Potovanje na severno slovensko jezikovno mejo
| Potovanje na severno slovensko jezikovno mejo Fr. Orožen |
Opisal Fr. Orožen
| |||||||||||||
Mnogo sem že potoval po slovenskih pokrajinah vojvodine Štajerske, katero poznam sedaj domalega. Da spoznam še ostale kraje, napotil sem se lani na severno slovensko jezikovno mejo, kamor sem prišel po precejšnjih ovinkih skozi slovenske vasi in naselbine, ki mi doslej še niso bile znane. Začnem pa svoj potopis s Celjem, kjer sem zapustil glavno progo južne železnice.
O Celju (241 m) so že toliko pisali, da mi ga ni treba obširneje opisovati. Mesto je že za Rimljanov proslulo kot važna rimska naselbina „Celeja". V srednjem veku pa so mu vladali slavni celjski grofje, ki so posedovali velik del slovenskih dežel. Moški njih rod je izmrl z grofom Urhom II., katerega so ubili l. 1456. v Belem gradu. Celjske dežele so prišle potem pod habsburško oblast. Lobanje celjskih grofov so shranjene v nemški cerkvi za glavnim oltarjem. Ko jih je pred leti nekdo razkazoval tujcu, je bila poleg lobanje zadnjega celjskega grofa Urha II. še mala lobanja. Tujec vpraša: „Čigava je pa ta lobanja?" A razkazovalec odgovori v zadregi: „To pa je lobanja grofa Urha II. iz njegove otroške dobe."
Celje ima lepo in ugodno lego in je priljubljeno letovišče zlasti zaradi prijetne kopeli v Savini. Ima pa tudi mnogo lepih izprehajališč in krasno okolico ter nudi tudi turistu veliko prilike za manjša in večja potovanja. V bližini je na griču cerkev sv. Jožefa (300 m), sezidana l. 1689. v spomin, da se je nehala kuga. Odtod lepo vidiš Savinsko dolino in Solčavske planine. Celjski grad (411 m) te spominja nekdanje slave celjskih grofov in ti nudi obsežen razgled po Savinski dolini in po gorah, razprostirajočih se od Savinskih planin do Pohorja. Tudi od Sv. Miklavža (400 m) in z Lisce (471 m) je razsežen razgled. Južnovzhodno od Celja je dve uri oddaljeni Tolsti vrh ali Dost (838 m) z zelo daljnim razgledom.
Bilo je v početku septembra m. l., ko sem s sopotnikom zapustil Celje ter jo krenil po državni cesti proti Vojniku. Državna cesta te popelje po Graških ulicah po zidanem mostu črez Koprivnico v Gabrje. Ob desni strani ceste je cerkev sv. Maksimilijana, ob levi pa cerkev sv. Duha. Pripovedka pravi, da je prišel l. 698. v Celje solnograški škof sv. Rupert in tu ustanovil sv. škofu in mučeniku Maksimilijanu v čast cerkev. Od prvotne cerkve pa najbrž ni ničesar več ostalo. Sedanja cerkev stoji na razvalinah rimskega poslopja, kajti našli so tu rimske spomenike. Obglavili so baje sv. Maksimilijana na mestu, kjer stoji sedanja cerkev, in na mestu obglavljenja je začel curljati studenčič, nad katerim so sezidali kapelico. To kapelico je dal v romanskem slogu prezidati l. 1869. blagi slovenski opat Matija Vodušek. V kapelici je tudi raka za celjske opate. Blizu cerkve sv. Duha je bila v srednjem veku bolnišnica, katero so l. 1459. preložili v mesto. Pred kakimi dvajsetimi leti je še bilo pri cerkvi sv. Maksimilijana mestno pokopališče, pri sv. Duhu pa pokopališče za okoličane. Sedaj je mestno pokopališče nad Teharsko cesto, okoličansko pokopališče pa ob južnem pobočju le 273 m visokega Golovca, s katerega imaš čudovito lep razgled.
V Gabrjah in Hudinjah se je v zadnjih desetletjih razvila precejšnja obrtnost. Tu se nahajajo državna cinkova tvornina, tvornica za kemične proizvode, za steklenino in v Spodnjih Hudinjah znani veliki Majdičev parni mlin (nekdanji "hrvaški mlin"). Cesta vodi med Gorenjimi Hudinjami in Trnovljami mimo Šmarjete in Škofje vasi Arelin. Tu se je narodil l. 1705. naš slavni rojak Ivan Žiga Popovič, ki je zaslovel kot nemški jezikoslovec in je bil profesor nemškega jezika in govorništva na dunajskem vseučilišču. Ta učenjak je prijateljski občeval s cesarjem Jožefom II. Izdal je mnogo znamenitih spisov in zapustil več ustanov za štajerske dijake. Umrl je v Berchtolsdorfu pri Dunaju l. 1775. Latinski nagrobni napis, katerega je sam prej določil, pravi: „Popovici, quod fuit".[1] Dičita pa tega učenjaka zlasti skromnost in zvestoba, ki jo je ohranil svojemu narodu. Kopitar ga imenuje tedanje dobe največjega učenjaka.
Od Arclina je približno še četrt ure do Vojnika.
