Potovanje na Njegovega Veličanstva ladji Zenta
| Potovanje na Njegovega Veličanstva ladji „Zenta“.[1] M. Domjan |
| |||||||||||||
Pričeli smo naše potovanje dne 10. novembra 1899 iz Pulja proti severnoj Aziji.
Lepo jesensko jutro je bilo, zlato solnce je sinilo, kadar smo se zdignili iz Pulja. Z velikim veseljem in z igrov (godbo) smo pustili našo domovino in prijatle doma.
Naša biela ladja s cielov močjov reže tou veliko morje in z nami naprej hiti, noč in dan. Pu nekaj dneh smo videli tu in tam kakoršne dalmatinske otoke in se še od jih poslovili. Po tretjem dnevu smo nič suhega ne videli. Na osmi dan smo vzeli v zgled suhi kraj i pu času kak v zraku visoke turme in zidine, čim bol bliže, vse vekše; in pomalem vidimo cielo mesto Port Said. U tom mestu smo se samo en dan in eno noč stavili, toliko da smo si potrebno uglenje (oglje) in živež vzeli na ladjo. Za živež smo si tudi kupili dve živi govedi, ker tam se meso ne more seboj voziti, ker je pretoplo. Mesto Port Said je liepo ozidano. Ludi pa so zvekšinoma Izraelci. Oblieka njihova je slaba. Okol pojasa imado samo eno sivo ruho i gornji del telesa je čisto goli. Tam tisti Izraelci so bol delavni kakor tu naši Izraelci.
Iz Port Saida se peljemo skozi Sueški kanal, kateri ima dolgosti 160 kilometrov, širine 100 metrov, globočine pak 8 metrov. Za to, da smo se pelali skoz taj prekop, so naši oficiri platili 450 forintov Arabom. Skoz taj prekop smo se pelali dva dni. Na drugi dan smo se pripelali iz prekopa na Erdečo morje. Ni je res, da bi bilo morje erdečo, nego samo njega tla, pisek je erdeči. Voda pak je kakor druge vode. I zrak pa je strašno topel. Tam v Erdečem morji je strašajnsko dosti zmij (kač), drobne, sive in bele, na vsaki pet do šest metrov 2—3 zmije so švigale u vodi.
Ta pot nam je bila prav dopadliva zavol tihega vremena in mirnega morja, dokler da pridemo u mesto Aden. Mesto Aden je za bregom in mi smo ostali u luki, gdi smo „mačka“ ali „sidro“ vrgli.
Od mesta Adena vam ne znam nič kaj posebnega popisati. Ladi so črne kože, kakor znamo po zemlopisji od zamorcev, da so črni, veliki, krepki ludi. Govorijo zamorski i engleški. U mesti Adeni smo bili pet dni. Na peti dan smo si uglenje kupili in u ladjo spravili; potem smo dobili zapoved, da moremo odpotovati u mesto Kolombo, katero je na otoku Cejlon, i da se tam znajdemo z našov velikov vojnov ladjov „Elizabetov“, katera je pred enim letom odpotovala vu severno Azijo.
Potujemo proti Kolombi tri dni in tri noči. Naenkrat sama ladja z nami stoji; vse je mirno, samo oficiri so drkali po ladji sim in tamo; i zakaj, nam ni je znano. Naenkrat je sila, da moremo jadra odpriti in se obernemo nazaj proti Adenu.
Kadar so kurjači in mašinisti prišli na pokrov ladje, te so nam pripovedali, kaj se je zgodilo: da so mašinisti parni kotel s slanov morskov vodov napolnili. Tou pa nam je znano, da morska voda imade dosti soli u sebi. Po močnem segrivanji se voda izpari, a sol ostane na dnu posude; po dolgem segrivanji bi dosti soli ostalo v sopotnem kotlu i bi nam znala najvekša nesreča prigoditi, pok (eksplozija) sopotnega ali parnega kotla. Tak zdaj stroj ne more več voziti. Moramo se nazaj z vetrom voziti proti Adenu.
Pot, katero smo od Adena pred naredili tri dni in tri noči, zdaj smo polnih sedem dni z vetrom nazaj jadrali. Kak hitro smo prišli nazaj u Aden, so oficiri poslali brzojav u Kolombo, da naj vojna ladja „Elizabeta“ nas ne čaka tam, nek naj prijde zdraven u Aden.
Tu so naši mašinisti očistili sopotni kotel soli, in deset dni smo čakali. Na deseti dan je trdjava na adenskem bregu zdignila znamenje (signale), da vojna ladja „Elizabeta“ plava blizu. Pol ure po signali je priplavala ladja do nas. Z velikim veseljom smo jo sprijeli in pozdravili.
Na drugi dan smo se spet na pot odpravili obi dve ladji. „Elizabeta“ proti Pulju, „Zenta“ pak proti Kolombi. Ta pot nam je bila več žalostna kakor vesela, zavolo močne burjave, katera nam poliva po cielem krovi in pere doli pepel, kateri kaple doli s širokih dimnikov.
Potrplivo li dalje, po času za deset dni smo spet opazili suhi kraj i primorsko mesto Kolombo. Tu smo bili na kraji na dopustu. Hodili smo po mestu in videli na vekši del črne zamorce. Tu so velike trgovine cejlonskega in ruskega čaja. Ljudstva zgovor je na vekši del engleški.
