Potovanje groze

Potovanje groze Janja Vidmar

Spisano:	Teja Bergant
Viri:	S. Potovanje groze(2000). Mladinska knjiga. Ljubljana.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Povsem navadno jutro

Mama je v lepem sončnem jutru prišla v sobo in Jana pobožala po obrazu. Mižal je. Mogoče jo bo ukanil in ga sploh ne bo poslala v kopalnico.

Bil je še topel od spanja in prav nič mu ni bilo do tega, da bi svoja ušesa in zobe obdelal z mrzlo vodo.

»Ljubček, pozno je že, šola čaka!«

Vsako jutro isti stavek. Le da ga je dopoldne čakala šola, popoldne pisanje domače naloge in pospravljanje sobe, v soboto in nedeljo pa babica in dedek. Vedno je moral zaradi nekoga vstati, si umiti ušesa, zdrgniti zobe in se prebiti z glavnikom skozi gnezdo las na glavi. Jan pa si je na smrt želel, da bi lahko vsaj enkrat ostal ves dan v postelji in bral stripe.

»Mene umazana ušesa in gnili zobje nič ne motijo!« je jezno ugovarjal mami, kadar ga je pograbila za pižamo v koraku in ga kot vrečo odnesla v kopalnico. Postavila ga je na mrzle ploščice.

»Vseeno ti je, če se prehladim in umrem! Samo moja ušesa so ti važna!« je trmoglavil pred umivalnikom, ki je vsako jutro požrešno čakal na njegova ušesa in vrat. Včasih se mu je celo sanjalo, da je padel v odtok in se je odtočna cev zadebelila kot kača, ki je pojedla žabo.

»Če si ne umivamo ušes, se v njih nabere maslo in iz ušes nam zraste repa!« ga je zavrnila mama in mu iztisnila zobno pasto na krtačko.

»Kako pa veš, da postaneš repast? Si tudi ti nisi umivala ušes, ko si bila majhna?«

»Raglja!« mu je na to odgovorila mama in vzela milo s podstavka.

»Poleg tega moja ušesa sovražijo vodo!« je sitnaril Jan, ko mu je privihala rokave na pižami in mu glavo potisnila pod pipo. »Spet ne bom nič slišal in v glavi mi bo šumelo… Obljubim, da mi iz ušes ne bo zraslo nič … Pa tudi, če mi bo, ti pa na trg ne bo več treba! Repo bomo imeli kar doma…« se je domislil in upajoče pogledal strogi mamičin obraz. Nič ni pomagalo. Ko vsaj ne bi stala zraven njega. Zdaj bo opazila še črne polmesece za predolgimi nohti in nato še posušeno blato na novih kavbojkah.

K sreči ni nič opazila. Še ne.

»Prosim, pohiti! … Zamudila bom službo!« ga je priganjala in se za njim sklanjala k ogledalu. Spet se bo barvala po obrazu, čeprav se ni predtem nič umila, je jezno pomislil sam pri sebi. Ampak najbolje, da kar pohiti, drugače bo moral še peš v šolo. Postrani jo je pogledal, potem pa hitro odložil krtačko in zaprl vodo. Počakal je , da se je zagozdila v tesnem puliju. Ko ji je glava obtičala v preozkem ovratniku, kot v nogavici, je hitro vzkliknil: »Sem že! V sobi se bom oblekel, da boš imela več prostora…«

Še preden ji je uspelo nos izvleči na prosto, je pograbil umazane kavbojke in jo popihal iz kopalnice. Tako. Jutranjega umivanja se je rešil. Potežkal je torbo in si s prsti počesal lase. Auva! S predolgimi nohti si je skoraj zvrtal luknjo v glavi. Poslinil je prst in se zdrgnil po vratu za ušesi. Mama je verjela, da je čist, če ne našla rdeče lise na koži.

»Očka ti je pustil sporočilo na vratih hladilnika!« je zavpila iz kopalnice. »Preberi ga in greva!« 

Uf, zdaj pa še to!

»Če hočeš, da pohitiva, ga raje ti preberi…« ji je med potjo v kuhinjo tiho ugovarjal.

Saj je že dve leti znal brati, ampak očka je kracal, kot bi vrabca s tačkami, namočenimi v črnilo, spustili po papirju.

»Slišala sem te!« ga je presenetila mama za hrbtom in si zapenjala pas na uri. »Če misliš, da očka kraca kot vrabec, vseeno raje začni pospravljati svojo sobo! ... očka ti sporoča, da hoče videti danes popoldne, ko pride iz službe, vsako stvar na svojem mestu…«

»Kaj pa domačo nalogo?« je hudobno vprašal. »Hoče tudi domačo nalogo na svojem mestu?«

»Greva, pametnjakovič!« ga je mama prijela za ramena in obrnila k vratom. Ko je lezel pod svojo šolsko torbo, je čisto potihem zašepetal: »Sploh nisem rekel v tinti, ampak v črnilu …« Ampak res čisto potihem, ker je imela mama ušesa kot mikrofone. To pa zato, ker se preveč umiva.

Jan se zlaže

V razredu se morali čakati na učiteljico, ki je klepetala na hodniku. Jan je bil jezen. Če so se med šolsko uro pogovarjali kaj zanimivega in je komaj čakal nadaljevanja, se je vedno kje zamudila. Če pa so se učili seštevanja, je bila v razredu še pred zvonjenjem. Kot bi vedela, da mu zaradi prepogostega umivanja ušes številke zlezejo pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Včeraj jim je prebrala zgodbo o dečku, ki je ušel od doma. Dogajale so se mu prima reči. In vsem, ki so ga prej samo kregali, je bilo žal. Ko se je vrnil, je bil pravi junak.

»Neumno je bilo, da je pobegnil od doma«, je rekla sošolka Špela, ko jih je učiteljica vprašala za mnenje.

»Ni res!« se je uprl Jan. »Neumno je bilo, da se je vrnil!« Špela mu je pokazala jezik. Ampak Špela je bila punca. Punce pa še šipe ne znajo razbiti z žogo.

»Zakaj?« je zanimalo učiteljico.

»Zato …« je jecljal, »zato, ker so mu doma vedno težili…«

In prav tedaj, ko je že odprla usta in je umiral od radovednosti, kaj mu bo odgovorila, je zaregljal šolski zvonec in učiteljica je samo rekla: »Prav, jutri se bomo pogovorili do konca… pomislite, ali poznate koga, ki je ušel od doma…«

Celo popoldne je Jan močno napenjal možgane, a se ni nikogar domislil. Pa tako rad bi se čisto malo považil pred drugimi! Potem ga je naenkrat streslo, kot bi na trebuh priletel v vodo. Seveda! Sam bo poskusil… Drugače nikoli ne bo zvedel, kako je. Toda kaj, če ga dobijo?... Joj, in kaj, če ga ne?... Ne, sam že ne more v širni svet…

Ampak, če bi našel nekoga, ki bi šel z njim, je o tem razmišljal še drugo jutro v šoli. Lahko bi napisal prav tako sporočilo, kot jih njemu piše očka! Le da lista ne bo pripel na hladilnik, ampak na oglasno desko na šolskem hodniku. Če jo bo le dosegel…

Jezik je vtaknil med zobe in se lotil dela. Iz zvezka je iztrgal list papirja, čeprav mu je mama liste oštevilčila, zato da bi vsaj enkrat ostali skupaj. Z velikimi, črkami je napisal: »Od doma grem. Gre gdo z mano, pokliči me po telefonu 575-597. Jan iz drugega Ce«.

