Potopisne črtice (Ivan Brelič)
| Potopisne črtice Ivan Brelič |
| |||||||||||||
Leta 1864., meseca septembra, sem se napotil s tremi spremljevalci čez Sisek in Brod v Bosno. Namenjen sem bil preiskavati bosniško hribovje glede rud, kovin, sploh v mineralogičnem oziru. Dva dni smo ostali v veselem Brodu, ktero mesto je najpriležneje izhodišče za potnike, namenjene v Serajevo. Tu se dobé vsakovrstni vozovi in vozači, skoro kakor v velicih mestih fiakerji. Brod je čedno mestice, s 4000 prebivalci; akoravno so v obližji trdnjavice, ktera zdaj le bolj kot ječa za hudodejnike rabi, ne sme staviti trdnih hiš, se vendar vidi mnogo ličnih staveb. Okolica je prijetna in rodovita. Severni griči zoré izvrstna vina, planjave ob Savi pa poljske pridelke vsake baže, ki se celo izvažajo. Vojaška granica okolo Broda se sploh odlikuje lepimi seli, čednimi hišami, rodovitimi polji, velicimi sadnimi vrti in izvrstnim vinom. Graničari v teh blaženih krajih so premožni, kar se zlasti kaže v lepi, snažni noši prebivalcev, v čemer se jako razlikujejo od borno oblečenih prebivalcev menj rodovite Like.
Sava loči tu Avstrijo in Turčijo, Sava pa tudi tu dela mejo med omikano Evropo in tužno Bosno, ktera še vsakoršne omike pogreša. Človek bi mislil, da če se v čolniču preko Save prepelje v turški Brod, se tam nahaja enako življenje, a motil bi se. Malo vodo je vmes, veliko, strašno veliko pa razlike. Dvorišča zagrajena plankami in deskami, v sredi borne lesene kolibe po turškem načinu ti bôdejo v oči. Na ulicah te srečujejo razcapani možki temnega obraza, turban ovit okolo glave, ali pa turške ženske v sivih, umazanobelih, oguljenih haljah, zakritimi obrazi, ktere le redko za hip razgrnejo, ako se komu zahvalijo za pozdrav. Vse te podobe so nekako mrtva, ne čuteča, obupna ali v svojo osodo udana »staffage«. Dobrodejno se pa od njih razlikujejo krščanski trgovci s svojimi družinami.
Trgovci prodajajo in ponujajo svojo robo, ktero, izvzemši tobak in lončene predmete, ki so domač, bosnišk izdelk, dobivajo iz Avstrije v enacih »utah«, kakor pri nas na sejmih. Zanimivo je, da nobena izmed teh lesenih prodajalnic niti ključavnice niti zapaha nima, kar kaže, da se ali tatov ne boje, ali pa, da so tatje taki, da bi jih tudi ključavnica ne zadržavala.
Turški Brod, prvo bosniško mesto, ako se sploh tako imenovati sme, mi je napravil neprijeten čuden utis, zlasti ko sem premislil, da razen uradnikov pri mitnici in »Saptias«, nekakih turških žandarjev, ktere izbirajo le iz pravih, trdih Turkov, so vsi drugi prebivalci, Turki in Turkinje, potomci na Kosovem polji poginulega srbskega carstva, da vsi razen kake kratke molitvice, niti besede turški ne znajo, nego vsi govore srbsko-hrvaško narečje. Zdelo se mi je, kakor bi se tem verskim odpadnikom bralo na ogorelih, suhih obrazih, kako jih jezi, da so njih predniki storili tako slabo menjo. —
Ko sem bil gotov s svojimi opravki in smo tudi na mitnici spravili vse v red, smo se peljali po jako plodnih, lepih krajih na novo in dobro izdelani cesti v mesto Derbento, 3 ure daleč. Ob cesti je kraj čisto pust, le sem ter tje se vidi siromašna koča kakega raje (kristjani v Bosni), kteri je pri kakem posestniku poljedelec, kteremu mora odrajtavati tretjino vsega, kar pridela. V Derbenti smo morali ustaviti in potne liste za daljno potovanje pri tamošnjem mudir-ju (toliko, kar pri nas c. kr. okrajni glavar) dati poveriti (vizirati). Derbenta je na malem griču, ima samo lesene hiše, pa čudovito lep razgled po savski dolini. Da si je kraj jako rodovit, je vendar malo obljuden. Čedno cerkvico so srbski trgovci postavili iz nabranih novcev.