Zemelski rod, banani pa tudi kokusorehi so se mi dopadli, katerega je tudi polno na prodaji.
Zadni den smo spet potrebno uglenje in živež si vzeli in odpotovali proti primorskemu mestu Singapore. Kakor sem pred popisal, je žalostno potovanje morsko, kadar je močna burja. Po devetem dnevi smo se približavali proti suhemu kraju, kodi smo videli več malih in velikih zelenih otokov. Naenkrat opazimo mesto Singapore, katero smo prav želno pričakovali. Tu smo tudi bili na kraji. To mesto je lepo sezidano, in se najdejo velike trgovine; na prodaji vse sorte kakor pri nas. Al mesta niso tako snajžna kakor pri nas, nekakoršni posebni zduh imadejo.
Lieta 1910, 12. januara smo se podali na pot proti Hongkongi mesti. 18. januara smo priplavali tam. Še skoz (vedno) po totej poti nam je burjava nadlego delala.
Hongkong je liepo zidano mesto, ki na hrebraj enga visokega kamnatega brega leži. Mesto je čisto in čiste snažne ulice, velike trgovine, banke in fabrike. Na vekši del se engleški govori. Stanujejo u njem Engleži in mnogo Kitajcev.
Tu so nas obiskali velikočastni biskop (škof), katerega smo z velikov častjov in z veseljem sprijeli. Dolgi čas so se midili pri nas, in zgovarjali z našim g. komandantom.
Po tom prvo nedelo smo hodili k božjoj službi u cirkvo Sv. Družine, katera je nepopislivo lipo okinčana. Tu pri božjoj službi smo bili mi austrianski, pruski, engleski, amerikanski i italjanski marinari ali pomorščaki naenkrat. Med i temi opravo najbol snajžno smo imeli mi Austriaki.
Februara 10. smo se opet odpravili na pot u mesto Makkau, ali od plitvine smo nej mogli do mesta. Niti popisati nevejm kaj od njega.
15. februara smo opet šli dalje notri med brege; tu smo prišli na tekočo vodo, s katerov smo prišli blizo k mesti Kanton. Zavolo plitvine niti k tomu nismo mogli se približati drugači, kakor z malov ladjov so se vozili, da bi nam kruha in potreben živež dopelali. Al kruha nismo dobili, dokler nismo dojšli nazaj v mesto Kongkong. Po petem dnevu smo se spet peljali nazaj v Hongkong. I tukaj smo si opet vzeli potrebno uglenje in živež. Po tom smo 27. februara se spet podali na pot proti Svatov — mesti. Takrat smo videli sto in sto kitajskih malih čolničev in u njih ribičev. 28. februara smo priplavili u Svatov. Mesto je malo in stisjeno od obe strani od bregov i na sredi od vode. Brejgi so bili takrat lepo zeleni in z drevjem nasajeni. Odtod smo vzeli pot u mesto Futsan. Tu smo ostali 5 dni, po tom smo se pelali u Shangai. Mesto je na ravnem in na dve strani ene tekoče vode leži. To mesto je prav veliko in lipo sezidano in imenitno na Kitajskem. Tu imadejo nemške gimnazije in dosti arsenalov in fabrik. U tom mestu stanuje prav dosti Europejcev.
Po osmih dneh smo povrgli to mesto in smo se pelali u Tsingvantan. Takrat smo opet ne mogli do mesta blizu zavolo plitvine. Mesto leži za bregom; tak smo samo en par kuč in kolodvor videli. Tu je prišel k nam na ladjo en velik gospod, mislim, da je bil baron Cikán, katerega smo odpelali u mesto Tšintsan. On se je pelal iz Pekinga na dopust ob Dunas. Na tej poti smo imeli tako veliki vihér in zibanje tako, da nam je voda po cieloj bateriji križem tekla.
Iz Tsintsan smo se pelali nazaj vu mestu Shangai. I tu smo imeli velikonočne praznike in smo tudi hodili k božjoj službi.
16. aprila smo opet se pelali iz Šhangaja po enoj velikoj tekočoj vodi, katera se zove Jantsekiang. Po toj vodi smo se samo po dnevi dale in dale pelali, po noči pa smo mačka vrgli. Po toj vodi smo se prvi dan pripelali u mesto Kiang-jin. Mesto je nepopislivo lipo videti od zunaj; ali kakoršno je od znotraj, tega pa ne vem; vendar kaj prav čistega ni. Pa že niso ludi za to, da bi snago lubili. Ja, kažejo, da so snajžni ludi s tim, da si dajo z nosa in z uh sakšni las obriti, ali to še je vse premalo za snago.
Videl sem po nekih mestih stare ludi za plotom ležati in polni vse nesnajge: za one niše (nihče) ne skrbi. Enkrat sam videl enega starčka, da je bil temli (slip) in oslablen tako, da ni je bil mogoči roke zdignut, da bi si bil muhe in mravce stiral (pregnal) od svojega tela; poln pa je bil muh tako, da ni je bilo mogoče videti kože nage na telesu.