Ravno je končal, ko je v razred prišla učiteljica. Nič več se niso pogovarjali o dečku, ki je ušel od doma, čeprav si je želel slišati čim več koristnih reči. Kje prespiš, kaj ješ in podrobno. Ampak učiteljica je začela razlagati:

»Slovenski jezik je zelo pomemben za ohranitev naše kulturne dediščine…«, in ker se mu ni niti sanjalo, kaj je to dediščina, je začel spet sanjariti o begu. Bombe sladoleda, nobene ure, pa kino in trgovine… In predvsem nobene vode!

V odmoru je stopil k oglasni deski. Med vsa mogoča sporočila je z lepilnim trakom prilepil še svoje. Potem je napeto čakal. Čakanje je najhujše. Vedno tako dolgo traja.

Po prvem odmoru ga ni še nihče poiskal. Po drugem pa se je v razred z belim listom v roki vrnila – učiteljica. Sprehodila se je med klopmi in se ustavila pred njim.

»KAJ PA JE TO?« je vprašala in pomahala z belim listom. Njen obraz je bil strog in rdeč kot obraz kakega Indijanca v filmu. »SI HOTEL OD DOMA, JAN?« 

Gledal je v njene čevlje in pobledel od skrite jezice. Le kdo ji je dovolil, da stika za njim! Sošolci so se hihitali in se dregali s komolci.

»Prosim, poglej me, če se pogovarjam s tabo, Jan!« je ukazala. Ne bo je, ne pa če se razpoči! Saj dobro ve, kakšna je v obraz. Najbrž pa je hotela, da gleda v tisti list papirja, ne pa vanjo, in da ga je na smrt sram.

»Zakaj si hotel od doma?« ga je vprašala. Dvignil je glavo. Vsi sošolci so ga gledali.

»Doma me tepejo…« je kar naenkrat zletelo iz njega.

»Prosim?« je začudeno odprla usta.

Zdaj izgovorjenih besed ni mogel vzeti nazaj.

»Doma me tepejo!« je glasno ponovil. Sošolci so kot eden vzdihnili: » Ooooohhh…«, učiteljica pa je zaploskala: »Mir!«

Potem se je spet obrnila k njemu: »Ni lepo lagati, Jan…« 

»Ne lažem!« je zaihtel od sramu, ker ga je ujela na laži. In potem se mu nekako sploh ni več zdelo, da laže. Mar ga ni očka vedno silil k pospravljanju in mamica k umivanju? To boli huje kot zaušnice.

»Mama naj pride v šolo,« je hitro odločila in se obrnila k tabli. Gledal je v njen hrbet in zatrdno sklenil, da jo že naslednje jutro popiha od doma. Še preden zve mama. Zunaj se mu ne bo treba umivati in ničesar ne bo, kar bi moral pospravljati! Tako! Bodo že videli!

Slab načrt

Po pouku so Jana Uroš, Jernej in Miha vabili na igrišče.

»Domov moram,« je odkimal in si težko torbo zadegal na hrbet.

»Boš drugače tepen?« je zanimalo Uroša.

Neodločno je prikimal, očka in mama ga še nikoli nista udarila.

»Ker se ne umivam…« je odgovoril in pogledal svoje nohte. Na vrhu so se čisto majčkeno ukrivili navznoter. Prav taki so bili kot slabo pristriženi krempeljčki mlade muce. In črni, kot dimnikarjevi.

»Zato?« je izbuljil oči Uroš. »Kaj si nor!« 

»Mene mama pošlje v kot,« se je oglasil Jernej. »Klečati moram in če je res besna, se z ritjo ne smem usesti na pete…«

»Jaz pa jih s šibo dobim po prstih,« je rekel Miha, »ampak samo od babice…« 

Špela je frcala drobne kamenčke na tlaku: »Meni pa težijo. Bojijo se za mene. Mamica pravi, da zato, ker sem punca…« 

»Boš res pobegnil?« ja zanimalo Uroša.

Prikimal je. »Vau…« je občudujoče rekel Jernej.

Miha je zamahnil z roko: »Dobili te bojo!« 

»Ne bojo!« je odločno ugovarjal. »Kam boš pa šel?« je skrbelo Špelo.

»Stran!« je bilo vse, česar se je domislil.

»Ampak, otroci ne moremo kar stran,« se je zazdelo Urošu.

Jerneju se je razjasnil obraz: » Lahko bi šel k dedku in babici…« 

Jan je odkimal: »Ne. Dedek in babica bi me takoj zašpecala in pripeljala nazaj.« 

»Raje ne hodi,« je rekel Miha.

»Mora, če ga pa tepejo!« ga je zavrnil Uroš.

»Zakaj se ti pa nikdar nič ne pozna, če te tepejo?« je nenadoma hotela vedeti Špela.

Jan je zmedeno brskal po spominu.

»Domov moram,« je hitro odločil in stekel v napačno smer.

»Prav. Se vidimo jutri v šoli!« so zaklicali prijatelji, ki so medtem že čisto pozabili, da namerava Jan v širni svet.

Doma je potem najprej pohitel v kopalnico. Sicer ni v šoli nihče omenil, to da moral se je prepričati, ali mu je v umazanih ušesih nemara že pognal kakšne list. Vrtel se je pred ogledalom. O repi ne duha ne sluha! Seveda! Saj ljudem sploh ne raste zelenjava iz telesa. Potem je šel na stranišče. Nalašč si ni umil rok. Če bi imeli doma bazen, bi se že umival. Sama sta kriva, da je umazan.

V kuhinji si je na krožnik naložil palačinke, ki jih je mama spekla zanj. Mastne prste si je obrisal v mikico. Nato je polil še kozarec mleka. Bilo mu je vseeno. Naredil je super načrt. Jutri pojde. Vrne se kot junak. Ne, morda se sploh ne vrne več. Potem bosta potrebovala novega otroka. In gorje, če ga bosta silila k umivanju!

Mama je prišla domov pred očkom. Ob vseh drobtinah in politem mleku jo je skoraj zadela kap.

»Jan Kovač, takoj pobriši za seboj!« je zatulila in se postavila predenj z rokami, uprtimi v bok. Mama je znala biti strašna na pogled, kadar se je takole razkrečila pred njim in se ji je čelo pooblačilo. Nenadoma se mu je zazdelo še najbolje, če se ne upira preveč. Sicer mu naloži še hišni pripor. In potem adijo dogodivščine!

»Kakšne nohte pa imaš?« mu je skrbno pregledala črne robove. »In že spet si jih grizeš… Pride, jih bova postrigla…« 

Joj, joj, joj! Stiskal je oči, da mu ni bilo treba gledati, kako mama zastriže mimo nohta v prst. Močno ga je skominalo. Mama ga je vlekla za prste, da mu je kar pokalo v členkih.

»Nohti so ogledalo človekove čistoče,« je rekla, ko je pospravila škarjice.

»Prejšnji teden so bila ogledalo ušesa,« je rekel čisto potihem, da ga ne bi slišala. Upal je, da ne bo odkrila madežev na novih kavbojkah.

»Si že naredil domačo nalogo?«

»Ne še.«

»Si že odnesel smeti?«

»Še ne.«

»Kaj pa sobo, si že pospravil?«

»Ne, še ne…«

Mama je obrvi potegnila visoko na čelo. To je pomenilo, da je začudeno jezna ali jezno začudena ali nekaj podobnega, zato je brez besed odracal v sobo. Igrače, knjige in mikice so se valjale po tleh. Joj, ves teden je trajalo, da je sobo razmetal, tako kot je treba. Kako naj zdaj vse to pospravi v enem samem popoldnevu?!

