Potopljeni biseri.
Iz življenja avstrijske cesarice Elizabete
Izdano: Amerikanski Slovenec 12. oktober 1900 (9/43), 6
Viri: dLib 43
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na otoku Korfu, na Grškem, kjer je imela avstrijska cesarica Elizabeta svoj grad in zdravišče, posvetila se je množica prebivalcev novemu obrtu — potapljavcev. Ti hrabri Jonci popustili so poljedelstvo in dobičkanosno izkoriščanje ptujcev ter začeli iskat zgubljene bisere, nadejajoč se visoke nagrade.

Vsi ribiči in profesijonalni potapljalci iščejo sedaj jeden najdražjih zakladov habsburške cesarske hiše, to je lepotičje, koje je cesar Fran Josip I. sam leta 1854. obesil svoji nevesti okolu vratu. Cesar je moral takrat izprazniti svoj cesarski zaklad, da je zamogel nabrati materijal za ta ženin dar. A, dasi so bile zakladne skrinje polne po pradedih podedovane zlatnine, potreboval je še milijon goldinarjev v gotovini, da je poplačal ta umotvor trgovcem z dragocenostmi, ta biserni ovratek, ki ne najde para.

Ta kinč tedaj leži nekje na dnu Jonskega morja pri otoku Korfu, kamor ga je spustila cesarica Elizabeta. A ve se ne, kje je: morda je dvajset ali več sto čevljev globoko med skalovjem, morda leži v blatu ob bregu, morda so ga valovi zanesli celo daleč k italijanskim obalim. Kakor tudi je negotovo, vendar se hoče narod z Korfu potruditi, da najde bisernico. Cena je previsoka, da bi se je iz malomarnosti pozabilo.

Tako se je spremenila mrtva sezona v najbolj živahno in vsakdo, ki je zmožen zdržati se dihanja le par trenotkov, poskuša srečo zase ali pa za najemnika. Navaden potapljalec, kakoršnih je videti sedaj vse polno ob obalih otokovih, se ne poslužuje drage, težke nepremočne obleke svojih sovrstnikov profesijonalcev, ampak loti se dela kar v Adamovi noši. Okolu bedra privezan ima samo pas, na katerega upa obesiti najdeno bogastvo, v desnici pa ima bodalo, da se v slučaju brani proti somom ali drugim večjim ribam. Spusti se v globočino s 40 do 50 funtov težkim kamnom, za gotovost življenja pa se zanese na pazljivost na obrežju čakajočega prijatelja ali pa deležnika. Večina teh potapljalcev ne ostane dlje časa v vodi, kakor po pol minute; so pa tudi taki, ki zdrže po 80 do 90 sekund. Zadnji čas prikazali so se tudi profesionalni potapljalci v nerodnih, težkih oblekah s steklenim, čvetoro-vogelnini zvoncem. Pravijo, da so v službi bogatih Atencev, špekulantov; a če jim je življenje drago, ne bodo dolgo tu ostali, kajti prebivalci otoka trdijo, da so, po morskem pravu, dragocenosti teh obalij njihove. Če pa bo to pravo, v slučaju najdbe iskanih biserov, veljavno razpravljata sedaj dunajsko in atensko sodišče; gotovo pa je, da dobe najditelji visoko nagrado, četudi bi morali vrniti ta najdražji lišp dedičem cesarice.

Do leta 1889. ni cesarica te bisernice nikdar odložila; nosila jo je neprestano pod svilnatim zavratnikom svoje jopice, ob pomembnih ali dvornih svečanostih pa prosto z drugimi neprecenljivimi dragocenostmi.

Praznoverci in zlobneži pa tudi nevošljivci svarili so cesarico od začetka njene poroke pred biseri rekoč: »Biserijo pomenijo solze.« In uresničilo se je to prerokovanje, kakor vsi vemo. Vendar pa cesarica ni hotela videti v teh biserih predpodobe svojih nesreč in je nosila nadalje ljubljeni jej dar. Resničen fakt je, da je imela cesarica veliko zadoščenje v tem, da ni bilo nikomur mogoče dobiti jednako ovratnico-bisernico, dasi so naročevale jednak lišp pri vseh zlatarjih ruska carica, kraljica Viktorija in druge manjše vladarice, kakor tudi najbogatejše baronovke Rotšild. Juvelirji in zlatninarji so kmalu uvideli, da jim je nemogoče prekositi Elizabetini biserni kolar, ali jim vstvariti vsaj približno jednak umotvor.

Večino Elizabetinih biserov so prinesli križarji starih Habsburžanov iz uropanih denarnic in zakladnic turškega Sultana. Težki od 75 do 100 karatov, bil je vsak biser prve vode, t. j. čiste, prozorne, vnanje sklade in snežnobele, jasne barve, z lesketečim se mavričnim svitom. Bisernica je vredna nad milijon dolarjev.