Vu Kiang-jini smo samo en den stali in smo šli spet dale. Okoli tega mesta je močna trdnjava narejena, kdi je na stotine topov nastavlenih. Za par dni smo se našli vu mesti Hankov. Tu smo se ne dolgo časa mudili, nego smo se obrnili nazaj vu mesto Treshán in Kia-king, po tom pa v Naking. Takrat smo dobili brzojav, da so Kitajci enga misijonara ubili. Na drugi dan zaran, ob 3 vurah, smo se zdignili nazaj vu Šhanghaj. U tom mesti smo si opet vzeli potreben živež in uglenje. Po tom 12. majnika smo se vzeli proti Japaniji. 15. majnika smo priplavili vu japonsku luko, mesto Nagasaki.
To mesto nije veliko ali prav lipo in snajžno. Ludje se nosijo snajžno, govorijo japonski, kitajski, engleški in tudi nemški. Sprave (pohištva) vu hiši nimajo kakor pri nas. Sedijo si na tle in tako jejo in pijejo. Navadno pri vsakoj japonskoj hiši imajo rogožare in slamnike spletene in razvite vu tleh. 20. majnika smo hodili k božjoj službi vu jedno malo cirkvico, katera je imela sedem lepih oltarov. In u toj cirkvi, od desne strani je tistaj spomin, kaj se je vu tom mesti vršilo pred šestdesetimi leti. Tu je 21 misijonarov in krščanskokatoliške vere razširjavcev obešenih. Negdi edan, negdi dva na ednem drevu visi. U tom mesti smo videli dosti amerikanskih vojnih ladij, katere so priplavile iz Manile takrat. Tudi morem popisati, da smo vu tom mestu Nagasaki imeli regato ali dirko s čolniči z Engležimi in z Amerikanci dvakrat in smo je vsakokrat prevozili in dobili smo 50 dolarov, prvo cieno. Takrat smo majnika videli žetvo na Japonskem.
Iz Nagasaki smo vzeli put vu Kagashimo. To mesto je vse okol z nasipi obdano, da ne more morsko valovje nutri vu mesto biti in polivati. 29. majnika smo iz Kagashime u Sasebo odplavili in drugi dan smo se najšli u mesti Sasebi. To mesto je ograjeno z lipi mi zelenimi planinami. To mesto ima prav dosti arsenalov, fabrik krej morja.
Vu mesto Sasebo smo dobili brzojav, da se naenkrat moremo odpraviti nazaj u Kitajsko, ka so tam velike zmešnjave od boksarov. Tak hitro smo se mi nazaj obernoli in se s cielov močjov vozili dva dni in dve noči. Po tom smo priplavili vu obsednišče mednarodnih bojnih ladij pri mestu Taku, gdi smo že najšli okoli 60 vojnih mednarodnih ladij. Tu so nas odbrali 30 fantov, 2 podoficira, 2 morska kadeta in 1 ladjinega lajtnanta. Po tom so nam dali vse priprave za vojsko. Dali so nam nekoliko živeža, potreben obleč in okoli 22.000 male municije (patronov) za puške. Tudi nekoliko signalpatronov in 8 mm mitralez (strojnih pušk). Še ta dan je priplavila ena ladja (Tender) do nas in smo odzgor imenovane reči vse na tijo ladjo znosili in si seli na njo. In nas je vozila na kraj, vu mestu Taku. Takrat je bila grozovitna burjava tako, da nas je izmočila vse vu toj ladji. Taj dan jutra okoli osme ure smo več bili na kraju. In tu nas je vlak čakal. Ob 9. uri smo se počeli voziti z vlakom proti mesti Tiecini. Kadar smo se dopelali vu Tiecin na kolodvor, tam so nas čekali naši europejski gospodi. In kakor je vlak postal na kolodvori, so nam hitro počeli nad obloke metati kruh, šunke, salami, pivo, mineralsko vodo in cigar so nam ciele škatule davali. Počasu se dale pelamo in sem si mislil u sebi: „Oh, mi reveži, bomo vendar mi ta dar s krvjoj platili, katerega smo danes zabadav dobili.“ Dalje se vozimo, na poti sem videl več kitajskih vojakov, kateri so imeli „pozor“ in puške u piramide sklajene. I z rukami so nam grozili. Popoldne ob drugi uri smo se dopelali na kolodvor u Peking. Tu so nas desetera kitajska kolesa počakala in smo hitro naše reči na nje naložili. Po tom smo šli čez tričetrt ure vu mesto Peking. To mesto ma okolnookol 25 m visok in tako debel zid. Okoli zida pa je prekop (kanal).
Kadar smo šli čez zidan most preku toga kanala, smo prišli do zida in do velikih vrat, katera so velika okoli 100 m². Šli smo skoz ena i druga vrata in smo prišli vu mesto Peking. Idemo dalje in napred, tu nas je čakalo več stotine in stotine kitajskih možov, kateri vu svilnoj, kateri vu prostoj obleki. Med njimi malokateri, da ne bi imel kakovega ptička na večici vu rokah. Tako so postaplali in kakor bi bili nas brojili, koliko nas ide vu mesto. Po času pol ure smo prišli do avstro-ogrskega legaciona (poslaništva), gdi je prebival naš konzul z imenom pl. Rosthorn.
Taj dvor je bil okol zazidan; zid je bil okol 2 metra visok i 1 meter debel (jaki). Vu tom dvoru so stale tri lepe zidanice.
Vu jednoj je bil prebival nekdaj pred g. minister baron Cikán, austro-ogrski minister; vu jednoj gosp. konzul plem. Rosthorn i vu tretjoj smo bili takrat mi marinari ali pomorščaki. In tudi, kada smo prišli taj, je hitro bila sigurna straža postavlena pri vratih.