Raje je stopil na stol in z vrhnje police izvlekel svojega prašička. Hranilnik je bil že pošteno težka. Za božič mu je babica vanj stlačila nekaj pravih tisočakov. Dovolj za sto sladoledov. Ja, pujsa vzame s seboj. In nahrbtnik. Tudi frnikol za nič na svetu ne pusti tukaj. Kaj še? Mogoče piškote iz shrambe. Napoka se jih, dokler ne omedli.

»Jaaaan! Si že pospravil sobo?« je klicala mama iz kuhinje.

Naredil si bo nekaj sendvičev. Toast in evrokrem. Pa kisle kumare navrh. Mama mu nikoli ne dovoli jesti kumar s čokolado. Pojma nima.

»Očka je doma, Jan! Pridi jest!« 

Figo. Kar ponj naj prideta.

Odšel je v kuhinjo in sedel k mizi.

»Smo si umili roke, mladi gospodič?« je vprašal očka izza časopisa. Očka se je vedno zazidal v časopis, takoj ko je prišel domov. Ko je mama dala kosilo na mizo, da je odložil zraven krožnika in s prsti, črnimi od črk, začel mirno jesti. Njega pa sta gnala v kopalnico za vsako figo. Kakšna krivica!

Ko so pojedli, je mama pospravila krožnike, očka pa je zavil v njegovo sobo in mu začel predavati o redu in čistoči.

»Učiš se zase, ne zame,« je še rekel in pregledoval zvezke s čebelicami in zvezdicami. »Si že narisal našo družino?« 

»Ne še,« je odkimal Jan.

»Potem pa hitro!« je zaploskal očka, sedel na posteljo in mu razložil vse o delovnih navadah. Pol besed sploh ni razumel. Komaj je čakal, da se očka spravi iz sobe. Še toliko reči je moral postoriti!

Očka je končno šel gledat dnevnik. Jan je ubogljivo kimal, dokler se niso zaprla vrata. Potem se je razburjeno razgledal po sobi. Rjava opica, podobna kokosovemu orehu, je sedela na polici za knjige in ga proseče gledala. Seveda, Ficko gre z njim! Da mu bo za družbo. Oguljeno žival z rumenim klobučkom je potlačil v nahrbtnik in se preoblekel v pižamo.

»Jan, si si umil zobe?« je zaklicala mama iz sobe.

»Ja!« je zavpil in smuknil v posteljo. Vedel je, da zaradi velikega pričakovanja ne bo mogel zaspati.

Ko je mama odškrnila vrata in preverila stanje na bojišču, je že spal kot polh.

Začne se zares

Zjutraj je Jan odprl oči, še preden je v spalnici zapiskala očkova budilka. Sredi noči se je prebudil in potem nekako ni mogel več trdno zaspati. Od silnega vznemirjenja se je premetaval, dokler ni bila postelja videti, kot bi po njej lomastil slonji mladič. Strah ga je bilo. In zato je bilo vse skupaj še bolj razburljivo.

Aha, očka je že v kopalnici. Še malo, pa bo odšel v službo. Potem ostane še mama. Z mamo bo težko. Zadnjič ga je bolel zob, pa je moral kljub temu v šolo. In še k zobozdravniku. V čakalnici ga je od samega strahu zob sicer nehal boleti, ampak razloži to mami, če lahko!

Ob sami misli, da bi ga mama ujela na laži, mu je postalo resnično slabo. Želodec se mu je čudno oglašal in na lepem se je začel potiti. Ko je mama končno odprla vrata njegove sobe in ga požgečkala po podplatih, da bi se zbudil, je od samih skrbi in vznemirjenja že spreminjal barve.

»Kakšne pa si?« se je ustrašila mama in se sklonila k njegovemu obrazu, zelenemu kot pistacijin sladoled. »Saj si vroč,« je rekla, ko mu je položila roko na čelo. »A te kaj boli?« 

»Vse,« je zastokal in si odejo potegnil do nosu. Živčno je zadrgetal. Vsak hip se bo polulal.

»Mrzlica te trese,« je strokovno zaključila mama in vstala. »V kuhinji ti bom skuhala vrč čaja z medom in limono. Pa eno tableto boš popil… Danes boš kar doma!« 

Najraje bi zavriskal. Slišal je kamen, ki se mu je odvalil od srca in se odkotalil nekam pod posteljo. Želodec se mu je čudežno pomiril. Zdaj je bilo treba samo še zaskrbljeno mamo čim prej spraviti v službo, preden ugotovi, da je njen sin v dveh minutah premagal nevarno bolezen.

»Boš lahko ostal sam?« je hotela vedeti, ko se je vrnila, dišeča po medu in limoni. Na lice mu je pritisnila glasen poljub.

»Mhm,« je momljal in se izmikal njenemu pogledu.

»Ostani v postelji,« mu je naročila in se z nosom nežno podrgnila ob njegovo lice. »Danes bom prej doma. Bova skupaj naredila špagete z mesno polivko…« 

Nenadoma se mu je kar milo storilo. Poln krožnik slastnih testenin. Mljac. Kaj pa, če bi šel jutri?

»Ampak ne pozabi na ušesa in vrat!« mu je zabičala med vrati. »Kadar zbolimo, moramo še bolj paziti na čistočo. Adijo, ljubček…«

Bueh!

Počakal je, da je obrnila ključ v ključavnici, potem pa je skočil iz postelje. V slabi minuti je bil nared. V kuhinji si je naredil dva zajetna sendviča z evrokremom in štirimi kumaricami. Od strahu, da se mama ne bi nepričakovano vrnila, jih je kar cele potlačil med rezini kruha. Vse skupaj je nerodno zavil v kuhinjsko krpo in zložil v nahrbtnik, ki je že pokal po šivih.

Tako. Zdaj gre zares.

Nataknil si je nove superge in oblekel vetrovko. Zaklenil je vrata in ključ odložil v cvetlični podstavek.

»Dobro jutro, Jan!« ga je pozdravila soseda, ki je zjutraj ob takem času hodila po časopis. »Danes si pa pozen, kaj?« 

»Športni dan imamo,« se je zlagal.

»Aha, zato imaš nahrbtnik namesto torbe,« mu je pomežiknila in odštorkljala po stopnicah.

Zunaj se je delal krasen dan. Sonce je bilo na njegovi strani. Najprej je iz hranilnika potegnil petstotaka in pohitel h kiosku Pikapolonica, kjer so imeli najboljši sladoled na svetu. V vsako kepico so zataknili košček sadja in pisani grozd nazadnje namočili še v vročo čokolado.

Teta, ki je prav takrat odpirala majhno menjalnico zraven kioska, se je prijazno pošalila z njim: »Zdravo, Jan! a si prišel k meni s tem ogromnim šparovčkom?«

Očka mu je nekoč razložil, da teta vsem, ki želijo, tuj denar zamenja za domače tolarje. Povedal mu je tudi, zakaj se menjalnica imenuje PROFIT, ampak Jan je že pozabil.

Odkimal je in stekel k sladoledarju pod rumeno-modri črtasti baldahin. Mama mu ni nikoli dovolila več kot dve kepici.

»Čokolado, vanilijo, lešnik, pistacijo, marelico, jogurt…ne, jogurta ne,… rajši jagodo, borovnico in limono…« je našteval z lačnimi očmi.

»Vse to naenkrat?« je začudeno vprašal sladoledar in se popraskal pod kapo s ščitnikom.

Jan je važno prikimal. Seveda naenkrat. Pomahal je s petstotakom in videl malo deklico, ki je ob pogledu na njegov sladoled izbuljila oči.