Vojnik je lep trg ob Hudinji, ki izvira na Vitanjski planini na Pohorju, teče mimo Vitanja in po Soteski (Socki), prihaja pri Vojniku na Hudinjsko polje in se blizu Spodnjih Hudinj izliva v Voglajno. Vojnik ima tri cerkve in l. 1891. ustanovljeno veliko deželno hiralnico. L. 1839. je uničil velik požar precejšnji del trga, katerega so potem na novo sezidali. Stari vojniški grad je stal na griču sv. Tomaža, kjer je še nekaj razvalin. Tu je prebival uporni Viljem Vojniški, ki je zatiral zajčke kartuzijance, potem pa jih je v svoji oporoki bogato obdaril. Okolico še sedaj imenujejo "gradišče". Vojniški grad je l. 1363. vojvoda Rudolf IV. Ustanovnik zastavil celjskim grofom, l. 1473. pa ga je celjski vojskovodja Vitovec razdejal. Našli so v neki kleti turške krogle in v gradišču tudi rimske spomenike. Pripovedka pravi, da je segala rimska Celeja od Vojnika do Žalca.
Ne daleč od Vojnika pri Taboru se cesta cepi. Državna cesta vodi proti Konjicam, okrajna cesta pa na levo mimo Nove cerkve in Lemberga na Dobrno in v Šaleško dolino. Grad Tabor (Weichselstätten) stoji ob izlivu Tesnice v Hudinjo. Posestniki so mu bili iz raznih rodovin; omenjajo se tudi kranjski Višnjegorci, Dietrichstein, Welzer in drugi. Žiga Višnjegorski je premagal Turke l. 1532. na Lipniškem polju. Približno 2 km je še do Nove cerkve, kjer se izliva Dobrnica v Hudinjo. Nova cerkev je veliko trpela po turških navalih v 15. stoletju in po kmetskih upornikih l. 1416. in 1635. Neki čuden običaj se je bil še ohranil v Novi cerkvi ob sejmih skoraj še do sredi 19. stoletja. Ob osmi uri zjutraj, to je ob početku sejma, je prikorakala na trg tržna straža: praporščak, šepav bobnar, piskač in štirje suličarji z bobni in piščalkami. Ta zanimivi nastop tamošnje „hermandad" je videl l. 1828. moj pokojni stric, stolni prošt Ig. Orožen. Sredi pota med Novo cerkvo in Dobrno je Lemberg. Cesta pelje ob Dobrnici, ki izvira na Kozjaku pri Brdcah, teče mimo Dobrne in Lemberga do Nove cerkve. Nad Lembergom je na strmem hribu slikoviti Lemberški grad, ki je bil baje že deloma sezidan v enajstem stoletju. Do gradu se je moglo nekdaj samo od ene strani priti, in sicer tam, kjer je bil vzdižni most. Celjski grofje so baje ta grad dolgo brezuspešno oblegovali in naposled upepelili pod hribom ležeči nekdanji trg Lemberg, ki pa je zdaj le mala vas. Lemberški grad je sedaj lastnina rodbine Langerjeve. Od Lemberga je še približno pol ure do Dobrne.
Dobrna je ob Dobrnici, ki ob deževnem vremenu močno narašča in poplavlja dolino, ki naliči pri Toplicah pravzaprav debri, razširja se pa proti jugu. Blizu so Dobrnske Toplice (353 m), ki pripadajo planinskim akratoterman in dobro učinkujejo pri živčnih in ženskih boleznih. Toplice so prvič omenjene v neki listini iz l. 1582. Imele so razne posestnike, leta 1858. pa so jih kupili štajerski deželni stanovi. Leta 1810. in 1811. je obiskal te toplice tudi Louis Bonaparte, brat Napoleona I. Podnebje je precej mehko navzlic bližnjim goram, ki so še obilo z gozdi obrasle. Te gore, zlasti pa Kozjak in Reber, branijo Dobrnsko dolino severnim in severovzhodnim vetrovom. Kozjak se v dolžini 10 km razprostira severno od Dobrne v zahodnovzhodni smeri, meji pa ob globoke preseke potokov Pake in Hudinje. Pripovedka pravi, da je bilo v Dobrnski dolini pred 1000 leti še jezero, in da stoji župna cerkev na griču na mestu, kjer je nekdaj stala Marijina cerkvica sredi jezera. To jezero je odteklo proti Lembergu šele v dobi po smrti Karla Velikega; Rimljani še niso poznali dobrnskih toplic. Severoseverovzhodno je grad Dobrnica ob Dobrnici, ki prihaja s Kozjaka, teče skozi deber in potem mimo grada. Dobrnica je v nižini, nima utrjenega zidovja in je bila v 18. stoletju bivališče plemenite rodovine.