Ko smo svoje reči v han-u (krčmi) odložili, smo se napotili k mudirju. Poslopje mudirjevo je obdano na pol razpadlim in podrtim obzidjem in ko smo stopili skozi nekaka vrata, pri kterih je »saptias« stražil, smo videli dva nadstropja visoko razdrapano stavbo. V uradno sobo mudirjevo se pride po ravno tacih stopnicah, kakor pri nas iz hleva ali konjaka gori na seno. V prvi sobi je bilo nekoliko »saptiasev« in druzih ljudi. Na več krajih so denarje šteli in ko prašam, kaj to pomeni, se mi je odgovorilo da je denes uraden dan. Nisem se dalje menil za to, nego šel v drugo sobo k mudirju, kteri je ravno s svojimi prisedniki obravnaval razne pravde. Mudir, lep, čvrst mož okolo 30 let star, nam je vstopivšim prišel prijazno nasproti in nam ponudil, da se vsedemo na rudeči blazinjek, ki je bil okolo sobe. Mudir je bil Bosnjak, tedaj rojen Slovan, kar je nenavadno, kajti Turki rabijo v Bosni in Ercegovini in sploh, kder Slovani bivajo, isto politiko, kakoršna je pri nas v Avstriji, ptuji uradniki, to se pravi trdi Turki uradujejo povsod, kder so Slovani.
Veselilo me je, da sem mogel govoriti z mudirjem. On je bil jako prijazen, je zaukazal prinesti črno kavo, kakor je že v Turčiji navada in nam tako postregel. Uradni posli so se odložili in mi smo se pogovarjali dolgo časa, kako je pri nas in o raznih običajih naše in one dežele. Na zadnje ga vprašam, kaj to pomeni, da v prvi sobi ljudje tako denarje štejejo. »Znate«, je odgovoril mudir, »to so dolžniki na plačilo obsojeni in morajo svoje upnike takoj tu v uradu plačati ali pa iti v zapor. Pri nas je pravica hitra, kdor ima dolgove in se pokliče pred sodnijo, mora denarja seboj vzeti, sicer ne pride tako hitro domu nazaj.«
Ko smo se še nekoliko zmenili, mu damo svoje popotne listine, da jih potrdi. Komaj da jih je pogledal, vzel pero in podpisal na svojem kolenu par turških besed, potem je pomočil mali pečat v črnilo in pritisnil k podpisu, pa smo bili gotovi ter se priporočili. Pozneje sem zvedel, da je derbenški mudir kot rojen Bosnjak zbog tega tako avansiral, ker mu je bil bosniški glavar Osman Paša pokrovitelj.
Dve uri od Derbente naprej so vozači ustavili, da napasejo konje. Ker ni bilo nobene hiše blizo, smo se vlegli pri gozdu pod orjaškim hrastom v senco in napravili kosilo obstoječe iz mrzlih jedi, ktere smo vzeli seboj. Tudi sodček vina smo imeli seboj, kajti v Bosni se ga ne dobi, ker so skoro izključljivo le pravoslavni Mahomedanci krčmarji, kterim je vino po koranu prepovedano. Ko smo si odpočili, šli smo dalje in dospeli v lepo dolino, po kteri se reka Bosna vije šumeča med hribovjem in polna izvrstnih postrvi. Bosna izvira pri Serajevem in se izteka v Savo pri Dubici, kake 4 milje pod Brodom. Prvi kraj je mestice Doboj z malo trdnjavico in nekoliko turških vojakov. Čez noč smo ostali onikraj Doboja uro daleč v samotno ležečem hanu, kjer nam je krčmar z vsakovrstnimi rečmi postregel. Tudi sobo nam je bil pripravil za prenočišče, zaradi mnogovrstne golazni in skakazni pa se mi je zdelo prikladneje, da sem si pustil prinesti sena in spal pod milim nebom. Iz previdnosti sem bil sicer vzel seboj dva funta perzijške štupe za mrčese, pa zdelo se mi je potrebno biti varčnemu, zlasti ko treba pri slabem vremenu prenočevati v poslopjih. Pravoslavni Mohamedanec namreč mrčesov ne uničuje, zategadelj ni varno ležati tam, kder se je poprej valjal Turek, sosebno ako se pomisli, da pri njih postelje niso navadne in da perila ne menjavajo. V tacih krčmah tudi miz in stolov ni, jedo pa s prsti, kajti nož in vilice so jim »luxus«.