Sladoledar mu je kepice zložil v velik, rjavo zapečen kornet. Potem ko je plačal, je iz nahrbtnika potegnil še Ficka in skupaj s sladoledom sta jo mahnila po dolgi, svetli ulici proti mestnemu središču. Koliko super avtomobilov je zdrvelo mimo njega! In v nekaterih izložbah so razstavili najboljše komponente na svetu. Z belimi sladolednimi brki in brado je spremljal vrvež okrog sebe. Pomislil je na sošolce in sošolke, ki ta hip vadijo gladko branje iz čitanke. Kako super je bežati od doma! Le zakaj še drugi ne poskusijo?

»Bejž, kaj sanjaš!« ga je nadrl najstnik z rumeno perjanico na glavi, ko je na rolki zdrvel mimo njega. S težavo se je umaknil na rob pločnika. Pol kilograma sladoleda mu je kot kamen obležalo v praznem želodcu. Velik kombi, na katerem je pisalo DOSTAVA, ga je pregnal nazaj k izložbam.

»Daj mi jurja!« je zahteval starček v ponošenem in umazanem plašču. V dlesnih mu je tičal en sam zob, rumen in gnil kot plesniv košček sira.

Pohitel je za neko mamico z majhnim otrokom, ampak starček je od njega še naprej na vsak način hotel tisočaka. Sledil mu je po dolgi, s soncem obsijani ulici in momljal nerazumljive besede v njegov nahrbtnik. Na obeh straneh ulice so se dvigale visoke hiše in vanje so kar naprej izginjali ljudje. Nekaj jih je hitelo proti tržnici in Jan se jim je pridružil. Upal je, da se bo v množici starčka otresel. Postajal je utrujen. In lačen. Zjutraj si ni umil zob in zdaj je imel v ustih okus, kot bi žvečil staro nogavico.

Starček je naenkrat izginil. Še opazil ni, kdaj. Medtem ko je pohajkoval po tržnici, je poslušal stare branjevke za grmadami sadja in zelenjave.

»Proč od mojih jabolk!« ga je oštela ena izmed njih, ko se je ustavil pred njeno stojnico.

»A tako grdo delate s kupci?« ji je zabrusil. Enako je, namreč, slišal reči neko gospo z velikim cekarjem.

Pred bližnjo cerkvijo sta se stepla dva fanta. Radovedno se jima je približal. Nobenemu še ni pritekla kri. Le manjši je imel strgane hlače na kolenih. Uf, še sam bi si izrezal take resaste luknje, če bi mu mama dovolila.

»Kaj zijaš? Izgini!« ga je nahrulil večji in pobral kamen.

Tržnica se mu ni zdela več zanimiva. Raje je zavil ob vijugasti reki navzgor, strmel v sivozeleno vodo in spremljal svoje pljunke, ki so izginjali v njej. Potem mu je postalo tako slabo, da glave ni mogel več sklanjati čez ograjo. Noge so ga bolele, zato je pod široko vrbo poiskal klop in sedel. Poslušal je ptičje žgolenje. Loteval se ga je spanec. Kot bi ga nekdo pokril z debelo, puhasto odejo. V želodcu ga je zeblo. Enkrat ga je sililo na bruhanje, drugič na veliko potrebo.

»Joj Ficko, preveč sladoleda sem pojedel…« je zašepetal opici, ki je brezbrižno sedela na klopi, »bruhal bom…« 

Imelo ga je, da bi se vrnil domov. Če bi seveda vedel, kje sploh je. Zaprl je oči, a jih je spet hitro odprl, ker se mu je zdelo, da od same slabosti pada v brezno.

Najprej je misli, da je sonce prekril oblak. Potem pa je na tlaku zagledal več parov ponošenih teniških copat, prav takih, kot si jih je na smrt želel. Dvignil je glavo in zadrhtel. Pred klopjo so obstali trije mladeniči. Imeli so neobrite obraze in cigarete, prilepljene na ustnico. Tam, kjer jim je cigaretni dim silil v oko, so bili njihovi obrazi namrščeni kot vozli suhe, zmečkane cunje.

»Kaj je, mali? Kje imaš mamico?« je zagodrnjal srednji. Druga dva sta se zarežala. Zakaj se smejijo? Njemu se ni zdelo prav nič smešno.

»Kaj pa imaš v košarici, Rdeča kapica?« je nadaljeval srednji. Druga dva sta se hitro ozrla naokrog. Srednji je odvrgel cigareto in sedel zraven njega na klop. Jan je v zadnjem trenutku umaknil Ficka.

»Stavim, da šprica šolo,« se je zahahljal tisti na desni, ki je imel v ušesih uhana.

»Jaz pa stavim, da je priden fantek,« se je oglasil drugi, ki mu je manjkal zob in so mu mozolji poganjali celo med lasmi. Cigaretni ogorek je frcnil Janu naravnost v naročje.

Jan je prestrašeno skočil kvišku.

»Pustite me pri miru!« je zavpil in k sebi stiskal Ficka. Sladoled se mu je pretakal po želodcu. Čutil je, da bo tistemu z uhani vsak hip pobruhal teniške copate.

Srednji je pograbil nahrbtnik.

»Vrnite mi nahrbtnik!« je zahteval Jan, a ga je tisti brez zob odsunil, da je padel nazaj na klop.

»Obrni mu žepe,« je predlagal uhanar. Janu so pred očmi zaplesali zeleni in rjavi kolobarji. Pistacija in čokolada. V ustih se mu je nabrala slina. Nagnil se je čez klop in bruhnil.

»Fuj, prašič!« je odskočil tisti brez zoba.

»Ta je nadelan,« je z gnusom pristavil srednji in pobrskal po nahrbtniku. Ob pogledu na hranilnik se mu je razjasnil obraz.

»Roba!« je zaklical, tisti brez zoba pa je siknil: »Hitro, nekdo gre…« 

Srednji ga je pograbil za ovratnik.

»Da ne bi kaj špecal, Rdeča kapica! Drugače te bomo že dobili!« 

Izginili so med drevjem. Ficko se je odkotalil na tla. Jan je zaslišal smeh in korake, ki so se približevali po potki. Pobral je Ficka in se s poslednjimi močmi odvlekel po ulici. Solze jeze in razočaranja so mu tekle po licih. Ukradli so mu nahrbtnik z vsemi prihranki in sendviči. Bilo mu je slabo, v ustih je imel ogaben okus in bil je tako žejen, da bi lahko polokal cel ribnik.

Prečkal je cesto. Pločnik je bil skozi solze videti dlje kot v resnici. Zato je z nogo zadel ob robnik in padel, kolikor je bil dolg in širok. Na kolenih si je strgal hlače, tako kot si je vedno želel, le da je tokrat zraven staknil še grdo odrgnino, ki ga je hudo skelela. In nikjer ni bilo mame, da bi mu rano razkužila, namazala in ga potolažila v svojem varnem naročju.

Znašel se je pred visoko, leseno ogrado. Deske so bile malomarno zabite z dolgimi žeblji. Tu in tam je katera manjkala ali pa je odtrgana ležala na tleh. Skozi špranje med njimi se je videlo na zapuščeno dvorišče. Z umazanimi rokami se je prijel za boleče koleno in se zvlekel skozi široko režo med odpadke in stare kartonske škatle. Smrdelo je kot v kanalizaciji.

Bilo mu je prav malo mar. Legel je na kup cunj in zaspal kot ubit.

Ko se mrači

Odprl je oči in najprej pomislil, da se mu je vse skupaj samo sanjalo. Ampak za navadne sanje ga je preveč skelelo koleno. Prestrašeno se šinil kvišku. Nad strehe je legal mrak. Dvorišče je potonilo v barvo nedeljskih hlač, ki mu jih je kupila babica. Povsod je ležalo odpadno železo in druga šara. Stari štedilniki so bili videti kot kupi snega. Sam je sedel na kupu cunj in rumenih časopisov. V bližnji podrtiji so se na zarjavelih tečajih zibala zverižena vrata. Med vso to kramo pa so kot kakšne hišice za palčke ležale razmetane kartonske škatle.