3. junija smo stražo začeli in smo enih 12 dni meli prav mir. Meni se je hvala Bogu godilo skoz prav dobro in tudi mojim prijatelom je bilo dobro. Tu smo imeli živež dober in fal (poceni) smo kupili vse. Jajce smo kupili 12 kuhanih za 10 centov, tou je bilo vu naših penezih 12 krajcerjev. Enkrat sem hodil u Poslaniško ulico k enemu europejskemu trgovcu nekaj za živež kopuvat. I kaj mi doneslo vu glavo, da bi kupil en stroj za lasi rezati; al tu pri tem trgovcu sem ga ne našel. Sem ga šel dalje in dalje iskat vu druge kitajske trgovine. In ni ga je bilo takoga stroja vu ni ednoj trgovini. A Kitajci so se hitro združili zmenoj in so me dalje in dalje vodili od europejskega dela mesta. Naenkrat sem se spotil (domislil); da bi bili Kitajci mene radi zblodili. Jaz pa nahitrem nataknem bajonet na puško in sem začel potigovati kvake nazaj. Za en par minut sem prišel nazaj do pruskega poslanstva. In tam med pruskimi vojaki sem slišal, da so Kitajci vlovili enega japonskega vojaka in so ga strahovito morili. Njemu so odsekli noge, roke, uha, skopali oči in nazadnje odsekli glavo i ga tako vrgli na cesto.
Jaz pa hitro se poberem nazaj vu naš stan. Še taj dan je bilo vu večer prebrano, kaj se je zgodilo s tem japonskim vojakom. Od zdaj več je človek ne bil varen sam hoditi vu tistem kraju. Bilo nam je prepovedano in zapovedano, da uvek četirje ali kolikor više nas mora hoditi vkup po patroli. Bil pa je tudi belgijski konzulat. On pa ni je imel tu vojakov iz svoje domovine; a stanoval pa je od nas še črez 20 minut. In je taj belgijski konzul prijezdil do nas in je prašal našega komandanta, da bi mu dal nekoliko vojakov za stražo. Tudi je dobil od nas šest vojakov pomorščakov in enga kadeta, kateri smo hitro morali oditi vu njegov dvor na stražo. Ali to je samo en par dni terpelo. Te so pa že boksari plakate napisali in je pritiskali povsod na steno, da tisti in tisti večer bodo požgali belgijskega konzulata dvor.
So prišli, ali se jim je njihovo delo ni posrečilo. Da mi smo bili tudi avizirani in pripravleni. V noč okoli 10. ure so prišli; bilo jih je okoli 200 možov; tej so se zvali boksari in so imeli nekteri ogen, nekteri kakšne take reči, katere se lahko užgejo. In so nam je hoteli vrečti negdi v takem mestu, kde bi se moglo kaj hitro nžgati. Ali mi smo jih ne pustili tako blizu do vrat in do oblokov, kde bi nam uni mogli škodovati kaj. Nekoliko smo jih postrilali in 22 smo od njih polovili in je dale na roke policiji kitajskoj. Še ta dan smo se z belgijskega konzulata odselili v austro-ogrskoga, al tu nismo dolgo ostali. 15. junija smo začeli najbol strelati na te hude boksarje. 16. in 17. junija je bilo gor na sto boksarav mrtvih in postrilanih. Taj boksari so prišli vsakokrat ob noči, kakor bi nas leži mogli napasti. 19. junija smo dobili od kitajskega ministra eno veliko pismo. Vu tom pismi je pa bilo zapisano, da vsi Europejci, soldati in civili, moremo v 24 urah oditi vun iz mesta Pekinga, drugač bodo nas vse tam pokončali. In tudi nam je obljubil, da ako zapustimo njegovo mesto in zemlo, da bo nam dal 200 svojih vojakov brez orožja, da nas sprevodijo do morja. Al engleški minister je ni zamudil; on je hitro iz svojega stana poslal dva Kitajca, da naj pogledata in slišata, kaj se govori več v mesti od nas Europejcev. Ta dva Kitajca sta se hitro vrnila in rekla sta, da naj ne hodimo iz mesta, da zunaj velikega zida, pod mostom so za nas Europejce bombe (mine) nastavlene. Tak tudi mi nismo se gibali iz mesta, nego ministri, konzuli in oficiri so se skupili (zbrali) in si odebrali engleškoga ministra za komandanta.
In taj engleški minister je hitro zapovedal, da moramo vse ulice sezidati in straže postaviti, in kar je mogoče na ulice spraviti vse, tako da Kitajci nimajo odprte poti do Europejcev. I tako se je zgodilo; še tisti dan so bile barikade sezidane in vse zaprto na ulicah.
20. junija smo mogli mi Austrianci zapustiti naš stan. In smo pobegnoli za barikade, katere so bile blizu „Francoskega dvora“, na ulici, katera je takrat dobila ime Thomann-ulica, na kateroj je zadela nesrečna krogla našega ladjinega komandanta ali poveljnika, kateri se je zval Fregatten-Kapitän Thomann Edler von Montalmar. Naš komandant si je pač ne mislil, da bi ga takšna nesrečna ura naj šla vu Pekingu.
