Potonka
| Potonka Prekmurski motiv Marijana Kokalj |
| |||||||||||||
Dobre četrt ure od vasi je državna meja proti Madjarski. Tiha je vas, kakor odtrgana je proti severu, ob meji obstanejo vse poti, vse življenje. Kaj je onkraj njih, nihče ne ve. Slutnje so o solzah tam, o materi zemlji in božjih žitnih poljih.
Rozika je stopila iz belega dvora. Solnce ji je stegovalo svoje zlate pramene v objem, posedalo je po rosi, ki se je blesketala na dva metra visokem žitu.
»Rozika, pa imaš tudi vse v košarici?« jo je vprašala mati, ki je stopila za njo iz hiše.
»Vse imam!«
»Pozdravi strinjo in njene, pa Bog s teboj!« Prekrižala je svojo hčerko, ki ji je dejala: »Zbogom ostanite, mati!«
Počasi je stopala Rozika proti meji. Ptički so žvrgoleli, lahen veter je tresel žito, da je pelo prešerno pesem blagostanja.
Dolgo je stala mati na vratih in gledala za hčerko. Edinka je bila in kako lepa in bogata! »Božji mir s teboj!« je šepnila, ko je hčerka prestopila mejo. Potem je šla po delu.
Roziko je strinja sprejela rekoč: »Bog te je prinesel, Rozika! Pa kako lepa si postala od lanskih Risalov! Je pri vas tako dober zrak?«
Rozika je bila sramežljiva in je zardela. Medtem je vstopil sosedov sin Pišta. Krepak je bil in s tako ognjenimi očmi, kakor bi gorela v njih skrivnost ogrske puste. Njegovi so se preselili šele po prevratu sem.
Razgovarjali so se. Pišta je ogovarjal Roziko, ki mu je plašno odgovarjala. Všeč mu je bilo dekle. Pri razstanku ji je bil stisnil roko in dejal: »Bažaroža![1]« Rozika je vzdrhtela in povesila zasanjane oči.
Pišta je prišel razigran domov. Pohitel je k očetu in rekel: »Oče, oženim se! V zamem si Bažarožo!« Oče ni bil zadovoljen. Slovenko si naj vzame njegov sin, to pa že nikoli! Pišta je končno pregovoril očeta, da je šel zvečer z njim k Rozikini strinji. Ko jo je videl, je razumel sina. Visoko je vzplul mesec, ko sta se vračala oče in sin dobre volje domov.
Drugo jutro je spremil Pišta Roziko do meje. »Pridem še ta teden, Bažaroža! Z bogom!«
Dekle je prišlo potrto domov. Tam, kjer je bilo srce, je čutila bolečino. Bila je žalostna in v solze je odevala jad.
S skrbjo jo je gledala mati. Uganila ni hčerine boli.
Molče se je nagibal teden k prošlosti. Rozika je natrgala kipečih potonk in jih nesla pred oltar preblažene Device. Potem je pokleknila pred njeno podobo in ji potožila: »Rajska gospa, nevtepena[2] in milostna, ozri se na mene in izbriši iz mojega srca grešne želje. O, da bi se premislil Pišta in ne bi hodil po mene! Mene je tako strah! Pomagaj mi o majka, milošča puna!« Solze so se ji vlile.
Nalahno je odprl Pišta cerkvena vrata. S sklenjenima rokama je gledal na čudo, svojo Bažarožo. Dolgo jo je bil čakal pred durmi, končno je tako zahrepenel po njej, da je vstopil.
»Moja boš!« mu je vriskalo srce in z jezo je raztrgal njen listek:
»Pišta, ako hočete, da bom srečna, ne hodite po mene! Božja volja je tako. Pozdravljeni v Bogu Vsemogočnemu in preblaženi Devici Mariji in v njenem svetem zaročniku, ki naj Vam da srečno zadnjo uro.
Rozika.«
Približal se ji je! Objel jo je in poljubil. Dekle je zakričalo od strahu. Neusmiljeno jo je poljuboval. Vprašal jo je: »Ali boš moja zdaj, Bažaroža?«
Stresla se je. Pokazala je na svete podobe, oltar in dejala: »Ti so videli moj greh, tvoja bom!« In s temi besedami je pretrgala svoje slovensko srce in ga dala tujcu.
On se ni menil za njeno bolest, dvignil jo je bil na roke in odnesel iz cerkvice.
»Bažaroža, jutri te pridem snubit!« in odvriskal je bil proti granici.
V nedeljo, kako uro pred veliko mašo, se je vstavil voz pred Rozikinim domom. Močna, čistokrvna žrebca sta nemirno čakala na gospodarja in njegovega sina, ki sta se dolgo mudila v hiši.
Rozikin oče ni bil zadovoljen s snubačem. »Ne, ne, Rozika naj si vzame Slovenca, s tujcem ne bo srečna! Poklical bom Roziko in ona naj odloči.«
Prišla je. V očeh so ji bile sence in sledi bridkih solz.
»Rozika, ali hočeš Madjara za moža?«
»Bažaroža!« je šepetnil strastno Pišta.
Pogledala je očetu v oči in prikimala.
»Rozika, Rozika, ali si pozabila, da si svobodna Slovenka? Rozika, za božjo voljo, kam pa blodiš?« je dejal oče.
»Oče ... pustite me!«
»Za tvojo srečo, dete!« in privolil je nesrečni oče.
Pišta je pohitel k njej, poljubljal jo in pravil: »Moja, moja si Bažaroža! Kako sem srečen!«
Potem so se vse dogovorili in v najkrajšem času je bila poroka.
Kolikokrat je šla mati k Roziki črez mejo. In kadar je videla hčer, zaplakala je. »Rozika, kaj je s teboj, da si vedno tako otožna?« je spraševala. »Ali se ti godi slabo?«
»Dobro mi je, mati!« redno v odgovor. Po posetu je spremila vedno mater do meje. Potem je stala tam dolgo, često do noči in hrepenela v ona polja, šume, na one ceste, steze, k tihemu pokopališču, k onemu mirnemu potočku, kjer je njena domovina. »Domov, domov!« ji je tlelo v duši in jo podilo v velike bolesti.
Mati se je preselila za delj časa k njej. Rozika je pričakovala prvo dete.
Jutro je dihnilo v rosi, ko je Rozika povila zdravega dečka.
Vsi so bili srečni. Pišta je kar norel od veselja. »Bažaroža, Bog ti plati!«
Rozika se je žalostno nasmehnila: »Pišta, Slovenec naj bo in Bog ti bo dal srečo!« Zaplakala je milo, potem je sunkoma utihnila. Vsi so se spogledali.
»Bažaroža,« je dejal Pišta nežno in se sklonil k njej. »Mrtva!« je zakričal besno.
Roziki je bilo počilo srce od domotožja. Prepeljali so jo na domače pokopališče. Na gomilo ji je nasadil Pišta samih čudapolnih potonk. Hiral je vidno in v dveh letih je legel za vedno poleg svoje oboževane Ražarože.
Njegovi starši so razprodali dom in se vrnili v močvirno pusto.
Mali Števo je ostal pri babici na Slovenskem, srce mu je bilo slovensko, bilo je zapuščina pokojne matere.