga je in videl, da je od pevcev pri narodnem društvu Slogi. Sam župan je bil podpisan. Pisali so mu, da poznajo njegovo vnemo za narodov napredek in njegovo ljubezen do petja, zlasti pa njegov odlični prvi tenor, zato ga vabijo, naj pristopi k njihovem pevskem zboru.

Frenk je pokazal pismo kovaču.

»Kaj boš naredil?« je vprašal kovač, ko ga je prebral.

»Nič!« je odmajal fant. »Šel bom tja, kamor me bo srce gnalo. Zaenkrat me še ne žene na Poljano. Preveč Poljancev sem spoznal po svetu ...«

Pismo je ostalo brez odgovora, Potočani so pa vsak večer peli na vasi. Pankrac jih je poslušal ter si šepetal:

»Drži jih, drži!« ...

Navsezgodaj sta prišla h kovaču dva orožnika. Spremjal ju je Primož Hren, občinski mož.

»Preiskavo morava napraviti,« sta rekla nekoliko v zadregi. »Tak ukaz imava. Prišla je ovadba, da razširjate nevarne knjige.«

»Jaz?« se je razkoračil kovač. »Kdo pa je to rekel?«

»Tega ne moreva povedati,« je odklonil orožnik. Napravila sta preiskavo, Janko sam ju je vodil, premetala sta vse knjige, a venomer odkimavala z glavami. Nazadnje sta le odložila nekaj knjig.

»Kar korajžo!« ju je vzpodbujal kovač.

Pustila sta vse in odnehala, le izbrane knjige sta odnesla.

Po Potoku je zašumelo. Možje so se stresli in pomislili, če niso rekli kdaj kake neprevidne, nekateri so se že pokesali, da so bili preveč prijateljski s kovačem. Nihče se ni upal k njemu. Krčmar Pankrac je stal pred hišo in se smejal:

»Saj sem vam pripovedoval, da so nevarne reči. Oblast je oblast. Mislite, da bo pustila, da bo kdo kar tako razburjal ljudi?«

»Saj smo vsi tako mislili,« so pripovedovali ljudje. »Že naprej se je videlo, da bo nekoč našel, kar je bil iskal.«

In da ne bi kar tako stali pred krčmo, so naročili liter pa se pomeknili v izbo.

Še pred poldnevom se je pa pripeljal s Poljane orožnik in vrnil kovaču vse odvzete knjige ter se opravičil, češ, ukaz je ukaz in on ne pozna vseh knjig.

»Že dobro,« je dejal kovač in je še govoril z orožnikom o vremenu in o tem, kako drevje kaže, nato sta se poslovila. Od Pankraca so pa pritekli ljudje.

»Kaj pa zdaj?«

»Nič,« je godel kovač, »knjige so mi vrnili.«

»Pa te ne bodo zaprli?« je boječe vprašal nekdo.

»Mene?«

»Tako se je slišalo.«

»Zaprli bodo tistega, ki me je ovadil, ker je lagal.«

»Samo, da je prav ...« so se oddehnili.

Tisti večer so skoraj v vseh hišah brali o kmetskih pravicah in o stiski, kakor je bilo napisano v kovačevih knjižicah.

»Mora že biti prav, če so jih orožniki vrnili,« so si mislili ...

IV.

Kovačija je utihnila, kovač se je odpravil na polje. Hodil je po ozki njivi in premišljeval, odkod se je vzel ovaduh. Vse misli so se stikale nekje blizu Pankraca. Klel ga je in gostilno in vino z njim. Vse popoldne se je otepal z zemljo, umikal se zmeraj toplejšemu soncu in mrmral sam zase o nečem težkem. Proti večeru ga ni več vzdržalo. Obrnil se je k domu. Postavil je m otiko v vežo za vrata in krenil k Pankracu.

»Ali bi ga naravnost vprašal?« se je ustavil sredi ceste. »Ne, ne bi bilo prav, lahko bi me prijel. Sam se bo izdal.« In kar razveselil se je nad tem, da se bo krčmar sam izdal.

»Tako ga bom privil, da bo moral ziniti. Nič ne de, če nekaj popijem. Kolikokrat sem že za prazno stvar, ne pa za tako.«

In kakor je bil vajen, je stopil krepko in bahato k Pankracu. V pivski sobi je bilo prazno in mračno. V kotu je dremajoče tiktakala ura. Skozi nizka okna je sijala zadnja svetloba.

»Pankrac!« je iskal Janko v temi. Soba je bila prazna.

»Pankrac!« je zaklical v vežo. Nekje z dvorišča je prihitel krčmar. Ko je zagledal kovača, je osupnil, nato se je uslužno nasmejal, obrisal si roke v predpasnik in zamomljal.

»Sem že tu, precej, precej!«

»Zasukaj se!« je dejal Janko. »Pol litra cvička!«

»Cvička?« je ponovil krčmar. Nato je vzel steklenico in stopil v klet. Janko se je pa ozrl na cesto. Pajk se je vračal s polja. Pri gostilni je zavil na stezo in hotel po bližnjici čez vrtove.

»Matija!« se je oglasil Kotlar. »Pojdi pit!«

»Ne morem,« je odkimal mož. »Mudi se mi!«

»Delo ti ne uide! Kaj se boš branil kot hribovska nevesta!«

»No pa!« je dejal počasi Pajk in odložil pri plotu orodje ter se otresel na pragu.

»Kje pa imaš pijačo?« se je začudil, ko je videl, da so vse mize prazne. Pa Pankrac je bil že v sobi.

»Dva kozarca!« je ukazal kovač. Moža sta pila, krčmar je skušal začeti razgovor. Poskusil je o vremenu, a sta oba trdovratno molčala.

»No,« je dejal naposled, »tebe, kovač, že dolgo nisem videl.«

»Nič hudega!« je menil Janko.

»Mislil sem, da so te že res odpeljali, kakor so govorili.«

»Kdo je govoril?« je butnil Janko. »Najbrže,« je zamolklo dodal, »najbrže tisti, ki me je ovadil.«

Za hip so vsi trije molčali. Kovač je pil. Pankrac je stopil k oknu, da je zagrnil vso luč, kar je je bilo v sobo. Prvi se je oglasil Pajk:

»Pa kdo te je ovadil, kdo?«

»Pošten človek ni bil,« je rezko razkladal Janko. »Če ga najdem, ga ne ubijem, niti udarim ga ne, le v obraz mu pljunem, kakor se spodobi taki duši.«

»Ko bi ga le najti mogel,« je zasmehljivo mislil krčmar.

»Zakaj ne? Čez sedem let vse prav pride in tudi to se bo razjasnilo. Mogoče še prej, kakor bo komu ljubo.«

»Potočan ni bil, bi mislil jaz,« je ugibal Pajk.

»Potočan je bil!« je trmasto zatrjeval Janko.

»Kako to veš?« je zaskrbelo krčmarja v temi.

»Sled imam,« je povedal mirno kovač.

»Sled? Če nas ne vlečeš ...«

»Bosta videla, ko ga dobim ...« je mrmral fant.

Svetloba je ugašala, sobo je zalival mrak. Krčmar je hodil od okna do okna in v njegovih korakih je bila neka skrb, Kovaču se je zdelo, da omahujejo, kakor bi bili pijani. Gledal ga je skozi temo in srce se mu je smejalo. Krčmarjeva upognjena postava se je motala med stoli, zadevala ob nje in se lovila ob zidu.

»Daj luč, da se vidimo!« je zagodrnjal kovač. Brez besede se je krčmar obrnil in odšel v kuhinjo.

»No!« je sunil Pajk fanta.

»Saj vidiš!« je dejal Janko. »V obraz mu poglej, ko se vrne!«

»Ali si prepričan?« je dejal mehko kmet. »Da mu ne delaš krivice! To bi bilo le prehudo, čeprav je ves pasji.«

»Poglej mu v oči!« je ponavljal Janko. Krčmar se je vrnil z lučjo. Za trenutek je vse oslepila, zato jo je Pankrac privil. Nato je pogledal gosta. Zrla sta vanj nepremično in ostro, da se je zbegal.

»Kaj me gledata?« je kriknil. »Ali me še nikoli nista videla?«

»Nikoli še tako natančno!« je rekel kovač. »Tako zelo si nekomu podoben, a se prav ta hip ne morem spomniti, komu.«

»Komu?« je hripavo vprašal krčmar.

»Ne vem,« je skomignil fant. »Moram se še spomniti.«

»Nekaj si hotel povedati,« je šepetal gospodar. »Dobro, da nisi zinil. Zdi se mi, da me še ne poznaš.«

»Vseeno bom nekaj povedal, a zdaj še ne. Ne moreni se še nečesa spomniti.«

Pajk je vstal. Da ima delo, je rekel, zahvalil se in odšel.

»Ostanem pa sam,« je dejal kovač.

Krčmar je zagrnil okna. Janko se je naslonil na mizo, tolkel s peto po tleh in polglasno pel. Pankrac je odšel iz sobe, a se je kmalu spet vrnil. Hotel je nekaj reči, a se je premislil in sedel k peči. Po cesti so škripali vozovi, zvonilo je večernico, med zvonjenje se je mešal lajež psov in krik otrok. Janko je zdaj pa zdaj utihnil in posluhnil. Oči so se mu smejale, ko je gledal krčmarja.

»Kaj si mislil povedati?« je vprašal Pankrac počasi.

»Povedati? Tebi nič novega.«

»Komu sem podoben?« je vstal mož od peči.

»Komu?« Tudi Janko je vstal. Stala sta si nasproti in se merila od nog do glave.

»Ali me bo udaril?« je obšlo fanta. Potem ga je zalila kri in rezko mu je vrgel v obraz:

»Tistemu, ki me je ovadil ...«

Krčmar se je hripavo zasmejal. Bled kot zid se je zasukal in prečudno oživel. Potrepljal je fanta po ramenih in ga potolažil:

»Ovadil te je in kaj je bilo potem? Vse skupaj ni bilo besede vredno. Kaj se repenčiš? Še veliko boš doživel, predno dorasteš. Ko bi samo polovico tega, kar sem jaz, a so drugačni časi in boš več.«

»Ali naj mu pljunem v obraz?« se je spomnil kovač. Kozavi krčmarjev obraz se je tik pred njim režal in obupno zvijal. »Naj ga udarim?«

Vzdignil je že napol roko, a jo je spet povesil.

Premislil se je.

»Drugače te poplačam!« je zamrmral. Vrgel je kovanec na mizo. Krčmar ga je ujel in mu naštel drobiž.

»Kaj te je prijelo danes?« je mrmral.

Janko je zažvižgal in odšel.

Krčmar je strmel za njim in odkimaval z glavo. Nato je privil luč in hotel oditi v hlev, a se je premislil. Stresel se je in jo spet odvil. Sedel je k peči in se zamislil ...

Jutro je raslo nad hribovi in Pankrac še ni zatisnil oči. Težke podobe so vstajale iz teme, dvigale se nekje iz tal, tiščale se ga, a vendar ni ničesar razločil. Napenjal je oči, zdelo se m u je, da tema izginja, tisoč zvezd je zamigljalo pred njim, podobe in zvezde so se pomešale in se začele vrteti, ko se je pa dvignil s postelje, je vse izginilo, le v ušesih mu je prečudno zvonilo. Zlekni I se je po postelji in znova se je pričel plašiti. Na cesti je nekaj zaropotalo, začuli so se koraki. To je Janko. Kaj se ni pravkar zasmejal? In zdelo se mu je, da se je kovačev smeh razlegel po vseh prostorih. Omara ob steni se je zazibala in se zasmejala, šipe v oknih so vztrepetale. Rad bi vstal in pogledal, kdo se je ustavil na cesti. Poskušal se je vzdigniti, a je omahnil na blazine, kakor bi kdo ležal na njem. Moj Bog, kaj niso bile tiste knjige prav zares nevarne? Ali ni prav na svetu tako kakor je? Še orožniki ne branijo več postav, vse se bo zrušilo. Znova je šel nekdo po cesti, prav tako trdo in nerodno je stopal kot Kotlar. Trepetaje je zrl v okna, da jih ne bi prav počasi kdo odgrnil in bi se prikazal bled kovačev obraz in m u zašepetal: O vaduh! Le z muko se je spomnil, da visi zavesa na notranji strani in da je nihče ne more odgrniti. Janko ga je spoznal. Od njega je šel naravnost po vasi, stopil kot ima navado od hiše do hiše in povedal, da je našel človeka, ki ga je ovadil. Kdo neki bi to bil? so se narejeno delali nevedne. Pankrac! je dejal K otlar in odšel mirno in samozavestno kot se spodobi fantu. Jutri ga ne bo nihče več pogledal. Šli bodo mimo gostilne in gledali na drugo stran čez polje. Če jih bo pozdravil, bodo samo prikimali in nekaj zamomljali. V vseh očeh bo bral zaničevanje, sam bo sedel v gostilni in čakal.

Vso noč se je tresel in čutil je, da mu lezejo potne kaplje po čelu. Ko je zazvonilo dan, je butnil k oknu, ga odprl in zajel s pljuči pest svežega zraka. Polmrak je ležal med hišami, nekje za hribom je žarelo nebo. Zdelo se mu je, da stoji nekdo onstran ceste, nepremično stoji in ga opazuje. Napenjal je oči, dokler ni razločil, da je hruška.

»Moj Bog, kaj bom res zbolel?« se je prestrašil ...

S težavo se je oblekel in odšel iz sobe. Motovilil je po veži, dokler ni našel vrat. Omahnil je na dvorišče in se napil svežega jutra.

»Kaj sem večerjal?« se je skušal potolažiti. »Nič takega. Čemu vendar mislim na tisto malenkost.«

Spomnil se je, da se mu je ponoči zdelo, da nekdo bodi okoli hiše. Šel je gledat. Ničesar ni našel. Po cesti je prišel voznik s trami in pokal z bičem. Krčmar se je vzravnal in gledal vsakdanje. Voznik je pozdravil in pristavil:

»Lep dan bo, ne?«

Pankrac je molče prikimal.

»Saj so potrebni, hi!« si je sam odgovoril fant.

Pankrac se je obrnil v vežo.

»Vraga, kaj si z levo nogo vstal!« je zakričal fant za njim.

Pankrac je pobledel, hotel je nekaj reči. Pa glava se mu je povesila in izginil je v gostilniško sobo. Smrdelo je v njej po cigaretah in petroleju. Odprl je okna, nato je šel budit deklo in hlapca. Prav nad gostilniško sobo je že nekdo ropotal. Bila je mati. Pankrac je bil vdovec in ni imel otrok.

Iz zarje je zraslo sonce in vas se je zbudila. Pankrac je hodil sem in tja in oprezoval za ljudmi. Prihajali so mimo in ga ogovarjali čisto vsakdanje.

»Ničesar še ne vedo. Ni jim še povedal ...« se je za hip oddahnil.

Takoj nato se je spet zamislil. Nekoč se bo vendarle začelo. Kovač ni tak, da bi molčal. Zdaj sta se razšla kar tako, drugič bo hujše. Oba ne moreta prestati v Potoku. Potem še Frenk ... Slutnja nečesa novega ga je obšla, strah pred temi mladimi ljudmi ...

Sonce je vroče palilo zemljo.

»Vroče bo,« je dahnil, ko je zrl čez polje.

Pomislil je na večer in obšel ga je spet strah.

»Zaradi tiste malenkosti!« je vzdihnil.

V tesni Frenkovi sobici so sedeli štirje. Frenk je hitel s šivanjem, bila je sobota, Andrej in Janko sta sedela na postelji, Matic si je poiskal pručico.

»Začeti je težko, to je vse,« je ponavljal Frenk.

Andrej je prikimaval.

»Saj to je povsod,« je razkladal Matic. »Od vseh strani bodo padli po nas, ker nimamo botrov. Če se take stvari pripravljajo, je najti bogate botre.«

»Gospoda Trdino ali pa čička,« se je smejal kovač.

»Ker pa botrov ne bo, nas bodo gledali postrani kot nezakonskega otroka. Kdor se tega boji, je boljše, da prej odneha.«

»Misliš?« se je zbudil iz misli Andrej.

»Seveda. Povprašal sem po drugih krajih. Stari ljudje imajo svoje skrbi, zdaj jih pa še mi motimo. Povsod je bilo tako kot pri nas. Poglejte poljansko narodno Slogo. Temu pravijo društvo! Vprašal sem poljanske fante, kdo vodi vso stvar in so mi našteli same gospode. Pa vi ne znate? sem jim rekel. Malo so pomislili, nato so rekli, da se nemara ne spodobi. Sploh pa, da je že dolgo tako in je najbolj prav. Zdaj naj se pa mi oglasimo!«

»Poljancem ne smeš zameriti. Kdor ima denar, ima oblast. Naj začnejo kaj po svoje, le malo naj poskusijo in bodo precej občutili, kaj je kruh. Če ni gospodarske samostojnosti, tudi drugo delo ni možno.«

»Kako tedaj?« je vprašal Janko.

»Možje naj bodo z nami. Zdaj so tako vsi raztepeni. Nekaj jih vleče s Poljanci, drugi poslušajo Pankraca, največ je pa takih, ki delajo sami zase.«

»Seveda morajo tudi stari vedeti o vsem, zakaj, zato društvo ustanavljati, da bomo peli in se smejali, zato ga res ni treba. Pojemo in smejemo se lahko kar na vasi. Delati bomo morali. Kaj nam pomaga sto pesmi, če smo lačni in če njiva ne obrodi. Potem tudi pesem presneto hitro umre ...«

»Kako torej misliš?«

Trije pari oči so se uprli v kovača. Janko si je prižgal cigareto in začel:

»Smejali se boste, a čeprav. Vidite, vsi bi morali pristopiti, potem bi bilo res kot je treba. Koliko nas je fantov? Nekaj čez trideset, ne? Vidite, jeseni bo treba saditi drevje. Zmenimo se, stopimo skupaj, napravimo načrt, in delamo vsi enako. Dobimo novo seme, preizkusimo ga in začnemo vsi z njim. Naročimo mlatilnico, škropilnico, pritisnemo za vodovod. To je gospodarska povzdiga in napredek, ne pa večno govorjenje. Predavanja? To so lepa stvar, človek posluša, od sto ljudi si komaj eden toliko zapomni, da tudi sam preizkusi. Predavanja imajo na Poljani, a ne veš zakaj, ali zato, da se mučijo z ljudmi, ali zato, da poročajo o njih v časopisih. Le pustimo govorjenje pa začnimo z rokami. Smo pač taki, da verjamemo, če kaj vidimo, ne, če samo slišimo.«

»Dobra je ta!« je potrdil Matic.

»Ne smemo pozabiti, da smo kmetje. Zdaj je svet ves razrvan in resno govorijo, da se bo razrušil. Kaj potem? Kdo bo prijel za vajeti? Kje je zapisano, da bi mi nikdar ne smeli imeti prve besede? Če se res svet obrača, moramo nujno priti enkrat na vrsto.«

»To je še daleč,« je odkimal Andrej.

»Daleč ali blizu, povedati se mora tudi to in zraven tudi, da kdor hoče imeti besedo, mora znati delati. V javno življenje bomo morali seči.«

»Politika!« se je namrdnil Andrej.

»Ali se je bojiš? Vsi drugi jo gonijo, mi bi je ne smeli. Politika je danes borba za oblast in včasih ta oblast ni ravno pravična. Ali ni tvoja dolžnost, da krivico pobijaš in pravico povzdiguješ. Ne klobuk pod pazduho in na kolena, temveč glavo pokoncu in moški korak, to je za fanta! Mladina hoče delati in mora delati. Vidiš, na Poljani to vedo. Napravili so mladini pevski zbor, postavili ji oder in zdaj poje in igra in zabava žagarje, gostilničarje, trgovce in otroke. Ali jih pridejo možje kdaj poslušat? Malokdaj. Tisto življenje je tako daleč od naše zemlje, da se da to silno težko dopovedati. Včasih naredijo se kako drugo komedijo. Fante razdelijo v klerikalce in liberalce in se začne boj, da je groza. In če so eni hujši in ne ostanejo nobene dolžni, pravijo temu zmaga. Vsi se pa borijo za napredek, napredujeta pa le sovraštvo in revščina. E, na Poljani to dobro znajo in vedo, da se mladina ne sme združiti.«

»Svinjske stvari imajo res včasih med seboj,« je pritrdil Andrej.

»In vsi so kmetje.«

»Večinoma. Kmetski se vsaj najbolj ženejo. Drugi ostajajo previdno nekje bolj zadaj, da ne bi škodovalo kupčiji.«

»Pri nas tega ne sme biti.«

»Če se ne bomo pustili, ne bo.«

»Zgage so povsod. Še v najstarejših časih niso bili brez njih. Stavim ne vem kaj, da se nam Klavžarjev ne bo pridružil. In še marsikoga bo potegnil za seboj. Da bi on delal, kar bi mu kateri izmed nas svetoval! Nak!«

»Čeprav ga ni!« je hladno pripomnil Andrej.

»Gosposki kmet! Toliko je bil v mestu, da si ga je površno ogledal. In ga misli prestaviti v Potok: lakasti čevlji, mlada kobilica in voziček, radio, lov in vse take stvari. Da bi pa kdaj bral Kmetovalca, ga nisem še nikoli videl.«

»Pustimo ga, saj se bo kmalu izkazalo. Mogoče se ga bo kaj prijelo. Nikogar ne smemo odvračati. Kmalu bo videl, kakšen je naš namen in se bo moral odločiti. Nasprotnike bomo puščali pri miru.« Razgreli so se in vsem so sijale oči. Frenk je odložil šivanje in vstal. Stopil je k oknu in se zazrl v temo.

»Kaj gledaš?«

»Nič!« je dejal. Stopil je parkrat po sobi pa se spet ustavil pri oknu.

»Če ni kdo poslušal?« ga je zaskrbelo. »Hoja se je čula.«

Spogledali so se.

»Nič čudnega bi ne bilo,« je dejal kovač. »Kjer so ovadulii, so tudi vohuni. Potok se je hudo izpremenil ...«

»Bom pogledal,« je dejal kratko Frenk.

»Saj nismo nič takega govorili, ne?« je vprašal Andrej.

»Nič!« je potrdil Matic.

Frenk se je vrnil in povedal, da na cesti ni nikogar, vse je tiho. Le tam gori sredi vasi se nekdo pogovarja, menda so fantje.

»Nihče ni bil!« je dejal Matic.

»Bog daj!« je skrbelo kovača.

Razgovor se ni hotel več razvneti. Misel je rasla iz misli a kot bi ne mogli najti izraza zanje, so obstali srede besede in umolknili. Gledali so se in se smehljali. Ko so se razhajali, je nehote vsakdo pomislil:

»Bog ve, kaj bo iz tega?«

Stopili so v jasno noč, obšla jih je prijetna omamica in vse delo se jim je zazdelo čudovito preprosto in lahko.

Janko je zavriskal.

Osupli so ga pogledali.

»Kdo je vedel, da znaš!« je zamrmral Matic.

»Še huje, če hočeš.«

Na drugem koncu vasi se je oglasil odgovor.

»Malo poglejmo,« je rekel Frenk. »Dosti pa ne, pozno je že.«

Stopil so po vasi in našli fante.

Skozi noč je vzvalovila neskončno lepa:

»Sem šel, sem šel čez gmajnico ...« 

Zvezde na nebu so nehale trepetati in so poslušale. Psi so utihnili. Pesem je motilo le enolično šumenje vode, ki je padala v korito in se razlivala po vasi ...

Pri Pankracu so sedeli ves večer trije ljudje.

»Nekaj kujejo,« jih je nagovarjal Pankrac. »Poderin, ti molčiš, kadar vozi Gantar čez tvoje. Tudi Gantar je pri njih. Zdaj se izkaži! In ti, Lovre, kolikokrat ti je že Matic pretepel Tineta, a? Nace, ti pa dobiš kot sva se zmenila!«

Možje so se vzdignili.

Na cesti so se ustavili in pogledali, če je Pankrac zaprl za njimi. Nato se je oglasil Poderin:

»Če mi se pet let tepta travo, pod okna pa ne bom lazil.«

Obrnil se je in šel čez vrt proti domu.

Lovre je prikimal in potrdil:

»Res ga je Matic pretepel, a je tudi zaslužil. Še sam sem mu jih naložil. Jabolka je kradel, sraka! Lahko noč, Nace!«

Počasi je oddrsal proti domu, zdaj pa zdaj se ustavil in se prepiral sam s seboj.

Nace je ostal sam.

»Vaju je strah?« je zasmehijivo zaklical in šel na delo.

Navsezgodaj je prinesel Pankracu nekaj besed in zaslužil pol litra vina.