Komandant Thomann in lajtnant Teodor vitez Winteralder sta se z vlakom dopelala za nami vu Peking pogledat ta kraj. In njedva (ona) sta menila za en par dni nazaj odpotovati z vlakom. Al za par dni je bil vlak razbit cieli do morja, i kolodvori do fundamenta raztrgani. Tako je komandant naš Thomann moral tam življenju konca dati. A lajtenant Winterhalder je pretrpel z nami do kraja in lajtenant Jožef Kollar. Tudi je bil z nami kadet dragega reda pl. Boyneburg-Lengsfeld Rihard in kadet Mayer. On nam je u mesti Tiencini u bolnišnici umrl, a kadet Boyneburg je bil siromak u glavo močno ranjeni. On je ležal dolgo časa u bolnišnici u poslaništva praškem. Za en par dni, ko smo zapustili mi naš dvor austrianski, so nam Kitajci vse pokradli in potem pa na vse strani užgali. Takrat smo mi na ulici za barikadami stali. Kitajci so nas prav močno nazaj potiskali. Tako so nas na drugi dan na večer do francoskega poslaništva pritiskali. Več barikad nam je ne bilo mogoče zidati. Tu nas je francoski oficir vzel u svoj dvor. Al Kitajci niso zamudili. Oni so tudi uvek močno za nami vdirjali. U „Francoskem dvori“ so Kitajci podkopali pod ulicov ino so nam mine nastavili in vužgali. I ta nesrečna mina je dva francoska vojaka zasipala. In tudi našega gospoda konzula, pl. Rosthorna, je ciglovje na glavi močno ranilo, kateri je z velikov skrbjo v hodil okoli nas. Tudi njegova gospa je vsikdar zred svojim gospodom šla in ranjenim vojakom stregla. U francoskem poslaništvu je bila edna lipa mala kapelica sezidana. I bila je vu njoj lipa podoba Marije Lurdske. Kako velka božja vola to bila, ka je cirkvica bila vse s kruglami prestrelana in na oltarji in podobi Marije nikakove škode ni videti.
Taj hudobni Kitajci so bili radovedni, koliko soldatov so nam pobili s tov minov in so ves cigel razmetali, da so iskali mrliče u njem. Bi bili vendar radi znali, če se jim delo njihovo splati ali ne. Mislim, da se jim je takrat ni vredno videlo njihovo delo, da niso več kakor dva francoska pomorščaka najšli. Zavol tega so bli vendar jezni; tem revežom so še glave mrtvim odsekli in nam preko zida kazali natekjene na bajonete. Enkrat so Kitajci se napotili, da „Francoski dvor“ požgejo. Al to se jim je ne posrečilo. Morali bi oni en par stopajov po zidu pleziti, da bi prišli do vrat lesenih, gdi bi nam lehko ogenj nateknili. Al pa kako to bo? Če bodo po zidi plezili, je bomo zagotovo mi postrelali. Kitajci so si naštuderali eno priliko, da bodo zavarovani od naših pušk. Al to jim je bilo zabadavo (brez koristi, zastonj). Dva Kitajca sta se oblekla u slamnike (blazine s slamo naphane ali napolnjene) in tako sta počela pleziti po zidu, eden nekakovo olje al špirit vu roki, drugi pa živo uglenje in tako nam ogenj naredita. Al ni se jima to posrečilo. Da kakor sta počela en za ovim pleziti po zidu, smo že mi slamnike prelukjali s kruglami in sta opala oba z zida na tla.
Tudi vam popišem, da je tam blizu francoskega dvora bil en velik hotel, imenovan „Hotel de Peking“. Taj hotel je bil prav po europejskoj dobi izdelan. Od kraja kre ulice je bil popolnoma zgotovlen. Od znotra so bile samo stene sezidane in še brezi krova (strehe). Tam izmed temi stenami so naredili dva mlina, kodi so nam potrebno moko za kruh mleli. Kako so izgledali oni mlini? Ne tako, kakor tu pri nas. U kratkem vam popišem.
Tu nije blo kakor pri naših mlinih nekakovo veliko kolo, več malih kotač (kolesce) in nekako vi valeki, remenje u križ, sita, cilindri in neznam kaj! Oh nej! To sta bila samo dva kamna, eden spoder i drugi zgoraj. Na zgornjem kamni je bil narejen eden leseni drog, in za onaj drog je bil zaprežen en konj. Tako se je kamen okrečal. Kako je konj okol hitro šel, tako se je kamen gorji hitro okrečal: enkrat konj, enkrat kamen. Tako se je delala moka za naš kruh u Pekingu. Kruh nam je pomalem hodil; zavolo da taj dva konja nista mogla toliko moke narediti na dan, da bi tridesetim ludim kruha spekli. Bilo nas je pa okol 460 soldatov in tudi nekoliko civila, kateri so tudi kruh jedli.
Tudi je bila u tom hoteli kuhnja, kodi se je kuhala jed za vse mednarodne vojake enako. Od kraja al početka se nam je dalo, dokler je jše kaj bilo. Nazadnje pa bi nam že skoraj vse manjkalo. Živeža je še nekaj, ali streliva če duže manje. Hvala Bogu, da še smo tako. Boga smo vsi radi imeli, Marijo tudi nekdaj častili, da nam pomaga vu našoj sili.
Blizu „Hotel Pekinga“ smo zgubili enega prijatela kanonera z imenom Travagnja, katerega je nesrečna kitajska kugla zadela.
