Potovanja

Marcel in Ludvik sta se sprehajala ob železniškem nasipu. Na žici nad železniško progo sta čepeli dve kavki. “Kaj pa delata?” ju je vprašal Marcel. “Potujeva,” je rekla prva kvaka. “Kako potujeta?” je vprašal Marcel. “Ko pripelje spodaj vlak, ena od naju z njim potuje,” je razložila druga kvaka. “Se vama lahko pridruživa?” je vprašal Hubert. Vtem je pripeljal vlak. “Potujem na Laponsko!” je zakrakala druga kvaka. Vlak je švignil pod njo. “Juuuh!” je zaklicala in si otresla perje. “Tole je pa bila brzina!” Potem je pripeljal drugi vlak. “Potujem v Češke Budjejovice!” je zakvakala prva kvaka. Vlak je zapeljal pod njo. Šviiiiist! in že ga ni bilo več. “Juhu! To je bilo prima!” je vzkliknila prva kvaka. Ko se je hrup polegel, sta Marcel in Hubert rekla kavkama. “No, lepo še naprej potujta, pa srečno pot.” Potem sta odzibala po potki naprej, kavki pa sta občepeli vsaka na svoji žici. Ko sta se zvečer vračala s sprehoda, sta kavki še vedno čepeli na žicah. “Še kar potujeta?” je vprašal Marcel. “Prav zdajle sva se za danes vrnili,” je rekla druga kvaka. “Tako sem utrujena od teh poti, da še hoditi ne morem, je rekla prva kvaka. “Bi šli z nama na čaj in piškote?” je vprašal Marcel. “Z veseljem,” je rekla druga kvaka. “Jaz sem Karel.” “Jaz sem Hubert,” je rekel Hubert. “Jaz sem Marcel,” je rekel Marcel. “Jaz sem Izolda,” je rekla prva kavka. Potem so se odzibali. Ena kavka na Hubertovem, druga kavka na Marcelovem hrbtu. Še dolgo v noč sta Izolda in Karel pripovedovala o svojih doživetjih s potovanj, Hubert in Marcel pa sta ju zanimanjem poslušala.