Potem ga je poslal Pankrac še na Poljano k županu ...

V.

Starega Gantarja so pokopali. Andrej je že dan za dnem vedel, da se bo to zgodilo, a vendar ga je presenetilo in potrlo. Nekaj dni je hodil okoli hiše s povešeno glavo in brez misli. Oče je odšel, ostal je sam. In to se je zgodilo prav v teh dneh, ko z vseh strani sili v hišo stiska. Jokati ni mogel. Strme je gledal, ko so zasipali očetov grob, molče je poslušal, ko so sosedje ukrepali, kako se bo zdaj vse obrnilo. Vsi so bili edini v tem, da mu morebiti vsaj zemlja s hišo ostane. Če sploh ostane.

Andrej je mislil svoje. Od vseli tegob razbičano srce ni verjelo nikomur. Ždel je ves dan pri oknu in gledal v sončno polje. Prav nič ni mislil, ali bi se lotil dela, ali pustil vse skupaj. Zrl je v drevje in poslušal kako je šumelo, brezskrbno so trepetale veje in sonce se je smejalo skozi liste.

Dan po pogrebu je prišel Pankrac. S sladkim glasom je pričel praviti, kako je hudo na svetu. Potem še o očetu. Dober človek je bil, zdaj je malo takih v Potoku. Seveda, nesrečo je imel. No, tu se ne da pomagati. Mogoče se da pomagati s kupčijo. Lahko bi dobro prodal. On je na primer pripravljen kupiti tisto njivo za krčmo. Dva tisoč bi dal kot nič zanjo.

Andrej se je zbudil iz misli. Številke so zaplesale pred njim.

»Dva tisoč ...« je zamrmral.

»Dobra cena!« je dejal Pankrac. »Zlasti za današnje čase. Razume se, da bi obračunala pri dolgu.«

»Pri kakšnem dolgu?« je dejal Andrej.

»Tako, saj ni nič takega, oče je bil včasih v stiski in kot bližnji sosed sem mu bil zmeraj na razpolago. Seveda, kar tako ne morem pustiti. Saj imam dolžno pismo ...«

Izvlekel je iz listnice listino in mu jo pokazal. Andrej jo je preletel z ognjenimi očmi.

»Tri tisoč!« ga je streslo.

»Da, in obresti,« je opomnil krčmar ter vzel pismo in ga spravil.

Andrej se je truden naslonil na posteljo.

»Koliko znesejo?«

»Čez dva tisoč bi bilo, a naj bo. S starini sva bila prijatelja. Če mi daš dva tisoč obresti za teh pet let, sem prav zadovoljen. Saj veš, kako je, kadar človeku manjka denarja. Kar tako mu ga nisem mogel dati, zmenila sva se po petnajst od sto.«

»Petnajst od sto ...« se je hripavo zasmejal fant.

»Človek mora živeti,« se je branil krčmar.

Povedal je še nekaj tolažilnih besed, nato je odšel, češ, da ne ve kaj delajo doma brez njega.

Andreja je obhajala bridka jeza, ko je videl nizko krčmarjevo postavo, kako se je motala čez cesto. Za hip ga je obšel kes, čemu ga ni preprosto vrgel iz hiše. Pa zamahnil je z roko:

»Pride še čas!«

Sam ni vedel, kako bi se to zgodilo, a tesnobna zamišljenost ga je počasi zapuščala, dokler ni sedel k mizi in začel računati.

Dvanajst tisoč pet sto je bilo dolga v posojilnici. Tudi obresti so bile prištete. Ta dolg je očeta najbolj mučil, ker ga je imel zmeraj pred očmi. Potem stari dolg pri Trdini. Vsako leto je peljal oče za obresti dva voza krcljev na žago. O tem dolgu Andrej ni imel pojma. Zdelo se mu je, da mora biti hudo velik. Bil je še iz vojnih let, ko je oče ležal ranjen v bolnici v Budimpešti in niso imeli ničesar, da bi mu poslali. Andrej je listal po starih koledarjih, a ni mogel najti nobene opombe o dolgu. Postajal je radoveden in začenjalo ga je tudi skrbeti.

»Vsako leto dva voza krcljev znese najmanj dve sto, tri sto dinarjev. Takoj popoldne se odpravim k Trdini.«

Potem še Pankračevih pet tisoč. Zazeblo ga je, ko je sešteval.

»To ni mogoče, to ni mogoče,« si je šepetal.

Dvignil se je in odšel iz hiše.

»Drug za drugim prihajajo!« je prebledel.

Na cesti se je ustavil voziček. Z njega je skočil gospod Boštjančič. Oziral se je na vse strani in oči so se mu zadovoljno smejale. Ko je prišel do hiše in ugledal Andreja, se je ustavil, malomarno pozdravil in dejal:

»Kaj boš sedaj, fant? Ali si že pomislil?« Andrej je molče skomignil z rameni.

»Le premisli,« je dejal trgovec, »dolga je zate preveč, da bi se ga rešil. Mogoče boš moral prodajati.«

»Bom videl,« je jeknil fant.

»Premisli, premisli!« je momljal Boštjančič. Obmil se je in odšel čez vrt, stopil v hlev, ogledal hišo od vseh strani, tu in tam potipal zid in potresel kako desko. Andrej ga je smehljaje gledal. Boštjančič se je zasopljen vrnil ter kakor mimogrede povedal:

»Staro je že vse, dosti ne boš dobil, kar prodaj, če najdeš kupca.«

»Bom premislil,« je dejal fant trmasto.

Boštjančič mu je pokimal ter sedel na voziček. Pognal je, a se je ustavil že pri Pankracu. Andrej ga je videl.

»Bog ve, komu sem v napotje?« ga je obšlo.

Sončen dan mu je dajal novega poguma. Ko je gledal čez polje, je popolnoma pozabil na dolgove.

»Treba bo na delo. Danes ne pojdem na Poljano, saj je tudi jutri še čas. Sam ne bom zmogel, nekaj ljudi moram dobiti.«

Na pragu ga je klicala mati. Sama sta ostala. Mlada dekla je tik pred očetovo smrtjo odšla.

Gantarica ni vedela, kako je z gruntom, le zdelo se ji je, da ni vse prav.

»Dosti je žalosti, čemu bi ji še to pravil?« si je mislil Andrej.

Mati se je oveselila, ko je videla, da je spet tak kot včasih. Sedla sta v hiši, kakor da nimata drugega dela sredi sončnega dneva. Solze so se posušile. Iz težke žalosti se je zbudila spet skrb za zemljo.

»Kaj boš, Andrej?« je ječala mati. »Delavcev bo treba.«

»Bom pogledal po vasi. Okopavati bo treba. Mogoče dobim koga že za jutri.«

Potem je razložil še drugo. Par volov bo najbrže šel. Čemu bi jih redil čez zimo. Ko najhujše podelajo, jih odžene. Tri krave bodo tudi preveč. Prašičev ne bodo smeli klati doma.

»Vse boš obrnil,« je majala z glavo mati.

»Kolikor bo prav. Zaradi dolga namreč. Potrpeti bo treba vsaj to leto, dokler se kaj ne izpremeni ...«

Sedela sta nekaj časa tiho. Zdaj pa zdaj je mati globoko vzdihnila, kot da jo tišči težko breme. Vsi lepi dnevi, ki jih je preživela z umrlim možem, so šli mimo nje. Zdaj ni mogla razumeti, da se bo vse zrušilo. Tiho je zašepetala:

»Pa bi se oženil, Drejc!«

Fant se je hripavo zasmejal. »Ravno sedaj! Preklicano bi bila neumna, ki bi me marala. Tudi nočem, da bi pravili, da sem se zaradi denarja.«

Stare rane so se zbudile. Spomnil se je Maričke in stisnil zobe. Skušal se je potolažiti, da je zdaj prav za prav vseeno, da je boljše, da sta se razšla.

Nemiren je vstal in pogledal za delom ...

Proti poldnevu se je prikazal kovač. Počasi je zavil proti hiši in se oziral po vrtu.

»Boš tudi ti kupoval?« je dejal grenko Andrej, ki je prišel iz hleva.

»Kupoval? Kaj boš prodajal? se je čudil Janko.

»Menda ne bo drugače,« se je umikal fant.

»Tako hudo pa menda še ni!« je zrastel kovač in stopil bliže. »Sicer je res, da se Boštjančič nekaj vlači po Potoku, a če ne prodajaš, ne more nihče kupovati.«

»To je vse res!« je vzdihnil fant.

»Ali si že preračunal vse?«

Fant je prikimal.

»Le za Trdino ne vem,« je dostavil.

Šla sta v hišo in kovač je začel listati po starih papirjih. Majal je z glavo in računal.

»Oče je bil čuden človek,« je dejal naposled. »Tu mora biti kaka napaka. Prehudo se pač ni zadolžil v tistih časih. Toda to, da vozite vsako leto krclje za obresti...«

Spogledala sta se. Andrej je umaknil oči in dodal:

»Bog ve, kako je ...«

»Pojdi gledat!« se je vzdignil kovač. »Dokler tega ne veš, je vse drugo zastonj. Pojdi in plačaj!«

»Plačaj!« se je zasmejal Andrej. »Kako naj plačam, če ni denarja!«

Kovaču so čudno gorele oči. Stal je sredi sobe in prsti so mu trepetali. Drzno je zastavil nogo in hotel nekaj reči.

»Denarja ni,« je izjecljal. Zazvonilo je poldan. Gledala sta se in molčala.

»Plačati moraš in denarja ni,« je vrelo v kovaču. Nenadoma se je zganil. Zgrabil je klobuk in zaklical:

»Čakaj!«

Andrej je gledal za njim. Tesnoba je izginila iz njegovega srca in zazdelo se mu je, da se bo nekaj uredilo. Dosti sicer ne, številke so bile pretežke.

»Da,« je vzdihnil, »ko bi bili to Potočani! Toda s Poljanci se ni šaliti ...«

Mati ga je iskala, naj gre jesti. Ubogal je in šel, a ni mogel spregovoriti niti besedice. Janku se zdi, da ni vse v redu. Mogoče ima prav. Treba bo le stopiti in pogledati, kaj je z dolgom ...

»Kaj boš popoldne?« je silila vanj mati.

»Ne vem,« se je branil. Ni se še mogel odločiti.

»Okopavati bo treba,« je mislila starka, a fant je ni poslušal. Vzdignil je sicer glavo in jo pogledal s široko odprtimi očmi, a se je videlo, da misli na nekaj drugega.

Takoj po kosilu se je vrnil kovač.

»Pojdeš?« je vprašal.

Andrej je prikimal.

»Na!« je privlekel iz listnice par stotakov.

»Kako?« ga je pogledal fant.

»Trdini plačaj! Misliš, da je kaj več? Bog ne daj! Na vsak način moraš plačati, ne daj se odgnati. Pa pobotnico zahtevaj!«

Andrej ga je še zmeraj začudeno gledal:

»Kje si dobil denar?«

»Ne zijaj! Nekaj je mojega, nekaj je dal Frenk. Trdine ne poznaš, ker si še premlad. Le napravi se!«

»Moj Bog!« je šepetal mladi Gantar.

Stopil je v vežo, vrgel si v obraz perišče vode in se obrisal. Mimogrede se je počesal, oblekel se in vzel klobuk. Kovač ga je čakal pred hiso.

»Za vasjo pojdi! Boljše, če te ne vidijo!«

»Dobro, dobro,« je ponavljal in zavil čez vrt.

Kaj se kovaču tako mudi? Trdina je res volk, a tak menda spet ni, da bi ga radi tega davil, saj je najbogatejši izmed vseh Poljancev. Če je res tako malo, da bo s tem opravil, mu ostane še vedno sedemnajst tisoč.

Gledal je v zoreče žito in računal, koliko bi vrglo, če bi bilo njegovo. S krompirjem ne bo dosti, preveč ga je segnilo. Če bi se živina vzdignila ... Ali pa les ...

Sonce se je upiralo v hrib in ga opojno mamilo. Zahotelo se mu je prostosti in veselja, pretegnil je roke in hotel zavriskati, a se je tisti hip vzdignil izza kapelice star človek in zadrsal na cesto.

»Ožbolt!« je kriknil mladi.

»Seveda,« je potrdil starec, ustavil se in ga pogledal postrani. »Pa kam greš?«

Andrej se je spomnil kovačevih besed in je zamahnil z roko kar tjavendan.

»Nekaj opravkov imam. Kako pa vi?«

Ožbolt se je odkašljal, nato je začel o vremenu, ki ni nič kaj pravo, preveč je bilo dežja in zdajle je že soparica. Fant mu je prikimaval in sta šla proti Poljani, čenčala o malenkostih in mislila vsak svoje. Drug drugemu se nista hotela izdati. Starec je drsal in težko sopel, tožil je, da ga zadnje dni drži naduha, fant ga je pa prehiteval in vendar ni mogel naprej.

Malo pred Poljano se je Ožbolt ustavil:

»Malo moram počivati. Kar pojdi svojo pot in pusti me, čemu bi se mudil zaradi mene.«

Krenil je s ceste k starim macesnom in legel v senco.

»Pa pozdravljeni!« je zaklical Andrej.

Zavil je na Poljano. Sredi vasi na križišču se je ustavil. Ali naj bi šel najprej k Boštjančiču? Kdo ve, če bi bilo boljše. Odločil se je. Naj bo kot sta rekla s kovačem. Zavil je proti Trdini. Pri fari je udarilo dve.

»Ravno prav!« je zamrmral.

Stopil je v visoko hišo. V veži prvi hip ni ničesar razločil, nato je začel hoditi od vrat do vrat. Na enih kmalu od začetka je bil star napis »Pisarna«. Potrkal je. Nihče se ni oglasil. Potrkal je drugič, spet zastonj. Pritisniti na kljuko se ni upal. Čakal je, da bi kdo prišel od kod.

»Čudna hiša,« je mrmral. »Kaj ni nikogar doma?« Strmel je po kamenitih stopnicah, če se kdo prikaže. Ogledoval je lepo poslikane stene, štel plošče v tleh in premišljeval, kako bi rekel, da bi bilo vse dobro in prav. Potem je še enkrat potrkal. Zdaj so se odprla neka vrata, starejša ženska je pogledala skozi nje in dejala:

»Kaj bi pa radi?«

»Ali gospoda ni doma?« se je odkril Andrej.

»Ne vem,« je odgovorila. »Kaj mu hočete?«

»Denar sem prinesel.«

»Denar?« Oči so se ji zasvetile. »Bom pogledala.« Stekla je po stopnicah v prvo nadstropje in se kmalu vrnila z gospodom. Gospod Trdina je prišel golorok, mencal si je oči, ravno je nekoliko zaspal.

»Kaj bo dobrega?« je dejal prijateljsko.

»Dolg sem prišel plačati,« je povedal fant mirno.

»Dolg? Čegav pa si?«

»Gantarjev iz Potoka.«

»Gantarjev? Pa si kaj dolžan?«

»Bo že kaj, le poglejte!«

»Seveda, seveda!« je kimal gospod. »Kar poglejva!« Šla sta v pisarno. Trdina je vzel iz omare debelo knjigo in začel iskati. Dolgo je iskal.

»Krelje smo vozili za obresti,« je razložil Andrej.

»Aha, aha!« se je spomnil Trdina. »To je tisti stari dolg.«

Vzel je drugo in potem je takoj našel. Gledal je v knjigo, gledal Andreja, potem se je nasmejal:

»Kaj se ti tako mudi?«

»Plačal bi rad,« je rekel fant. »Zdaj imam denar, pozneje ga ne bo.«

»Kaj nisi tudi v posojilnici dolžan?« je mrmral gospod in gledal nekam skozi okno.

»Tudi nekaj.«

»Plačaj najprej tam. Meni se ne mudi. Ne bom te gnal z grunta.«

»Tudi tam bom plačal. Za oboje se mi mudi.«

»No!« je kratko rekel gospod ter še enkrat pogledal v knjigo. Malo je okleval, nato je zamolklo povedal:

»Štiri sto dinarjev! Imaš denar?«

Fant je molče izvlekel listnico, vzel iz nje štiri stotake in jih položil na mizo.

»Prav!« je pokimal Trdina in spravil denar. Zaprl je knjigo in jo položil v omaro.

»Torej pozdravljen!«

Fant je odkimal.

»Dajte mi potrdilo!« je rekel.

»Čemu ti bo?« je bruhnil gospod.

»Taka navada,« je trmasto pravil Andrej. »Na svetu se marsikaj zgodi, nikomur ni verjeti.«

»Za štiri sto dinarjev,« je mrmral Trdina in iskal papir.

»Čeprav za kovača!«

Fant je spravil pobotnico in se nasmejal: »Zdaj pa pozdravljeni!«

Trdina mu je prikimal in sedel za mizo.

Ko je prišel Andrej na cesto, se mu je zazdelo, da je sonce prečudno toplo in veselo. Za štiri sto dinarjev taka skrb! Bog ve, kolikokrat so bili že preplačani! Zdaj je konec žlahte, Trdina! Smejalo se mu je samo, ko je pomislil, da ima zdaj jasne račune. Da, kovač je že vedel, kako je s stvarjo. Kaj ga šetišči? Posojilnica? Tam ni mogoče obračati. Noge so se mu kar same obrnile skozi vas. Bela cesta se mu je smehljala, od vseh hiš je raslo veselje. Rože v oknih in vrtovih so ga mamile, da bi stopil in katero kar mimogrede odtrgal.

»Pri nas jih pa ni,« je pomislil.

Srečal ga je Petranov France.

»Kaj te pa nosi tod?« se je začudil.

»Opravki,« se je smejal Andrej.

»Ti, v nedeljo se oglasimo pri kovaču, povej mu!«

»Glej, glej!«

»Nekaj se pomenimo! Pa zdrav!«

Odhitel je mimo hiš na polje.

»Ta in še nekaj jih je, kar je dobrih. Vsi drugi vlečejo po starem. Jutri bo lepa nedelja!« je presodil po nebu.

Pred Boštjančičevo trgovino je sedel na klopi stari Ožbolt. Ko je zagledal Andreja, je osupnil, fant se je pa zasmejal:

»Glej no, kaj sva spet skupaj!«

Starec je bil v zadregi, a je vseeno priznal, da čaka Boštjančiča.

»Nekaj sem prinesel. Viš, hudi časi so, no, zdaj se bom menda rešil.«

Andrej je sedel:

»No, prinesti mu ne morem nič. Le vprašati sem prišel, če bodo kaj pritisnili.«

»Seveda, zdaj, ko je oče umrl.«

Ožbolt se je razgrel in začel praviti, da niso več časi, kot so bili svoje dni. Grunti gredo kot nič. Vse je bolno. Kar človek prime, vse se mu podere. Blagoslova ni več. Ali je Bog zapustil ljudi ali so ljudje Boga, nekaj se je zgodilo, tisti stari red kot je bil včasih se je izpremenil.

Čez četrt ure je prišel gospod Boštjančič.

Ožbolt je vstal in pozdravil.

»Kar z menoj, kar z menoj!«

Andrej je počakal v veži, starec je stopal za Boštjančičem v pisarno.

Minilo je precej časa. Andrej je že neštetokrat prečital vse napise o uradnih urah in o obrestovanju. Premeril je vežo po vseh straneh in postajal je že nestrpen, ko se je Ožbolt vrnil. Gledal je v hranilno knjižico in majal z glavo.

»Ste opravili?« je dejal in se prerinil mimo njega.

»Kaj boš povedal?« se je vzdignil Boštjančič.

»Zaradi dolga,« je bil v zadregi fant, »kako bo zdaj? Kdaj bo treba plačati?«

»Plačati? Zmeraj, kadar prineseš.«

Le s težavo je razložil Andrej, kaj bi rad vedel. Boštjančič se je čudno smehljal in trkal po mizi.

»Bodi brez skrbi! Tako na koncu tudi nisi. Zaenkrat, zaenkrat te pustimo pri miru. Bomo videli, kako boš gospodaril. Le pljuni v roke.«

»Ali se vse ujema?« je hotel vedeti fant in izvlekel knjižico.

»Zakaj bi se ne?« je rekel Boštjančič in odprl knjige.

Andrej je potrpežljivo čakal.

»Vse je v redu,« je povedal gospod.

Andrej se je oddehnil.

»Hvala lepa!« je rekel. »Človeka skrbi, če ni kje kakšna napaka.«

»To je nemogoče!«

Andrej se je opravičil in odšel. Njegov korak je postal trden in oči jasne. Vedel je, da bo moral delati, delati več kot delajo drugi. Pred vasjo je dohitel Ožbolta.

»Kako ste opravili?«

»Težko je, težko, nosim in nosim, a se kup noče znižati.«

»Kaj bo vam, dosti ne bo treba!«

»Še dve sto, še dve sto in jaz sem star, fant, star!« Andrej se je nasmehnil.

»Dve sto dinarjev, to ni nič!« ...

Sredi potoka je srečal Maričko. Ni ga pozdravila, umeknila se je k hiši, ko sta šla z Ožboltom mimo.

»Ali si postala prevzetna!« se je ustavil fant.

»Kaj mi hočeš?« ga je pogledala.

»Nič, brigaš me! Le tako tiho ne hodi mimo!«

»Čeprav! Zase skrbi, saj imaš zadosti dela!«

»Dosti, dosti, še preveč! Takega dela nima vsakdo. Viš, pa se ga ne bojim! Pa Pepeta pozdravi!«

Pogledala ga je ostro, a čudno žalostno in odšla po vasi. Fant je skomignil z rameni in dejal Ožboltu:

»Zdaj se vsega tega ne bojim!« Starec je pokimal.

»Če boš zadosti znal, boš prestal.«

»Bom!« je potrdil fant ...

VI.

V nedeljo popoldne je ležalo na vrtu pri Frenku deset fantov. Zleknili so se po zeleni travi in si podložili roke pod glavo. Polglasno so peli in se pogovarjali o vseh stvareh. Zdelo se je, da so se slučajno sešli na nedeljski pogovor. Frenk je ležal na travi in polglasno pripovedoval:

»Ne gre, da bi vse obešali na veliki zvon. Preveč nas je. Pankrac hodi ves čas pred hišo sem in tja in gleda na to stran.«

»Kaj nam hoče Pankrac!« je zamahnil eden izmed fantov.

»Tisto je res. Toda vsaka stvar ima prijatelje in sovražnike. In mi bomo imeli zadnjih Več kot prvih.«

Razvneli so se v nekaj čisto vsakdanjega, prerekali se, dokler ni dejal Matic kratko:

»Pustimo to! Zdaj smo menda vsi.«

Spogledali smo se. Deset jih je bilo, sedem Potočanov, dva Poljanca in eden z Vrha.

»Kaj bomo torej?« Frenk se je odkašljal:

»Kar po domače! Da nas povsod grize stiska, to že vemo. Davki, dolgovi, nizke cene in se slabo vreme. Kje je krivda, je zdaj vprašanje, ali so drugi vse obrnili, ali je to naša napaka.«

»Menda bo vsakega nekaj«, so pripomnili nekateri.

»Da, bo že res. Vsaka stvar raste od spodaj navzgor. Prej ko hočemo druge popravljati, moramo biti sami dobri. Kaj mislite?«

»Pravijo, da je treba najprej pred svojim pragom pomesti«.

»Torej začnimo. Treba bo salamensko pljuniti v roke. Kdo danes gospodari v fari? Trije, štirje! Zakaj drugi ne? Ker ne znamo. Pravite, da je za to potrebna oblast, denar? Kdo pa je dal tem ljudem oblast in denar? Mi sami. Niti prosili nas niso, včasih smo jih prisilili. Zdaj je seveda narobe, a kar čez noč se ne da izpremeniti.«

»Kaj bomo mi izpreminjali, ko nič ne pomenimo! Kar okoli sebe poglej!«

»En sam seveda ne, vsi skupaj pa. Boš videl čez čas.«

Oglasil se je Petranov France:

»Ne vem, kako je to, tudi tam, kjer je kaj skupnega, pridejo tisti ljudje do prve besede. Malo je treba pogledati po Poljani in se vidi.«

»Tega so krivi ljudje sami,« je pravil Frenk, »ljudje mislijo, da nihče drugi ne zna česa kot taki ljudje in jih rinejo na prva mesta. Ko bodo prišli ljudje do spoznanja, se bo to izpremenilo. Ljudi je treba izobraziti.«

»Seveda,« se je razvnel Matic. »Govoriti je treba. Beseda največ zaleže. Vsaka drobtinica lahko odpre oči. Pa brati je treba. Janko, ti nam boš dajal knjige!«

»Kje naj jih pa jemljem? Vse sem razdal in drugih ne morem dobiti. Takih knjig nam manjka.«

»Vse bi morali razburkati. Ljudje čakajo na božjo pomoč. Bog ne bo pomagal, če sami ne začnemo z delom. Kar preštejte hiše v Potoku, ki so brez dolga! In kdo je plačal davke? Res je nekaj takih, ki so sami krivi. Pravdarji in pijanci so sami sebi grobokopi. To gre vse eno iz drugega. Prej se ni nikoli čulo, da bi se mož in žena prepirala, zdaj se jih je že nekaj razšlo. Poleg tega nihče ne misli korak predse. Za Pankraca ni nikomur žal denarja, za knjigo pa. Pride ciganka v vas, meče karto in vse dere za njo. Cel teden ne govorijo drugega. Kar poglejmo si v obraz: tako so nas naučili očetje: piti, metati karte, zabavljati in razsajati ponoči. Če smo se tu zbrali, se nismo kar tja v en dan, temveč, da si odpremo oči. Ali ni tako?«

Nekaj jih je molčalo, nekateri so pritrdili.