Kitajci so nam uvek podkapali „Francoski dvor“, i nismo bili zaneslivi tam z našim strelivom. Potem je lajtenant Winterhalder odredil, da jaz moram municijo spraviti u engleško poslaništvo in naj ostanem tam pri njem, i da bom potrebno strelivo od tam dajal našim vojščakom. U engleškom poslaništvu sam bil pet dni. Potem je italijanski oficir Paulini prosil našega lajtenanta, da njemu na pumoč da nekoliko vojakov, da njegovi vojaki so ranjeni in več kakor en tretji del mrtvih. Tako smo mu dali mi, Engleži i Francozi nekoliko pomoči, da smo obdržali stanovanje od princa Ing-Fu. To stanje je bilo blizu engleškega poslaništva in eno malo bol zdignjeno visoko in sploh nevarno od Kitajcev za engleško poslaništvo, ker bi se lahko razrušilo od tod iz dvora Ing-Fu.
U tom mesti smo ostali okol 14 dni in smo si naredili troje barikad, da smo se zasigurali od Kitajca. U teh dnevih smo morali dvoje barikad zapustiti, tako močno so nas silili Kitajci vkup, ki bi nas radi pred vse umorili, kakor bi naša pomoč prišla od morja.
Naši vojščaki so imeli dosti napadov od morja do Pekinga. Zato so tako po malem hiteli napred. Kitajci so dobro znali za naše, da so že blizu, ali mi reveži nismo znali zanje. Zato so Kitajci delali takšno silo nam zadnje tri dni, tako da so si cielo svojo moč pobrali skup. Al nam je to vse zabadav; mi smo se le deržali do zadje kaple in do božje vole.
15. avgusta, na dan Velike Gospe, popolnoči sam bil na barikadi stal in se je lepo mesec zdigal ob eni vuri. Taka lepa noč je bila svetla, al puške so uvek prepokale, kanoni pa bol poreči. Naenkrat okol drugi vuri popolnoči sem nekaj čudnega zaslišal. Pa kaj je to, kako pa to more biti? Da na pekinjskem visokem zidi se čuje nekakov mitralez, da tako hitro strela. Nakratkem vam razložim, kaj je en mitralez. To je en taki mali kanon, kateremu služijo 8 mm patrone kakor za puške vojaške; in tako hitro strela, da vsako minuto od 340 do 360krat poči. In tudi en taki kanon smo i mi imeli soboj. I sem si mislil: kako bi naš kanon bil tam na ovem zidu. U kratkem počne strelati drugi i tretji mitralez, potem pa s kanoni. Jaz pa z mojimi prijatli slušam to in si zgovarjamo, kaj tam more biti, da je takova strelba. Ja, bože mili moj, strelba taka, da se cieli Peking trese. Okol nas da je mir. „Veste kaj,“ govorim jaz, „mogoče da so naše čete pod visokim zidom.“ „Pa je res tak,“ pravi tovariš Kolarič. „Oh večni Bog, prinesi nam pomoč, da nas rešiš,“ si zgovarjamo na barikadi. Naokol nas je vedno bol velik mir postal. Pri velikem zidi je če duže (čim dalje) vse bol vekšo bitje in strelba teče. Naenkrat se strese cielo mesto in se začuje gromski puk, gda so zavadili (vrgli) naši vojaki u kitajske trdjave pulvermagacin. Potem se je čulo (slišalo) kam duže bol men je strelbe. Ko je pa bila zorja okol nas, pa sovražnika več nigi. Pri velikem zidu se še glasi negdaj negdaj ena puška; ko pa je bil bili dan, je bil čist mir.
15. avgusta, na praznik Marije, popoldne ob 2. uri, so mednarodne čete prišle do nas. Oh mili Bog, ako bi vam mogel popisat tisto veselje, kakor smo je mi čutili takrat u naših srcah! Da smo se od veselja objemali in jokali, kakor maleni otroki. Oh ti reveži, kakor trudni in oslabljeni so prišli do nas. Zdaj si pogovarjamo, gdi so prijatli, eni, drugi; koliko živih, koliko mrtvih, koliko ranjenih in tako dalje; kako se je godilo nam in kako njim na poti dolgoj od morja do mesta Pekinga. Ti reveži, koliko napadov so imeli s Kitajci taj čas.
Iz Pekinga so Kitajci pobegnoli, tako da jih je morebiti ne 15—20 ostalo u mesti. Cieli Peking se je pa napolnil z mednarodnimi vojaki. In takrat smo si pogledali, kaj so Kitajci mislili z nami narediti. Od vseh krajev okol nas so kanale izkopali pod nas. In trebalo je ne več dosti kopati, potem pa prah (smodnik) nutr nasipati in užgati. Tako so mislili oni narediti, da bi nas pokončali. Al božja vsemogočnost je tega ne dopustila njim, da nas tako pogubijo.
Potem še smo 14 dni u Pekingu ostali in smo počivali. Taj čas smo štirikrat hodili vu mesto Pejtang k božjoj službi. Tam je bila ena nepopisliva lipa cirkva; tam so bili tudi gospod biskup doma. U tom mesti so se tudi strahovitno vojuvali; tam je bilo nekoliko italijanskih vojakov na pomoči.