Nenadoma se je zavedel lepljivih, nesnažnih rok in obraza. Od žeje se mu je jezik prilepil na nebo. Vse svoje frnikole bi zdaj dal za curek tople vode in košček mila! Potem se je spomnil, da jih nima več. Odnesli so mu jih tisti nepridipravi.

K sebi je prestrašeno stiskal Ficka. Kaj zdaj počneta mama in očka? Gotovo sta čisto iz sebe od skrbi. Najbolje, da jo ucvre kar domov. Bo že našel. Potep po širnem svetu sploh ni tako zabaven. Sladoleda se pa sploh nikdar več ne pritakne.

Že malo prestrašen je prisluškoval neznanim šumom okrog sebe. Grozno, kako se ponoči vse sliši! Ha, kaj je bilo to?! Napel je ušesa. Lahko bi prisegel, da po dvorišču lomastijo neznane zveri. Kaj pa, če so podgane?

Dvorišče je objela črna tema. Srce mu je razbijalo kot ducat afriških bobnov. Bolščal je v črnino in vstal. Tam, tam skozi špranjo svetijo obcestne svetilke. Tam je izhod! Z nogo je previdno zatipal po svežnjih starega papirja. Samo, da ne stopi v kakšen pasji drekec.

Tedaj pa je pred njim nekaj zašuštelo. Kot bi nekdo listal po časopisnih straneh. V žilah mu je zledenela kri. Svetli mesec se je pripodil po nebu in osvetlil eno izmed kartonskih škatel, ki se je začela premikati. Komaj je udušil krik. Pognal se je nazaj med cunje in drgetaje čakal.

Škatla se je prekopicnila in izpod nje je nepričakovano vstala najstrašnejša podoba, ki si jo je sploh lahko predstavljal. Iz ušes so ji poganjali listi repe in ko je dvignila šape, so po zraku švistnili dolgi, ukrivljeni kremplji. Preperele cape so visele z nje kot s stojala za sušenje perila. Iz grla se ji je trgalo čudno golčanje.

Jan je debelo požrl slino. Navsezadnje je imela mama prav. Ljudem, ki se ne umivajo, iz telesa požene najprej zelenjava, nato nohti postanejo kremplji in nazadnje se spremenijo v spake. Tale strašni stvor se sicer še premika na zadnjih nogah, je razmišljal, ampak verjetno samo zato, ker ima na sprednjih tako dolge kremplje, da ne more hoditi po vseh štirih.

»Mama, za pusta bom umivalnik,« je komaj slišno zacvilil, »samo pridita z očkom pome…« 

Grozni stvor se je zravnal in se pretegnil: »AAAAHHH…« 

Kaj pa, če je vesoljec? Mogoče so repa v resnici njegovi lasje?

Stvor je nerazločno momljal. Odmajal se je k ogradi in odsunil nekaj letvic. Jan je napenjal oči in videl, da se je strašni stvor zvlekel skozi luknjo v ogradi in dvakrat kratko zažvižgal.

Kaj pa je zdaj to? Joj, samo da ne kliče kakšnih podivjanih psov!

Pred ogrado so se ustavili koraki. Janu je srce poskakovalo kot teniška žogica. Gulp. Grlo se mu je skrčilo v slamico. Niti kapljice sline ni spravil po njem.

Najprej so na zapuščeno dvorišče vdrli pridušeni glasovi. Potem so se na njem znašle tri temne silhuete, za njimi pa še tista strašna spaka z repo v ušesih. Po zraku so zaplesale kresničke.

»Naredi požirek!« je rekel glas. Zvenel je čisto tako kot tistemu važiču, ki mu je dopoldne ukradel nahrbtnik. Spaki se je pred obrazom zažarela kresnička. Cigaretni ogorek, je zaključil Jan, ko je škilil čez kup smrdljivih cunj.

»Jaz sem si pa za našo akcijo nabavil šparovček!« je zdaj zaslišal še počen glas, na las podoben onemu, ki se je pred nekaj urami norčeval iz njega. To bo tisti z uhani, je domneval in vlekel na ušesa. Po dvorišču se je razlegel pridušen hehet. Nekdo je zacingljal s kovanci v glinastem hranilniku.

»Mir!« je zarenčal stvor z repo. »Babo sem opazoval več dni. Ob sedmih zapre menjalnico…« 

Jan je razširil oči. O čem se pogovarjajo? Stvor torej ni vesoljec. Mogoče naklepajo kaj slabega. Videti so že takšni.

»Pred osmo nikoli ne odide,« je dodal tretji, verjetno tisti z mozolji, je pomislil Jan.

»Ob osem deset gre na avtobus…« se je spet oglasil stvor. »Časa ne bo veliko… Profit čez dan nabere vsega skupaj okrog dvajset jurjev…« 

»Devize bom dal v šparovček, he , he…« se je zahihital uhanar in stresel hranilnik.

Jan je tiho kolcnil. Samo to bi mu še manjkalo, da ga odkrijejo.

»Tišina!« je zarentačil stvor in dvignil šapo z dolgimi, ukrivljenimi kremplji. »Vidva bosta počakala za Pikapolonico…«

»Oropava še sladoledarja?« se je ponudil tisti z mozolji.

»Delaj, kar ti rečem!« ga je zavrnil stvor.

Janu je skoraj zastalo srce. Pa saj to je zraven njegovega doma! Menjalnica PROFIT in slaščičarna Pikapolonica! Srce mu je hotelo skočiti iz prsi. Stric sladoledar je delil največje kepice. In teta iz menjalnice je bila vedno prijazna z njim. Ne, to mora preprečiti. Toda, kako?!

»… midva jo prestreževa pri zadnjih vratih…« je stvor delil ukaze in iz steklenice vlekel dolge požirke. »Potem bo vse samo še igračka…« 

Jan je od samega razburjenja z nogo zadel v ogrodje kolesa. Votlo je zazvenelo. Glasovi so potihnili.

»Kaj je bilo to?« je šepnil mozoljavec.

Jan je zatiskal oči. Od groze je zadrževal sapo. Mama, očka! je neslišno kričal.

»Eh, saj je bila samo mačka…« je zaključil važič in vstal. Premaknil se je tudi stvor: »Gremo, da nas čas ne prehiti…«

»In če kdo pride?« je zanimalo uhanarja.

»Opravi z njim!« je zaključil stvor in krenil k ogradi. Vsi trije nepridipravi so se odpravili za njim. Med prerivanjem so izginili v široki razpoki. V bledi mesečini so bili videti kot krokarji.

Jan še opazil ni, kdaj je začel žvečiti cunjo, ki je zaudarjala po bencinu in plesni. S studom jo je izpljunil. Počakal je, da so potihnili njihovi koraki, potem pa planil kvišku in se pognal k ogradi. Niti sekunde več na tem dvorišču groze!

Vrešče se je prebil na plano in stekel po osvetljeni ulici. Solze so mu meglile pogled. Komaj je še videl bledorumen pločnik. Bum! Z vso silo je priletel nekomu v naročje. Nepridipravi so ga! Zdaj je po njem!

»Kaj pa je, fantek? Si se izgubil?« ga je prijazno pobral dedek s sivimi brki in s sprehajalno palico v rokah. Jan si je obrisal solze in s pogledom pazljivo preletel dedkova ušesa. Nak, nobene repe!