Bosna teče med ravninami in po soteskah; v Vranduku je dolina tako ozka, da pelje cesta skozi na pol razdrapano turško trdnjavo. Po bosniški dolini se proti Savi izvažajo lepi poljski pridelki, pšenica, rž, oves, ječmen in drobnozrnata kuruza. Ko smo se prepeljali skozi Maglaj, Vranduk, Zenico in Busovaco, ki so precej obljudene vasi, smo prišli v najlepši kraj cele doline, v selo Kiselak, tako imenovano po kislatnem vrelcu, ki 4 palce debel izvira iz zemlje. Vrelec je obzidan, pokrit streho slonečo na 6 stebrih in je vsacemu na razpolaganje. Voda je krepkejša in ima več moči nego v Slatini in Rogatcu in kipi mešana vinom, kakor bi pravega šampanjca vlil v kupico. Vsakovrstni bolniki polegajo okolo vrelca in iščejo pri njem zdravila. Kruh v tej vodi vmešén, ki se po ondotnih krčmah peče, ima poseben, jako prijeten okus.
Blizo Kiselaka na vzhodnem griču je poslopje katoliškega bosniškega škofa, ktero se kaj prijetno odlikuje od druzih turških staveb.
Od Kiselaka naprej se pride v Iliče, kder je zopet žveplen vrelec s kopališčem. Ker je bil že mrak, vstopili smo v han nekega kristjana, ki nam je dal vsaj snažno prenočišče in nam postregel izbornim ercegovinskim črnim vinom. Pri Iliči je bil »stab« bosniške vojske in mnogo častnikov in polkovi zdravnik, ki so bili vsi sami izseljenci, so nas prišli obiskat. Vino je razvozlalo jezike in imeli smo se prav dobro, akoravno so bili zgolj renegatje. Vsi so izrazili željo, da bi skoro prišel čas, ko bi bilo mogoče turški službi obrniti hrbet, kajti azijaška surovost, samovolja in nesnažnost ni nikomur po godu, kdor je vajen kaj boljšega. Ločili smo se pozno, drugo jutro pa potovali dalje proti Serajevemu.
Takoj izven Ilič smo so peljali memo posestva najbogatejšega Bošnjaka z imenom Fazli Paša, bivšega načelnika Bosni. On je visoke častitljive rasti, pa zvijača, ki se mu bere iz obraza, ga stori zopernega. Bil je za svojega vladanja krut krvolok kristjanom in zato so ga morali deti ob službo, da bi se drugim vlastim nasproti kazalo, ka hočejo vladati bolj človeški.
Serajevo glavno mesto Bosni, šteje okolo 60.000 probivalcev. Z malimi izjemki so hiše vse lesene, po ulicah pa nebrojno število psov brez gospodarja. V tem mestu je velika trgovina s sosednjimi deželami in z Avstrijo, nekoliko trgovcev je jako bogatih. Ker je tu sedež načelnika (gouverneur), se vidi mnogo uniform, vmes pa tudi zlatom vezene vratnike, a raztrgane rokave in pošvedrane opanke.
Moj nálog je bil obravnavati z načelnikom Ozmanom Pašo zarad rudnikov. Naznanil me je tolmač avstrijskega konzulata, in drugi dan mi je bila dovoljena avdijenca. Stanovanje sem dobil pri krčmarji, ki je bil Avstrijec in nam odločil dve sobi. Ker sem imel čas, šel sem si ogledat Serajevo. Po ulicah je vse polno trgovcev. Zidana kasarna in glavna mošeja ste še najdostojniši stavbi v mestu.
Turški obredi se tu strogo pravoslavno izvršujejo in ko je čas molitve za Mohamedove vérne, jemó kričati raz minaretov »muecini« kakor volcje in Turci, kder so ali stoje, padejo na tla, ječé, molijo in poljubujejo zemljo.