Malo južno od Dobrne zavija okrajna cesta proti zahodu in vodi črez precej dolg klanec končno navzdol do Šaleške ceste, kt veže Celje in spodnjo Savinsko dolino z Velenjem, Paško in Mislinjsko dolino. Od razcestja pri Črnetu jo krenemo proti severovzhodu, in približno 3 km hoda imaš še do Podvina, nad katerim se vzdiguje kaj slikovito na strmi, malone navpični pečini Sv. Janž na Peči (473 m) ob slemenu, ki se razprostira od severozahoda proti jugovzhodu. Sv. Janž ima razen cerkve župnišče, šolo in še nekaj hiš in se imenuje v starih listinah „St. Johann am Hart" (na rtiču). Sv. Janž je po eno uro oddaljen od Dobrne, Velenja in Zaloga, kamor se delijo ceste. Na desno od okrajne ceste je med Sv. Janžem in Velenjem grad Dobrovica (Gutenhart) v občini črni. Ne daleč od tega gradu je Gorica (Eckenstein), nad katero je stal visoko na pečini stari grad Gorica, ki je že bil pred 250 leti razvaljen. Prvi znani posestniki tega gradu so bili Goričani (Eckensteiner), in zadnji tega rodu je bil Sebastijan, ki so ga bili ujeli Turki l. 1473. v bitki ob Sotli pri Cesargradu. Umrl je v turški sužnosti vsled hude rane.
Prišla sva v Velenje, ki je prijazen trg v Šaleški dolini, kakor se nazivlje srednja Paška dolina. Šaleška dolina sega v jugovzhodni smeri do Prelske nedaleč od Sv. Janža, proti severozahodu pa do izliva Skorenskega potoka v Pako. Velenje leži ob severnem vznožju strmega griča, na katerem stoji Velenjski grad. Ta grad spada med one maloštevilne gradove, ki so še dobro ohranjeni in obljudeni. Z grada je lep razgled na Šaleško dolino in bližnje gore. L 1635. so hudo razsajali uporni kmetje po Šaleški dolini in se polastili vseh tamošnjih gradov, le Velenjskega gradu niso mogli premagati.
Pri Velenju dospeš do železnice, ki vozi iz Celja po Savinski in Paški dolini mimo Šoštanja v Velenje. Od Velenja pa vozi državna železnica sprva proti severovzhodu po Paški in Mislinjski dolini do Spodnjega Dravbrega ob Koroški železnici. V velenjski okolici je več gradov in razvalin, med katerimi omenjam dobro ohranjeni Turnski grad na gričku ob vznožju Ljobele. Razvaljen je Šaleški grad, ki spada med najstarejše štajerske gradove in je bil neki še konec 18. stoletja obljuden. Tudi ta grad so l. 1635. uporni kmetje opustošili. Pri Sv. Martinu se zožuje Paška dolina ter prehaja potem v prav divje romantične tesni, po katerih teče Paka in ki imajo na mnogih mestih jedva dosti prostora za cesto in železnico. Te lepe in zanimive tesni se zovejo Huda luknja. Spominjale so me v marsičem znanega „Gesäuse" med Admontom in Hieflanom na Gorenjem Štajerskem.
V Hudi luknji smo. Tu je državne železnice postajica, ki jo znači le drog z nemškim in slovenskim napisom na tablici; še klopi ne najdeš ondi. Z železnega mostu vidiš v znamenito votlino, imenovano po velezaslužnem nadvojvodi Ivanu „nadvojvode Ivana votlina". Z železniškega nasipa te vodijo v skalo vsekane stopnice doli do vhoda vanjo. Ta votlina spada gotovo med najznamenitejše votline, katerih nahajamo na Štajerskem precejšnje število. Pri vhodu je dobra gostilnica, ki ti nudi mrzlih jedil in dobre pijače. Mogočen vtisk napravlja vhod, ki je okoli 14»« visok in približno toliko širok. Po votlini teče šumeča Ponikva, ki zelo oživlja po večjem ozko jamo. Nad 80 m visoka „stolba nadvojvode Ivana" ima ob stropu mogočne stalaktite. Votlina pa ima tudi čedno plesišče, in v Vivodovih tesneh bobni 9 m visok podzemeljski slap, kateremu pač v planinskem svetu ni zlepa najti enakega. Lastnik te votline je g. Vivod z Doliča. Ta mož je obilo žrtvoval za odkritje lepe votline, dal napraviti mnogo stopnic, lestvic in hodnikov in vpeljal tudi acetilensko razsvetljavo. Želimo prav srčno, da dobi g. Vivod v kratkem zaželjenega sotrudnika, ki bi mu gmotno pomagal, da bi dalje raziskaval imenitno votlino in skrbel za še večjo udobnost obiskovalcev.
Nasproti vhodu v blizu pol kilometra dolgi železniški predor je na najožjem mestu v podvezi ob desni strani ceste spomenik nadvojvode Ivana, ki si je pridobil največje zasluge za zgradbo te ceste in sploh za planinske dežele. Ta cesta je bila dogotovljena l. 1830. Gradili so jo pet let in razstrelili mnogo pečin. Blizu votline izvira ob levem bregu Pake iz zemlje topel vrelec, ki prihaja najbrže iz toplih vrelcev v veliki globini.
(Dalje prihodnjič).
(Dalje.)