»Grenko je, tolči po samem sebi, a ni druge poti. Manjka nam denarja. Na cesti ga ne bomo pobrali. Iščimo! Trgovci zahtevajo dobre pasme, mi prodajamo koščene buše. In kaj je s prašiči in jajci. Naša zemlja je dovolj velika, da lahko nasiti vse ljudi, le vsak košček je je treba obdelati. In to se ne da kar tako mimogrede in na tak način, kakor so delali stari očetje. Novi časi, novo delo. Naučimo se kmetovati, naučimo se prodajati in bo več denarja. Kmetska moč bo zrasla z blagostanjem. Pota moramo pa pripraviti mi.«

»Ti misliš na gospodarstvo,« je segel vmes Petranov, »ti hočeš vse od spodaj navzgor. Kaj pa narobe, ali bi ne bilo tudi dobro? Kmet naj bi dobil oblast v roke in ravnal postave in zemljo.«

»Tako, tako!« so prikimali nekateri. Frenk se je zasmejal:

»Do oblasti se ne pride preveč nalahko. Najprej je treba imeti ljudi in močno gospodarsko ozadje. Kdo bo dal beraču oblast v roke? Združiti se je potreba, napraviti najprej temelje in šele potem graditi naprej. Tudi tvoje bo prišlo, France, in mora priti, zakaj ves napredek nima pomena, če ti ga ravna drugi in navadno v svojo korist. Pa to se zgodi potem samo ob sebi in mirno, nihče se ne začudi. Najprej uredi svoj dom, nato šele misli, da boš kdaj župan ...«

»Prav!« so pritrdili vsi. Nekaj časa so molčali in mislili vsak svoje, nato je dejal eden:

»Pa bi šlo vse to pri nas? Poglej Potok! Kdo ima besedo? Kako hočeš to zanesti med ljudi? Ali misliš, da ti bodo verjeli?«

»To je že res,« je zamišljeno potrdil Frenk. »Nam ne bodo verjeli, dokler jim prav do zadnje besede vsega ne razložimo. Če pride Boštjančič, Trdina ali pa čiček in pove prav isto, bodo vsi drli za njim. Na to moramo biti pripravljeni. Sicer pa ni treba, da bi bili vsi z nami. Mlade je treba dobiti, stari bodo tako samo godrnjali. Potem pojdemo pač od hiše do hiše, brez trpljenja ni zrasla še nobena dobra stvar.«

Spet so se razvneli in začeli presojati ljudi. Šli so v mislih od grunta do grunta in šteli. Dobra tretjina bi jih delala z njimi. Trudne oči so se razgibale j n se iskrile. Frenk je izvlekel papir in razkladal, kaj bi se lahko napravilo. Kovač je mahal z rokami in dopovedoval Petranu, kako naj napravijo poljanski fantje. Potem pridejo še dekleta. Za začetek, ko bodo še viharni dnevi, naj stopijo na dan samo fantje. Nekaj bo treba ustanoviti. Niso si bili še čisto na jasnem, kaj naj napravijo, zadrugo ali društvo. Roke so jih srbele, na vseh koncih bi radi prijeli. Kovač je svaril. Počakati je treba, da se prvo navdušenje poleže. Frenk je vlekel iz žepa pravila, vse je sililo vanj in hotelo vedeti, kako in kaj.

»To je samo primer!« se je branil fant. »Saj še ničesar ne vemo, niti se nismo natančno dogovorili. Kar na nos na vrat ne moremo začeti.«

»Saj smo vsi za to,« so se oglasili. »Čemu toliko govorjenja? Vsak pripelje najmanj še tri.«

»Sami delali, sami gospodarji. To bo lepa stvar. Kar začnimo!«

»Dobro!«

Prav takrat sta zavila okoli ogla Pankrac in Klavžarjev Pepe. Pepe je kadil in je bil nekoliko v zadregi, krčmar se je pa smehljal. Fantje so se spogledali in nekateri so skočili pokoncu. Maticu je nehote ušel zasmeliljiv klic.

»Pa vas je veliko!« je dejal Pankrac. »Slišal sem, da ste se zbrali zaradi napredka naše vasi in koj sem si mislil, glej, tudi ti si za tako stvar, Pankrac. Saj me menda ne boste zapodili.«

Frenk je zardel.

»Prav za prav smo tukaj sami fantje.«

»Nič hudega, saj vdovec tudi ni dosti drugega. Kvečjemu, če morda kaj prikrivate!«

»Nič ne prikrivamo! Kar naprej, fantje! Vseeno je, če se danes raznesejo naše besede po fari ali pa jutri!« je zrasel kovač.

»Misliš?« ga je srepo pogledal krčmar.

»Naprej!« se jih je oglasilo nekaj.

Pepe in Pankrac sta se naslonila na staro hruško in poslušala. Frenk je znova začel govoriti. Razkladal je o delu in o izobrazbi, ki jo bodo morali vsi doseči, da bodo dosegli svoje cilje.

»Cilje, kakšne cilje?« je momljal Pankrac.

Nihče se ni zmenil zanj. Znova se je začel razgovor. Ker so mislili, da bi predolgo trajal, da bi vse pretehtali, so določili Frenka, Matica in Petronovega Franceta, naj do druge nedelje premislijo, kaj je najprimernejše.

»Ne razumem vsega,« je dejal Pankrac in majal z glavo. »Vi delate za napredek in hočete opraviti vse sami. Tega vam ne verjamem. Potem bi kar k poljanski Slogi pristopili. Čemu novo društvo? Zdi se mi, da je nekdo za vami. Kaj bi prikrivali, kar povejte!«

Fantje so ga začudeno gledali, nato so se začeli smejati. Pankrac je še zmeraj majal z glavo.

»Dolgo že nisem bil na Poljani. Ju tri pa pojdem in bom vse poizvedel. Menda vas je gospod župnik naučil, kaj ne? Nič ne prikrivajte! Mogoče pa gospod Čiček. Ali pa Boštjančič ...«

»Bodite brez skrbi, Pankrac, nobeden ni za nami,« je dejal resno Frenk.

»Mi hočemo ravno ljudi pripraviti, da bodo začeli sami delati.«

»Vi, sami?« Krčmar se je začel smejati in Pepe se m u je pridružil. Ko sta oba zagledala deset srditih obrazov, sta umolknila.

»Izpremenilo se bo, izpremenilo,« je godel Matic. »Vse pijavke bomo odrinili od krvi.«

»Pijavke? Kakšne pijavke?« je vprašal krčmar s stisnjenimi zobmi in nekoliko bled.

»Tiste, ki živijo od naših žuljev,« je kratko povedal fant. »Vse tiste, ki so na svetu nepotrebni.«

»Kdo je nepotreben?« Nastala je tišina, nekateri so vstajali in čakali odgovora. Matic se je počasi vzdignil, si pogladil hlače in skomignil z rameni:

»To je težko reči. Kakor se vzame. Predvsem vsi mešetarji, ki od nas kupujejo in prodajajo dalje. In se marsikdo, ki jim je podoben.«

»Tudi jaz, ne?« Krčmar je bil ves rdeč in je stiskal pesti.

»Zakaj pa ne? Vino je navsezadnje za nas nepotrebno. Drugega pa tako nimaš.«

»Čakaj!« Pankrac se je obrnil in hotel oditi. Pepe ga je potisnil nazaj:

»Kaj se boš jezil! Pusti revčke, saj ne vedo, kaj delajo.«

»Vedo, vedo, dobro vedo!« se je oglasil kovač. »Kje pa je zapisano, da mora biti zmeraj vse kot je. Drevje raste, zdaj je mlado, da ga vsaka sapa upogne, čez nekaj let je drevo, da se ljudje po njem ravnajo. Kot drevo, tako druge rastline. Vse se razvija in izpreminja. Še sonce ne stoji zmeraj na istem mestu. Le pri nas naj bi bilo tako. He, Pankrac, preveč spiš, svet se ti je izmuznil iz rok.«

»Naj se izpreminja, kolikor se hoče, berači ne bodo nikoli ukazovali,« je končal krčmar, prijel Pepeta za ramena in sta odšla.

»Hvala!« so se smejali fantje. »Pa ne mislita preveč na to, da ne zbolita!« Sonce je ugašalo za Liscem, ko so se razhajali.

»Začeli smo dobro,« je mislil Matic. »Zdaj bo treba gledati za ljudi.«

Spremili so Poljanca do konca vasi in tam zapeli. Možje, ki so jih slišali, so se čudili, Pankrac in Pepe pa ne.

Andrej je hodil po dolini in poizvedoval po cenah. Mati se je jezila. Puščal je delo dninarjem, odhajal navsezgodaj in se pozno vračal. Sredi noči je še gorela pri njem luč, nerodna roka je drsala po papirju in računala. Po treh dneh je kratko povedal materi:

»Prodal bom!«

»Kaj?« se je začudila.

»Strmeč. Težko bo, a ne gre drugače. Vsaj Pankraca se bom rešil.«

»Moj Bog!« je zastokala Gantarica. »Kako boš brez Strmca?«

»Nekoliko odleže gmajna. Mogoče se bo kaj izpremenilo.« Začela mu je prigovarjati, a fant se ni udal.

»Dva kupca imam. Zdaj je prilika, jutri je ne bo več.« Pogodil se je z Žagarjem iz Doline za deset tisoč. Hodila sta po bregu, štela smreke in oba sta bila zadovoljna.

Ko je Andrej povedal o kupčiji Frenku in kovaču, sta se fanta zamislila.

»Prav za prav je premalo, toda zaradi časov ...« je odločil Janko.

»In denar?«

»Polovico takoj, polovico čez teden dni.«

»Dobro!« sta mu stisnila roke.

A zadnji dan bi se Andrej kmalu premislil. Ob desetih bi moral biti v trgu zaradi pogodbe in prepisa, a je odšel od doma ob prvem svitu. Na Strmcu je krenil s ceste v gozd in se ustavil. Nikoli mu še ni bilo tako čudno pri srcu. Strmec je bil očetova velika skrb, nikoli ni pozabil nanj. Nekje v srcu se je vzdignilo očitanje, zakaj je prav tu zastavil nož. Hotel je potlačiti rastoči nemir, a v notranjosti je zmeraj bolj kljuvalo, dokler ga ni premagalo.

»Vražji svet!« je zaklel in zaškripal z zobmi.

Stopal je od drevesa do drevesa. Žagar bo napravil dobiček. Vse bi bilo prav, le tega se ni smel domisliti, da bo čez nekaj mesecev hodil tod mimo in ho ves breg izsekan in pust.

»Ne prodam, ne prodam!« je vzdihnil. Lezel je v breg in pred njim so rasli spomini. Ko je bil še otrok, je iskal gnezda v visokih smrekah. Zdaj je dorastel in smreke se mu ne zdijo več tako visoke. Tu nekje na stezi si je zlomil nogo vol, komaj so ga spravili domov. Davno je že tega, le medlo mu je še v spominu materin jok. Takrat se je nemara začelo. Prišel je do vrha in na preseki se mu je odprl razgled. Sedel je na porobek in se zagledal v dolino. Daleč pod visokimi hribi je jezero. Sem in tja se blešči voda, večinoma je usahnila. Spomni se, kolikokrat je že gledal od tu, zlasti v tistih časih, ko je bil oče na vojni.

»Ne prodam!« se je odločil za trdno.

Povesil je glavo in jo naslonil na roke. Obšle so ga druge misli. Pred njim je zrasel smehljajoči se Boštjančičev obraz in čez ramena mu je zrl Pankrac.

»Glej no!« se je prestrašil. »Skoraj bi pozabil na nju.«

Trden sklep je izginil, v glavi je rasla edino še želja, da bi čim več izvlekel iz gozda.

»Moram iti!« se je vzdignil in se spustil v dolino ...

Sredi popoldneva je nekdo klical Pankraca. Krčmar, ki je hodil okoli kozolca, se je šele čez dolgo časa oglasil. Ko je ugledal Andreja, se m u pa sploh ni mudilo.

»Ko ima človek največ dela, pride!«

Potem se je spomnil, da fant prodaja Strmec.

»Pa menda ni kaj zaradi denarja?« se je ustavil. Takoj je pustil žito. Zapeljal je voziček pod streho, otresel se in krenil proti hiši.

»Kaj te v takem nosi tod? Nimaš nič dela,« ga je pozdravil.

»Ravno prav!« je suho povedal fant. »Zaradi denarja sem prišel, tistih pet tisoč ...«

»Glej, glej!« je stal krčmar in ga gledal. Končno se je vzdramil iz osuplosti in ga peljal v sobo.

Andrej je dobil dolžno pismo in odštel denar.

»To lahko raztržeš!« je dejal Pankrac.

»Nočem!« je rekel fant in ogledoval pismo. »Mogoče mi še prav pride.«

»Daj sem!« je iztegnil krčmar roko. »Napišem ti rajši pobotnico.«

»Napišite!« je dejal Andrej. Pankrac je res sedel in začel pisati. Fant je gledal dolžno pismo, prebral ga dvakrat, trikrat in se ustavil.

»Po koliko ste računali obresti?« je dejal mirno.

»Po šestnajst!« Krčmar je napisal pobotnico in jo lepo zganil ter ponudil fantu. Andrej jo je pograbil, a dolžnega pisma ni izpustil.

»Daj!« je rekel ostro Pankrac.

»Čakajte! Vi pravite šestnajst, tu je pa bilo napisano najprej deset, potem je nekdo popravil. Glejte!«

Pankrac je zrasel: »Kje je popravljeno? Pokaži!«

Andrej mu je pomolil pismo, krčmar ga je pograbil in odtrgal.

»A tako!«

Spogledala sta se. V teh pogledih je bilo toliko nasprotja, da je Andrej odskočil in zakričal:

»Zdaj vse razumem!«

Zaloputnil je vrata za seboj in odšel.

Čez teden dni je nesel pet tisoč na Poljane. Boštjančič se mu je smehljal, kakor bi ga že pričakoval.

»Dobro delaš, fant!«

Andrej je molčal ...

Ko je kovač izvedel za Andrejevo dolžno pismo in kaj se je zgodilo pri Pankracu, so se mu zaiskrile oči in zamomljal je:

»Aha, zdaj ga imamo!« Nihče ga ni razumel.

Stari Ožbolt ni verjel mlademu svetu, da je treba delati, da se odpravijo napake. Majal je z glavo in odkimaval. Hodil je po polju, gledal, kako zori letos vse neznansko počasi ter tuhtal svoje.

»Blagoslova ni, blagoslova ni več!« je končal vsakokrat. Ko so ga prišli vabit, naj se ustavi pri Pajku, kjer se bodo možje in fantje o nečem pomenili, je odklonil.

»Kar boste napravili sami, bo vse brez blagoslova. Nikamor me ne spravite. Drzni ste, hudič vas priganja.«

In zaprl se je v hišo.

Ko je Pankrac zvedel to, je prišel k njemu, pritrjeval mu vse in ga prepričeval, da mislita oba eno. Ožbolt se je zveselil, da je našel človeka njegovih misli in je pogostil krčmarja s sadjevcem.

Potem sta govorila še ves večer in Pankrac se je zvito smehljal, ko je odhajal.

Drugo jutro je bil Ožbolt zamišljen in če je srečal katerega izmed fantov, se ga je strahoma izognil.

»Starca zmeraj bolj prijemlje,« so pripovedovali fantje.

VII.

V nedeljo dopoldne je hodil Lovro Gorjan nekako skrivnostno od hiše do hiše, naj pridejo možje popoldne k Pankracu. Možje so molčali. Od hiše do hiše je šla tudi pritajena zgodba o Gantarjevem dolžnem pismu. V ljudeh je zbujala ogorčenje, čeprav niso hoteli vsega verjeti. Pankrac je nabil na vrata lepo napisano vabilo, da je popoldne ob treh ustanovni sestanek podružnice narodnega društva Sloge. Malokdo je bral vabilo, videla sta ga pa kovač in Matic.

»Začeli so!« sta se spogledala.

»Škoda, da imamo sami sestanek!« je vzdihnil Matic in se prešerno zasmejal.

»Prijelo me je, da bi jim malo ponagajal.« Tudi kovača so srbele roke.

»Mogoče bomo kako naredili,« je dejal.

Ko so se popoldne zbrali fantje pri Frenku, so pravili tudi o sestanku pri Pankracu. Da ne bo prišlo dosti ljudi, so rekli tisti, ki itak morajo priti, mogoče še kateri izmed radovednežev. Matic je začel prigovarjati, da bi šli gledat.

»Bomo videli vsaj, kaj hočejo. Samo pol ure, nič več, toliko, da bo šala večja.«

Precej so bili pripravljeni.

»Naj bo, čeprav bi nas radi vrgli z gostilne.«

Napotili so se k Pankracu.

V gostilniški sobi je že bilo nekaj ljudi. Za veliko mizo je sedel gospod Andrej Boštjančič in poleg njega gospod župnik Jakob. Nekoliko nemirno sta gledala po ljudeh. Bilo je nekaj starejših ljudi, Lovro Gorjan in Poderin med njimi, nekje za vrati se je skrival tudi Peter Hribar. Pri peči je sedelo nekaj deklet. Ko so prišli fantje, so se Boštjančiču zasvetile oči. V hipu je bila soba polna, nastalo je prerivanje, čule so se šaljive opazke. Skozi gnečo se je preril Pankrac in pomignil Boštjančiču:

»Zdaj lahko začnemo!«

Gospod Boštjančič je potrkal s kozarcem ob steklenico, nato se je odkašljal in se vzdignil.

Nastala je tišina.

»Potočani!« je začel. »Težki časi so in v težkih časih občuti človek bolj kot kdaj poprej, da je v slogi moč.«

»Prav!« je potrdil Frenk.

»Zato sem bil prav vesel,« je nadaljeval, »ko sem dobil povabilo, naj pridem v Potok, kjer hočete ustanoviti podružnico naše Sloge. In vidim, da to tudi resno mislite, o čemer izpričuje vaša številna udeležba.«

Pri vratih se je nekaj fantov zasmejalo. Kovač jih je srdito pogledal ter glasno dejal:

»No, naprej!«

Boštjančič se je malo zganil, ko je začul smeh, a se je takoj zavedel in nadaljeval. Treba je sloge, je rekel, in vsi morajo prijeti za delo. Bratstvo mora vladati med vsemi stanovi. Vsakdo naj dela svoje in gradi, kolikor more, da se preženejo težki časi. Vsi stanovi so potrebni, kmetski se pa mora še izobraziti, zato so vstali na svetu plemeniti možje, ki kmetom ustanavljajo društva, kjer se lahko mladina izobrazuje. Vsi naj vstopijo v taka društva, delajo naj skupno za rešitev iz težke stiske. Eno takili društev je narodno društvo Sloga. Nima preveč članov, tudi to ni potrebno, toda njeno delo se povsod pozna. Koliko prireditev je že imelo, saj ni dolgo tega, ko so imeli Potočani priliko, videti veličastno zborovanje s sijajno uspelo narodno veselico.

Ivo je Boštjančič nehal, si je obrisal čelo in sedel.

»Bom pa še jaz katero rekel,« se je vzdignil župnik. »Poglavitno je vera. Ne bojte se, da bi jo v našem društvu izgubili. Sami ugledni možje so pri tem društvu, vsi jih poznate, glejte, gospod Trdina, gospod župan in tukaj gospod Boštjančič, sami možje, ki jim narod zaupa, nemogoče je, da bi ne bilo prav, kar učijo.«

Po župnikovih besedah je spet nastala tišina.

»Kaj pa sedaj?« je dejal čez čas Boštjančič. »Kako mislite vi, Potočani?«

»Kar ustanovimo,« je hitro rekel Pankrac. »Čemu bi se dolgo pregovarjali. To že vsi vemo, kaj je potrebno in nočemo dolgega govorjenja.«

Nekaj starejših mu je prikimavalo. Takrat je stopil kovač za korak naprej in rekel:

»Tako hitro ne pojde, nismo si čisto na jasnem, kakšna je ta narodna Sloga. Čakajte, da se pogovorimo!«

»Pogovoriti se je treba!« se je oglasilo nekaj fantov.

»Dobro, saj imamo čas,« je smehljaje se potrdil Boštjančič. Pankrac je zaškripal z zobmi in pisano pogledoval kovača.

»Pankrac!« je vstal gospod župnik. »Pankrac! Prinesi fantom Štefan vina! Plačam jaz!«

Krčmar je vprašujoče pogledal župnika, nato je prikimal:

Fantje so se spogledali. Nekje v gneči je zagodrnjal eden: »Kaj nas mislijo kupiti?«

Župnik je zardel. Gledal je v množico mladih obrazov pred seboj in se čudil, kdaj so se tako izpremenili. Še včeraj so mu bili otroci, lasal jih je v šoli, zdaj ga gledajo tako uporno, kakor da čakajo samo trenutka, ko bodo lahko zakričali.

»Torej govorimo!« se je oglasil znova Boštjančič. Matic je stopil h kovaču.

»Dobro,« je zasopel. »Mi smo kmetje. Najprej nam razložite, koliko kmetov je v poljanski Slogi in zakaj jih je tako malo?« Boštjančič se je zganil

»Pa saj jih ni tako malo,« je zajecljal. »Kaj ti pride na misel.«

»Malo jih je,« je trdil svoje fant. »Ali hočete, da jih naštejem?«

»Kako moreš tako govoriti?« je majal z glavo stari župnik.

Pankrac je prinesel Štefan vina in ga postavil na mizo. Nihče se ga ni dotaknil. Matic je gledal v Boštjančiča. Ko ni dobil odgovora, je začel govoriti. Poljanska Sloga je samo za gospodo. Dobro ve, koliko kmetov je v njej. Začel jih je naštevati, medtem, ko je Boštjančič nemirno mencal. Gospod župnik Jakob je enakomerno prikimaval.

»Ljudstva ni!« je zaključil Matic.

»To se bo še vse zgodilo,« se je opravičeval Boštjančič.

»Pa sploh, kaj se to pravi; sloga? Ali je to ljudska sloga? Kako moreta biti žagar in njegov delavec složna? Da, ko bi bili božji ljudje, a jih preveč poznamo. Sloga, to je le krinka za mir. Miru se vam hoče, da bi se ljudje ne zbudili. Če kdo pokaže na krivice, takoj zakričite: Sloga! V imenu sloge naj trpimo, zaradi sloge naj se pustimo odirati, zato, da drugi v imenu sloge lezejo po naših hrbtih. Proti vaši slogi postavljamo mi boj za pravico. Pisano je: Če te noga ali roka pohujšuje, odseči jo!«

»Kaj pa prav za prav hočete?« je osupnil Boštjančič. »To je revolucija! Kdo vam je vtepel v glavo take misli?«

»Hujskači so, hujskači!« je planil Pankrac. Fantje so zahrumeli, nekaj pesti se je vzdignilo. Kovač, ki je stal prav na koncu, je sunil krčmarja, da je odletel v mizo.

»Stoj!« se je vzdignil gospod župnik. »Tako se ne gremo. Prišli smo ustanavljat društvo in se lahko zlepa pomenimo. Komur kaj ni všeč, naj pove ali pa odide, ne pa, da bi pretepali poštene može. Tako!«

»Haha! Poštene može!« se je zasmejal kovač. »Pankrac pa poštenjak!«

V hipu je ugasnil nemir. Pankrac je vzdrhtel in zgrabil steklenico. Fantje so skočili k njemu.

»Steklenico proč!«

Otepal se jih je na vse načine, a so mu jo vseeno izvili. Planil je z golimi pestmi pred kovača, oči so m u krvavo zagorele in hripovo je silil:

»Ponovi, kar si rekel!«

»Čemu bi ponavljal!« ga je odrinil Janko. »Na popravljeno dolžno pismo se spomni in sedi v kot!«

Krčmar je vzdignil pest, takoj nato je povesil roko in se obrnil. Pošepetal je Boštjančiču nekaj besed in stopil k zidu.