Tam je tudi bilo vse razbito in zrušeno. Krov (streha) na toj cirkvi je bil ves potrt, nutra u cirkvi velb (obok) ves preluknani, kako so granate presprebile. Stene, obloki, vse sprebito. Al na oltarji in podobah je nikakove škode ne bilo opaziti. Enkrat u tom času smo tudi hodili u dvor kitajskega cesarja. Predi ko smo nutri marširali, smo se skupili (zbrali) mi in Rusi pri velikih vratih carskega dvora. Smo tam tudi čekali, da je prijezdil en rusoski admiral. Ko je bil blizo prijezdil, je zavikal: „Zdravo, Rusi!“ A ovi drugi mu odgovorijo: „Zdravo, zdravo.“ Od toga dvora carskoga vam dosti ne znam kaj pisati. Tudi kaj liepega je ne u njem. Ja, res je dosti kuč u tom dvori; pa tudi take so med jimi, katere se podirajo. Najbol posebna je tista cesta, katera teče kroz tisti dvor. Cesta je potlakana z bilim kamnom in tako na debelo na njem zmije izrezane, da imajo tako debele glave, naprimer kakor konji. U palači povsodi velik prah. Na koncu tega dvora je en mali hrib, katerga so zvali Koln-Igl. I na vrhu je bil carski grad. In kda smo ga pozdravili z edenindvajsetimi kanonovimi streli, so se iz toga grada razvijale mednarodne zastave.
U tom času smo tudi poiskali mrtvoga prajzuskega ministra z imenom pl. Ketteler, katerega so Kitajci pri enoj priliki ubili, kedaj se je hodil molit za mir kitajskemu ministru al princu. In smo ga tudi najšli; a je bil že balzamiran in pokopan. Potem smo ga spravili u prajzovsko poslaništvo i smo ga tam pokopali. U tom času so Kitajci se hitro nazaj naselili u Peking. Nekatere Kitajce in kitajske vojake so naše čete odgnale na severne kraje do mesta Kalkan. Do mesta Kalkan je prav dolga pot, da so mednarodne čete edenidvajset dni hodile sim in tamo. Od te ekspedicije vam samo toliko znam popisat, kako povedajo naši prijatli; da je tam mrzel kraj, in da so od Kitajcev nikakovih napadov ne imeli.
Do zdaj smo mi u mesti Pekingi prav dober mir imeli. Po času 14 dni, ko so čete prišle z ekspedicije v Kalkan, smo mi pomorščaki se s kitajskimi barkami po ednoj tekočoj vodi nazaj pelali vu primorsko mesto Taku. In smo šli nazaj na našo ladjo „Zento“. In tako smo se veselili z našimi prijateli, da še smo le prišli enkrat nazaj. Oh hvala Bogu, da še smo tako.
Potom smo se pelali vu primorsko mesto Šhanghaj-Kvan. Tu smo tudi imeli nekoliko naših vojakov na enoj trdjavi kitajskoj in smo je pobrali seboj. Tajkrat smo si na ladjo spravili potrebno uglenje. Potem smo imeli tu naše kanonerske vaje in tudi v tarče smo strelali. In tako je pomalem prišla jesen in kmalo zima. Al zima je bila prav močna na Kitajskem, tako da je ena naša vojna ladja, po imenu „Aspern“, eno noč u ledi ostala, ker je morje zmrznilo. In ta vojna ladja, ko se je vozila iz leda, se je močno poškodovala. Potem se je ta ladja „Aspern“ vozila vu mesto Šhanghaj in tam je bila en par tjednov vu arsenali, dokler so jo popravili. Mi pa smo se odpelali u topel kraj u Siam, vu mesto Bankok. Tu je pa bilo prav toplo in smo ostali v tem kraju okol 14 dni. Enkrat smo dobili zapoved, da moramo odtod iti na japonski otok. Pret ko smo odišli, smo si spet potrebno uglenje vzeli na ladjo. Potem smo se podali na dolgo pot na japonski otok, katera pot nam je bila več žalostna kakor vesela zavolo velike burjave. Po nekolikih dnevih smo opazovali nekatere male japonske otoke, in tako po malem napred. Naenkrat smo opazili japonski veliki otok in tako tudi mesto Nagasaki, od katerega sem vam pred povedal nekoliko. U tom mesti smo videli dosti mednarodnih vojnih ladij, katere so zavolo velike zime odišle s kitajskega kraja u japonske primorske luke.