Od Hude luknje vozi železnica skozi dolg predor, in kmalu smo blizu Valdeškega gradu, ki je že razvaljen. Pri Valdeku, kjer zapustimo Pako, prihaja do železnice cesta iz Vitanja, ki vodi med Kozjakom in Pohorjem črez višino pri Spodnjem Doliču. Na daljnjem potu pridemo po ozki dolini do razvodja med Savo in Dravo pred Stražami, kjer krene železnica pod Sv. Lenartom proti severozahodu v Mislinjsko dolino, ki sega od izvira Mislinje do nje izliva v Mežo blizu Spodnjega Dravograda. V vzhodnem delu obkrožujejo to dolino odrasleki širokega Pohorja, v zahodnem delu pa vzhodne panoge Savinskih planin. Zemlja je po večjem rodovita, pri Pamečah pa bolj močvirnata. Posebne važnosti za prebivalce so veliki smrekovi in jelovi gozdovi v gorah ob Mislinji. Zatorej ima ta dolina veliko trgovino z lesom. Že pred otvoritvijo železnice so iz Mislinjske doline izvažali na leto nad 3000 vagonov gozdarskih proizvodov. Sedaj pa gotovo močno pospešuje izvoz raznih pridelkov državna železnica. Velik promet ima železnična postaja Mislinje, s katere vozi poseben vlak zjutraj v Spodnji Dravograd in zvečer zopet nazaj v Mislinje. V tej dolini je več znatnih tvornic, kakor n. pr. Zeilingerjeva tvornica za kose, katere neki izvažajo tudi v Malo Azijo in severno Afriko, tvornice za pohištvo, usnje, žreblje, lončeno blago, voščene sveče i. dr. Tudi dobivajo v Mislinjski dolini prav dober premog.
Od Mislinja vozi železnica v severozahodni smeri mimo stare cerkvice sv. Ahacija skozi postaji Dolže in Turško vas proti Slovenjgradcu. Ob desni železnice je Sv. Martin, odtod je še dva km do Slovenjgradca. Proti Slovenjgradcu se dolina precej razširja, in z železnice imaš krasen razgled ob štajersko-koroški meji na goro sv. Uršule (1696 m) ob levi. Ta gora je malone osamljena in nadkriljuje sosednje gore v precejšnji razdalji. Na desni je Velika Kopa (1542 m), najvišji pohorski vrh. Malo pred Slovenjgradcem je Stari trg, kjer je župnikoval in umrl naš slavni starinoslovec Davorin Trstenjak. Sredi 15. stoletja je bil pa tu župnik slavni zgodopisec in tajnik cesarja Friderika III. Enej Silvij, po rodu Italijan. Dobival je pravzaprav le dohodke te župnije, živel je pa na Dunaju. Enej Silvij je postal papež in se nazival Pij II. Pripoveduje se, da je prišel nekoč v Rim tega papeža obiskat kmet iz starotrške župnije. Pri avdijenci kmet običajno papežu poljubi šolen, a papež ga sune s šolnom v nos. Nato pa kmet odvrne: „Oni so še zmerom stari šaljivec ko prej". Blizu Starega trga je Farskyjev premogokop.
Slovenjgradec (409 m) je med odrasleki Pohorja in gore, sv. Uršule ob Mislinji. Mestu na zahodu je grad s cerkvico sv. Pankracija in v bližini gradova Rothenthurm in Lehen. Slovenjgradec je izhodišče za mnoge izlete v okolico, na Pohorje in Sv. Uršulo. Za Rimljanov je stalo na mestu sedanjega Slovenjgradca rimsko mesto Collatio, važna postaja ob cesti, ki je vezala Celejo (Celje) in Virunum (pri Celovcu). V srednjem veku okoli l. 1100. je imel v posesti grad in mesto grof Weriand de Graz, pozneje pa meranski grofje, ki so to posestvo l. 1251. podarili oglejskemu patrijarhu. Patrijarhi so dajali Slovenjgradec, ki je dotlej pripadal Koroški, raznim rodbinam v fevd in končno l. 1362. avstrijskemu vojvodi Rudolfu IV. Ustanovitelju. Mesto si je polagoma pridobivalo razne pravice. Mnogo je trpelo po Madjarih in Turkih in je bilo malo časa l. 1810. v francoski oblasti. Slovenjgradčani so se ustavljali Francozom, ki so vsled tega ustrelili dva meščana. L. 1811. je pogorel velik del mesta. Leta 1848. je imelo mesto narodno stražo, ki je brojila 4 častnike, 18 podčastnikov in 68 mož. Sedaj je mesto sedež okrajnega glavarstva, ki obsega poleg slovenjgraškega tudi šoštanjski in marenberški sodni okraj. L. 1899. otvorjena nova železnica pomore gotovo tudi Slovenjgradcu do boljšega razvoja.
Severno od Slovenjgradca se precej zožuje Mislinjska dolina, pa kmalu zopet razširja. Na desni strani opaziš na gričku Troblje in v dolini Pameče, severno od te vasi Sv. Ano (756 m) in pa Sv. Petra z veliko romarsko cerkvijo. Na levi strani ceste je Sv. Janž pri Spodnjem Dravogradu. Tu uzreš tudi dravograško proštijo in nad njo razvaline starega Kuenburškega gradu. Na koncu Mislinjske doline smo. Mislinja se tu izliva v Mežo, ki izvira na Olševi v Savinskih planinah, teče v daljnem teku med goro sv. Uršule in Pečicami in meji približno 3 km daleč pred izlivom v Dravo pri Spodnjem Dravogradu Štajersko in Koroško.