Gospod župnik je gledal v prizor kot v nekaj prečudno novega. Iz kratkih besed je spoznal, da je v ozadju nekaj težkega. Vsi fantje so zrli v krčmarja zaničljivo in sovražno.

Boštjančič je hotel pomiriti ljudi, iskal je besede, da bi spravil razgovor v pravi tir, a fantje mu niso dali.

»Mi vas nismo prav nič klicali,« je razkladal kovač. »Kar na Poljani ostanite s svojo Slogo, dokler se vas ne naveličajo in vas ne poženejo. Fantje, gremo!«

»Gremo!« so zaklicali vsi.

»Kam pa?« je zrasel župnik. »Take imate med seboj, ki ne hodijo v cerkev in ti so vaši voditelji. Kristjani, ali je to prav?«

Gorjanov Tine, ki je stal pri oknu in ves čas ni zinil niti besedice, je trepetal kot šiba na vodi. Zdaj je bil bled kot zid, zdaj je gorel od vročice. Pogledoval je k mizi, kjer je stal oče in sam zase mrmral. Po župnikovih besedah ga je pa premagalo. Zazdelo se mu je, da se vse okoli njega maje, omahnil je pred mizo, iztegnil koščeno roko in bruhnil:

»Pri takih sedite, ki se trkajo na prsa, kadar so v cerkvi, drugače pa odirajo in izkoriščajo ljudi!«

»Fant!« se je vzpel župnik.

Tine je pobledel in se umaknil za korak. Srce mu je bilo nekoliko lažje, smehljal se je, kot da se je otresel nečesa morečega. Zagledal se je v župnikove oči in preprosto čakal.

»Otrok!« je zaslišal pomilovalno obsodbo. Lovro Gorjan se je vzdignil od mize. Kolena so se mu tresla in pred očmi se mu je meglilo.

»Moj sin, moj sin!« je mrmral.

Stopil je predenj in ga udaril okoli ušes.

»Da boš vedel, kdo je božji namestnik, smrkavec! Marš!«

»Oho!« so vzrasli fantje in ujeli Tineta.

»Vsi ste enaki!« je kričal starec. »Pokvarili ste mi sina, ves red boste obrnili. Kaj je treba teh novotarij! Delajte rajši, delajte!« Župnik Jakob je še zmeraj strmel v ljudi in ustnice so mu trepetale. Ni vedel, odkod se je vzela vanj neka topla mehkoba, da se je oglasil:

»Pusti ga Lovro. Jesti mu daj, fant je lačen!«

»Lačen, gospod župnik! Dokler boste stali ob strani tistih, ki delijo kruh tako krivično, bo zmeraj lačen. Nekoč se bo pa moralo vendarle izpremeniti, če zlepa ne, pa zgrda.«

»Komunist!« je zakričal krčmar na Janka. »Ven, ven iz moje hiše!«

»Kdaj bi bili že morali iti!« je rekel Matic.

Soba se je hitro izpraznila, ostalo je v njej le nekaj starih ljudi, ki so se začudeno spogledovali.

»To so vsi vaši Potočani?« je rekel trudno župnik.

»Vrag vzemi vse skupaj!« se je zadrl krčmar. Boštjančič je sedel in se oddehnil, gospod Jakob pa je tiho vzel klobuk in odšel. Na cesti je videl fante, ki so zavijali na Frenkov vrt.

»Mladina gre svojo pot!« je vzdihnil in zavil na stezo, da bi šel za vasjo. Ni hotel čakati na Boštjančičev voz.

»Začetek je prav lep,« je strupeno pravil Boštjančič. »Zdaj je Potok razdeljen in nikdar več se ne bo združil. In vsi fantje so proti tebi. Na Poljani pa pripoveduješ, kako vse drvi za teboj. Čemu nas varaš?«

»Kaj delate vi kaj drugega? Drug drugega varate! Tri četrtine fare je proti vam, le migniti je treba in se vse podere.«

Potem sta šele opazila, da je nekaj ljudi ostalo. Prevsem Lovro Gorjan. Še zdaj se je tresel in obljubljal sinu palico, ko pride domov. Potem Klavžarjev Pepe. Ves čas je molčal in se tiščal pri peči, kakor bi se bal fantov. Zdaj je oživel.

»Pankrac, tožiti ga moraš, tožiti!«

»Saj ga bom!« je zatrjeval krčmar. Boš za pričo!«

Tisto popoldne so se fantje odločili. Izbrali so pripravljalni odbor za kmetsko društvo. Skoraj vsi so govorili, navduševali drug drugega in si podajali roke.

»Korajžo!« je rekel Matic.

Zdelo se jim je, da so stopili v neko novo življenje.

Tiste dni je Pograjčevemu Maticu ugasnila pesem.

Nekje za hribom v samotni dolini je umrlo dekle. Nič se ni prav raznesla novica, ljudje so bili v delu, lepo vreme je priganjalo. Matic se je pa sesedel, skril se v skedenj in se pogreznil v žalost. Pol ure hoda čez hrib, kdo je vedel, kolikokrat jo je premeril! Pol ure hoda v drugo faro. Tri hiše v Zelenem lazu, srednja je Marinova. Tam je umrlo dekle, dvajsetletna Francka. Matic ni mogel razumeti. Nihče ni vedel za nju, ne Pograjčevi, ne Marinovi.

Matic ni mogel več delati. Silili so ga na polje. Šel je trudno in tiho. Ves čas se mu je v šumenju polja vpletala daljna pesem zvonov, ki so jokali nad mladostjo. Nakladal je žito in molčal. Zdaj pa zdaj ga je zbodla bolečina prav do dna. Naslonil se je na voz in zastrmel v hribe. Žanjice so ga pogledovale in majale z glavami. Zapele so nagajivo, za hip se je vzdramil in nadaljeval z delom, nato so mu popustile moči, stisnil je zobe in se spet naslonil na voz.

»Fant je bolan,« so dejala dekleta.

»Na srcu,« so menila druga.

Zganil se je in pognal konje. Res ga je zabolela glava. Močno sonce mu je omotilo misli in ves čas se mu je zdelo, da tik njega nekdo pozvanja. Z muko je grabil po snopih in nakladal. Nikoli več! Nikoli več! mu je utripalo v glavi. Bilo mu je, da bi se zrušil na tla, zaril roke v zemljo in grizel in bil po vsem, kar bi dosegel ...

Vse popoldne in ves večer je stiskal zobe.

Po večerji je izginil.

Zablodil je v jasno polje, šel kar povprek, preskočil plitvi potok in se pognal v breg. Lovil se je za drevje, gnal se od debla do debla, z neznansko lahkoto se je vzpenjal zmeraj više, dokler ni sinila pred njim svetla preseka. Ni iskal steze, pognal se je čez njo in drsel v dolino. Tam spodaj so gorele luči na treh krajih.

»Francka!« je dahnil in se sesedel.

Zdaj je postalo gorje še težje. Kaj ne poje zvon? Nad hribom je stala samotna podružnična cerkev. Od nje je utripalo tiho zvonjenje, kakor bi nekdo molil. Fant je skril obraz v dlani in pridušeno ječal. Večer je bil čudovito tih, vetrovi so ugasnili, še ptice se niso oglasile.

Počasi se je fant vzdignil in stopal navzdol.

Bleda luč je sijala pred njim in šel je naravnost proti njej.

Ni se upal v hišo.

Zlezel je k oknu, vzpel se in pogledal skozenj.

»Francka!« je vztrepetal.

Bel obraz med svečami se mu je nasmehnil.

V hribovski fari so pokopali dekle in Matic se je vračal od pogreba. Ni bil nedeljski. Ušel je od doma in se prikradel do cerkve. Ujel je molitve, oprezoval izza cerkve za redkimi pogrebci in ko so odšli, se je še sam približal. Zrušil se je na grob in se pokrižal.

Dolgo, dolgo je klečal.

Ko je vstal, ga je vzdramilo iz omotice oddaljeno bobnenje. Ozrl se je v temneče se nebo. Od krimskih hribov so se vlekli črni oblaki, lezli na vse strani in drhteli v utripajoči luči. Rahel veter se je zbudil okoli cerkve. Zganil se je, pogledal še enkrat grob in odhitel.

»Francka, Francka!« je šepetal venomer.

Nebo je presekala ognjena luč. Oslepilo ga je, da je omahnil za korak, nato je ostro počilo, zasmrdelo je po žveplu. Strahoma se je ozrl, a ni utegnil iskati ognja. Planil je v dolino in poiskal samotno stezo. Razgrinjal je grmovje, kot da ga žene prečudna skrb. Zdaj pa zdaj se je ozrl v bližajoče se oblake.

»Toča!« je drhtel in hitel.

Znano šumenje se je bližalo. Skozi nizek gozdič je stopil na piano, ko so padla prva zrna. Za hip je obstal. Onstran ravnice med Liscem in Hribom je ležala domača vas.

»Ne pridem!« ga je obšlo, a se je odločil. Potlačil je klobuk še bolj na glavo, zavihal ovratnik in se spustil v tek. Okrog ušes mu je zašumelo, bilo ga je po rokah, po obrazu in hrbtu. Zapletal se je v visoko travo in omahoval sem in tja.

»Potok!« ga je zaskrbelo.

Zagazil je v vodo in se pognal na drugo stran. Travnik se je začel beliti, zrno je ležalo pri zrnu. Prišel je do poljske poti. Pod nogami mu je zahreščalo. Obupno je vzdihnil in obstal. Onstran poti so bile prve njive. Težko klasje je padalo po tleh. Fant bi zavriskal od bolečine. Nič več ni tekel, stopal je počasi proti prvim hišam. Še zmeraj ga je bilo po hrbtu. Ko je butnil pri cestarju na vrata, je nehalo padati.

»Odkod pa v takem?« je osupnil cestar. Matic ni odgovoril. Stopil je k oknu in se zagledal na pobeljeno ravnino. Takrat je umrla misel na Francko, spomnil se je na fante.

Med kletev in jok poletnega večera je zrasla Gorjanova skrb, kje je Tine. Fant se je uprl očetu, da ga ne bo tepel, zlomil palico in odšel.

»Fanta si mi zapravil!« je prišel starec nad kovača.

»Jaz?« je osupnil Janko. »Pameten bodi! Več je vreden kot ti. Ne boj se zanj! Če je pokvarjen, si ti kriv!«

Lovro ni razumel, odšel je in klel vse mlade ljudi. Potožil je Pankracu, a krčmarja je skrbela toča. Potrt je hodil okoli hiše in cenil škodo. Gorjan se je udal v bolečino, vrnil se je domov in razsajal po hiši.

Čez dva dni je prišlo Tinetovo pismo. Pri bogatem gruntarju v hribih se je udinjal za hlapca.

Lovre se je oddahnil...

Kovačija sredi vasi je prepevala svojo pesem od jutra do večera, rogala se je zimi in mrazu, hudi uri in soncu, kakor Janko sam vsemu svetu.

Janko je poznal Potok.

»Cigan!« so mu rekli, kadar so ga hoteli ujeziti.

Cigan Janko je vzdignil kladivo in udaril po nakovalu, da se je stresla kovačija. Nič ni odgovoril, le zaškripal je z zobmi. Da, oče njegov je prišel s cigani in se ustavil v Potoku. Ponudili so mu kovačijo, sezidal si je kočo in ostal. Oženil se je s Potočanko. Vsi so jo zasmehovali, a kovaču se ni upal nihče zameriti. Velika vojna je vzela kovača, starca v šestdesetih, šel je za ženo. Ostala sta Janko in sestra Štefka. Janko je pretolkel vojno in se vrnil trd in tih. Za hip je zasanjal. Pri Pajkovih so imeli tri dekleta. Vsako leto je odšla ena. Izbral si je najmlajšo. Razgovarjala sta se, zdelo se mu je, da bo vse prav. Ko je prišel snubit, se je dekle zasmejalo:

»Cigana? Cigana pa ne maram!« Stisnil je zobe in molče odšel. Pajk je gledal za njim in šlo mu je na smeh.

Ves teden je bobnelo v kovačiji. Janko se je zagrizel v delo. Od železa so mu uhajale misli k zemlji. Tisti kos sveta okoli koče je kar skopnel, ko je topil nanj. Skoparil je z denarjem in dokupoval njivico za njivico, same ozke kraje, da bi jih lahko preskočil. Hotel je postati podoben drugim Potočanom, da ne bi ostal na njem večno pečat ciganstva.

Potem se je zatopil v nove misli. Možje so ga odrivali. Razumel jih je. Najbolj se mu je smejalo srce, če so se koncem koncev le obrnili po njegovem nasvetu. Hodil je po vasi, ogledoval hiše in grunte in kazal napake. Srdito so ga pogledovali in nezadovoljni majali z glavami:

»Kaj nas bo kovač učil?« Kovač je mislil svoje. Počasi so se ga ljudje privadili. Fantje so začeli govoriti z njim. Zbirali so se v kovačiji, poslušali razbijanje in kovačeve redke besede. Zmeraj bolj je raslo prijateljstvo, dokler ni preraslo kovačije in stopilo v vas.

Cigan je zmagal.

Prišel je dan.

Janko je dobil priporočeno pismo. Smejal se je in grozil, da bo že pokazal krčmarju. Šel je na sodnijo malomarno, kakor da se mu ne more zgoditi nič hudega. Šele v trgu se je zavedel. Videl je, da ima Pankrac priče. Prišla sta Klavžarjev Pepe in Lovre Gorjan.

»Resnica je sveta,« se je skušal potolažiti.

Zagovarjal se je ponosno in skušal vse dokazati.

Pankrac je najel advokata in se je zvito smejal.

Kovač se je začudil.

Bil je obsojen na štiriindvajset dni zapora in povrnitev stroškov.

Besno je zaškripal z zobmi.

»Pritožim se!« je kriknil in pobegnil iz sobe.

»Boš še več plačal!« je kričal za njim Pankrac.

Vrnil se je v Potok šele pozno v noči. Z njim sta se pripejala tudi Pepe in Gorjan. Ko so zavili v vas, so zavriskali.

Bili so vsi trije pijani...

VIII.

Raslo je poletje in s poletjem Maričkina tegoba. Pepeta ni bilo več blizu. O žegnanju je ni več iskal, med šmarnimi mašami ga pa sploh ni videla več. Nikomur ni mogla potožiti. Oče je silil v svoje, sanjal o gruntarici na Klavžarjevem. Nikoli mu Pepe ni rekel kake besede, a zdelo se je, da so za vse natančno domenjeni. Starcu je bilo samo ob sebi razumljivo, da se Pepe ne igra. Saj je vendar Klavžarjev! Dobro, da se je z Gantarjevim razdrlo, čemu bi hodila na revščino, da bi se vse življenje mučila z dolgovi.

Marička je čakala. Gledala je čez vrt na drugo stran ceste, kjer je stala bela hiša. Pepe je hodil za delom, zdaj pa zdaj je zapregel kobilico in se odpeljal. Kam? Tega ni vedela, a je tudi ni skrbelo. Zmeraj je bil tak, malo doma, vsa dolina ga je poznala.

»Ta ne bo kmet!« so odkimavali Potočani. »To prinesejo šole, zato je vsak norec, kdor daje otroka v šole.«

Pepe se je smejal Potočanom in očetu. Stari Klavžar je skoparil, a sinu edincu je metal pred noge bogastva, kolikor ga je hotel.

»Naj se nasiti življenja,« je dejal. »Nekoč se mora izkričati. Prej ko se, boljše je.«

Marička je čakala zastonj.

Naposled se je tiho vdala.

»Konec je. Zmeraj je bil tak, a me je premotilo, da se bo kaj izpremenil. Ne bo se.«

Nič več ni gledala čez vrt, objele so jo trudne misli o rastočem delu, gnala se je za njim, kakor bi hotela poginiti. Skušala je vse pozabiti. Kadar so se ji povračale stare misli, je stisnila zobe. Bolelo jo je nekje v notranjosti, kakor bi ji hotelo počiti srce. Bleda in nemirna se je umikala ljudem in se motila z delom. Tako je Pepetova podoba zmeraj bolj ugašala. Mislila je, da je našla mir.

V prvih dneh septembra je odšel oče v dolino na semenj. Vrnil se je srdit in razburjen. Vrgel je klobuk v kot in poklical Maričko.

»Kaj je torej s Klavžarjevim?« jo je vprašal.

Dekle se je streslo in povesilo oči.

»Nič!«

»Nič! Nič! Ali je zato hodil v hišo, v pošteno hišo? Kaj ni mogoče govoril, kakor da misli zares? Kaj je to fant?«

»Saj ni nič rekel!« je zaihtela Marička.

»Rekel ali ni rekel, nisem od včeraj, da ne bi poznal ljudi. Seveda, denar ga je vlekel! Zdaj je pa našel drugo, kjer bo večji kup in je šel za njo.«

Marička je vprašujoče dvignila oči.

»No, na Poljani se ženi. Pri Boštjančiču. Menda so bili že na sodniji.«

Marička je pobledela in se naslonila na zid, a se je takoj spet ovedla.

»To sem si že mislila,« je rekla trdno.

»Kaj ne da?« je potrdil starec. »No, ene sorte ptiči skupaj lete. Misli, da ni drugih fantov, gosposki kmet! Čakaj, zdaj ti ga pa jaz poiščem, takega, da mu Klavžar niti do pasu ne seže.«

Za trenutek se je Marička zamislila. Takega bo pač lahko najti, le če bo pravi, ne ve. Potem se je otresla vseh misli, vzela očetov klobuk in ga obrisala. Mirno je pripovedovala, kaj je novega in kaj je še treba narediti.

»Saj sem že od vsega začetka vedela, da bo tako,« se je skušala prepričati, a se ni dalo. Prav narahlo se ji je budila na dnu srca nevolja na Poljance. Kar je slišala zadnje čase trpkih besed, so se vse zbudile.

Tudi oče je zamišljeno hodil od okna do okna in gledal po vrtu ...

Blažonovi so bili nekoč gruntarji, še Frenkov oče se je rad pobahal, da je prvi za Klavžarjem. Potem so se časi obrnili, vino in nesreče so uničile pol grunta. Blažon ga je hotel popraviti. Šel je v Ameriko in se vrnil čez dve leti ves bolan. Bolezen in smrt so odnesli drugo polovico. Blažonki je ostalo toliko, da se je preselila v kočo na koncu vasi. Mladi Frenk se je šel učit krojaštva, dekleta so šla služit. Očeta je premamila tujina v zadnjem času, Frenk je že od nekdaj sanjal po njej. Pet let dela v Franciji ga je zresnilo, vrnil se je tridesetleten in poln hrepenenja po domači zemlji. A zemlje ni bilo. Tesna koča ni poznala njiv in travnikov, ozek kos vrta je bil ves svet. Nezadovoljen je pograbil spet za šivanko. Pet let Francije mu je pridobilo ljudi. Obsipali so ga z delom, da je bil sklonjen nad šivanjem od rane ure do polnoči. Tiho je delal, le kadar so se oglasili fantje, so se mu zaiskrile oči.

Takrat je odložil šivanje in začel pripovedovati. Zdelo se je, kot da je ves dan v molku prebiral besede, tako so zdaj vrele iz njega in trkale pri fantih. Kar je povedal kovač z jezo in trpkostjo, se je izlilo iz Frenka narahlo, kakor bi se bal, da pove preveč. Posedali so pri njem vse večere, še bolj so ga pa vabili na vas. Frenk je čutil tesnobo v prsih in trudnost v glavi in kadar se je razgrel, mu je postalo vroče, kot da je opravil neznosno delo.

»Počivaj!« mu je dejal pokroviteljsko Janko.

»Kaj pa ti?« se je uprl Frenk.

»Zame je vseeno,« je dejal kovač z navadno trpkostjo, »enega cigana bo manj na svetu.«

»Budalo!« je mrmral Frenk, počival pa ni.

Tako je bilo vse poletje.

V prvih jesenskih dneh ga je pa prijela nepremagljiva želja po soncu. Vrgel je vse od sebe in pohitel na prosto. Polje je bilo polno ljudi, po potih so se majali vozovi, zvrhano naloženi, vozniki so pokali z biči, vse je gibalo, kot bi hotelo ujeti lepe ure. Frenk je globoko zasopel in pomislil, kako bi bilo prijetno, delati z drugimi vred. Rad bi zamenjal z materjo, ki je prišla s polja. Revna žena se mu je smehljala, še zanjo ni bilo kaj dela.

»Za drugo pomlad pa kupim še kak kos,« je sanjal fant. »Tako ne morem več, kar duši me. Oči so mi osteklenele, pljuča mi bodo segnila. Kak pripraven kos bom moral najti, ne predaleč, ne preblizu, ravno prav, da se človek malo pretegne.« In že je gledal vsevprek, kje bi bilo najlepše.

»Poderin toži, da bi prodal. V stiski je, a njegov svet ni dosti prida. Mogoče Ožbolt. Nikogar nima. Če zapusti sorodnikom nekaj manj, ne bo greha. Ravno Ožbolt. Saj!«

Bolj ko je premišljeval, bolj mu je bila misel všeč.

Kam daleč Frenk ni mislil. Bolečine, ki so ga zdaj pa zdaj opominjale k počitku, mu niso pustile. Prepričaval se je sicer vedno na vso moč, da so to same malenkosti, a živa rdečica pri majhnem naporu se mu je rogala in kazala drugače.

»Prekleta Francija!« je vzdihnil ob takih prilikah. Bil je vse, kar je življenje terjalo od njega, hlapec, delavec v tovarni, brezposelni vagabund, rudar, dokler se ni ustavil na večjem posestvu. Prihranil si je nekaj, premalo, da bi trdno sedel na zemljo, preveč, da bi se umaknil od obupa. Nekaj je posodil Drejcu, drugo je prešteval, odkar je začel misliti na zemljo.

»Zima bo prinesla zaslužek,« je mrmral. »Spomladi se bom oddahnil. Delati je treba.«

Včasih mu je prišlo na misel, da bi se oženil. Nasmehnil se je ob misli in sam zase odkimal. Neka pritajena skrb je potopila vse sanje na dno.

»Bom še počakal,« je dejal kratko materi, kadar ga je vprašala o tem.

»Babe in davkarije se boj!« se je oglasil kovač, ko ga je slišal.

Frenk ga je pogledal s čudno užaljenimi očmi. Tako ni mislil, a natančno ni hotel razodeti svoje skrbi. Dekle je bilo v njem zmeraj nekaj lepega, svetlega. Pet nemirnih let ni ugasnilo v njem te vere. Videl je nerazumljive ljudi, zgodbe, kjer bi vsakdo obstal in se vprašal, ali je potrebno, da ostane tak kot je. Frenku je bila vsaka ženska v tujini le spomin na Potok, kjer ge dekleta od prvih dni mučijo z zemljo in sta njih dobrota tega sveta le pesem in sanje. Zato je šel mimo vsega s smehljajem na ustnih, iskajoč za vsakim človekom težkih odločilnih vzrokov.

»Vsak po svoje,« je menil o tem Janku. »Mogoče se samo meni godi tako. Pač ne morem drugače. Saj praviš, da človeka napravijo razmere, da je tak kot je.«

»No?« je vprašal kovač.

»Meni se zdi, da res ni vse prav, tudi povem to. A ne zaradi mene. Nasprotno, meni se je godilo dobro in bi po tem ne mogel govoriti kot govorim. Toda videl sem marsikaj in spoznal vzroke. Ti si pa kot kladivo, ne da razbiješ vrata, tako udariš, da se poruši cela hiša.«

»Vsak po svoje, si rekel. Prav. Mislim, da niso samo vrata narobe zgrajena. Kaj ti pomaga, če jih odstraniš, prišli bodo pač drugi v hišo, spet postavili vrata in igra se bo ponavljala. Vsi pač ne bomo mogli v hišo in razvrsti ljudi kolikor hočeš, predolgo bi trajalo, da bi prišel vsakdo do sedeža. Vprašanje ne zadene vrat, temveč hiše. Saj si bral zgodovino, podirali so vrata in se izmenjavali. Temu so rekli revolucija. Meni se pa zdi, da so vrata nepomembna, ogledati si je treba hišo. Raztegniti jo je treba, da bo v njej za vse prostora.«

»Pa če se ne da raztegniti? Ljudje niso povsod Ribničani.«

»Potem,« se je zamislil kovač, »potem jo je treba porušiti, podreti in sezidati novo. Saj kamenja ne manjka in ljudi tudi ne, ki bi jo iz srca radi zidali, zlasti zdaj, ko je toliko brezposelnih.«

Frenk je nekaj časa molčal, nato je prenehal z delom in se zazrl v tovariša:

»Pa misliš to fantom razkladati?«

»Fantom? Ti imajo že vsak svojo hišo, ni jim pretesna in zaenkrat so zadovoljni. Mogoče je treba tu in tam kaj popravila. Strehe puščajo, vogali so okrušeni. Toda to se zakrpa kar mimogrede. Zaenkrat bodo stare hiše dobre. Mogoče kdaj pozneje, ko ne bo več ne mene, ne tebe ...«

»Bog ve, kaj se bo še vse zgodilo ...!«

Frenk je dolgo poslušal kovačeve uporne korake na trdi cesti. Vstal je k oknu in gledal za njim. Močna postava je zavila v kovačijo, morala se je skloniti pri nizkem vhodu.