Ob odločeni uri sem šel s svojimi sopotniki in tolmačem k avdijenci. Prišli smo do velicega lesenega poslopja, kder so stražili žandarji in nam skazali čast, ker je bil z nami konsulatni uradnik. Po strohnelih umazanih stopnicah smo stopali v prvo nadstropje in v sobano, v kteri so bila okna ali razbita ali z belim papirjem zadelana. Zbog tega je bilo na pol temno. Krepki žandarji z več ali menj oguljeno obleko so stali okolo. Eden izmed njih je izzul obutev ter bosonog nas šel naznanit, kar mora storiti vsak podložnik, če hoče pred Pašo. To je znak podložnosti, mi reče tolmač, in tu udomačene neumnosti sem si mislil jaz. Čez kacih pet minut se vrne bosonogi in nam velí ustopiti. Pridemo v pisarnico, v kteri so čepeli gospodje efendiji (uradniki) po tleh in pisali ob stegnih. Med njimi je bilo več bosonogih. Eden izmed njih nam je prišel v nogovicah naproti ter nas še enkrat naznanil paši. Taka je tedaj disciplina, žandarji hodijo bosonogi, efendiji pa v nogovicah pred pašo. Čez nekoliko časa pride onogovičeni efendi nazaj in deležni smo bili časti skozi vrata s težkimi, a zastarelimi žametnimi zastori se splaziti pred obličje mogotca.
Pri mali mizici, kakoršne so za šivilje, je sedel mogočni Ozman Paša in nam prevzetno mignil, naj posedemo na rudeči blazinjek ob prednji steni. Nazdravil sem ga francoski, pa tolmač me hitro opomni, da ne zna druzega, nego turški. Ti uboga, tužna Bosna, kako podobna si v tem moji domovini! sem si mislil. Ko debeloglavi paša, iz čigar obraza ste žarile zvijača in divjost, pozvoni, prinese efendi tri nabasane turške pipe, ktere so nam prižgali ter nam prinesli še črne kave. Ko smo kavo popili, se je pričel razgovor. Pogoji so bili kmalo gotovo in treba je bilo še iti pogledat rudnike oziroma zemljišča. Paša nam je dal strog zaukaz na mudirja v Vojnici ter efendija in 4 žandarje, kteri so nas spremljali. To je potrebno zbog tega, ker če hoče kdo sam v Bosni rudo iskati in kopati, ima vsak Turek pravico ga ustreliti. Zato treba imeti uradnih oseb seboj.
Drugo jutro smo se odpeljali skozi Iliče in Kiselak v Vojnico, 5 milj od Serajevega, po dobri cesti in ob potoku vojniškem. V Vojnici je katolišk samostan frančiškanov, gvardijan pa prijazen Dalmatinec, kteri nas je povabil, naj obiščemo samostan ter nam postregel dobrim vinom in jedjo. Pravil nam je, da so prebivalci v Vojnici zgolj kovači in žebljarji, a da je le malo Turčinov primešanih. Hiše so kakor povsod lesene koče, iz kterih se čuje živahna delavnost in pridno kovanje. Prebivalci vgledavši nas, so prišli k nam in veselili so se, da se bo dalo zarad rudnika vendar kaj opraviti s Turki, mnogo pa jih je zmajevalo glavami, češ, vsa muja je zastonj. Tudi mudir je prišel blizo, bil je star dobrovoljin Turčin, kteri bi šel, kakor je večkrat ponavljal, najrajši v Azijo, od koder je prišel. Prebivalci so ga imeli radi, ker je bil dober in ne tak, kakor mudirji sploh. — Nabralo se nas je s časom več in sedeli smo v refektoriji frančiškanskega samostana vkup kristijani, turčini in en žid ter izvsemši turčine pili vino in se krepčali z izvrstnimi postrvami iz bližnjega potoka.
Drugo jutro pa smo se napotili k železnemu griču takoj nad samostanom, kteri obstoji iz zgolj izbornega železa, ktero se topi v najpriprostejih pečeh, kar si vsak lahko domišlja, ako povem, da velja taka peč 100 pijastrov po našem 10 gold. a. v. Naredé namreč grudo (Wolf) od 30–40 funtov, ktera se potem v fužinah, ktere goni potok Vojnica, vdeluje. Železo je tako dobro kakor švedsko in se porabi za sekire, žreblje itd. Ne izvažajo ga ne, ker ga premalo izdelajo. Blizo železne rude je bakrena žila in takoj za samostanom svinčena. Žile so jako izdatne, ruda deloma čista, pa nihče ne dvigne teh zakladov. Jahaje proti Kresovi smo zadeli na ogromno plast kalamine (Galmei), iz ktere se pridobiva cinek (Zink), malo naprej zopet na železo, potem na premog in živo srebro z vmesenim cinobrom in konečno tik Kresove na plast jako čistega svinca 1½ čevelj debelo. V vojniškem okrožji na prostoru kacih 8 ur leže ogromni zakladi za montanista, žalibože da Turki sami delati nočejo, druzih pa ne puste. Okolica je krasna, bogata, a malo obljudena, po cele ure smo jahali skozi gozde polne najlepših hrastov, bukev in kostanjev predno smo prišli do uborne kočice kacega raje.