Kakor navadno, nosila je Elizabeta ta lišp i dne 30. januarja leta 1889., ko je dospela na dvor žalostna vest o samomoru ali umoru njenega sina. Grof Hayos, ki je prišel okolu poldne v njeno sobo naznanit smrt, pravi, da je našel cesarico Elizabeto oblečeno v belo krilo, s v dveh vrstah okolu vratu prepreženo biserno verižico. Elizabeta se ni zgrudila, ko je čula, da je storil nesrečno smrt nje lastni sin, dedič krone in up obupane Avstrije: nasprotno, neobčutna je bila, srčna in mrzla. Ni jedna solza se jej ni utrnila, dasi se jej je život upognil in obraz prebledel; — zmožna je bila prevzeti mesto svojega moža, koji je bil, vsled prevelike žalosti, duševno popolnoma potrt.

»Povej mojim narodom, da se imajo zahvaliti srčnosti in udanosti blage gospe cesarice, da nisem popolnoma obupal,« dejal je Fran Josip ministerskemu predsedniku na dan Rudolfove smrti. Elizabeta štela si je v dolžnost tega dne zapovedovati vladi; podučila je ministre, da se smrt njenega sina ne sme razglasiti, da ne smejo vsprejeti cesarjeve ostavke itd.

Tri tedne pozneje pa je bilo nasprotno: ko je Elizabeta videla, da je cesar zopet zadobil močij, da so se narodi pomirili — omagala je ona sama ....

»Na Achelleion, pusti me tam umreti!« je dejala svojemu možu. Fran Josip je uvidel, da je, ako jej je sploh mogoče okrevati, to edini kraj, kjer ona lahko dobi novo življenje.

Cesarica Elizabeta se je pripeljala z vso naglico na paradiški otok. Tu je omahovala več tednov mej življenjem in smrtjo, ko nekega dne pade v omotico, da je zdravnik potreboval več ur, predno jo je mogel pripraviti k zavesti. Ko je zopet vstala in sedla k srebrom okovanem zrcalu, da bi si popravila lase, zadostoval jej je samo jeden pogled in odrvenela, zahriščala je, da bi se skoraj zadušila. Dva zdravnika sta bila nemudoma poklicana, a ko sta dospela, se je cesarica že pomirila. Fakt je, da se je bila zagledala v ta nakit, kojega je nosila po dnevi in po noči ves čas svoje bolezni in spoznala je, da je zgubil svoj lesk. Biseri sami bili so nepokvarjeni, ni jeden ni bil zarobljen, a njih blesk in čistota sta mej boleznijo izginila; postali so sivi, megleni, motni kakor oko krepane ribe.

Pravijo, da se je stara legenda "biseri pomenijo solze" onega dne popolnoma uresničila, a srčna žena ni hotela kaj tacega priznati. Cesarica je čitala v strokovni knjigi, da biseri, ki so zgubili vsled starosti ali kakega drugega upliva, svoj naravni svit, zadobe zopet prvotno bliščobo, ako so znova izpostavljeni morskim valovom. Zato je dala napraviti železno, znotraj posrebreno in kakor sito lukničasto košarico z verižico in mackom. V to košarico spravila je Elizabeta svoje bisere, ter jo zasidrala v morju ne daleč od grada Achilleiona ter s klučavnico pritrdila k neki skali. Tu jih je hotela pustiti dve leti, časa dovolj, da bi zadobili zopet svoj prvotni blesk, kakor jej je zatrjeval izvedenec strokovnjak, kojega je vprašala za svet. Prostor zasidranja bil je tajnost cesarice, boječe se, da bi se dragocenostij lotili piratje ali tatovi.

Je-li cesarica še kedaj videla svojo bisernico, ni znano. Mnogo njenih služabnic zagotavlja, da je ukazala leta 1892. izvleči košarico, a ko je videla, da biseri še niso dobili prvotnega bleska, spustila jih je zopet na drugem kraju v globočino morja ... Drugi zopet pripovedujejo, da cesarica teh biserov ni hotela več vzdigniti, ni videti, ker jej je baje neki kenikar razložil, da ne zadobe nikdar več prvotne lepote in barve vsled okuženih za časa njene bolezni iz nje puhtečih plinov. Gotovo pa je, da Elizabeta ni več nosila tega lepotičja, niti ga ni bilo najti mej ostalimi dragocenostimi, poslanimi iz Corfu na dunajski dvor. To pa najbolj beli glavice avstrijskih dvorjanov in dvorjank na Dunaju, v Schoenbrunnu, Carfu, Budapešti, Genevi in drugod, koder je cesarica prebivala.

Potapljalci pa se trudijo najti zgrešeno nakičje mej pečinami in skalami morske globočine pri gradu Achilleion, blizu razgleda, od katerega vodijo stopnice, do cesaričnega privatnega pristanišča. Mnogo ljudstva tega otoka je prepričano, da je ta zaklad pogreznen ravno na onem prostoru, kjer ga iščejo.

Seveda, če ga najdejo, in če so se cesarična pričakovanja uresničila — bodo vsi milijonarji — vsaj v dralimah.