Ko je spet sedel, ga je zapeklo v grlu, vzleknil se je in zakašljal. Iz grla se mu je dvignila sluzasta kepa. Vzel je robec in pljunil vanj. Pogledal je in se stresel.

»Bo le Janko sam rušil vrata,« je skušal biti šaljiv.

Zazrl se je skozi okno. Nad Liscem je ugašalo sonce, mimo hiše je hitela tropa ptic in plahutala s krili. Kam?

»Za soncem,« si je dejal. Postalo mu je hudo, da je spustil šivanje in naslonil glavo na kolena ...

Pred Pankracem se je ustavil težak koleselj. Krčmar je prihitel iz hiše in od začudenja plosnil z rokami. Pripeljal se je gospod Trdina. Počasi je zlezel z voza, ogrnil konja in stopil v krčmo. Sedel je k veliki mizi.

»Kaj prinesem?«

»Kar hočeš. Potem pa prisedi, nekaj se morava pomeniti.« Krčmar je prihitel z litrom, nalil in sedel k gostu.

»Po čem točiš tegale?« je dejal Trdina, ko je pokusil.

»Po štirinajst.«

»Dobro znaš,« je menil gost. »Desetih ni vreden.«

»No!« se je užaljeno nakremžil krčmar. »Kako je pa drugod?«

»Zato pa!« se je Trdina naslonil. »Pusti to! Viš, skregala se ne bova. Zadnjič je bil tukaj sestanek, ne?«

»Seveda, zaradi Sloge,« je prikimal Pankrac.

»Pa je govoril Boštjančič?«

»In župnik!«

»Da, da,« je kimal Trdina. »Lepo si je uredil, lepo je začel. Ali veš, da hoče postati župan?« se je naenkrat obrnil k Pankracu.

»Kdo? Boštjančič?« se je zavzel Potočan. Trdina se je smehljal.

»Kaj pa s čičkom? Ali bo pustil?«

»Beži, beži! To je kramarska modrost. Računati zna dobro, a to por se je uštel. Nak, tako pa ne pojde.«

»Nemogoče, nemogoče,« je majal z glavo krčmar.

»Zdi se mi, da je začel laziti v farovž. Dobro zna. Pri nas je bil doslej zmeraj mir. Take stvari smo opravili takole mimogrede, ne da bi se človek kaj preveč razburjal! No, zdaj pa ta zgaga! Verjameš, da to škoduje gospodarstvu? Vsak prepir škoduje.«

Pankrac je globoko vzdihnil in prikimal. Da, on je dobro vedel, kako škoduje prepir gospodarstvu. Potoški fantje so kar pozabili, da imajo v vasi krčmo.

»Tega ne smemo pustiti,« je razkladal Trdina. »Boštjančič pa farovž, to bi bil političen boj. Mi smo pa proti politiki, mi smo za slogo in narodno gospodarstvo. To je potreba povedati ljudem, predno se bo Boštjančič prav oglasil. To boš opravil v Potoku ti, ne?«

»Kakopa!« je potrdil mož.

»Pa imaš sam nekak prepir, ne?« ga je postrani pogledal Trdina. »Mogoče je tudi tukaj vmes Boštjančič.«

»To je čisto druga stvar. Zdi se mi, da je še bolj nevarna kot kramar. Tu je nekaj ljudi, ki so se napasli prevratnih knjig in zdaj venomer trobijo, naj se kmet sam vlada, govorijo, hodijo od hiše do hiše in dobršen del mladine imajo za seboj. Starih seveda ne. Ti hočejo ostati pri sedanjem, nanje se zanesem.«

»Tako torej,« se je zamislil Trdina. Vedel je sicer že vse, a se je delal, kakor bi mu bilo čisto novo. Tega se je že od nekdaj bal. Slutnja mu je govorila, da se je tisto nemirno vrenje zaneslo tudi v Potok. Oddahnil se je, ko je čul, da Boštjančič nima prstov vmes. Torej ga bo lahko prisiliti k molku in miru. Nima toliko drznosti, prestar je. Da, ko bi hotel podati roko tem nemirnim ljudem, ki itak ne bodo ničesar dosegli, bi moral prelomiti z vsem, kar ga obdaja, preklinjati, kar je včeraj blagoslavljal, blagoslavljati, kar je včeraj mimogrede opljuval. Pa nič bi se mu ne mogel čuditi, kramar je kramar.

»Torej veš, da Boštjančič ni z njimi?« je vprašal še enkrat.

»Vem, da ni.«

»To me je edino skrbelo. Zdaj bo stvar lahka. Tri ali štiri zanesljive ljudi mi dobi, take, ki so gotovo za Čička.«

»Nič lažjega! Milavec je eden, saj sta si v sorodstvu. No,« je iskal krčmar, »mogoče bi bil Klavžar, njegova beseda precej zaleže, a zdaj se sliši, da se fant ženi pri Boštjančiču. Boljše kdo drugi. Na primer Ožbolt ali pa Samsa, Cekinar in Urh.«

»Dosti, dosti!« je pisal Trdina. »Ni treba toliko. Praviš, da so zanesljivi?«

»Nič kako! Kot bi čiček sam govoril iz njih.«

»Dobro. Sklical jih bom na sestanek, iz vsake vasi nekaj in tudi Boštjančiča. Potem bomo udarili. Osupnil bo, ker ga bomo presenetili.«

»Pridem tudi jaz!« se je ponudil krčmar.

»Lahko,« je zapisal Trdina še njega. »Vse hujskače je treba odstraniti. Red mora biti. Kako pa bo, če bo delal vsak po svoji glavi! Ti si seveda z nami?«

»To se razume!« je vzkliknil Pankrac.

»Bom že gledal, da se te spomnijo. Mogoče bi bil za moža, saj nekaj vendar pomeniš. Potruditi se moraš, da jih bo kaj za teboj.«

Krčmarju so se zaiskrile oči. Občinski mož! Nehote je vzdignil glavo nekoliko više, lice se mu je zresnilo in zadovoljno je pritrdil:

»Prav rad se ne mešam v to, a če ne bo drugega sposobnega, zakaj ne? Dela imam že tako dovolj, če se še to pridene, se ne bo dosti poznalo.« Nehote se je pri tem spomnil na kovača in njegove.

»Zdaj se bo marsikaj izpremenilo,« je stisnil zobe.

Trdina se je poslavljal. Razložil je, kar je mogel in bil je zadovoljen. Nekoliko mu je bilo nerodno to iskanje ljudi, doslej ni bil vajen tega, toda razkačilo ga je, da misli Boštjančič na župansko mesto, ne da bi prej njega vprašal. Sicer ni dosti veroval v možnost, da bo kramar, kakor ga je imenoval, potegnil kaj ljudi za seboj, a zdaj je vse polno nezadovoljnežev, ki iščejo krivca za težko stisko in nič lažjega kot naprtiti krivdo za vse njemu ali pa Čičku.

»Vabila bom pa poslal kar tebi,« je dejal pri odhodu. »Razdeli jih, kakor znaš, lahko še koga dobiš.«

»Bom, bom,« je zatrjeval Pankrac.

Tisto noč ni mogel spati. Mislil je mnogo, največ se je pa smehljal.

Kovač ni videl tega smeha in dobro, da ga ni videl.

Peter Hribar je bil gospodar in gospodinja. Tešil je negodne otroke, tekal v hlev, krmil živino in kuhal kosilo. Mica je bila bolna. Spet jo je prijelo, ležala je brez moči in pridušeno ječala. Peter je hodil po prstih, da bi je ne motil; vse tri otroke je spravil na vrt in jim naložil kruha.

»Le lepo sedite pa kaj se pogovarjajte!«

Odhitel je v hišo in pokukal v izbo, če bi bolnica kaj rada. Mica je odkimala. V peči je ugasnilo. Zakuril je še enkrat in premišljeval, kako bo popoldne. Krompir bi bilo treba kopati, a ne more z doma. Ali naj otroci delajo? Ni si vedel pomagati. Pihal je v žerjavico, da so mu zagorela lica in mu iskre osmodile lase.

Petletni Franček je prikobacal čez prag.

»Ata, kaj bomo jedli?« se ga je prijel za hlače.

»Žgance, žgance!« je hitel oče ter lovil v predalu moko.

»Žgance!« je zaploskal otrok ter hitel pravit bratcu in sestrici.

»Prav, da greš s poti!« je dejal Peter. Sipal je moko v vodo in skrbelo ga je, če ni preveč ali premalo. Nerodno je prestavljal lonec in bulil v ogenj. Potem ga je znova zaskrbela živina. Neverno je pogledal po kuhinji in stekel v hlev.

»Liska, liska!« je pobožal kravo po glavi in se smehljal. Vrgel je še sena v jasli, popraskal z metlo ob vratih in skočil na vrt, kjer se je razlegal krik. Vsi trije otroci so se prerivali po glavi, lovili se za lase in se suvali.

»Dajte mir, mir!« jih je razdružil.

»Flancek je lekel, da molam biti konj,« je zatrjeval jokaje Peterček. Debele solze so mu polzele po licih.

»Dajte mir, dajte mir! Mama je bolna!« jim je šepetal Peter.

»Mama bolna,« je premišljeval mali Peterček.

»Le tiho!« se je obrnil oče.

»Jaz glem k mami!« je nenadoma bruhnil mali v jok. Peter se je prijel za glavo, obupno pogledal okoli sebe, nato se je ovedel, izvlekel je iz žepa debelo hruško in jim jo pokazal.

»Hruška! so se vzradostili vsi trije in planili k njemu. Odrinil jih je in jim razložil:

»Opoldne jo dobite, če boste pridni.«

»Jaz bom pliden,« je resno zatrjeval Peterček.

»Le sedite!« jim je ukazal in šel v kuhinjo. Zdelo se mu je, da nekaj smrdi.

»Da se ni prismodilo« ga je zaskrbelo. Poduhal je, skomignil z rameni in zamrmral: »Kar bo pa bo.« Nato je počasi odprl škripajoča vrata:

»Ali si me kaj klicala, Mica?«

»Nič,« je ječala žena. »Ali kuhaš?«

»Kuham.«

»Kje so pa otroci?«

»Na vrtu sedijo.«

»Da kam ne zaidejo.«

»Ne bodo.«

Zaprl je počasi vrata in se naslonil na mizo. Roke so mu omahnile ob telesu in globoko je vzdihnil. Ni se mogel jeziti kot da ni žolca v njem, a je vendar trepetal pri vsakem koraku. Zdelo se mu je, da je popolnoma sam sredi sveta, da je na ozkem kosu zemlje, kjer ne moreš nikogar priklicati na pomoč in kjer vidiš samo v nebo. Da, čudno je bil stisnjen ob Potok, kakor da ga bodo vsak čas izrinili izmed sebe. Korak, dva koraka in je stopil na tuje. Drugi imajo zemljo, da ne vedo kam z njo. Njegovo drevje sega z vsemi vejami na sosedovo.

»Križ božji, kdaj se bo kaj izpremenilo!« je vzdihnil bridko. Spomnil se je kovačevih besed, njegove trdosti in njegovih težkih rok.

»Vsi smo si podobni. Nemara ima kar prav. Kako se mučimo od jutra do večera in se nikjer nič ne pozna. Drugi pa mimogrede obogatijo. Sicer pa, kdo se brani trpljenja, le zemlje, zemlje mi daj, o Bog!«

Krčevito je sklepal roke, kakor bi čakal čudeža. Sanjajoč o širokem kosu sveta je mešal žgance, sodil, kako bi uredil njive in kako bi ob krajih nasadil jablane, same zimske, da bi mu jih ne pobrali. Tako urejenega polja sicer nimajo v Potoku, a on bo poskusil, zato, ker ima rad drevje in bi bilo nekaj posebnega. Bolj pod hribom naj bi bilo polje, kje v zatišju, za drevje ni dobro, če vsega burja prerahlja.

Smehljalo se mu je od lepih sanj ...

Zazvonilo je poldne. Težki zvonovi so stresali ozračje.

Na pragu so se oglasili otroci. Drug za drugim so prišli v kuhinjo, prvi Franček, za njim Peterček in zadnja Micka s prstom v ustih.

»Ata, daj hruško, bili smo pridni!« je slovesno povedal Franček.

»Hluško!« je zahteval Peterček.

Micka je pa molčala.

Petru se je razjasnil obraz, razrezal je hruško na tri koščke in jim jo razdelil. Vzeli so vsak svoj kos, sedli na prag in začeli jesti. Jedli so počasi in važno, kakor se spodobi.

Peter jih je nekaj časa gledal, nato se je zasukal, zabelil žgance in jih stresel v skledo. Otrok ni bilo treba klicati. Predno je postavil skledo na mizo, so že sedeli vsak na svojem mestu.

»Moliti!« je zahteval Peterček in se ves čas križal. Odmolili so, nato so zajeli.

»Moj Bog, če bo tem tako, kakor meni, je škoda življenja. Pa vse kaže, da bo še hujše. Meni slama, tem trnje, meni krompir, tem kamen, meni ozek kraj sveta, njim ničesar. Daj jim Bog vsaj nekaj, drugače porušijo svet!«

In sredi jedi ga je prijelo, da je odložil žlico in vstal...

IX.

Gospod župnik Jakob je nezadovoljno majal z glavo, hodil od mize do okna in iskal sonca v jesenskem dnevu. Gospod Boštjančič je sedel za mizo. Prišel je prijazen in meden in razkladal župniku, da je prišel zdaj pravi čas, ko se lahko marsikaj izpremeni. Župnik ni razumel vsega. Še zmeraj je rasla pred njim gruča mladih potoškili obrazov, ki so mu burno ugovarjali. Kdaj sem se odmaknil od ljudi? Iskal je v preteklosti. No, to se je naredilo samo od sebe. Bili so časi, ko je obstal v lagodju in se približal čičku, Trdini in drugim Poljancem. Zdeli so se mu čisto krščanski ljudje. Varujejo red in pravico, dajejo vbogajme in skrbijo, da se ne razširijo po fari nepotrebni prepiri. Čemu bi jim torej ne veroval?

»Zdaj je ura,« je silil Boštjančič. »Rešimo se teh mogotcev in jih potisnimo v kraj!«

Župnik ni odgovoril. V njem se je budil odpor proti vsem poljanskim velikim ljudem. Kaj iščejo nenadoma pri njem? Ozrl se je v smehljajoči se Boštjančičev obraz, v njegove prekanjene oči ter počasi razložil:

»Boljše, če se ne brigam, kaj imate med seboj. Mislite, da se bo kaj izpremenilo, če pridejo drugi ljudje?«

»Toda koristi cerkve, gospod župnik!«

»Vprašanje je, kaj si predstavljate pod tem. K cerkvi spadajo eni kot drugi, ne more se torej odločiti za ene proti drugim. Bilo bi smešno, negospodarsko, kot pravite vi.«

»Toda vsi nimajo prav. Nekdo je pač boljši, drugi slabši.«

»Pisano je: Ne sodite, da ne boste sojeni!« Boštjančič je bil v zadregi. Župnik se mu je izvijal, ni se hotel odločiti, ostati je želel sam zase nekje ob strani. Užaljen se je trgovec vzdignil, rekoč:

»Saj vem, če prideta Trdina in Čiček, jima boste vse potrdili. Imata pač drugačno ime.«

»Motite se, gospod Boštjančič! Vse se mi je začelo nekako gabiti. Tista nedelja, ko sva bila v Potoku, je odločila. Ali niste opazili, da se takrat ni zgodilo nič slučajnega, da je bilo vse že dolgo pripravljeno, dokler ni dozorelo. Gospod Boštjančič, mi vsi smo bili tisti, ki smo puščali, da je dozorelo. Zdaj se ne da več pomagati. Če bi bil mlajši, bi zgrabil za delo. Tako me pa leta težijo, umaknil se bom in molčal. Mogoče me ne razumete. Vi delate s številkami, mene pa računi motijo in mi skrivajo pravo podobo.«

»Torej ne bo nič,« je zamišljeno dejal trgovec.

»Stopite k svojim ljudem in se razgovorite. Zdaj šele razumevam, da moje kraljestvo ni od tega sveta.«

Boštjančič se je hladno poslovil. Ni dobro razumel župnika, a zdelo se mu je, da se nekoliko izpreminja in da je s to izpremembo v zvezi potoška nedelja. Pritajena želja po županskem mestu ni mogla najti opore. Treba bo začeti drugače. Ali bi prijel Trdino in zahteval? Smešno! Smejal bi se mu. Torej boj proti Trdini in Čičku. Že sama misel na to ga je pretresla. Trdina je bog, kakor bo rekel, tako se bo zgodilo. In čeprav bi zmagal, bo imel proti sebi mogočno bogastvo, ki ga predstavljata Čiček in Trdina. Pa odnehati tudi ni hotel. Zdaj se je že razvedelo, sramota bi bila prevelika.

»Torej počakajmo!« je začel računati. Preštel je vse prijatelje. Vso pot od župnišča do doma je štel.

»Kakih petdeset, šestdeset mož. Vsak potegne za seboj najmanj še tri, štiri. To bi bilo precej, tudi Trdina bi se popraskal... «

Šel je naravnost v pisarno in začel izbirati imena. Pozabil je na župnika.

»Še boljše, kar napravim, bo samo moja zasluga.« Hotel je biti močan.

Matevž Poderin je bil pripravljen na vse. Sicer mu je Pankrac namignil, da ga bo to zimo pustil še pri miru, ker se bližajo nič kako težki časi, a nemir je rastel. Prečuden strah ga je objemal, ves je vztrepetal, kadar je ugledal krčmarja. Odkrival se mu je že od daleč in če so kje govorili o njem in je padla katera bridka, se je hitro umaknil, da bi se mu ne bilo treba zagovarjati. Zdaj pa zdaj ga je obšlo, da se je odločil, resno premišljevati, kako se bo rešil. Ustavil se je pri delu in se zagledal neznano kam. Ali bi ubijal? Koga? Ali bi kradel? Komu? Vsi Potočani so si podobni, trikrat bi bilo treba vsakogar pretresti, da bi odletel od njega dinar. In potem, ali bi mu verjeli, če bi nenadoma prinesel od kod denar? Vsi bi planili po njem in ga zaprli kot roparja. Oči so mu zabredle v zemljo. Ko bi na primer takole na zimo izoral kos zlata, ne prevelik, toliko, da bi poplačal dolgove. Na skrivaj bi ga drobil, košček za koščkom, da bi ljudje ne opazili, koliko bogastva je odkril. Smehljal se je pri teh nerodnih mislih in spet začel z delom. Da, ko bi imel strica v Ameriki ali kje drugod, toda ne more se spomniti na nikogar. Mahoma se je znašel spet v neizprosni resničnosti. Kaj bo spomladi? Pankracu bo treba ljudi. Če bi se že zdaj pomenila za delo? Nekaj ga je prijelo, da ni mogel pomisliti na to. Hlapec, hlapec, vse svoje žive dni le hlapec!

»Ne da se pomagati,« je odnehal. Roke niso mogle več pošteno udariti, kar tja v en dan je delal, vseeno mu je postalo, kako bo z ozimino in z vremenom. Dnevi so tekli. Z vsakim je prišla nova skrb. Ko je prvič zalil zemljo jesenski dež, se je spomnil, da otrokom manjka čevljev. Potem je zajokala žena, da ni obleke. Zaškripal je z zobmi in se izgubil na vrt, gledal je nekam proti Liscu, kakor bi od tam pričakoval rešitve, nepremično je stal, dokler ga ni poklicala žena. Zganil se je, stopil, napravil, kar je hotela, vse brez premišljevanja, kakor bi ne imel volje.

»Nekaj časa še, potem bo pač konec,« ga je obhajal obup.

Kljub obupu je bilo treba obleke in čevljev.

»Kam naj grem?« se je obupno branil pred ženo.

Krompir je segnil, žito je potolkla toča. Les je brez cene. Podpora? Mogoče bi dobil kako podporo? Da, vsi bi se mu smejali. Ne bodo mu je dali.

Nič, kamor je šel vol, naj gre še voz!

Zavil je k Pankracu in mu dejal kar naravnost: »Posodi mi pet sto dinarjev!«

»Kaj?« se je zavzel krčmar.

»Pet sto dinarjev. Čevlje moram napraviti in obleko. Zase ne, briga me, kakšen sem, toda otroci. V šolo morajo.«

»Naj pa doma ostanejo!«

»Da bom plačeval kazni. Blagor tebi, ki jih nimaš!«

»Pamet je treba imeti. Kdo te je pa silil?«

Matevž ga je pogledal z drobnimi očmi, ustnice so mu zatrepetale, počasi se je obrnil, da bi šel. Neka doslej nepoznana groza mu je stisnila srce, da je zaječal. Povesil je glavo in trudno iskal vrata.

»Kam te nese?« se je zadrl Pankrac.

Poderin se je ustavil in se ozrl. »Misliš, da te bom zmeraj jaz redil? Posodi, posodi, kje bom pa vzel, tega nihče ne vpraša. Koliko je že zdaj?«

Matevž se je nasmehnil. Ni si mogel zapomniti številk.

»Saj imaš tako vse zapisano!« je dejal tiho.

»Zapisano, seveda imam zapisano,« je zamrmral Pankrac. Stopil je k omari in nalil četrtinko.

»Na, pij! Vem, da te skomina!«

Matevž se je spustil na klop in segel po vinu. Roka se mu je tresla, ko je nesel kozarec k ustom. Pil je z dolgimi požirki, ko je končal, je postavil počasi čašo na mizo, kakor bi se bal ropota. Pankrac ga je gledal, nato mu je šinil preko obraza smehljaj, stopil je v sobo in se takoj vrnil z denarjem.

»Pet sto dinarjev, si rekel, ne?«

Matevž je oživel, ko je zagledal denar. »Pet sto, pet sto!« je pritrjeval in strmel v bankovce.

Pankrac mu jih je našteval, pregledal je vsak bankovec posebej in ga pritisnil pred Matevža. Kmet jih je bil znova prekladal ter se zahvaljeval.

»Čakaj, še pismo!« Poderin je prikimal.

Krčmar je vzel s police črnilo in peresnik, poiskal papir ter začel pisati: »Za šest sto dinarjev,« je rekel ter se mimogrede ozrl na Matevža.

»Kako?« je dvignil glavo kmet.

»Za obresti prvega leta,« je zagodrnjal krčmar. »Saj silim te ne, če nočeš, lahko pustiš denar.«

»Sto dinarjev za eno leto,« je plaho ugovarjal Matevž. »Po koliko je to?«

»Kaj jaz vem! Prerekala se ne bova. Če nočeš pa pusti!« Poderin si je podprl glavo z rokami in se zagledal skozi okno. Rahla jeza se je dvigala v njem. Hotel se je že vzdigniti, potem bi ga krčmar ne videl nikoli več. Toda obleka? Pomislil je in stisnil zobe.

»Naredi, kakor hočeš!« se je udal.

S težko roko je podpisal, da je sprejel šest sto dinarjev, ki jih bo plačeval po deset od sto. Stlačil je bankovce nekam v žep in se tiho poslovil. Vso pot do doma je računal, po koliko od sto znese sto dinarjev od petih sto. Ni mu šlo v glavo. Doma je poiskal svinčnik in z muko našel, da je to dvajset od sto. Preračunal je se enkrat in še enkrat.

»Vražji krčmar!«

Številke so mu stisnile grlo, da ni mogel niti zaječati. Porinil je denar pred ženo in stisnil:

»Na, kupi!«

Žena je površno pogledala denar in ni odgovorila. Pred očmi ji je cvetela prihodnja pomlad, polna rož in pesmi, le ona bo čakala, kdaj se bo sesula streha.

Matevž se je zleknil po klopi in strmel v strop.

Ničesar ni mogel misliti, šel je z očmi za muho, ki se je sprehajala po tramu, in smehljal se je kot otrok.

Žena je vzdihnila.

Topo je pogledal, kakor da ne razume njene žalosti.