Spodnji Dravograd (364m) je važna železniška postaja, ki vodi iz Maribora črez Celovec in Beljak v Franzensfeste do Brenerske železnice na Tirolskem. Železnica Celje-Spodnji Dravograd pa je podaljšana skozi Labodsko dolino na Gorenje Štajersko do Zeltwega. Železniška postaja je na Štajerskem in po mostu črez Dravo v zvezi z enakoimnim koroškim trgom. Tu sva pristopila na koroški vlak, ki je vozil proti Mariboru. Železnica gre do Maribora po Dravski dolini, ki je največja podolžnica v Avstrijskih Alpah. Drava prihaja na Štajersko najprvo z desnim bregom pri Spodnjem Dravogradu, z levim bregom pa šele blizu Vrat in teče po ozki dolini med razrastki Pohorja in Golovca do Mutenskega polja, ki sega od Spodnje Gortine do Mute ob levem dravskem bregu. Severno od Vrat je Perniška gora, na kateri je župnija Pernica (1060 m). To cerkev omenja lavantinski škof Leonhard in pravi, da je l. 1510. blagoslovil cerkev, katero so opustošili Turki in sicer najbrž l. 1494. Perniška gora sega z vznožjem do Drave in je zadnji odrastek Golovca. L. 1532. so Turki poplenili in opustošili avgustinski eremitski samostan na Muti. Železniška postaja Vuzenica je ob desnem bregu in važno skladišče za plavičarje, ki vozijo po Dravi. Nad Dravo se vzdigujejo razvaline starega gradu, kjer so nekdaj bivali vuzeniški grajščaki. Vzhodno od Vuzenice je Marenberško polje med Gorenjo in Spodnjo Vižingo. Zapustila sva železnico na postaji Vuhred-Marenberg ter krenila ob Dravi navzgor do broda, ki nas je pripeljal na levi dravski breg. Odtod je po tratah in polju pol ure do Marenberga.
Marenberg (371 m) je precej velik trg na severu Marenberškega polja. Ob začetku ceste črez Radovino je lep grad, postavljen v 18. stoletju. Nad tem gradom je pa napol razvaljen neki že l. 1221. ustanovljeni plemenitaški nunski samostan. Ustanovili sta ta samostan vdova in hčerka Seyfrieda Marenberškega, katerega je dal usmrtiti češki kralj Otokar II. Cesar Jožef II. je l. 1781. odpravil tudi ta samostan. Pri tej priliki so zapravili mnogo umotvorov in le malo jih rešili za župno cerkev. Nad prostranim trgom se vzdigujejo na šilasti skali razvaline starega marenberškega gradu, kjer je bival Seyfried Marenberški. Ta je ležal bolan v postelji, ko je skozi Marenberg potoval češki kralj Otokar II., in ni mogel priti v trg, da bi osebno pozdravil Otokarja. Otokar sploh ni zaupal štajerskim plemenitašem in je zvijačno ujel Seyfrieda Marenberškega, katerega je dal v Pragi grozno mučiti in usmrtiti. Vdova in hčerka Seyfriedova sta potem vstopili v ta samostan, in vdova je bila prva prednica tega samostana. Edini sin umorjenega Seyfrieda je maščeval svojega očeta ter baje skupno s Stubenbergom umoril Otokarja II. v bitki pri Jedenspeugnu na Moravskem polju.
Od Marenberga je črez Radovino (Radel) do Ivnice (Eibiswald) tri ure hoda. Cesta veže Spodnje in Srednje Štajersko in vodi od Marenberga v umetnih ključih, po večjem zelo strmo, poldrugo uro na sedlo (670 m). Dohajala sva voznike, ki so vozili z močnimi konji prazne vozove le z velikim naporom navkreber. Malone vzporedno s to gorsko cesto teče na zahodu po dolini Radovina, ki prihaja od Sv. Lovrenca, preteka najbolj jugovzhodno se razprostirajočo Golovško panogo, moči Marenberško polje in teče po kratkem teku v Dravo. Poleg potoka vodi tudi steza, početkom zložno, potem pa zelo strmo na sedlo, s katerega imaš krasen razgled. Vendar pa si po stezi ne prikrajšaš mnogo pota. Mogočno se dviguje jugojugozahodno od sedla na vrhu cerkev Sv. treh kraljev (823 m), črez to sedlo so se l. 1532. vračali Turki proti Dravski dolini ter jo plenili in pustošili. Do sedla še govore slovenski. V tem delu gre jezikovna meja nekoliko proti vzhodu po Kozjakovem grebenu, potem pa po njega severnem pobočju navzdol ter prihaja pri Arvežu na severno vznožje tega pogorja. Na Radovinskem sedlu je troje napisov, in sicer: „Bezirkshauptmannschaft Deutsch Landsberg", „Bezirk Eibiswald" in na tretjem drogu slovenski napis: „Občina Sv. Janž". To je zadnji slovenski napis. Ko prekoračiš sedlo, ne slišiš več slovenske govorice. Nagovoril sem nekaj ljudi slovenski, a debelo so me pogledali ter dali nemški odgovor, ki se ni strinjal z mojim vprašanjem. Tako sem bil uverjen, da ne razumejo slovenski. Od sedla do Ivnice je še poldrugo uro. Cesta ni tako strma kakor oni del od Marenberga na sedlo, in zadnje pol ure hodiš po lepi dolini. Radovinska cesta dela mejo med Golovcem in slovenskim obmejnim pogorjem Kozjakom. Zatorej hočem o tej priliki nekoliko izpregovoriti o tem pogorju.