Po nekolikih dnevih smo se spet odpravili na pot u primorsko mesto Jokahamo. To mesto je veliko in čisto. Prav lipo sezidano. Ljustva spol je brzeni. Japonci so nas povsodi radi sprijemali in tudi nam pokazali, kako in kar imajo. U mesti Jokahami je dosti porcelanskih fabrik, gdi se fini porcelan izdelava in se tam po mali ceni dobi. Za en par dni smo spet odišli odtod u primorsko mesto Kobe. To mesto je tudi prav veliko in ima velike fabrike in arsenale za vojne ladje. Tam u Kobe je tudi naša ladja bila u doki ali ladjedelnici, ker so jo Japonci očistili. Celi del ladje, kateri je u vodi, je bil 24 ur očiščen in pomalan (pobarvan). Na Japonskem smo najšli dosti Japoncev, kateri tak lepo nemški govorijo, in tudi smo se lahko ž njimi pogovarjali. Naenkrat smo dobili zapoved od našega danešnjega admirala od ekscelence grofa Montecuccoli-Polinago, da moramo iti nazaj u obsednišče vojnih ladij, vu kitajsko mesto Taku. In tudi smo se spravili in smo odišli. Štiri dni smo bili tamo. Potem so nas spet zbrali 20 od nas in so nas opet poslali u glavno mesto Peking na spromembo onim, kateri so bili dolgo časa tam. Takrat je bil spet vlak narejen, na katerem smo si lako vozili živež in druge potrebne reči. Kadar smo se dopelali u Peking, čudno se je zdelo mojim mladim prijatlom, kadar so videli tolko hiš požganih in zrušenih. Jaz pa sem se tako čutil kakor doma, in srce mi je bilo že mirno, kadar sem videl spet tisti kraj, katerega sem pred šestimi mesci zapustil. In sem našel tam europejska poslaništva, popred zrušena, spet napol z nova sezidana in še lepše kakor so bila pred. Zidali so je Kitajci; nam dvi veliki palači, dvojni baraki za četiri kompanije, katerih pred ni bilo. In tudi magacin za vojaške potrebe; po tom okol celga dvora en debeli zid kakor ena trjava, katera varuje od neprijatla. U tistem času so nas četiri odebrali, kateri smo bili kakor policisti okol našega austro-ogrskega poslaništva. U dvoru smo imeli eno malo hišico in tam smo prebivali. Službo smo imeli lahko na ulici in u dvori pri kitajskih zidarih, kateri so se hitro potukli med soboj.
Enkrat u tistem času sta se pritepla k nam dva kitajska fantička, kateri dva sta se zgubila od starišev svojih, kadar so bili pretirani iz Pekinga. In tudi mogoče da nista najšla svoje hiše. Mogoče je bila požgana ali zrušena. Ime je bilo njima enemu Šanzaj i drugemu Ida. Slabidva sta bila Šanzaj okol 13, Ida okol 12 let starosti. Tako še nista si znala nič zaslužiti. Tako sta hodila po ulici simo in tamo, gladna in odtrgana oba. Ti dva fantička sta bila videti prav brzna in smo jedva mi policisti ustavili tam pri nas. In tam sta se lepo izmila in oprala plehače (hlače), poplela sta si lase, tako sta postala lipa dečkeca. Dobila sta od nas menažo in obleko. Jedva smo lipo privadili k vsakemu lahkemu delu. Pridniva fantička sta bila in smo je dva tako imeli kakor doma svoje brate. In sta ostala pri nas ciela dva mesca; potem smo je dva priporočili še onim, kateri so še več časa tam ostali u Pekingu. Za nas najstarše vojake pa je prišlo povelje, da moramo oditi na našo ladjo „Zento“, katera bo potovala n kratkem nazaj z nami u našo drago domovino, kateri čas smo tako želno vsi pričakovali. Al tu še nas dosti vsega pričakuje, dokler se pripelamo u našo drago domovino. Ker še mamo dva mesca vodene poti do Pulja.
Kadar smo se pripelali vu primorsko mesto Taku, tam so nas počakali naši prijateli z ladjami malimi in so nas odpelali na vojno ladjo „Zento“. Potem so nas, kateri smo u Pekingu bili, pozvali ekscelenca admiral Montecuccoli na vojno ladjo „Cesarica Marija Terezija“ na izpit, gospode oficire in nas zdrave in ranjene. Po tom izpitu smo pa dobili tam vsi en svetel obed od gospoda admirala. Bogi in njim hvala bodi za vse dobrote njihove. In želim, da jih Bog dugo in dugo časa zdravega obderži in da še dugo lehko lepo ravnajo našo vojaštvo. Po tem svetlem obedu smo se u ladjicah odpelali nazaj na našo ladjo „Zento“. Po tom za en par dni smo se odpravili na pot in se poslovili od tujih in naših prijajtelov in vseh vojnih ladij, katere so tam ostale na tistem Žutem morju.
Mi pa z veseljem potujemo nazaj u domovino našo. Na poti smo obiskali vse tiste primorske mesta in u sakem mesti smo si kupili potreben živež in uglenje, da po dolgoj poti naj nam ne zmanjka. In na cielom našom potu je nam služilo mirno morje in pa lepo jesensko vrejme. Tako so nam bile lahke naše vaje in vso našo delo. Po času dva mesca vožnje smo se naenkrat najšli na našem Adrijanskem morju, katero smo pred triindvadesetimi mesci zapustili. Eno lepo jesensko jutro smo spazili naše trdjave pri našoj domovini Pulju u istriji. Okoli devete ure pred poldnevom smo se pripelali pred luko, in blizo suhe zemle, kodi nas je čakalo tisoč in tisoč vojakov u paradi in civilov. Še taj dan smo našo ladjo in vse oprave lepo osnažili. Na drugi dan pa je bilo pregledovanje ali inšpekcija.
In tako se je vse dokončalo in bilo je vse u redu in je bilo prav. Vse se veseli in skaka. Samo naši prijatli ne, katere smo na Kitajskem spravili na pokoj. Bog jim daj mir in večna luč naj jim sveti.
- ↑ Opomba. To potovanje, ki bo zanimalo vsakega Mohorjana, je spisal priprost ogrski Slovenec, ki je služil kot vojak pri mornarici. Slog je lep. Pustili smo tudi narečje, akoravno je pomešano s književno slovenščino.