Drejc Gantarjev je moral stopiti z tihega mira in dela. Oblast je zahtevala. Dobil je vabilo, naj se zglasi na sodniji in prinese dolžno pismo, ki mu ga je vrnil Pankrac. Fant se je prestrašil. Prišel je Matic in ga tolažil, da to ni nič posebnega, zdaj se bo pač razkrilo, kaj je prav in kaj ni. Drejcu ni bilo všeč, da mora v dolino. Komaj ga je Matic prepričal, da se mu ne bo nič zgodilo.

Takoj drugo jutro se je prikazal Pankrac. Drejc se je začudil, no, lepo ga je pozdravil in mu ponudil prostor.

»Si dobil vabilo?« je dejal krčmar hripavo.

»Dobil,« je povedal fant.

»In kaj bo?«

»Kako mislite?«

»Kaj boš napravil? Nekaj moraš napraviti.«

»Pojdem, ker me kličejo.«

»In vzameš papir s seboj?«

»Seveda, saj ga zahtevajo.« Krčmar je vstal in stopil k oknu. Tudi Drejc se je vzdignil. Dvakrat je že pripeljal krompir, na njivi ga čakajo. Toda Pankrac ni mislil oditi. Zamišljeno je iskal po stenah, ogledoval nekaj časa svetega Andreja pred vrati, nato se je znova oglasil, to pot mehko, proseče:

»Fant, kaj nisem pomagal tvojemu očetu?«

»Očetu?«

Bridek smehljaj je prešinil Andreja. Spomnil se je na dolg in strupeno je prikimal.

»Pomagal, pomagal, a zato ste bili dobro plačani.« Za hip se je Pankrac ustavil, nato je nadaljeval:

»Tisto ni res, ko sem imel najmanj denarja, sem mu ga posodil. Seveda, ti si bil še otrok in ne moreš tega razumeti.«

»Ne morem razumeti? Strmec sem prodal, da sem se rešil. Ali veste, kaj je Strmec? Do zadnje ure ne pozabim tega!«

»Sila ti je bilo! Kaj si se tako gnal! Nisi mogel počakati?«

»Počakati, da,« je zamolklo pritrdil fant. »Če bi počakal, bi imel se Strmec in vi bi se danes lahko prosto smejali. Toda ne, boljše, da je tako. Koliko dni nisem spal, dajte, poskusite še vi!«

»Vedel sem za take stvari, ko tebe še na svetu ni bilo. Pa kaj bi se prepirala, pomeniva se, kakor se spodobi.« Krčmar je spet sedel in se naslonil na komolec. Drejc mu je sedel nasproti in nekaj časa sta se gledala. Fant ga je gledal mirno, kakor bi se pogovarjala o vremenu.

»Ti,« je izpregovoril Pankrac sepetaje, »koliko hočeš za pismo?«

»Za kakšno pismo?« se je delal fant nevednega.

»Sam veš,« je nestrpno priganjal krčmar. Drejc je skomignil z rameni.

»Pisma ne prodam. Čemu tudi? Pismo je moje. Če je na njem kaj narobe zapisanega, ne morem pomagati. Saj ste ga imeli pet let v rokah ...«

»Prodaj, tisoč dobiš!« je vztrepetal krčmar. Fant je vstal in odkimal. Stopil je po sobi in dejal:

»Na Dolgo njivo moram. Tri voze bom še nocoj pripeljal. In sam moram prebirati za seme. Pri vas ste že vsega pospravili?«

»Torej ne prodaš?« je zajecljal Pankrac.

»Niti na misel mi ne pride,« je kratko rekel fant. »Če bi bilo drugače, ne rečem, toda, ker ste ravno kovača prijeli ...«

»Saj umaknem tožbo!« se je zaklinjal krčmar.

»Zdaj, ko je že obsojen. Prepozno!« mu je obrnil fant hrbet. Preklinjajoč je krčmar odšel.

Drejc je pa še tisto uro poiskal pretrgano dolžno pismo, ga lepo poravnal in ga vtaknil v listnico.

»Bog ve, kaj se še zgodi,« ga je obšlo. Potem je stopil h kovaču in mu vse razložil.

»Še to povej, da je prišel k tebi in ti ponujal denar za pismo!« je vzkipel kovač.

»Misliš?« je podvomil Andrej.

»Kako pa! To so ljudje, ki mislijo, da se jih bojiš, če jih ne primes dovolj trdo.« Tisto jutro, ko je moral na sodnijo, ga je spet čakal pred krčmo Pankrac.

»Ali greš?« je rekel prijazno.

»Grem,« je dejal fant kratko.

»Ali si se kaj premislil?«

»Nič!« Krčmar je zaškripal z zobmi in zaloputnil z vrati.

Na sodniji je povedal Andrej vse od začetka do konca. Pazljivo so ga poslušali in vse zapisali. Potem je moral še priseči. Oddal je sodniku dolžno pismo in proti poldnevu je odšel, ves vroč in truden.

»Dobro si napravil!« si je doma pomel kovač roke. »Toda pripravi se, zdaj se bo začelo.«

»Nič mi ne more!« je trmasto pravil Andrej.

»Vsi so zvezani med seboj; če enega udariš, ti drugi vrne. Saj mogoče pa ne bo ničesar. Bomo videli.«

Ko je prišel Jankov dan, je Andrej nemiren čakal, kaj se bo zgodilo. Zgodaj dopoldne se je vrnil Pankrac. Tiho je šel v hišo, zaprl vrata in zagrnil okna. Dobro uro za njim so prišli drugi Potočani, razgreti od hoje in veseli.

»Kako je?« je planil Andrej.

»Kakor smo vsi vedeli,« je razkladal Matic, »Janko je oproščen.«

»Pa oni?«

»Tisto se bo še videlo. Prav dobro mu ne bo.«

»Torej je še nekaj pravice na svetu!« je dejal eden izmed mož.

»Seveda,« je pokazal kovač roke, »toda izkopati jo je treba.« Ves večer so govorili samo o tem, kako je krčmar sleparil. Pankrac jih ni slišal. Zaprl se je v sobo in delal Bog ve kaj.

Frenk se je končno le odločil, da stopi k Ožboltu. Zadnje dni se je okrepil. Pustil je šivanje in šel na dnino k Gantarju. Zadnje jesensko sonce ga je pregrelo, razgovarjal se je z Drejcem o prebiranju krompirja za seme, pomagal mu in sanjal, kako bi bilo lepo, če bi tudi na svojem lahko tako delal. Drejc je hvalil družbarja in pripovedoval, kako se zmeraj obnese na Dolgi njivi. Potem sta računala še drugo in Frenk je videl, da je Drejc tih človek, a ne bo zadnji.

Proti večeru se je napotil proti Ožboltu. Stara dekla mu je pokazala hišo, kjer je našel starca pri peči. Luščil je fižol. Pogledal je fanta izpod čela in dejal:

»Ali bo spet kaka neumnost?«

»Neumnost? Zakaj pa?« se je ustavil fant.

»Kot tisto nedeljo. Pride Pankrac, pa toliko mrtvici človeka, da mu mora obljubiti. Nazadnje pa taka zmešnjava!«

Frenk se je veselil, da je prišel ob pravi uri.

»Kaj bo Pankrac! Nikoli še ni prinesel dobrega kmeta.«

»Nikoli!« je pritrdil starec. »Ko ni bilo krčme, je bilo v Potoku veliko boljše.«

»To pripovedujemo mi že dolgo, a nam ljudje nočejo verjeti,« je razkladal fant. »Zdaj so se jim začele odpirati oči. Tisto o pismu ste slišal?«

»Slišal,« je prikimal Ožbolt. »Hudi časi so, zato ni čudno, da se zgodi kaj takega.«

»Hudi časi? Kdo pa je kriv?«

»Kdo?« je vzrojil starec. »Kdo? Ljudje!«

»Seveda. Bog menda ne. Pa zakaj ljudje? Misliti ne znajo. Nekaterim se zdi, da je misliti greh. Pa gredo tako, kakor jim kdo ukaže. Bo že res, kot pravi Matic. Pride naš človek v dolino in ga vprašajo, koliko Bogov pozna. V nebesih enega, pravi, a ta je hudo daleč, na Poljani so trije: Trdina, Čiček in Boštjančič, peti bog je pa davkarija.«

»No, poljanski, nič ne rečem. Kakor se jim kdo pusti. Mene ne bodo več. Še pet sto dinarjev plačam in sem rešen.«

»Nekaj bogov bo treba odstaviti,« se je šalil Frenk, »drugače bodo rekli da smo pogani. Prvega ne moremo, ker je že od vekomaj, zadnjega tudi ne, srednji trije so pa čisto nepotrebni.«

»Pravega Boga je premalo, zato pa je tako. Vsak misli sam obračati svet. Le poskusite, boste že videli. In ti, kako da se ti ne oprimeš zemlje, ko zmeraj govoriš o njej.« Frenk se je zganil, nato je zamolklo razložil.

»Saj veste, kako je bilo z očetom. Na vse kraje se je raznesel grunt. Zdaj naj ga spet vlačim na kup. Šivanje res ni nič prida, a pomagaj si, če ni zemlje.«

»Zemlje nič koliko,« je kratko dejal starec.

»Prodajte mi jo!« je planil fant. Starec ga je pogledal postrani.

»Prodajte! Misliš, da so to hruške? Kaj boš z njo?«

»Moj Bog, ravnokar ste mi govorili, naj začnem!«

»Ne rečem,« se je obotavljal Ožbolt, moje je res zadosti. Letos je ostala vsa vrhovska stran neobdelana. Naj počiva! Tako je, če človek nima otrok. Kar nerodno mi je. Torej ti bi kupil?«

»Kupil!« je pokimal fant. Nekaj imam že prihranjenega, nekaj bi si še prihranil.«

»Tebi je lahko,« je dejal starec in se zamislil. Brskal je z roko po fižolu, presipal ga iz dlani v dlan, nazadnje je pustil vse skupaj in težko vzdihnil.

»Treba je premisliti,« je dejal. »Tisti kos pri mostu bi mogoče dal. Letos sem imel na njem krompir, a mi je precej od rok. Zate bo pa kot nalašč. Skoraj doma jo boš imel.«

»Aha!« se je spomnil fant. »Vem, kje je.«

»Seveda, kar tako ne bova napravila. Le oglej si jo poprej. Ne bom preveč hvalil, tako bova uredila, da bo prav.«

»Dobro, dobro,« je hitel Frenk. »Koliko cenite?«

»Nič ne bom rekel. Poglej, boš potem sodil.«

»Saj jo poznam!«

»Pridi jutri!« se je kratko uprl starec. »In premisliti moram še.« Frenk se je vzdignil.

»Pridem! Pa nikar ne odnehajte!«

»Kaj mi bo zemlja! V grob je ne ponesem s seboj.«

Frenk ni šel naravnost domov. Zavil je ob potoku in se ustavil pri mostu. Tam je bila njiva, ki mu jo je ponujal Ožbolt. Z nekakim razkošjem v srcu je stopil na svoj bodoči svet. Z dolgimi koraki in povešeno glavo je šel po razkopanih razorih. Sklonil se je in pobral košček grude, jo zmečkal med prsti in šepetal:

»Ti dobra, dobra zemlja!« Zazvonilo je večernico. Ustavil se je in se odkril. Zdelo se mu je, da ni še nikoli tako lahko molil ...

Matic je prihitel h kovaču s prečudno mislijo. Janko je spustil orodje na tla in se naslonil na nakovalo. Fant pred njim je z vročično naglico razkladal svoje misli.

»Tomažek z Vrha, Tomažek z Vrha,« je momljal kovač. Obema so se iskrile oči.

»Težko bo,« je iskal nevarnosti kovač. »Ljudje so odvisni. Kot ovce bodo rinili za Čičkom. Če udari še Trdina na veliki boben, bo vsa fara vztrepetala.«

»Korajža velja. Preštejemo se. In Tomažek je samo km et in ničesar drugega.«

Kovaču so besede prijale.

»Dobro, premislimo!« je dejal kratko.

Kladivo je znova zavriskalo, Janko je tolkel, kakor da bije po nečem drugem.

Matic je iskal pozabljenja. Niti minute ni mogel biti sam. Fantovska razigranost je usehnila. Kmalu se je razvedelo, kje je vzrok. Nihče mu ni omenil dekleta niti z besedico, najmanj oče, ki je razumel vse že, ko je dekle umrlo. Zdaj je fant našel drugo delo. Ves prosti čas je hodil h kovaču in k Frenku. Našel je kmeta, ki naj bi postal župan. Kje so tisti časi, ko je bil zadnjič na Poljani kmet za župana? Naj postane župan Tomažek z Vrha, mlad človek, poln ognja in moči.

Toda to je bilo še tajno.

X.

Takole počasi je šlo vse v jesen. Nekega dne so ljudje spoznali, da griči okoli vasi rjavijo, od nekod se je prinesla megla in ležala po polju več dni. Pusta polja so ostala samotna, obrnilo se je vse v gozd. Pritajeno skrb pred nečem težkim je gnala ljudi v obup. Iskali so kupcev za prašiče in kleli o nizkih cenah.

»Da bi vsaj zima ne bila huda!«

No, stari ljudje so prav zaradi nje trepetali. Vsa znamenja so kazala, da bo kmalu zamelo in dolgo držalo. Zato se je vsem mudilo z delom.

Fantje so videli v jeseni začetek novega življenja. Matic je hodil okoli njih s tiskanimi papirji in oči so mu skrivnostno žarele.

»Društvo imamo,« je razkladal. »Pravila so potrjena. Bal sem se, da bodo kaj nagajali.«

Vsakdo je hotel videti priznalno pismo, tiščali so vanj, dokler jim ni prebral vsega razglasa.

Zdaj je bil tudi kovač zadovoljen. »Začelo se bo,« je pripovedoval. »Vsaj zima ne bo tako pusta kot zadnja leta. In da malo razgibljem ljudi. Vse čaka rešitve od nečesa nenavadnega, ki naj pride nenadoma kot kralj Matjaž izpod Krima. To vero moramo ubiti. Nihče ti ne bo pomagal, če si sam ne boš. Morda bo prišel Trdina in sejal cekine po Potoku. Ali jih vodijo za nos! Pa Pankrac s svojo modrostjo mu bo pomagal.«

O krčmarju niso dosti govorili; bilo je, kakor bi že umrl. Niso ga dosti videli, le Drejc Gantarjev ga je opazil, kako je prihuljeno lezel mimo hiše.

»Kakor mačka,« je obšlo fanta. Sam ni vedel, zakaj ga je streslo. Še zmeraj je slutil, da se utegne kaj izpremeniti in Pankrac bo udaril z bičem, da bodo vsi zaječali.

»Nič se ne bo zgodilo,« je del ob takih prilikah Matic. »Preveč so se že časi preobrnili.«

Pankrac je dobil vabila, naj jih razdeli možem. Oddahnil se je; mrtve, izbuljene oči, ki so zadnje čase umirale, so znova oživele. Zamrmral je nekaj sam zase, pregledal vabila od prve do zadnje črke ter se odpravil na pot. Obšel je vse može. Poiskal je pravi čas, ko so bili gotovo doma. Vstopil je malomarno, kakor bi bil najboljši prijatelj, začel o vremenu in delu, prešel nato k Poljancem.

»Bil sem včeraj tam in so mi stisnili nekaj papirjev. Tudi za vas je eden. Ne vem, kaj bo, zdi se mi, da je zaradi volitev. Napravite, kar hočete.«

Položil je vabilo na mizo in odšel.

Tako je napravil v vseh hišah.

Ostali sta mu še dve vabili.

»To je povrhu,« je pomislil. »Komu naj jih oddam?« Usta so se mu raztegnila, ko se je spomnil Poderina in Gorjana. Zanesljivim ljudem, tako mu je naročil Trdina. Zanesljivejših gotovo ni kot sta ta dva.

Zvečer ju je šel iskat.

Poderin je odkimal.

»Nočem se mešati v nobeno stvar. Saj bo tako vse vrag vzel.« Toda Pankrac ni odnehal. Prigovarjal mu je toliko časa, da se je mož udal in vzel vabilo.

»Kaj posebnega gotovo ne. Čvekali bodo in bo vse ozdravljeno.« Pankrac se je čudil, kam je splahnel ponižni Matevž.

Šel je k Gorjanu.

Starec se ga je razveselil in tudi vabila. Seveda pojde, zlasti, ker vabi gospod Trdina. To bo menda kaj dobrega. Da bodo volitve? Kaj je že čas? Moj Bog, kako hitro teko leta, čeprav so polna skrbi.

Pankrac mu je razkladal, kako naj govori, če ga bodo vprašali. Mogoče bo treba kaj odločevati, vse se zna zgoditi.

Gorjanove oči so zamežikale in potrdil je:

»Bom že govoril, da bo prav, Pankrac.«

»Le daj, ne bom te pozabil,« je rekel krčmar.

Poslovila sta se kot najboljša prijatelja.

V nedeljo po prvi maši je bilo na Poljani čudno šušljanje. Možje so se spogledovali in se vpraševali:

»Ali greš?«

»Kam?«

»Nisi dobil vabila?«

»Nisem. Kaj pa je?«

»Ah, nič!«

Počasi so odhajali možje proti Trdini. Tam jih je že čakal gospod župan Franjo Čiček.

»Le noter, le noter!« jih je pozdravljal in jim kazal v veliko vežo. Prostorna soba se je napolnila z ljudmi. Topot nog je zadušil mrmrajočo govorico. Živahni obrazi so se spogledovali. Tam spredaj je bila postavljena miza, za njo je sedel gospod Trdina. Zadaj stoječi so stopali na prste, iztegovali vratove, da bi videli, kaj se bo zgodilo.

Potem se je Trdina vzdignil in prosil za posluh.

Možje so se odkrili in utihnili.

»Redko je, da bi se pri meni takole zbirali,« je začel Trdina. »Da, a pride potreba in se tudi tako zgodi. Naša poljanska občina je bila doslej vzor sloge in poštenega dela za narodno gospodarstvo. Ali more kdo pokazati na kakšno napako? Naj se oglasi! Nobenega ni. To je znamenje, da so naši možje z gospodom županom Čičkom na čelu delali ves čas za dobrobit ljudstva, kakor so pred štirimi leti obljubili. Naša občina slovi po slogi. Nikoli se nismo prepirali za kake malenkosti. Zmeraj smo nastopali enotno, kar so rekli možje, to je potrdila vsa fara. Najboljši možje ste zbrani tukaj. Kar porečete vi, to bo držalo. Glejte, pretekla so štiri leta. Drugi mesec bodo spet občinske volitve. Vaša naloga je, da sedaj odločite, kdo naj bo za župana in kdo za može. Povem vam, kar boste danes odločili, to bo veljalo. Nihče ne more nastopiti proti vam. Govorite pošteno in odkrito, nobena beseda se ne bo zamerila. Naj govori ljudstvo.«

V sobi je zašumelo. Dasi so že vedeli o tem, so se šele sedaj sprostili. Nekaj jih je trdovratno molčalo, tiščali so se bolj pri vratih. Boštjančič, ki je bil tudi med povabljenimi, je pobledel in zaškripal od jeze. Hotel je oditi, oziral se je po klobuku, kam ga je položil, ko se mu je približal Pankrac in mu zašepetal, kako misli o Čičku.

»Lahko bi se kaj izpremenilo,« je silil krčmar.

»Meni je vseeno,« je dejal trgovec zamolklo. Tedaj so se že začeli oglašati možje.

»Kaj bi čakali, kar nadaljujmo!«

»Saj se razume, kako je treba urediti!«

»Začnimo!« Trdina se je nasmehnil in se vzdignil.

»Kaj bi izpreminjali. Staro vino, star župan. Naj ostane k ar naprej še Čiček!«

»Tako je; Čiček naj ostane!«

Boštjančič se je ugriznil v ustnice in še bolj pobledel. Našel je klobuk in se začel pom ikati proti vratom. Čutil je, da mu prihaja vroče, da ne more več dihati. Naslonil se je na vrata in si obrisal rosno čelo.

Franjo Čiček je pa zardel. Vzdignil se je, zamahnil z roko in dejal:

»Možje, hvala vam, toda čas je že, da izprežem. Saj lahko poiščete katerega boljšega kot sem jaz.«

»Boljšega ni! Kar ti ostani!« so se culi posamezni glasovi.

»Čemu ravno jaz? Glejte, saj so med vami možje, ki znajo vse, kar znam jaz. Na primer Boštjančič. Tamle pri vratih stoji. Zakaj bi ne bil on?« Za trenutek je bilo vse tiho, nato je zahrumelo nekaj glasov:

»Nočemo Boštjančiča, ti ostani!« Čiček je kakor v zadregi skomignil z ram eni in pogledal Trdino. Ta se je nasmehnil in glasno rekel:

»Moraš prevzeti, če možje zahtevajo. Ljudstvo bi bilo užaljeno.«

»Naj bo torej!« je vzdihnil Čiček.

»Tako je prav!« so zaklicali možje.

»Prav lepo se vam zahvaljujem za zaupanje. Videli boste, da vas ne bom prevaral, v meni boste imeli vedno zaščitnika vaših gospodarskih koristi!«

»Živijo!« so zaploskali ljudje. Nato so začeli izbirati može. Tu in tam so se sprli, odločil je nato Trdina. Ko je prišel na vrsto Potok, so se ustaviili.

»To je velika vas, dva moža!« je rekel Čiček.

»Dobro!« Toda nihče se ni hotel oglasiti. Pankrac je nem irno čakal.

»Kaj ni nobenega Potočana tu?«

»Smo!« je dejal Milavec. »Toda m orali bi vprašati ljudi. Pustite mesta prosta in bomo pozneje povedali.«

Pankrac je sunil poleg sebe stoječega Gorjana. Starec se je odkašljal in se oglasil:

»Kaj bi odlašal! Pankrac je eden, poiščite še drugega!«

»Pankrac,« je ponovil Trdina in zapisal: »Pa drugi!« je nestrpno priganjal.

»Ne bo prav,« je majal z glavo Milavec. »Treba bo vprašati ljudi.«

»Pa postavimo Milavca!« je rekel Čiček. »Ljudje ga poznajo in zaupajo mu. Kolikokrat sem že slišal, ko so ga hvalili.«

»Pa dajte njega!« je reklo nekaj glasov.

Zapisali so ga in Milavec je umolknil.

Tako je slo od vasi do vasi, nazadnje je bilo še eno mesto prazno.

»Še za Poljano,« je dejal Čiček. »Predlagam Trdino«!

»Ne, tega pa ne! Moja skrb je gospodarstvo. Nisem več tako mlad. Glejte, vzemite tamle Boštjančiča. Samo on in nihče drugi!«

Boštjančiča je zalila kri. Tisoč misli mu je blisnilo skozi glavo. Ves čas je poslušal, kakor bi ga nič ne brigalo. Premišljeval je imena, dobro so jih izbrali, precej je bilo takih, na katere je sam računal. Trenutek je mislil, če bi se vseeno lotil.

»Propadel bi, to je jasno, a pokazal bi, da se jih ne bojim.« Pa slišal je Trdino. Napel bo vse moči. Za vse večne čase bi si prekrižal ceste. Ne izplača se. Pride mogoče drugačen dan in vse se izpremeni.

»Dajmo torej Boštjančiča!« je rekel mirno Čiček. Nihče ni ugovarjal, tudi trgovec ne. Hladno je prikimal.

»Komedija!« se je tresel. »Vse je domenjeno. Boljše, če bi sploh ne prišel.«

Nato je spet govoril Trdina.

Boštjančič ga ni poslušal. Tiho se je prerinil na prosto. V svežem zraku je globoko zadihal, nato je odhitel proti domu.

»To pot je bil Trdina hitrejši«, je mrmral sam zase.

Poderina so vprašali, kaj so delali na Poljani. Mož se je razkoračil in razložil:

»Prvi in zadnji blagoslov je dal Trdina. Vmes so iskali može, najboljše može.«

»Pa ste jih našli?« Matevž se je bridko nasmehnil.

»Smo,« je povedal. »Za Potok sta Milavec in Pankrac.«

»Pankrac?« so osupnili ljudje. Zresnili so se in odkimali. »To ste čudno izbirali.«

»Čudno,« je potrdil Matevž in šel svojo pot.

Pankrac se je vračal z Gorjanom. Zasedela sta se pri Čičku, bilo je že blizu poldneva, ko sta se majala proti Potoku.

»Ti si mož,« se je ustavil krčmar in položil Gorjanu roke na ramena. »Tega ti ne bom nikoli pozabil. Prav o pravem času si odprl usta.«

Lovre se je majal in mahal z rokami.