Kozjak [2] (Posruck) v širšem pomenu se razprostira vzhodno od ceste, ki vodi od Marenberga v Ivnico, in meji na jugu ob Dravo do Maribora in na vzhodu do Dolenje Pesnice na državno cesto, ki pelje iz Maribora v Gradec. Nadalje loči Dolenja Pesnica Kozjak od Slovenskih goric, na severu pa sega do Dolenje Pesnice, Gorenje (arveške) Pesnice in Sekove do Ivnice. Razprostira se torej Kozjak v zahodnovzhodni smeri od Radovinskega sedla do Maribora. Domačini pa imenujejo „Kozjak" le vzhodni del tega pogorja s cerkvico sv. Duha na Ojstrem vrhu, Srednji del se imenuje Remšnik in zahodni del Radovina (Radel). [3] V šentpavelskem tradicijskem kodeksu nahajamo v 13. stoletju kot fevd zaznamenovan „VII curtilia ap Bossoack" (to je: sedem dvorov na Kozjaku). Ime Bossoack je gotovo spakedrano iz slovenskega „Kozjak".
V geološkem oziru pripada Kozjak po najnovejših raziskavah pragorskemu Pohorju, od katerega ga je v teku mnogih let siloma odtrgala Drava, ki si je napravila svojo strugo med Kozjakom in Pohorjem. Pohorski kristalinski skriljavec se razprostira od Brezja do Brestrnice zahodnosevernozahodno od Maribora in sega do slemena tega pogorja; izpod skriljavcev se na nekaterih krajih tudi kaže rogovača. Med Selnico in Sv. Ožbaltom pa nahajamo ob dravskem obrežju rulo (gnajs). Na severni strani Kozjaka so tercijarne plasti. Omenjeni geološki tvorbi pa ne pripada najvišji vrh vzhodnega dela tega pogorja v ožjem pomenu, kajti Ojstri vrh (907 m) je sestavljen iz apnenca.
Kozjak ima z gozdovi dobro zarasla pobočja in se spušča v strmih debrih proti Dravi, severno pobočje pa je večinoma precej zložnejše od južnega. Njega najvišji vrhunci segajo vobče do 1000 m višine in le redko više. Najvišji vrh je Kapunski vrh, ki meri 1049 m. Vrhunci so znani po krasnem razgledu, katerega uživaš z njih. Glavni hrbet ima zahodnovzhodno smer, in od njega se cepi več stranskih panog. Glavni hrbet gre črez Kapunski vrh (1049 m), Veliko Radovino (993 m), Sv. Pankracij (900 m), Remšnik (758 m), Sv. Duh (907 m), Jarčev vrh (966 m), Sv. Križ (582 m) in Sv. Urban (595 m) in potem črez Rožboh in Leitersberg do državne ceste, ki veže Maribor in Gradec.
(Dalje prihodnjič.)
(Konec.) Od glavnega hrbta se razprostira več stranskih panog proti dravski podolžnici. Taka panoga se vleče od Kapunskega vrha proti juga ter oklepa vzhodni del Marenberškega polja. Druga panoga se odcepi od Velike Radovine in se vleče v južni smeri. Na tej panogi je poldrugo uro od Brezja ali Dolenje Vižinge oddaljena cerkev sv. Jurja na Remšniku, katero so Turki razdejali na svojem povratku črez Kozjak l.1532. Med tema panogama teče Suha, ki izvira pod Kapunskim vrhom in se izliva pri Spodnji Vižingi v Dravo. Tudi med Brezjo grapo in Pubaherjevo grapo se vleče proti Dravi stranska panoga, ki meri še blizu Brezja v Djetnerju 702 m ter ima strmo južno pobočje.
Severnovzhodno od Velike Radovine je na glavnem hrbtu v Šentjurski župniji cerkev sv. Pankracija na Radovini. Ta gora je 900 m visoka in podaje izredno lep razgled. Z Brezja ob Dravi prideš lahko v treh urah do cerkvice in odtod pa v dveh urah v Ivnico ali tudi do železniške postaje „Zelena Trata" (Wies). Radovinski greben tvori razvodje med Dravo in Muro in strmo prepada proti severu do Sekovske doline. Od Remšnika (758 m) se vleče stranska panoga od glavnega pogorja proti jugu do Gorenje Kaplje (nad 800 m), kjer je Lipnikov vrh 832 m visok. Ta panoga gre naprej južno črez Sršen (965 m), kjer se cepi v dve panogi, katerima na zahodu se nahaja še ena panoga. Tudi te panoge se znižujejo proti Dravi. Od glavnega hrbta se razprostira proti jugu tudi panoga med Ožbaltskim potokom in Črmanico ali Črnico.