Ko sem vse to ogledal in zapomnil, sem se vrnil v Serajevo, da bi dobil privoljenje načeti rudnike. Obravnaval sem 4 dni, pa brez uspeha, kar je bilo denes dogovorjeno, ni jutri imelo veljave in tako naprej. Ker nisem mogel dalje čakati, dal sem nekomu pooblastilo in potoval čez Travnik, Banjaluko in Gradiško nazaj. Ob dolgi cesti, ki drži iz Travnika v Banjaluko, je nekoliko hanov in kavarn, a kacih. Kavarna v Bosni je hitro gotova. Možek si kupi nekoliko kave, sladkorja, mlin in malo črepinj, si splete iz vej na ugodnem kraji pri cesti šotor in kavarna in stanovanje je dodelano. Čes visoko planjavo med Bosno in Vrbasom smo jahali na malih pa čvrstih in vztrajajočih bosniških konjih. Planjava je obraščena kakor raj. Sploh je v tej deželi vse obraščeno in rodovito, goličav ni videti, zrak je gorek in zdrav, voda studena, zemlja, kakor sem že rekel, jako plodna in ne potrebuje gnojenja, kar bi tudi ne bilo lahko mogoče, ker je živina skoro celo leto pod milim nebom.
Banjaluka ima med mnozimi kočami in kolibami, vsaj nekoliko staveb, ki kažejo evropski okus. Tukaj stanujoči Ali Paša, znan iz ruske vojske l. 1854 kot poveljnik trdnjave Kars, je celo svojo poslopje po boljšem okusu dal olepšati in našel sem pri njem celo pohištvo na Dunaji izdelano. Ali Paša je visok, močen možak in za svojih 60 let, še jako dobro ohranjen. Da si ga kot učenega in razumnega hvalijo, me je vendar med drugim prašal, je li Virtemberk v Avstriji.
Ko sem se znebil svojih turških spremljevalcev, sem večkrat obiskal kočice raje in ko so videli, da sem Slovan in kristjan, so postali zgovorni, kar se vpričo turčina nikdar ne zgodi. Le tako mi je bilo mogoče malo spoznavati razmere dežele in ljudi.
Ako primerim Bosno s svojo domovino, smelo trdim, ka so slovenski kmetje najmenj na še enkrat toliki stopinji, kakor vsak bosniški »beg«, kaki so njih hlapci, ubogi raje, potem ni težko razsoditi. Iz razklanih desk, ktere v zemljo zabije, si stavi štiriogelno kolibo in jo pokrije z deskami. Na strani pusti luknjo, na ktero obesi nekaka vrata in hiša je gotova. Tla so narejena iz poteptane zemlje in luknja v strehi nadomestuje dimnik. V tej koči se kuri leto in dan in okolo ognja na tleh so sedeži za ljudi. Po zimi spé okolo ognja, po letu pa pospavajo okolo hiše v šotorih iz vej. Za svinje imajo tudi ograje, za konje pa opletene prostore. Vsa druga živina pa je na prostem. Kedar pade sneg, dado za kratek čas živino v ograje in jim natresejo sena na tla. Prešiči in koze so pri najslabšem vremenu po planinah in iščejo izpod snega korenine, želod in drobnjav, koze pa objedajo veje.