»Da, da,« je jecljal. »Pankrac, zmeraj sem s teboj, zmeraj!«

Prijela sta se čez ramena, ubrala pravi korak in zapela. Prečudno je hreščala pesem čez polje. Sivo nebo jo je odbijalo, odmevala je do Lisca in se vračala z raztegnjenimi glasovi.

»Hej, hej, hej!« je vriskal Pankrac.

Bila sta sama sredi polja. Zdelo se jim a je, da se vleče pot v neskončnost. Gozdovi za Liscem so bili temačni, na severni strani so se vlačile megle.

»Snega bo, sneg!« je kimal Pankrac.

»Sneg bo zdaj! Kaj ti pade v glavo!« se je hahljal Gorjan. Našla sta korak in se nista več toliko opotekala.

»Veš, kaj sem jaz?« je godel vso pot Pankrac in se ustavljal. »Občinski mož, razumeš, takoj za županom sem jaz, razumeš.«

»Saj še ne veš, če boš izvoljen,« je oporekal Lovre.

»Izvoljen, izvoljen!« je pritrjeval krčmar. Pri kapeljci sta se ustavila. Zagledala sta se v Mater božjo in se odkrila. Nato je dejal Pankrac:

»Lovre, ali sva pijana?«

In takoj je sam odgovoril:

»Ne, nisva, samo vesela sva.«

Napotila sta se proti Potoku. Zvonilo je poldne. Glas zvonov se je izgubljal v sivini jesenske nedelje, zdaj pa zdaj vztrepetal glasneje in vzvaloval čez polje daleč do Poljane.

»Pankrac, moli!« je silil Lovre.

»Ne znam!« se je izgovarjal krčmar.

»Ho, občinski mož, pa moliti ne zna!« se je rogal veselo starec.

»Daj mir, beštija!« Spet ju je obšlo, da bi zapela, a sta se domislila, da ju iz vasi gledajo.

»Zdaj pa pamet!« je rekel Pankrac.

Hotela sta stopiti z umerjenim korakom in svečano, a sta omahovala in se lovila.

»Vražja cesta!« se je jezil krčmar. »Popraviti jo bo treba! Čakajte, saj boste kmalu orali, kakor bom hotel.«

»Nikar tako ne opletaj z rokami, tako te najprej spoznajo,« je svetoval Lovre.

Kar najbolj mogoče resno in svečano sta stopila v vas. Toda pred hišami so stali ljudje. Smehljaje so jima pokimali v pozdrav. Odzdravila sta jim. Gledali so za njima in kakor bi videli njune žareče obraze in negotove korake, so se jim a namuznili.

Ljudje so lazili po gozdu, pripravljali drva in nasteljo. Tesnobno vreme jih je priganjalo k naglici.

Čez noč se bo obrnilo in potem se bo vse ustavilo.«

Pankrac in poljanske malenkosti so tonile v pozabo. Redkobesedni možje sol iskale le vremena. Težke sekire so čistile grmovje, v gluho praznino rm enih gozdov se je zdaj pa zdaj razlegel smeh. Počasni volički so vlačili iz gozda zvrhano naložene vozove. Po vseh poteh je dišalo po jeseni. Peter Hribar je s čudovito ljubeznijo obiral jabolka. Polagal jih je v košaro, kakor da so zlata. Vsi trije otroci so stali pod drevjem in se lovili za posameznimi sadovi. Mati Mica je lazila okoli hiše, smehljala se razposajenim otrokom in svarila moža, da ne bi padel.

Po poti mimo vrta so vozili listje iz gozda.

»Pet košev, šest košev, sedem košev!« je spremljal Franček vsak voz.

Zdaj pa zdaj je od Krima zapihalo hladno.

Peter je nosil sadje v shrambo in sanjal med potjo:

»Prodal bom, vsak dinar je dober. Če bi mi vsako leto obrodilo, bi se precej izpremenilo. Poderin naj mi odstopi kos. Ha, kakšno zemljo ima! Mogoče bi se vendarle rešil, če bi pljunil v roke.

Poderin je pa med tem že po svoje računal:

»Vole prodam, čemu bi jih redil, če bo spomladi tako vse vrag vzel. Tudi seno lahko prodam, le krava naj ostane.« Zatrdno se pa še ni mogel odločiti. Rekel si je, da m ora vprašati še ženo ...

»Baba pa davkarija!« se je jezil kovač, ko je ogledoval položnico. Sedel je, računal in majal z glavo, ni mu šlo prav.

»Tebi tudi!« se je ozrl na Frenka, ki je prišel v kovačijo.

»Kakopa!« je stisnil Frenk. »Obrt se ne izplača več, če pošteno delaš. Zato je pa prav, da sva se z Ožboltom domenila.«

»Prav. Zdravja je res več v zemlji kot pri šivanju.«

»Zdaj mi je že dobro,« je pravil Frenk. Kovač ga je skrivaj pogledal in zagodrnjal:

»Glej, da se kaj ne prehladiš. Zdaj je pravi čas za to.« Potem je začel kovač počasi pripovedovati o volitvah.

»Tako kot zmeraj,« se je oglasil Frenk. »Trdina bo pritisnil in vsa fara bo prikimala.«

»Da, da,« je pritrdil kovač. »Toda boj bo.«

»Boj?« Kovač je izbruhnil:

»Proti Čičku bo nastopil ...«

»Kdo?«

»Tomažek z Vrha.«

»Vraga ...« Fant je osupnil in se zamislil.

»Tega nisem pričakoval,« je priznal resno. »Zdi se mi, da ne bo dobro. Če ni upanja na zmago, je boljše, da ne začne.«

»Podpremo ga!« je jeknil kovač. Frenk je molčal.

»Tomažek je kmet. To velja več kot vse drugo.«

»Škoda moči za gotov poraz.«

»No, nekoč je treba stopiti na dan.«

»Seveda je treba.«

»Torej!«

»Nič nimam proti Tomažku, poštenjak je. To ne bo političen boj. Brez slabih strani ta boj ni. Najprej se je treba gospodarsko osamosvojiti. Poglej, kje so gospodarske ustanove! V rokah tistih ljudi, ki poznajo kmete vsake štiri leta, ki jih potrebujejo. Ti misliš na zmago. Bog naj ti da, a je najbrže ne bo. Čas še ni dozorel. Če bi se to zgodilo leto dni poprej, bi sploh ne mogel pomisliti na kaj takega. Pomni, da Potok še ni vsa fara. Drugo leto bo pa drugače.«

»To ni tako gotovo, da bi morali propasti,« je dejal kovač. »Glej, ravno v Potoku! Kaj niso vsi jezni na Pankraca?«

»Tisti ga pojdejo prvi volit. Sicer, kar je, to je. Zdaj se najbrže ne da več pomagati. Če bo treba, sežem tudi jaz vmes.«

Kovač je nezadovoljno gledal za odhajajočim.

Pepe Klavžar se je ženil pri Boštjančiču.. Vsak dan proti večeru se je odpeljal s kolesom na Poljano, ostajal tam dolgo v noč in se vračal pijan od ljubezni in raznih dobrot, s katerimi so mu stregli. Dekle je bilo lepo in petično. Na obeh straneh je bil poleg ljubezni še košček računa: bogati Klavžar, bogati Boštjančič.

»Mimi, Mimi,« se je ponašal fant, »že ime je tako, kakor se spodobi. Potočanke se lahko skrijejo.«

Spomnil se je Maričke in šlo mu je na smeh. Ali ji je kaj ostal dolžan? Besede so pač besede, čemu jim verjame. Pozna se pač, da ni bila nikjer v svetu, ker vzame vsako šalo za resnico. Po doti ni vpraševal. To bo opravil oče. Verjetno je, da ne bo majhna. Kaj naj bi z Maričko? Razloček, kakšen razloček med obema. In zmeraj bolj se mu je smehljajo srce.

»Mimi, Mimi!« je škripalo kolo vsak večer.

»Pozna se, da je Klavžarjev,« so pravili ljudje. »Doma hlapca, sin igra gospoda. Eh, še je denar na svetu.«

Marička ni mogla poslušati govorjenja. Tiha žalost, k i je rasla v njej, se je dala pregnati samo z delom. In bila je kot moški. Žagala je z očetom v gozdu, sekala in nakladala, da je bilo veselje. Oče je molčal in momljal sam zase, da ga ni nikoli razumela, kaj hoče.

Ko se je nekega dne vračala iz gozda, je srečala sredi Lisca Andreja. Bilo je na ovinku. Andrej je šel z volmi navkreber in ji zaprl pot, da: ni mogla uiti. Ustavila se je tik pred njim in vsa rdeča sta se spogledala.

»Kje si bila?« je dejal fant mimo.

»Drva napravljamo,« je rekla polglasno.

»Sama?«

»Pa oče. V širokem klancu.»

»Bo zamelo, ne?« je pogledal Drejc po nebu.

»Bog ne daj, nimamo še stelje.«

»Pri nas tudi ne. Zmeraj ne morem najemati ljudi, sam pa ne zmorem vsega.« Gledala ga je in mirno prikimavala. Potem se je ozrla:

»Voli ti bodo ušli.«

»Dobro vedo za pot. Pozdravljena!«

Skočil je za njimi. Predno je izginil za ovinkom, se je še enkrat ozrl. Prav takrat se je ozrla tudi Marička. Srečala sta se z očmi in se nasmehnila.

»Vraga,« se je jezil potem fant v bregu, »kaj ji nisem mislil povedati nekaj čisto drugega. Pa človek vse splahne, ko je treba ziniti.«

Marički pa je bilo čudno toplo pri srcu, veselo je poskakovala po nerodni poti in ko je prišla na piano, je začela celo polgasno peti ...

»Tomažek z Vrha!« je nenadoma zahrumelo po fari.

Ljudje so osupnili. Niso mogli verjeti, da bi se kdo predrznil, postaviti se Čičku po robu. Neko skrito zadovoljstvo jih je prešinilo, pomežiknili so si, na glas pa rekli:

»Zdaj bo moral Čiček napeti moči.«

Tisti, ki so vedno zagovarjali Čička, so malomarno zamahnili z rokami in zasmehijivo odvrnili:

»Tomažek z Vrha? Kaj pa je prav za prav? Nikoli se še ni slišalo o njem. In zdaj naj kar nenadoma stopi na Čičkovo mesto? Saj nima nobenih zvez; vse se mu bo potrlo v nerodnih rokah.« Toda poleg Tomažka so se oglasili še drugi možje.

»Previdno so jih izbrali,« si je grizel ustnice Trdina, ko je bral kandidatno listo. »Same take, da jim človek ne more do živega.« Da ne smejo zmagati, je bil njegov sklep že od vsega početka.

»Na vsak način se mora to preprečiti. Gre za ugled naše narodne stvari,« je govoril Čičku. »Pomisli, kaj bi dejali v dolini in v Ljubljani! Zmeraj govorimo, da je ljudstvo za nami, naenkrat bi se pa izkazalo, da smo propadli. Pomisli sramoto!«

»Ne smejo prodreti!« je trdil tudi župan.

»Pozabiti moramo vse, kar se je zgodilo. Nastopiti moramo enotno. Daj, pokliči še Boštjančiča!«

»Ne vem, če bo prišel!«

»Pride!« je trdil Trdina. Vedel je, kaj se je zgodilo, zato je res prišel. Oči so se m u zvito smehljale, vsak dan je čul ljudi in vedel je, kako so proti Čičku. Tiho je obžaloval, da ni tudi sam nastopil, a na Tomažka je bil vendarle jezen. Kako si upa navaden kmet začeti s tako akcijo? Saj bodo občino zapravili! Kaj se pa razumejo na knjigovodstvo, na dopisovanje, na zakone? Iz prvotnega nzadovoljstva je zrasla osebna užaljenost, obšlo ga je, kakor da je vse obrnjeno proti njemu. Ko je vse premislil, se je zresnil. Da, lahko mu škodujejo. Trdina ga je postavil na predzadnje mesto. Zdaj je nastopil Tomažek. Toliko ljudi bo gotovo zbral, da mu odje odborniško mesto. Vražji kmetje!

»Vsi moramo pljuniti v roke!« je učil Trdina.

»Ne vem, če bi!« se je uprl Boštjančič.

»Kaj ti je?«

»Saj tako ne bom izvoljen, če me postavljate na predzadnje mesto. Čemu bi se mučil. Meni osebno je čisto vseeno.«

»Vrag!« je siknil Čiček in se spogledal s Trdino. Ozrla sta se v Boštjančiča. Čakal je malomarno in ju opazoval preprosto, kakor da je dal razumeti nekaj čisto vsakdanjega.

»To se lahko popravi,« je nemirno dejal Trdina in izvlekel kandidatno listo. »Saj lista še ni vložena. Toda tiskovine boš plačal, ker bo treba novih.«

»Koliko pa so?« je rekel mirno trgovec in izvlekel denarnico. Trdina je mrzlo povedal in iskal med imeni.

»Viš, na peto mesto te porinemo, bo dovolj visoko, ne? Zdaj je tam Milavec iz Potoka. Bosta pač zamenjala.«

»Dobro!« je pritrdil Boštjančič. Začeli so nanovo prepisovati kandidatno listo. Čutili so, da je med njimi vse polno nasprotstev, da na noben način ne morejo biti prijatelji, a zdaj so pač taki časi, nekaj novega raste in preti, da bo odrinilo vse h kraju, da ne bodo več prvi. Treba se je skupno boriti. Drug drugega so pogledovali izpod čela, drug drugemu niso zaupali. Toda zdaj gre za narodno stvar, so se prepričevali, zdaj morajo odnehati osebne koristi. In malo je manjkalo, da niso samim sebi verjeli. Da, za narodno stvar gre ...

Tomažku z Vrha se je zdelo, da je prišel za kandidata kot Pilat v vero. Obotavljal se je, a silili so vanj, da je molče prikimal. Kadar ga je kdo vprašal, kako bo, je samo skomignil z rameni. Saj ni nihče veroval v zmago. Toda prihajali so iz vseh vasi, pripovedovali, kako mislijo ljudje, in ga prepričevali, da so za njim. Trdina je vznemirjen, Čiček robanti okoli hiše, Boštjančič je zamišljen. Treba je le stopiti med ljudi. Vsak čaka na začetek, izpremembe želijo. Ni, da bi se moralo bogvekaj izpremeniti, ljudje so z malim zadovoljni, Čiček je previsok, nehote jih obide strah, ko stoje pred njim. Takega župana bi radi, da bi se lahko z njim pomenili po domače, brez strahu in trepeta radi vsake besede. Tomažku je prijalo prigovarjanje, pustil je delo in stopil zvečer po vaseh.

»To je prav,« so govorili starci, »naj pride kateri izmed nas na županstvo. Ti boš pravi.«

Tomažek se je razgrel. Kot precej drugih, je tudi on videl precej sveta, Ameriko in Francijo, bral je knjige in znal je govoriti. Govoril je kratko in stvarno, nič ni obljubljal in možje so m u pritrjevali.

»To je poštenjak!« so pripovedovali. Najbolj so se razgibali v Potoku.

»Ali boste Pankraca?« je dražil Matic od hiše do hiše. Možje so pljuvali in godrnjali.

Pri Tomažku sta kandidirala Janezon in Mlinar, dva starejša moža, molčeča in resna. Ni jim a bilo treba razkladati po vasi, zakaj se je oglasil Tomažek, vse so opravili fantje. Pankrac se ni upal iz hiše, povsod so nagajivo žvižgali nad njim.

Matic se je smehljal. Bil je mlad in je zvesto veroval v zmago.

* * *

Boštjančičeva Mimi je prišla na ogledi. Pri Klavžarju je bilo vse očiščeno, hiša se je svetila kot nova, staremu so se smejale oči. Le po sosedih se je nezadovoljno oziral. Stali so pred hišami in se zasmehljivo ozirali nanj.

»Ali ste jo videli?« so šepetale stare ženice. »Niti ozrla se ni na ljudi. Da, da, strašno je gosposka. Pozna se ji-, da je Boštjančičeva. Poljanska kri — —«

»Ta da bo šla v hlev? Hu!« so majala dekleta z glavami.

Pepe je pa moško prijel Mimi pod pazduho in jo peljal v hišo. Dolgo so gledali za njima in ugibali svoje.

»Bogatija k bogatiji, beračija k beračiji!« so pravili možje.

Marička ni šla na vas. Bila je mirna, nič jo ni bolela Pepetova sreča. Ko pa je imela toliko opravka sam a s seboj. Zdelo se ji je, da je zadnje mesce zašla s poti, blodila nekje v nepoznanem svetu, ki ji je prizadejal neštete bolečine, zdaj pa je našla toplo staro pot in nikoli več ne bo stopila z nje. Z Drejcem se je večkrat srečala. Nista govorila dosti, le nekaj nepomembnih besed, ki so se utrnile kot mimogrede iz opravkov in prikrivale resnične misli. Drejc se je zresnil in je bil ves v delu. Fantje so hrumeli radi volitev, on pa, kot da ne živi z njimi, molče jim je prikimaval, poslušal jih je, vse se mu je zdelo lepo, ko bi m oral tudi sam kaj povedati, se je umaknil, da ima delo. Ko je slišal, da so pri Klavžarjevih na ogledih, se je zganil. Prikrita jeza na Pepeta se je znova za hip zbudila, potem se je čudno nasmehnil. Spomnil se je gosposke Mimi.

»To bo gruntarica!« mu je nehote prišlo na misel. Pred očmi mu je vzrasla Maričkina podoba in zadovoljno je prikimal ...

»Zdaj so zadnje ure. Ljudi je treba prepričati,« je razkladal kovač. »Tisto ni nič res, da pojde vse s Tomažom. Nekaj besed bo padlo in vse se lahko izpreobrne. Le če bo prav na dnu srča zavest, da morajo s Tomažkom, ker bo v vseh ozirih zanje bolje, če bodo prepričani, da je eden izmed, se bodo lahko ustavljali Trdini.«

»Seveda,« je pritrjeval Matic. »Vse leži na mladini. Mi dobro vemo, kaj hočemo. Po volitvah ne bomo ne jedli ne pili, kaj takega ne pričakujte.«

Le Frenk je ugovarjal. Bled in truden je stal med njimi, zamišljene oči se niso hotele nasmehniti. Zdelo se mu je, da čas še ni dozorel. Kdo bo zmagal, to je nazadnje postranska stvar. A škoda je moči za te stvari, dokler še ni vse zgrajeno.

»Najprej mora zavest o našem poslanstvu pronikniti v vsako dušo, prepresti ljudi s tako močjo, da jih nobena druga stvar ne bo mogla več premamiti. Ko bodo tako prepričani o smeri, je treba stopiti h gospodarskemu delu. Zmeraj pripovedujem, da je treba graditi od spodaj navzgor, ne pa začenjati pri strehi. Na čem naj pa ta »treba visi? V zraku! In ko pride prvi veterček, se poruši. Zdaj je seveda že prepozno. Mogoče gre vse tudi z vzporednim delom, kakor trdiš ti, Janko, a treba je pošteno pljuniti.«

»Zdaj je, kar je,« je godrnjal Matic. »Poglejmo rajši, kako zgrabimo v nedeljo.«

»Saj je res,« so pritrdili nekateri. »Čemu bi se prepirali!«

Toda Frenk se je nasmehnil.

»Prav iz tega bodo zrasli glasovi za Čička. Malo pomislite! Kdo ima v rokah posojilnico? Boštjančič in Trdina. Komu so še dolžni naši ljudje? Pankracu, Trdini. Kdo daje delo našim ljudem? Trdina. Kam prodajate les prav te dni? Trdini. Ali vam to ne zadostuje? Gospodarska odvisnost bo odločevala kot zmeraj. Mogoče se vam ne zdi tako?« Fantje so molče poslušali. Nekoliko se jim je jasnilo.

»Toda,« so ugovarjali, »dolgo bi ne moglo trajati. Trdina mora imeti delavce in če bomo vsi enotni, jih ne bo odpustil. In les tudi mora kupovati, ne? Kaj bo pa žagal!«

»Vi ne veste, kaj je kapitalist. Zadosti je močan, da lahko nekaj časa počaka brez dela. Počakajte vi brez denarja, ko je treba plačati davke, jesti, obleči se.«

»Vseeno, če ne zmagamo,« je rekel Matic. »Preštelo se bo, koliko je svobodnih ljudi.«

»Gospodarsko neodvisnih, hočeš reči,« je popravil Frenk, se umaknil iz gruče in stopil proti domu.

Sredi vasi se je zbudila pritajena fantovska pesem:

»Ona trdno spi, ona sladko spi, nikdar več se ne zbudi.« ...

Stresel se je in stopil v hišo ...

Matic je sanjal. Za vsakim delom, pri vsakem koraku je zrasla pred njim misel: V hribih je grob. Zasmejal se je sredi fantov in v hipu utihnil. V hribih je grob.

Z vso vnemo je šel skozi vas, govoril z možmi in jim dokazoval, kakšen je Trdina.

»Treba jih je odriniti v kot!« je razkladal. Nenadoma je obstal in utihnil. Bolečina ga je prepojila, da je odšel brez pozdrava.

V hribih je grob.

Sekal je, žagal v grmovju. Sredi dela mu je zastalo orodje, vzravnal se je in posluhnil. Nekje je zapel zvon. Da, kot sredi poletja.

V hribih je grob.

Tolikokrat je zrasel pred njim, da ga je šel obiskat in še in še. Postajal je na pokopališču in razmišljal, odkod ta bolečina, da ne more spati, da ne more m irno delati, tako silna, da je ni mogoče prekričati niti potlačiti s skrbmi in delom.

Pa ga je našel Boštjančič.

»Odkod greš, fant?« ga je vprašal strupeno. Poznal ga je, kdo ga ne bi, Matica, ki agitira za Tomažka.

Maticu so se zameglile oči. Naj pove, kje je bil?

»Po opravkih,« je dejal trudno.

»Po oprarvkih! Kje bo imel tak fant opravke kot p ri dekletu. Daleč si ga šel iskat.«

Matic se je ustavil in pustil voz mimo. Bled kot zid je strmel nekam v daljavo, ni razločil Boštjančičevega smeha ne ropota oddaljujočega se voza. Težka, žalostna misel se ga je dotaknila z vso mehkobo:

V hribih je grob.

Potem je vso pot premišljeval, kdaj je storil kaj Boštjančiču, da je tak ...

Začelo se je kot je prerokoval Frenk.

Od nekod je prišla govorica, da je Tomažek zadolžen, da se zato rine do županstva. Lahko si bo popravil grunt in se rešil. Ljudje so se sprva začudili. Pa tu in tam so našli še drobtinico, tudi Pankrac je namignil nekaj.

»To je nemogoče, to je laž!« je rohnel kovač.

Vsakdo mu je pritrdil, natihoma pa mislil, da nekaj mora vendarle biti, zastonj ne zrastejo take govorice. Mogoče ni dosti, le toliko, da se komaj lahko reče. Trdna vera je začela upadati. Nihče sicer ni še zinil besedice, a preveč so molčali.

Kovač je pa hitel na Vrh.

»Verjemi mi,« je dejal Tomažek, »da sem popolnoma brez dolga. Saj vem, odkod se je začelo. To je boj.«

Janko je z vso ihto tolažil ljudi.

Potem je prijel Boštjančič.

Zadnje dni so prejeli dolžniki od posojilnice opomine. Leto gre h koncu, obresti niso plačane.

Drejc je pismo lepo odložil, niti najm anj ga ni vznemirilo. Drugi so se razburjali.

»Ni vrag, da ne bi vedel, kam moli pes taco! Nekateri se bo ustrašil. Pa mu dokaži, če moreš, da je to preračunano. To je zadružna misel! Pfuj!« je kričal kovač.

»Dokler ni gospodarske svobode, ni politične!« je venomer ponavljal Frenk.

Tudi Pankrac je obiskoval ljudi. Nerodno smehljaje se je prišel v hišo, ustavil se, izpregovoril o delu in o vremenu ter začel tožiti o slabih časih in o pomanjkanju denarja.

»Ko imam pa toliko pri ljudeh, a mi ne vrnejo, denar pa potrebujem. Zdaj bom pa začel izterjavati.«

»Kaj res?« se je zganil kmet.

»Kakopa!«

»Moj Bog, še tega je treba! Kdo bo zmogel,« je vzdihnil dolžnik.

»Čakaj, saj se ne m udi tako, tebe izpustim, toda samo tebe. Ne povej drugim. ni treba, da bi vsi vedeli ...«

»Dober si, Pankrac.« Potem sta prešla na drugo in počasi na župana.

»Pojdeš volit?« je dejal krčmar.

»Ne vem, če bi,« se je izmikal kmet.

»Le pojdi! Takega človeka kot je Čiček ne dobiš zlepa. Boš videl. Pa pri meni se oglasi!«

»Bom!« je prikimal kmet.