Na Kozjaku v ožjem pomenu je Sv. Duh na Ojstrem vrhu [4], ki tudi nudi razsežen razgled. Odtod se vlečeta dve panogi proti Dravi, in sicer Udmat [5] in Boč ali Valec. Tu je južno od Tarčevega vrha Kolarjev vrh še 980 m visok. Južno od Žlemskih ribnikov se razprostira med Gorenjo Reko, ki prihaja od Žlemskih ribnikov, in Slemensko grapo Žalec, ki meri v najvišjem vrhu 914 m. Na glavnem hrbtu je Sv. Križ (582 m), kateremu na jugu teče potok Brestrnica, ki postaja iz združene Slemenske in Šobrske grape. V tem kraju se vleče proti Dravi Šobrska panoga.
Pri Kamnici se končuje Lucijski breg (316 m), ki prihaja od Sv. Urbana (462 m) na glavnem hrbtu.
Na Kozjaku stanujejo prebivalci povečjem po vrhovih, v dolinah in grapah pa so njih travniki in v višjih legah njive in gozdovi.
Kakor smo razvideli, je južno Kozjakovo pobočje precej strmo proti Dravski podolžnici, severno pobočje pa se po večjem delu bolj položno in polagoma spušča proti Sekovski dolini in proti Gorenji Pesnici.
Sedaj pa nekoliko o prirodninah. Prebivalci pridelujejo v nižjih krajih zlasti koruzo, više pa tudi pšenico, rž in oves. Poljedelstvo je najznatnejše ob Gorenji (arveški) Pesnici. Znatno je sadjarstvo in poleg žlahtnega sadja je tudi mnogo manj vrednega sadja, iz katerega delajo sadjevec. Tudi kostanj daje precej dobička, in v nekaterih krajih ob Kozjaku nahajaš velikanska kostanjeva drevesa. Največ dobička pa dajejo dobro zarasli gozdovi, iz katerih izvažajo mnogo lesa. Mnogo žag najdeš ob potočičih in potokih. Tako n. pr. je v arveškem sodnem okraju okoli 360 mlinov in žag, gotovo jako znatno število. Važno je tudi vinarstvo, s katerim se posebno bavijo severno od Luč, okrog Gorenje sv. Kungote in v okolici Sv. Križa. Mnogo dobivajo takozvanega šilherja, ki je sličen našemu cvičku, a tudi boljše vrste vina imajo v teh krajih. Ob jugovzhodnem vznožju Kozjakovem raste okoli Maribora priznano izvrstno vino. V dolini goje mnogo perutnine, katere veliko izvažajo.
Po tem opisu Kozjaka se vrnimo v Ivnico v Sekovski dolini, kamor sva prišla okoli pete ure popoldne. Ivnica (Eibiswald) je precej velik in lep trg in ima fužine, ki so prej izvažale mnogo železa in jekla. Sedaj pa hirajo te fužine navzlic temu, da je le eno uro hoda do železniške postaje Zelene Trate (Wies) na železniški progi, ki se odceplja od proge Gradec-Koeflach pri Liebochu. Ker je vozna tarifa na tej železnici predraga, ne morejo fužine z drugimi enakimi podjetji tekmovati. V Ivnici in nje okolici ni več Slovencev, a so še pred nekaj desetletji tudi v tem okraju bivali po nekod v občini Sv. Lovrencu, na Mali Radovini in še v nekaterih drugih občinah. Severno od Ivnice je Zelena Trata (Wies), zadnja železniška postaja prej omenjene železnice. Tudi v tem okolišu so še bili pred 25 leti Slovenci, kakor mi je pravil neki zdravnik, ki je tedaj bil kot dijak na graškem vseučilišču. Prišla je namreč iz tega kraja k operaciji na kliniko kmetica, ki ni umela nemški. Za tolmača med profesorjem in kmetico je bil omenjeni zdravnik.
Od Ivnice je 13 km do Arveža. Cesta pelje po takozvani Sekovi (Saggau), to je precej široka in rodovita dolina, po kateri teče Sekova, ki se izliva v Sulmo blizu Kljunja (Klein). Arvež (Arnfels) ob Gorenji Pesnici, ki izvira pod Pesniškim bregom in teče v Sekovo, je lep trg ter ima čedno in prostorno župno cerkev in okoli 600 prebivalcev. Prebivalci so malone vsi Nemci, le posli so povečjem Slovenci. Po nekaterih hišah molijo posli pri skupnih molitvah slovenski. V arveški cerkvi je še trikrat na leto slovenska propoved, in sicer v ponedeljek križevega tedna, na Veliko in Malo gospojnico. Prisostvoval sem slovenski propovedi dne 8. septembra. V moje veselje je bila prostorna cerkev precej polna vernih obmejnih Slovencev, ki so kaj pazno poslušali propovednika, kapucina iz Lipnice. Po končani božji službi pa sem videl na trgu več skupin Slovencev, ki so se slovenski pogovarjali. Mnogo obmejnih Slovencev govori tudi precej dobro nemški. V arveškem okraju so še slovenske župnije Gorenja Kaplja in Sv. Duh na Ojstrem vrhu in kraji južno od Luč, v arveški župniji pa posamezne kmetije na Remšniku, to je ob severnem pobočju Kozjakovem. Tu sega namreč slovenska meja črez Kozjak vobče do njega severnega pobočja. K arveškemu okraju pripada tudi del župnije Sv. Ožbalta ob južnem pobočju Kozjakovem. Ker je še mnogo Slovencev v arveškem okraju, bi potrebovali pri sodišču vsaj enega slovenščini veščega uradnika; večkrat namreč prihajajo stranke, ki govore samo slovenski. Poslužujejo se pa tolmača. Za mojega bivanja v Arvežu je opravljal ta posel neki tam naseljeni hrvaški brivec. Le pri davčnem uradu imajo sedaj Slovenca davkarja. Nad trgom se vzdiguje na slemenu „Eichberga" arveški grad, lastnina grofa Schönborna, ki je otel stari grad razpada. V gradu je tudi majhen muzej, ki hrani nekaj znamenitosti. Arveška okolica je lepa in ti nudi dosti prilike za bližnje in daljnje izlete, kjer je skrbljeno za udobnost.