»Ja, ja,« je vneto prikimaval, »takoj me odpeljite na policijo, prosim!« 

»Če mi poveš, kje stanuješ, te odpeljem kar domov,« je prijazno predlagal dedek s sivimi brki.

Jan je nestrpno zacepetal: »Če sem se pa izgubil! Kako naj vem kje sem doma!«

»Ampak, če bi se potrudil…« je poskusil dedek in s sprehajalno palico potrkal po pločniku.

»Poslušajte!« je zavpil Jan in ga zgrabil za roko. »Menjalnico Profit bojo oropali, slišal sem, takoj me odpeljite na postajo, ker sem pobegnil od doma in bojo oropali menjalnico in me bo očka sfaširal…« 

»Dobro, dobro!« ga je prekinil dedek in ga trdo pograbil za roko. »Da še meni ne uideš!...Zdaj pa greva naravnost na policijsko postajo!«

Na policijski postaji

Na pravi policijski postaji sploh ni vladala takšna gneča kot na policijskih postajah v filmih. Dedek s sivimi brki je bil pošteno upehan, ko je Jana predal dežurnemu policaju za dolgim lesenim pultom.

»Tegale fantka sem našle na Tomažičevi cesti. Pravi, da se je izgubil…« je pojasnil policaju, ki je dvignil kapo in se popraskal po čelu.

Jan je stopil na prste in se obesil na rob pulta.

»Poslušajte, menjalnico Profit zraven Pikapolonice bojo oropali, slišal sem jih!« je vzkliknil in s supergami brcal v leseno stranico.

»Kje in koga si slišal, pobič?« se je nagnil čez pult dežurni policaj.

»Naj vam raje pove, kje stanuje!« se je vmešal dedek, ko se mu je povrnila barva v lica.

Jan je zajel sapo: »Glejte, na enem zapuščenem dvorišču sem se skrival in tam je bil strašen stvor, ker sem pobegnil od doma in je stvoru rasla repa iz ušes … ne, narobe, najprej sem ušel, potem so mi neki fantje ukradli nahrbtnik s šparovčkom in evrokremom, aja, in še s kumaricami… potem sem pa pobegnil na to dvo… aja, najprej mi je bilo še slabo od sladoleda, in kupil sem ga prav tam, zraven menjalnice, ki jo bojo kmalu oropali… morate pohiteti, potem pa pokličite mojo mamo in očka, ker ju že skrbi…« 

»Kako se pa pišeš?« je hotel vedeti policaj, ki je s svetlobno hitrostjo beležil zapisnik o Janovem izletu.

»Jan Kovač…«

»A ti si tisti? Tebe pa mamica in očka že močno iščeta, veš…« je rekel policaj in se spet popraskal po čelu. »Sta nas že poklicala, da si izginil… Najbolje, da jih kar obvestiva…«

»Ampak, poklicati morate inšpektorja, tako kot na filmu, in mu poročati, kaj sem videl!« se je uprl Jan in zacepetal z nogami.

»Tako mlad, pa že prestopnik,« je v ozadju zajavkala čistilka na postaji. Z nogo je potiskala prazno vedro pred seboj. Ropotalo je huje, kot če bi se podirala stavba. K sreči je kmalu izginila na nekimi vrati.

Potem se je poslovil še neznani dedek.

»Pazi nase, fante,« je rekel Janu in mu skuštral lase, »toliko starega vnuka imam. Ne bi rad, da bi se izgubil v tem velikem mestu…« 

Komaj je dedek odnesel pete, že je iz neke sobe privihral stric v srajci s privihanimi rokavi. Cigareta mu je visela iz ust.

»Kje je naš mali ubežnik?«

Dežurni policaj je pokazal na Jana, ki je utrujeno splezal na stol.

»Pozdravljen Jan, jaz sem narednik Kobal…« 

Jan se je začudil: »Kje pa imate balonski plašč in pipo?«

Narednik Koba1 se je nasmehnil: »Verjemi, to nosijo samo igralci v filmih. Zdaj pa mi, prosim, povej vse lepo od začetka…«

Jan je naglo zdrdral vse, kar je videl in slišal. Narednik Kobal ga je pozorno poslušal. Zraven se je mrščil, kimal in v malo beležnico risal čudna znamenja. Ko je Jan zaključil svojo pripoved, je zaprl beležnico in Jana potrepljal po ramenu: »Dobro si opravil, Jan Kovač! Take imamo pri nas radi… Zdaj bomo pa hudobcem nastavili past…«

»Gospod narednik…«

Narednik je bil videti rahlo nestrpen. »Kje imate kopalnico?«

»Naprej po hodniku…« je narednik Kobal pokazal z roko in se potem obrnil k dežurnemu policaju: »Pokliči terence…«

Jana policijska akcija ni prav nič več zanimala. Mislil je le na vodo in milo. In po pravici povedano, močno ga je tiščalo na veliko potrebo. Pohitel je skozi nihajna vrata. Na koncu hodnika je odkril umivalnico in stranišče. Najprej kakat!

Po dveh minutah mu je odleglo. Toda, že ko je v ogledalu na steni zagledal novo podobo, ga je skoraj kap. Pridelal je mastne štrene na glavi in višnjev rob okrog ust.

Po vratu in licih je imel sive madeže. Še najbolj je spominjal na strašilo in dimnikarja hkrati. Nak, dimnikarji niso nikoli tako umazani!

Vanj se je prikradlo strašno vprašanje: Kaj bo rekla mama?

Hitro si je namilil roke, da je od njih tekla črna voda. Potem je s prsti povrtal po ušesih in se zdrgnil po vratu. Nazadnje si je opljuskal še obraz. Kako super je biti čist!

Ko se je vrnil, sta se očka in mama že živčno sprehajala po preddverju. Stisnlo ga je v prsih. Kaj naj jima reče? Če ga bosta sploh še hotela nazaj…

Najprej ga je zagledala mama.

»Jan!« Naredila je obraz, kot bi jo kdo spotaknil, in planila k njemu. »Si cel? Joj, ljubček, le kaj ti pade na pamet!« 

Objemala ga je in ga tiščala k sebi. Čisto je pozabila na ušesa in vrat.

»Mama, čista ušesa in vrat imam,« je ponosno rekel, ko je prišel do sape.

»Brigajo me ušesa!« je vzkliknila mama. »Samo, da se ti ni nič zgodilo!« 

Očka je nerodno pokleknil k njemu.

»Hočeš, da te našeškam?« je razneženo vprašal in ga pobožal.

Jan se je pohlevno strinjal: »No prav, pa me daj… Saj sem se že v šoli zlagal, da me tepeta ...« 

Očka in mama sta zgroženo strmela vanj.

»Kako to misliš, tepeva?«  je vprašala mama z roko pred usti.

»S pasom ali z roko?«  je zanimalo zmedenega očka.

Mama je planila v jok. »Jojme,«  je hlipala, »moj sin jo najprej popiha od doma, nazaj ga dobim na policiji, in nazadnje še zvem, da ga pretepam… Jojme ...«

»To bujno domišljijo ima po tebi!« jo je užaljeno prekinil očka.

Potem je prekrižal roke na hrbtu in se začel jezno sprehajati sem ter tja. Skozi nos je pihal kot mačka. Obrnil se je k Janu.

»Tako sem jezen,« je zagrmel, »tako jezen, da ti jih bom zdajle čisto zares naložil po riti!« 

Jana je iz neprijetnega položaja rešil dežurni policaj za pultom.

»To pa raje ne! Vaš sin je pravi junak,« je rekel, »preprečil je rop menjalnice v bližini vašega doma… Naši prav zdaj pripravljajo akcijo…« 

Očka je sinu nemudoma skuštral lase.