Tako je Pankrac obšel vse svoje ljudi in vsi so mu obljubili. Nato je šel po vasi Matic in so mu tudi vsi obljubili.

»Za Čička je štirideset Potočanov,« je računal Pankrac.

»Za Tomažka jih je najmanj petdeset,« je razkladal Matic.

Vseh potoških volilcev je bilo nekaj nad šestdeset ...

Boštjančič je prišel kupovat krompir. Hodil je po Potoku in silil k prodaji.

»Dražbar mora biti, po trideset par, možje, nobenih skrbi ne boste imeli in takoj denar.«

»Trideset par,« so m rm rali nekateri. »Na Rakeku je po petdeset, še več dobiš, če znaš.«

»Pa ga peljite na Rakek!« se je obregnil gospod. »Prodaš ali ne prodaš, včasih ga moraš dati za petindvajset. In vožnja?«

»To je res!« so pritrdili.

Precej ga je segnilo, zato kupčija ni bila tako obilna. Mešetarili so vse

popoldne, udarjali in razdirali, nazadnje so krenili k Pankracu. Boštjančič je dal za vino, jeziki so se razvezali, mož za možem se je otajal.

»Še mi ga manjka. Kaj ni nikogar več?«

Možje so šli v mislih po hišah in šteli in odkimavali. Težko, da bi ga še kje kaj bilo. Segnilo ga je dosti, potok je narastel, v drugo ga pa niso sadili. Mogoče Gantar? Seveda, Gantar ga ima!

»Halo, po Drejca!« je rekel Boštjančič.

Eden izmed mlajših je stopil čez cesto. Našel je fanta na dvorišču. Sobota je bila, treba je bilo vsaj nekoliko počistiti.

»Pri Pankracu te čakajo,« je dejal, »če hočeš prodati, stopi tja. Veš, da se izplača, ko ne dobiš nikjer beliča.«

»Kdor kupuje, naj pride k meni!« je kratko odgovoril Drejc. Boštjančič je bil jezen, ko je izvedel za odgovor. Pa je potlačil jezo in stopil k Gantarju.

»Torej prodaš?«

»Po čem?« je vprašal fant.

»Po trideset, kakor drugi. Veš, da več ni mogoče. Nihče ti ne ponudi višje cene.«

»Moj krompir je prebran in zdrav,« je ugovarjal fant. »Izpod petdeset ga ne dam. Toliko mi ponujajo v Dolenji vasi. Radi bi ga za seme.«

»Beži, beži! Pravi to komu drugemu!«

Boštjančič je nezadovoljen odšel.

Drug teden so začeli škripati vozovi proti Poljani. Tam so krom pir stehtali in ga znosili v skladišče. Ženske so ga ves dan prebirale in čez nekaj dni so ga naložili na vozove in odpeljali na Rakek. Boštjančič se je s kolesljem peljal za njimi. Prodal je krompir po petinpetdeset par in mimogrede zaslužil nekaj tisočev.

Drejc ga je prodal kmetom v Dolenji vasi za seme po petdeset.

Kovač je razlagal Potočanom kupčijo in mu niso hoteli verjeti. Ko so zvedeli za Andrejca, so osupnili in zakleli.

Pankrac se je pa smejal:

»Nikar jima ne verjemite, oba lažeta!«

Potočani so molčali. Niso vedeli, komu bi verjeli. Mladi so zdaj čudno drzni, pred nikomer nimajo spoštovanja, niti pred Boštjančičem, ki je vendar prinesel denar v Potok. Da, nekaj drugače raste mladost v teh časih ...

XI.

Matic je vstajal. Mračen dan je silil skozi okna, poln megle in sivega neba, razpenjal se je na vse strani in objemal ljudi drugega za drugim. V cerkvi je zvonilo peto uro.

»Torej danes!« je vzdihnil fant.

Ni utegnil dolgo premišljevati. Hitro se je oblekel in stopil h kovaču.

Potrkal je na okno, a Janko je bil že na pragu.

»Ne da mi spati,« je potožil. »Snoči je bil pri meni Tomažek. Nič kaj dosti ne upa. Vsem upada pogum.«

»Beži, beži, kolikor bo, bo dobro.« Molče sta se odpravila proti Poljani. Vso dolgo pot nista izpregovorila niti besedice. Na Poljani sta se ustavila pri Petronu. Začudila sta se, ko sta uzrla polno sobo ljudi.

»Koliko vas je!« je zamrmral kovač. Nato so mu oči zastale na velikem plakatu. Z zelenimi črkami je bilo napisano na njem: Kmetje, združite se! »To bomo obesili med mašo čez cesto,« je pravil Petronov France. Tudi Čiček je vsepovsod natrosil plakate.«

Videla sta jih, ko sta šla proti cerkvi. Po hišah so bili veliki napisi, težke

črke so že od daleč kričale:

»Naš župan bo Franjo Čiček!«

»Živela narodna sloga!«

»Proč s hujskači!«

»Kdor se odloči za Čička, se odloči za mir in narodno blagostanje!« Janko in Matic sta se spogledala.

»Nekaj se bo le prijelo!« je mrmral kovač.

Trudna in vznemirjena sta stopila v cerkev. Tisti dan se jima je zdelo, da nista bila pri maši ...

Zgodaj se je pričelo vrvenje. Najprej so opravili fantje. Z nerazumljivo trmo so silil med prve, nato so se razleteli. Možje so bili počasnejši. Marsikateri se je pred občinsko hišo ustavil, malo pomislil in debelo zaklel. Ni mu dalo, da bi javno izpovedal, za koga je.

»Tomažka ne smem, Čička ne morem,« je zamrmral in se izgubil med hišami.

Šli so možje s trdno moško vero, da bodo glasovali za Tomažka. Kako tudi ne, njegovi sosedje so! Toda za mizo je sedel tudi Čiček. Vražja stvar! Zdelo se jim je, da jih gleda ostro, strogo. Z muko so izjavili, da glasujejo.

»Za koga?« je vpraševal predsednik.

»Tomažek,« so zajecljali.

»Za koga?« je kričal predsednik.

»Za Čička!« so bruhnili in sklonili glave. Čiček se je pa smehljal in jim prikimaval ...

Okoli osme ure so prišli potoški fantje. Oči so jim zažarele, ko so uzrli pred Petronom napis: Kmetje, združite se! Moško in krepko so stopili v občinsko hišo.

»Za Tomažka!« so izjavljali uporno. To pot se čiček ni smehljal.

Kovač Janko je vodil seznam in prešteval ljudi izpred Petronove hiše. Dobro se mu je zdelo, prav nič ni bil nemiren.

Šli so pravit Trdini, da ima Tomažek večino. Nasmehnil se je in opomnil: »Počakajte, naši ljudje še niso prišli!«

Prečuden nemir je ležal na Poljani, napetost, ki je poprej niso nikoli poznali. Ljudje so čutili, da jih boli v sencih. Tista silna vera v Trdinovo moč je začela pešati.

Trdina se je pa smehljal: »Moja ura še ni prišla!«

Drejc se je vračal od desete maše. Mimogrede je stopil v občinsko hišo, glasoval za Tomažka in se mirno napotil proti domu. Sredi polja je dohitel Maričko. Gledala je v tla, ko jo je pozdravil, je dvignila oči in se mu je nasmehnila. Pravila sta si same vsakdanje stvari o delu in o vremenu, potem sta prešla na volitve in Marička je povedala, da je oče na vse jezen in da je ostal kar doma. Drejc je menil, da to ni prav. On se sicer ne briga dosti za to, a ve, da je treba iti glasovat.

»Pregovori ga!« je dejalo dekle.

»Hm!« je skomignil fant. »To bodo že drugi opravili.«

»Misliš?« je neverno vprašala.

Potem je pripovedoval, kako bo pozimi. No, zdaj se bo že prestalo, dela ne bo preveč, bosta že zmogla z materjo, na pomlad bo pa spet stiska. In če še mati zbolijo ... S tujimi ljudmi je pa križ.«

»Se boš pa oženil,« je rekla tiho.

»Seveda,« je priznal ravnodušno.

Nekaj časa sta molčala. Nato je počasi vprašala:

»Zaradi Pepeta si bil pa hud, ne?«

»Jaz?« se je delal nevednega. »Prav nič. Čisto vseeno m i je bilo«

»Čisto vseeno,« je tiho ponovila.

»To se pravi, prav čisto ne. Jezilo me je, da je ravno Pepe. Ko ga pa tako dobro poznam.«

»Saj ni bilo nič takega.«

»Nič ti ne očitam. Ampak jaz nisem danes tako, jutri drugače. Ne morem biti.«

Dekle je povesilo glavo. Tiho sta drsela po poti. Pred vasjo je dejal Drejc:

»Greva za vrtovi!«

»Kakor hočeš!«

Zavila sta za živo mejo. Drejcu je bilo molčanje nerodno, ustavil se je in rekel:

»Kaj se pa sedaj držiš?«

»Saj se ne,« je zajecljala v zadregi. Fant jo je nekaj časa gledal, nato se je obrnil po stezi in zagodrnjal:

»Pusti že enkrat, kar je bilo.« Pogledala ga je hvaležno in zašepetala:

»Saj bo še vse dobro.«

Šla je za njim tiho in vdano. Pred hišo se je ustavil, jo za hip pogledal, nato se je nasmejal.

»Grem s teboj,« je dejal.

Stari Martin se je začudil, ko ju je ugledal. Nekaj je zamomljal in jima obrnil hrbet. Drejc je pa mimo pozdravil in začel vsakdanji pogovor. Potem je nenadoma vprašal:

»Pa volit niste še šli?«

»Kaj me briga,« se je razhudil Martin. »Vsi so enaki, naj vlečejo s Čičkom ali s Tomažkom.«

»Tomažek je kmet,« je dejal fant, »in kmetje moramo biti za kmeta.« Starec se ni dal prepričati, hotel je speljati govorico na druge stvari, a Andrej mu ni dal. Počasi in razločno mu je razkladal, kako se Poljanci branijo kmetov in kako je zdaj na svetu. M artin je navidezno še ugovarjal, v srcu je pa prikimaval, nazadnje je tudi na glas pritrdil:

»Vražje nas tiščijo.«

Natihoma je premišljal, odkod fantu taka jasnost.

»Lepo bi le bilo, če bi zmagali,« je dejal fantu pri odhodu. Po južini je se dolgo okleval, ko pa je začela siliti vanj še Marička, se je odpravil.

»Prav zdaj, ko jih bo malo,« je mislil med potjo. »Glasujem in se takoj vrnem.«

Glasoval je za Tomažka.

Zvedel je, da ima Tomažek precejšnjo večino.

»Zmaga bo naša!« je privriskal v Potok.

Drejc je bil vesel, Marička se bolj. Končno se bo le nekaj uredilo.

Opoldne je butnil Pankrac k Trdini.

»Tomažek sto osemdeset, mi sto trideset!« je zakričal. Trdina, ki je sedel za mizo, je spustil nož in vilice in skočil kvišku.

»Po vozove!« je kriknil in stekel na dvorišče. Čez pet minut so zaropotali po Poljani vozovi.

»Gredo!« se je spogledal kovač z Maticem. Ves dan sta hodila po Poljani, štela in čakala. »Zdaj pojde zares!«

Trdina je pa medtem že pregledoval seznam tistih, ki so glasovali za Tomažka. Zdaj pa zdaj se mu je čelo pomračilo, včasih se je pa zvito nasmehnil. Nenadoma se je začudil:

»Kaj, tudi Matjažek?«

Pogledal je še enkrat ime, potem je napisal listek, poklical hlapca in ukazal, naj ga nese Matjažku.

Nato se je znova zatopil v imena ...

Po Poljani so se pa ljudje spogledovali, ko jim je Matjažek pravil, da je odpuščen z žage.

»Frenk ima prav, gospodarska samostojnost je osnova,« je zamišljen pripomnil Matic ...

Vozovi so začeli pripeljavati ljudi. Pankrac se je smejal Petronu in drugim, ki so stali na križišču in gledali prihajajoče.

»Zdaj bomo videli!« si je mencal roke.

Proti tretji uri se je število prihajajočih razredčilo, nehali so prihajati. Na vse strani so se svetile prazne ceste.

»Zdaj naj se konča!« je dejal Petron.

»Še tri ure!« je zamrmral kovač. »Nekaj mu ni bilo všeč. Prečudno hitro so rasli Čičkovi glasovi. »Da ni tudi kaj mrličev vmes. Paziti moramo!«

Naj so pazili ali ne, Tomažek in Čiček, oba sta postajala enako močna. Skrb jim je legala v srca. Pregledali so imenike, fantje so se razkropili na vse strani ...

Po polju od Potoka proti Poljani je šlo pet mož: Primož Hren, Tone Samsa, Nace Cekinar, Blaž Milavec in Urh Stržinar. Bilo jim je kot da gredo k maši, preprosto so se menili o stiski in vremenu pa o zadnjem semnju. Le Blaž Milavec je uporno molčal in mislil svoje.

Pred Poljano jih je srečal Matic, ki je hitel v Potok.

»Greste?« je rekel mimogrede. »Prav!«

»Kako je?« je bil radoveden molčeči Blaž.

»Vsak pol, zdaj ni še nič gotovega. Menda boste vi odločili. Pa kje so drugi?«

Odhitel je mimo njih, možje so pa oživeli in Blaž je z ihto povedal:

»Čeprav propade Čiček. Delajo, kakor se jim zdi. Pošteno pa to ni.«

Primož Hren se je pa nasmejal:

»Kaj si jezen, da so te odrinili nekam na zadnje mesto? To ni nič čudnega. Te ljudi moraš poznati. Zame je stvar rešena. Jaz sem kmet, Tomažek kmet. Torej!«

Milavec je nekaj sam zase brundal, nato je prikimal.

»Prav nalašč bi tudi jaz tako storil, a zdaj je, kar je.«

Samsa in Cekinar sta mislila, da bi bilo najboljše, če bi se vrnili. Ne tu, ne tam bi ne bilo zamere.

Res sta izginila, ko sta prišla do prvih hiš.

»Prideva za vami!« sta rekla.

Drugi trije so šli v občinsko hišo.

Blaž Milavec je z muko iztisnil, da je za Čička.

Urh Stržinar se je začel prerekati, ko so mu rekli, da je že glasoval. Z vso ihto se je uprl, možje pri mizi so se spogledali in nekaj popravili. Nato je s premislekom povedal:

»Glasujem za čička.«

Za njim je bil Primož Hren.

»Glasujem za kmeta Tomažka!« je rekel glasno.

Vsi so molčali in odšel je s smehljajočim obrazom.

Zunaj so se vsi trije spogledali.

»Kar beseda zastane človeku. Vražja stvar, take volitve!« je godrnjal Blaž Milavec ...

Lovre Gorjan je prišel klicat Poderina.

»Ali greš?«

»Hudič vzemi vse skupaj!« je kričal Matevž. »Še tebe je bilo treba! Te je poslal Pankrac? Saj je itak izvoljen, čemu se še tako žene!«

»Ne gobezdaj! Viš, da ti bo še prav prišlo!«

»Štiri leta me bo pekla vest,« se ni mogel Poderin potolažiti. Počasi se je oblačil in stopila sva na cesto.

»Vsak otrok je na boljšem od mene,« je m rm ral Poderin. »Viš, tako je z reveži, taki kot je Pankrac te glodajo do kosti, ti jih moraš še v nebesa riniti.«

»No, to je pač vseeno, kako glasuješ,« se je obotavljal Gorjan. »Midva najbrže ne bova odločila. Saj v srcu sem za Tomažka, a kruh je le kruh. Snoči nam je prišel sam gospod povedati, kako je treba napraviti.«

»Pa Potočani? Kar je mož so vsi za Tomažka.«

»To se pozabi, Matevž, in Pankrac bo to tudi upošteval. Saj,« je dejal čez nekaj časa, »mogoče bo pa le Tomažek zmagal.«

Trudna in jezna sta prišla na Poljano. Tam ju je ujel Boštjančič. Smehljaje jima je začel nekaj pripovedovati. Ničesar nista razumela, vsaj Matevž ne. Ko je stal na volišču, je topo povedal Čičkovo ime in nerodno odšel.

Vrnil se je naravnost domov, kakor bi nesel na hrbtu breme in gorje vsega sveta, upognjen in truden je omahnil v izbi k peči in ni izpregovoril besedice do večera.

Peter Hribar je stopal po vrtu in ogledoval svoje ljubo drevje. Zdaj je zadnji čas, da vse očisti, nekaj mahovja se je razpredlo po vejah, tudi polomljenega je nekaj, da mora obrezati. Mlada hruška ob steni bo drugo leto prvič cvetela. Peter ogleduje vejice in se smehlja. To je dobro. Take hruške bo zasadil povsod ob zidu. Dela je sicer nekaj, a tudi veselja. Drugače pa manjka zemlje. Kaj ni videl pred mesecem v dolini lepa jabolka. Prijatelj mu je eno ponujal. Moral je odkloniti, zdaj je vse ravno prav zasajeno. Zemlje manjka. Pankraceva zemlja na eni strani, Poderinova na drugi. Moj Bog, kako bi se dalo vse urediti. Pa ne dasta. Poderin ne more, Pankrac noče. Po cesti je pridrdral voz.

»Gredo,« je zaskrbelo Petra. Še bolj se je umeknil na vrt in se zagledal v drevje. »Naj me iščejo, kjer hočejo,« je mrmral nevoljno.

»Halo, Peter!« je zaslišal klicanje. Obrnil se je in uzrl na dvorišču Klavžarjevega Pepeta.

»Gremo, gremo! je silil fant.

»Pojdi se solit!« je precej razločno povedal Peter, a fant ga ni slišal. Prišel je bliže.

»Skoraj vsi Potočani so že glasovali,« je pripovedoval fant. »Vas pa še ni. Kaj ne mislite iti?«

»Prav imaš, ne mislim iti,« je rekel Peter.

»Pa taka važna stvar!«

»Saj zato. Nekaj sem dolžan, nočem, da bi me postrani gledali, če bom za Tomažka, drugega pa maram ne.«

»Tako, tako ... Pankrac mi je rekel nekaj zaradi vrta. Reci mu, naj pride, prodam polovico proti potoku. Nič ne vem, kako imata?«

»Da proda?« je osupnil Peter. V hipu so bile njegove misli pri zemlji. Tista polovica proti potoku. Kot nalašč bi prišla. Dolgo je moral premišljevati, da se je odločil.

»Pa zares proda?«

»Proda, proda,« je razkladal fant. »Pa ne mislite, da od danes. Že cel teden se je menil o tem. K je neki hodi Peter, da ga ni blizu, je pravil. Seveda, potem je pozabil na vse, preveč dela je imel.«

Peter je prikimaval, nato je zagodrnjal: »Potem se moram pomeniti z njim.«

»Kar prisedite!« je vabil fant.

»Še po klobuk stopim,« je dejal kmet. Ko je lezel na voz, se je čudil, ko je videl starega Ožbolta in starega Jakoba.

»Kam pa vidva?« je rekel kar tjavendan.

»I, kakor ti!« je zlovoljno zamrmral Jakob. »Volit!«

»Oha!« je jeknil Peter. Zahip ga je obšla prečudna tesnoba. Pri prvih hišah so srečali Matica. Fant je obstal in se zazrl na voz. Pepe se je porogljivo zasmejal in počil z bičem. Peter je nerodno pozdravil. Matic ga je gledal, gledal in odmajal z glavo.

»Kaj se je zgodilo?« je obšlo Petra. Spomnil se je vseh zadnjih dogodkov, stisnil je zobe in le medlo odgovarjal na Pepetova vprašanja. Ožbolt in Jakob sta zdaj pa zdaj zinila katero.

»Koliko bo treba pa plačati, ko se peljemo?« je spraševal Ožbolt.

»Nič!« se je smejal Pepe.

»To je lepo od tebe, da pomagaš starim ljudem. Računa mi pa nikar ne pošiljaj, to ti že zdaj povem.«

»Ne bo treba, ne bo treba,« je Pepe podil konje Potem so dolbli vsak v svojo misel, Ožbolt v tiho prevaro, Jakob, kako bo peš krevljal v Potok in Peter v zemljo. Na Poljani jih je že čakal Pankrac.

»Tako je prav! Živeli Potočani!« jim je pomagal z voza. Peter ga je takoj spomnil za zemljo.

»Torej prodaš?« je hlastno vprašal.

»Zvečer se pomeniva, zvečer, zdaj nimam časa.«

»Ne,« je silil Peter trdovratno, »zini vendar, kako in kaj.«

»Če ti povem, da se še nisem odločil. Potem se pomenimo.«

»No pa!« se je udal Peter. Pankrac jih je spremljal do vrat, potem se je poslovil.

»Čakajo me že. Kadar opravite, pridite k Trdini.« Ko je odšel, so se možje spogledali in se zasmejali. Glasovali so vsi trije za Tomažka.

»Zemljo pa jaz prodam,« se je ponudil Ožbolt.

Pankrac je klel, ko je vse to zvedel.

Šesto je odbilo in pri Trdini so čakali. Polna soba ljudi je ždela v pritajenem molku. Zdaj pa zdaj je kdo zaropotal s kozarcem.

Na cesti se je začel topot mnogih nog in v sobo je planil Boštjančič.

»Zmaga!« je zahropel.

»Zmaga!« so osupnili vsi.

»Dve sto štirinajst proti dve sto petim!« Množica oči je zažarela, za hip je vse molčalo, nato je stresel sobo zmagovit krik. Klobuki so se dvignili, pol pijani ljudje se niso mogli pomiriti od veselja in smeha. Na to se je dvignil še žareči Trdina. Vsi so utihnili.

»Možje!« je začel Trdina. »Narodna sloga je zopet zmagala. Ljudstvo jo je svobodno potrdilo. Tako mogočne zmage nismo pričakovali. Zahvaljujem se vam vsem in kličem: Živel naš župan Franjo Čiček!«

»Živel!« so zahrumeli ljudje. Nato so se napolnile mize, začulo se je razposajeno petje. Trdina ni poslušal ljudi, šel je na cesto in z njim Boštjančič in Pankrac. Molče so čakali župana. Prišel je čez čas s hitrimi koraki.

»Čestitam!« je dejal Trdina zamolklo.

»Malo je manjkalo,« je bil vesel Čiček. »Dobro smo morali napeti moči.« Vsi so se mu zasmejali.

Takrat se je sredi vasi vzdignila prečudna pesem o zelenem praporju. Gruča fantov se je prikazala na razpotju, zavili so proti Potoku. Pesem se je odbijala od hiš, kipela čudno živo in krepko.

»Pojdimo v hišo!« je rekel Trdina.

Molče so šli za njim.

Drejc in Marička sta stala pred hišo.

»Zdaj bo vse dobro,« je pripovedoval fant. »Z m aterjo sem že govoril. Če ti je prav, naredimo precej po božiču. Malo bomo še očistili. Mati bodo šli v kamro, kar sami so rekli.«

Marička se ga je vsa srečna oklenila. Dvoje ustnic se je stisnilo v poljub. Drejc jo je je pritegnil k sebi in je ni hotel spustiti.

»Nikoli več ne smeš od mene,« je šepetal pridušeno ...

Pred Frenkom so pa stali fantje. Prečudno tihi so poslušali Matica, ki jim je razkladal napake.

»Saj bo še vse drugače,« jih je skušal tolažiti Frenk. »Kaj mislite, da je samo pri nas tako? Vsaka dežela ima svoje skrbi, ničesar se ni treba bati. Svet se izpreminja, kar je bilo z nami, je veliko.«

»Zdaj bomo šele začeli. Vsaj vemo, s kom lahko računamo. Pošteno bomo pljunili v roke!«

»Bomo, bomo!« so zatrjevali vsi.

Proti večeru se je nebo zjasnilo in zdaj so zasijale zvezde. Frenk je zamahnil z roko in čez polje je vzplala prečudno živa in upom a pesem o zelenern praporju, budila je gozdove, da so zašumeli, božala je griče okoli vasi, trepetala s šumenjem potoka in trkala na okna molčečih hiš.

Zapeli so jo še in še, kakor da ne znajo druge in morajo prav ta hip povedati vsemu svetu nekaj čudovito lepega ...

Po polju od Poljane so se vlekli trije ljudje, Pepe, Gorjan in Pankrac. Napol pijani so iskali poti in omahovali nad kolesnicami.

»Čujte!« je dejal sredi polja Pepe. Ustavili so se in poslušali. Pesem je počasi ugašala in ko je popolnoma umolknila, se je pijani Lovre zbudil, prijel se za glavo in kriknil:

»Joj, moj Tine, moj Tine! Kam sem ga pognal!« Sedel je na pot in zaihtel ...