Raja živi ob sami koruzi, iz ktere peče izvrsten kruh. Če se odpravlja na pot, si vzame seboj meh poln kuruzne moke, malo soli, česna in čebule in tako je varen pred gladom. Počije si pri vodi, napravi na mali deski iz moke testo, zaneti ogenj in si speče v pepelu in žerjavici kruh. Tak kruh sem pokušal in zagotovljam, da se mi je jako dober zdel. Pri tej priprosti hrani pa so čili in vztrajajoči. Poznal sem stare može, ki so cele milje daleč hodili peš, pa se jim ni poznala najmanjša trudnost. V Bosni je navada, da vsak tam prenočuje, kder ga noč naleti. Po mestih pa ne sme po noči brez luči nihče iz hiše, sicer ga zapro, s to naredbo se namreč ovira tatvina. Če se tako primeri, vstopi raja najrajši pri raji, kteri vsacemu, samo Turku ne, gostoljubno postreže, in ž njim deli, kar ima. Pri tacih prilikah strežejo ženske moškim in predno začno obedovati prinese najmlajša vode in briso (teračo), da si vsak roke vmije, ker se vse samo s prsti je. Po jedi se roke zopet vmijejo in ženske se priklonijo moškim.
Kake 3 ure pred Banjaluko smo po naključbi naleteli na ženitev raje. Prenočili smo namreč pri kristjanu, pri čigar sosedu se je ženil sin, kteri nas jo povabil. Ker ni bilo predaleč, smo se udeležili. Hišni gospodar mi je vesel pripovedoval, da se na ražnji peko dva prešiča in trije koštruni, ter da bomo imeli najboljšo rakijo. Ko vstopimo v kočo in nazdravimo z navadnim »pomozi bog!« se nam priklonijo vse ženske, ženin in nevesta pa še posebe, kar toliko pomeni, kakor da treba dati darilo, kar smo tudi storili jaz in moji spremljevalci. Predstavili so nas svojemu popu, ki pa ni bil nič drugači, nego drugi popi, razločevala ga je le polna črna brada in črna čepica na glavi. Poroka je bila kmalo končana in ženitev se je vršila brez posebnih obredov.
Vse ženitovanje pa je bilo le dokaz, kako revno živi ubogi raja pod turškim jarmom, kteri je bil še pred malo leti tako surov, da je moral raja, če je potovaje jahal, vsigdar stopiti raz konja in obstati, kedar je srečal Turka. Na Magjarskem je bila pred l. 1848 tudi še navada, da se je moral plemenitašu vsaki ogniti in kdor je bil pri tem neroden, je čutil svojo nerodnost na svojem truplu. Ta primera z Magjarskem je tem bolj tu na svojem mestu, ker se bosniški begi tudi magjarska ustanova, in nasledek fevdalne sestave, ktero so Magjari uveli za časa svojega vladanja v tej deželi. Ko so si pa Turki privojskovali Bosno, so se morali umakniti Magjari, nekoliko jih je pa ostalo, se poturčilo in to so denešnji begi in trdi gospodarji raje.
Takrat se je — kakor se v Bosni pripoveduje — preselilo mnogo družin v Avstrijo, na Hrvatsko, v Slavonijo, Istro, Štajersko in Kranjsko, od tod bi utegnila biti tudi imena, ktera nahajamo po Slovenskem, kakor: Mustafa, Soliman, Samastur, Unuk, Turek i. t. d.
Pozvedoval sem, koliko raja plačuje davkov in pravilo se mi je naslednje: Tretjino vseh pridelkov mora plačati raja begu, lastniku zemljišča, desetino pridelka v denarji kot cesarski davek, potem poseben davek od vsacega repa živine, ktero pase ali v cesarskih ali begovih gozdih in slednjič poseben davek od glave in za vojaščino, ker se raja ne jemljó v vojsko. Družina, ki šteje 6 do 8 glav, plačuje po 100 gld. našega denarja.
Ako rajo nesreča zadene, na primer živinska kuga, je vničen in preostaja mu samo še ječa, v kteri ga pridrže tako dolgo, da se plača zaostali davek. Da pa ječe niso ravno prijetne, bo vsak vedel, kdor si more domišljevati, kaka so že turška stanovanja.
Pri tacih razmerah ni čuda, da je dežela malo obljudena, da se jih vsako leto, časi na tisoče, preseli v Srbijo in si tako iščejo boljše stanje. Občudovanja vredna pa je potrpežljivost onih, ki ostanejo v deželi.
Ločil sem se od te žalostne dežele s presrčno željo, da bi se skoro osoda ondotnih Slovanov presuknila na bolje, da bi skoro prišla željno pričakovana doba, o kteri pripovedujejo bosniške pravljice, ko bo kraljevič Marko s svojimi trumami se izbudil iz stoletnega spanja in svojim buzdovanom oslobodil svoje sorodne brate krutega turškega jarma.