»Saj sem vedel, da bo še nekaj iz njega!« je ponosno oznanil. »To ima po meni! Kovači imamo pustolovščine v krvi…«

Mama ga je postrani pogledala, rekla pa ni nič.

Ko sta očka in mama podpisala zapisnik, da sta Jana dobila nazaj, je družina Kovačevih sklenila, da pojdejo naravnost domov. Dežurni policaj je Janu obljubil, da ga bo obvestil, če bodo pri nepridipravih našli njegov nahrbtnik.

Potem so se odpeljali. Jan je bil silno razburjen. Očku in mami je moral povedati še toliko reči. Toda, ura je bila že pozna in po želodčku mu je zavijalo. Ko mu je mama doma postregla z večerjo, so se mu oči že zapirale.

»Jan, če si pobegnil zato, ker te preveč daviva s pravili…« je začel očka, ko mu je z veliko žlico mešal kakav.

»Pusti ga, zaspan je. Se bomo že jutri pogovorili,« ga je zavrnila mama in prinesla v košarici žemlje, pogrete v pečici.

Janu je bilo prijetno toplo. Mama in očka sta se zdela strašno daleč, njuna glasova pa tako blizu. Vonj po hrustljavih žemljicah ga je žgečkal pod nosom. Zaprl je oči. Njegove veke so nenadoma tehtale celo tono.

»Ne, kar povejva mu!« je vztrajal očka in se s komolci naslonil na mizo. »Jan, z mamo ti ponujava dogovor: ti boš lepše skrbel zase in za svoje reči, midva pa ti bova en dan v tednu dovolila popolni nered… Dan lahko sam izbereš… Jan?«

Jan je hotel reči nekaj takega kot prima, sem za, mega, toda iz ust se mu je pocedilo samo: »…zzzz…zzzz…«

»Kaj pa mu je?« je očka začudeno pogledal mamo.

»Smrči,« je rekla mama.

»Mogoče hoče dva dneva…« je napeto premišljeval očka.

Mama se je nasmehnila in malega korenjaka nežno dvignila v naročje.

»Mislim, da se ga loteva spalni bacil,« je podučila očka.

Očka je vstal in iztegnil roke: »Daj ga meni! Pretežak je zate…« 

Odnesel je sina v sobo in ga položil v posteljo. Skrbno ga je pokril. In Jan je prvič, odkar se je rodil, zaspal z umazanimi nogami.

Radovednost ne da miru

Naslednje jutro je mama Janu dovolila ostati doma.

»Odpočij si,« je rekla, ko je sedla k njemu na posteljo in si česala lase, »jutri pa gremo k babici in dedku. Novega telička imajo na kmetiji…« 

Jan si je roke spodvil po glavo in jo gledal. Bila je najboljša mama na svetu. Niti z besedico ni omenila njegovega klavrnega bega.

»Mami, mi je očka spet pustil sporočilo na hladilniku?«

»Ne…« se je zasmejala mama in mu s svojim glavnikom ukrotila pramen las na čelu.

Uf! Samo nobenih listkov več!

»… na ogledalu v kopalnici ga imaš…« je nagajivo dokončala.

»Če hočeš, bom nesel smeti,« se je ponudil, da mu je poprej počesani pramen znova skuštrala.

»Raje pazi, da se spet kje ne izgubiš,« je bilo vse, kar je pripomnila o včerajšnjem dnevu. Potem je morala v službo. Jan je ostal sam.

Odejo je zbrcal na tla in najprej stekel v kopalnico.

»J-a-n…« je počasi bral sporočilo na ogledalu, »p-r-e-d-l-a-g-a-m-p-e-t-e-k … k-a-j-p-r-a-v-i-š-?...o-č-k-a…«  Kakšen petek? Aha, dan za nered in umazanijo! Danes je petek, torej se mu ni treba umiti in pospraviti postelje. Očka se je poboljšal, je razmišljal, medtem ko si je sam od sebe zdrgnil vrat za ušesi. Zlezel je v čisto trenirko in pospravil posteljo. Potem jo je hitro znova razmetal. Toda, nenadoma ni imel kaj početi. In tudi sošolce in sošolke je že pošteno pogrešal.

V dnevni sobi je zazvonil telefon.

»Prosim?« je rekel v slušalko.

»Jan Kovač?« se je oglasilo na drugi strani. »Tukaj narednik Kobal. Rad bi ti samo povedal, da smo po tvoji zaslugi nepridiprave ujeli v past. Izmuznil se nam je samo njihov vodja…« 

Janu so se od vznemirjenja potile dlani: »Mislite tistega groznega stvora?«

»Prosim?« je na drugi strani vprašal narednik Kobal.

»Poskusite na tistem zapuščenem dvorišču, nasproti vrbe žalujke!« je vzkliknil Jan. »Našli ga boste pod kartonsko škatlo.

Narednik se je med smehom poslovil, Jana pa je od razburjenja kar razganjalo. Narednika je pozabil vprašati, če so našli njegov nahrbtnik. Kdove kakšen je videti pošasten stvor podnevi? Ko bi si ga lahko vsaj še enkrat ogledal! Poleg tega pa bi moral vedeti, kje je prespal. Za vsak primer. Mogoče bo hotel Uroš videti dvorišče. Ali pa Špela. Ampak, očku in mami je obljubil, da ostane doma. Mogoče pa še vedela ne bi… In če bi samo malo poškilil, no ja, potem bi bil lahko doma še pred drugo uro…

V kuhinji je popil kozarec mleka, ki mu ga je pustila mama. Obul si je superge in skrbno zaklenil stanovanje. Vrvico s ključem si je obesil okrog vratu.

»Samo malo grem na sprehod,« je rekel sosedi, ki je šla po časopis.

Pred stopnico se je ustavil in se razgledal. Stric sladoledar v Pikapolonici je pridno polnil kornete. Teta v menjalnici se je prijazno smehljala gospe z veliko torbo. Oba sta mu pomahala.

»Pridi!« ga je povabil sladoledar. Jan je stopil bliže.

»Slišal sem za tvoj podvig. Čestitam!« mu je stresel roko. »Kar izberi si, katerega boš… Jaz častim!«

Jan je žalostno gledal banjice s sladoledom.

»Saj bi,« je odvrnil, »ampak mi je bilo včeraj tako slabo, da ga še videti ne smem več…«

»Prav, pa drugič!« se je zasmejal sladoledar.

Teta iz menjalnice je prihitela na prag, ko je že prečkal križišče.

»Jan, ko se boš vračal, se oglasi pri meni!« je zaklicala za njim. »Čaka te nagrada!« 

Odpravil se je proti mestnemu središču. Dolga ulica, ki se mu je včeraj zdela tako razburljiva, se je danes vlekla kot babičin ocvrti sir. Tržnica se mu je zdela neskončno daleč. Toda radovednost ga je gnala dalje. Nič se ni ustavljal pri stojnicah. Zavil je na most in pogledal v reko. Že brez njegovih pljunkov se mu je zdela dovolj umazana. Na naslednjem križišču je za trenutek okleval. Levo ali desno? Povzpel se je po potki navzgor in kmalu zagledal debelo vrbo. Svoje liste je povešala čez klop, po kateri je bljuval prejšnji dan.

Postalo mu je vroče. Kaj pa, če so tisti roparji pobegnili? Kaj, če policija sploh ni ujela pravih? Mogoče ravno zdaj čepijo v kritju in ga čakajo. Saj so mu včeraj obljubili, da ga bodo našli, če jih izda.

Prehodil ja dolgo pot. Noge v supergah so ga pekle. Mikalo ga je, da bi sedel na klop in si odpočil. Že je krenil proti njej, ko se je spet ustavil. Kaj pa, če zamudi? Potem ne bo nikoli vedel, ali postane ušesna repa zaradi ušesnega masla zares rumena.

Pohitel je po samotni ulici in za ovinkom zagledal znano ogrado. V dnevni svetlobi je bila videti kot rebra stare jedilne čokolade. Zbiral je pogum, da bi se ji približal.

Toda, glej ga, zlomka! Tedaj so se na eni izmed letvic prikazali starikavi, zveriženi prsti. Skozi špranjo je pogledala velika noga v pošvedranih čevljih. Kmalu ji je sledila še glava z nakodranim venčkom las nad ušesi. To je bil torej nočni stvor, je presenečeno ugotovil Jan in se potuhnil za parkirani avto. Zanikrnemu možaku se je na soncu svetila velika pleša. Njegovi šopi las nad ušesi so se ponoči zdela kot repa in grčavi prti kot kremplji. Jan je olajšano planil v krohot. Pa se je mama le motila. Zelenjava raste samo na vrtu.

»Kaj se pa ti režiš?«

Jan je požrl cmok. Zanikrn možak se je nenadoma znašel pred njim.

»Kaj delaš tu?«

Jan se je zmedel. Ritensko se je umikal proti zidu bližnje hiše. Možak ni bil ravno stvor, prav veliko mu pa tudi ni manjkalo.

»Ppp…eee…pppa iščem…« je zajecljal in se oziral, kam bi jo ucvrl.

»Ppppsssa…« ga je oponašal možak in zarenčal. Imel je krvave podplute oči in rumene zobe. Jan je prestrašeno odskočil.

»Pridi sem!« je ukazal možak in iztegnil roko. Pred Janovimi očmi se je spremenila v šapo s kremplji.

»Ne gggrem…«

Možak je bil za svoja leta presenetljivo čil. Urno kot veverica je skočil k njemu in mu zasadil kremplje za vrat. Janu je srce padlo v hlače. Možakarjeva šapa je bila čisto taka kot v tistem filmu o nezemljanih. Dvignil ga je kvišku, da je z nogami zaklatil po zraku.

»Pustite me!« je zakričal in se otepal. »Na pomoč! Ugrabili so me! Pomagajte!«

Lopatasta šapa mu je prekrila usta, da se je slišalo samo še: »…abm…abm…abm…«

»Ššššt!« je zasikal možak. »Slišal sem, da je zaradi takega mulca, kot si ti, propadla naša sinočnja akcija… Zdaj jih boš pa kar ti skupil…«

»Abm…abm…« je bilo vse, kar je lahko še rekel Jan. možakarjeva roka je zaudarjala huje kot greznica. Že sam smrad je zadostoval, da normalen osemletnik omedli.

»Za talca mi boš, hehehe…« se je hripavo hehetal možak in ga vlekel proti hodniku bližnje hiše. Jan se je prestrašeno oziral po prazni ulici. Nikogar ni bilo na spregled. Še potepuškega psa ne. Zato je vedel, da mora ukrepati, še preden ga stvor zvleče v mračno stavbo. Kajti potem bo za veke vekomaj prepozno. Bliskovito je ugriznil v dlan, veliko kot palačinka, in počakal, da je možak zarjul.

»Repa vam raste iz ušes!« je kriknil, ko je prišel do sape. Možak se je zmedel za cele štiri sekunde. Vtem pa je Jan pretekel že dobrih deset metrov.

»O, ti mali, ušivi, paglavi…« je zakrakal možak in se pognal za njim.

Prepozno. V tistem trenutku so po ulici pridrvela tri policijska vozila in ga obkolila. Eno je zapeljalo celo na pločnik. Iz njih so poskakali policisti z naperjenim orožjem.

»Stoj!« je kriknil eden. »Roke kvišku!« 

»Super!« je zavriskal Jan.

Možak je nekaj časa begal sem ter tja in se nato upehano ustavil. Policisti so mu nataknili lisice in ga spehali v avtomobil.

Z vklenjenimi rokami je požugal Janu, ki se je razposajeno smejal. Zdaj ga bodo v šoli morali sprejeti kot junaka!

»Stric,« je prosil prijaznega policaja, ki je sedel za volan, »vprašajte, prosim, narednika Kobala, če je že našel moj nahrbtnik…«

»Oglasi se pri nas na postaji,« je prikimal policaj in dvignil roko v pozdrav. Policijski avtomobili so izginili za ovinkom, na ulici pa je nenadoma zavladala gneča kot na nogometnem stadionu.

»Kakšen dren,« je pripomnil glasno Jan, ki mu je že močno krulilo po želodcu. Kje so bili vsi ti ljudje prej, ko ga je stvor hotel ugrabiti? Potem se je lopnil po čelu. Ojoj! Seveda! Službe je konec! Očka in mama bosta vsak hip doma! Zdaj ga bosta res dala iz kože!

Drugo leto, fantje, drugo leto…

Očka in mama sta ta dan kot nalašč prišla domov dobro uro prezgodaj. In Jan je ta dan kot nalašč dobro uro zamudil. Ko se je bližal bloku, ja očkov avto zagledal na sosedovem parkirnem prostoru. Kadar se je očka takole zmotil, je pomenilo, da ga je mama že na balkonu pričakala s slabo novico. In potem je bil strašansko slabe volje.

Ojoj, je pomislil in noge s težavo vlekel po stopnicah. Najbolje bo, če pove po resnici. Potrkal je tiho, kot bi zaškrebljala miška. Ampak očka je kljub temu k vratom privihral, kot bi pustošil tornado.

»Kje si bil?« se je zadrl že na pragu.

»Saj ne bom več,« je pohitel Jan in gledal milo kot Jezušček v jaslicah.

Mama se je prikazala iz kuhinje s popackanim predpasnikom.

»In jaz ti pripravljam špagete s polivko!« je užaljeno zaklicala. »Ti pa se ne potrudiš niti toliko, da bi počakal doma!«

»Policajem sem pomagal,« je hitro pojasnil, »zdaj je bilo res zadnjič! Še zadnjega iz tolpe so ujeli… Aja, čisto sem pozabil! Teta iz menjalnice ima nagrado zame…«

»Jo boš že šel potem iskat!« je odločil očka. »Ja, kam pa zdaj?« je začudeno dodal, ko je Jan mahnil v kopalnico. »Danes je petek, dan za nered, si pozabil?«

»Soba je zeeelooo razmetana,« je odvrnil Jan, ko sta skupaj zavila v kuhinjo k obedu. »Umazan pa ne bom nikoli več…«

»Ti, kdo pa je Špela?« se je nenadoma spomnil očka, ko je mama prinesla špagete na mizo.

»Sošolka,« je zamomljal Jan s polnimi usti parmezana.

Očka se je namrščil.

»Klicala je in rekla, da si pred nekaj dnevi na tablo obesil oglas, v katerem iščeš prijatelja za beg v širni svet…«

Jan je menjaval barve kot semafor.

»Menda bi se ti rada pridružila, ker ima poln kufer domačih,« je nadaljeval očka in mu špagete polil s slastno omako. Potem je globoko vzdihnil in povzdignil glas: »JAN KOVAČ, DA NISI SPET NAMERAVAL ZDOMA?« 

Mama se je zadovoljno muzala.

»Si pozabil, očka, da imate Kovači pustolovščine v krvi? Morda se mu nekega dne celo pridružiš, kaj?« je rekla med mešanjem solate.

Jan pa se je samo skrivnostno smehljal. Eno potovanje groze je bilo za letos dovolj. Drugo leto pa… kdove? Če ga očka in mama ne bosta ubogala, se lahko zgodi še marsikaj.