Iz Arveža smo izleteli v manjši družbi v Gorenjo Kapljo (nad 800 m) na Kozjaku, kamor je dve uri hoda. Cesta je večinoma senčnata, a precej strma do sedla; od sedla pa je še pol ure nekoliko navzdol, potem pa zopet navkreber do vasi, kjer sta dve dobri gostilnici. Cerkev sv. Katarine na Kaplji je za gorsko vas dokaj lepa, a za 1500 župljanov premajhna. V cerkvi so samo slovenski napisi razen veteranske zastave (Kriegerverein). Sedaj je župnik na Kaplji Franc Savel, jako ljubezniv in rodoljuben Čeh. Šola je dvorazredna, in sicer je učni jezik za prvi razred slovenski, za drugi razred pa razen verouka nemški. Drugi razred je namreč prizidal nemški „Schulverein" in dal v to svrho 1500 gld. Gospica učiteljica je bila moja učenka v Ljubljani. Družba sv. Mohorja šteje okoli 30 članov v tej župniji. Jugozahodno od Gorenje Kaplje je Podgoršnikov vrh (928 m) (spec. zemljevid ga imenuje „Pokerschnigg Kg.") pol ure oddaljen. Tu imaš najlepši razgled na Kozjaku; vrh ni zaraste!, na drugih vrhovih pa ovira drevje prosti razgled. S tega vrha vidiš Dravsko dolino, velik del Srednje Štajerske, Gradec z okolico, gorenje-štajerske planine, Malo ogrsko nižino, Medjimurje, koroško-štajersko pra-gorje, Pohorje, Savinske planine, Karavanke in del Julijskih planin, in sicer Mangart, Višjo goro in Hudo Polico (Montasio) in še mnogo trgov, vasi, gora in gričev v bližnji in daljni okolici. Prav zadovoljni smo se vrnili s tega izleta zopet v Arvež.
K arveškemu okraju spadajo tudi Luče (ob Gorenji Pesnici), ki so 6 km oddaljene od Arveža. Luče so trg, v katerem je slovenska propoved še vsako četrto nedeljo in ob shodih. Dve tretjini luških župljanov je še Slovencev. Občina Šlosberk (Schlossberg) ob severnem 'pobočju Kozjakovem je slovenska in sega proti severu blizu do Luč. Največ Slovencev je v arveškem okraju v župnijah Sv. Duha, na Kaplji, v okolici luški in nekaj tudi v arveški župniji na Kozjaku zlasti proti Lučam. Od Luč južno je slovenska župnija Sv. Duh na Ojstrem vrhu, kjer je do lani župnikoval Fr. Šegula, ki ima nevenljive zasluge za svoje bivše župljane. Težko ga bodo pogrešali, in ostane jim v najboljšem spominu. Vsled bolezni je šel v pokoj in se nastanil v Mariboru, kjer se je posvetil časnikarstvu. Na šoli pri Sv. Duhu je učni jezik slovenski. Nadučitelj je bivši moj učitelj, in bivši moj učenec je tam učitelj. Nameravani izlet na Ojstri vrh se je izjalovil vsled deževnega vremena.
Potovala sva iz Arveža po Sekovski in Sulmski dolini v Lipnico (Leibnitz). Cesta vodi spočetka ob vznožju Eichberga mimo Sv. Ivana (St. Johann), kjer je pred nekaj leti pri belem dnevu pogorela lepa in prostorna cerkev, v Kljunje (Klein). V bližini se izliva Sekova, ki izvira v Švamberskih planinah, v Sulmo. Cesta krene potem v „Sausal". Ob levi imaš precej visoke gore z mnogimi vinogradi, ob desni pa se menjavajo zeleni travniki z dobro zaraslimi in velikimi gozdovi. Končno sva prišla v Lipnico skozi deber med Kreuzkoglom in Sekovskim hribom, na katerem je prostorni Sekovski grad, nekdanje stolišče graških škofov. V gradu je vzidanih nad sto rimskih spomenikov, katere so izkopali na kraju, kjer sta bili rimski mesti Solva in Mureóla. Ti mesti so uničili divji Hunci. Na rimskih razvalinah je pozneje nastal trg Lipnica. Solva je bilo z zidovi obdano in utrjeno mesto, Mureóla pa prostrano in odprto mesto. V Solvi je stoloval dalje časa rimski namestnik za Srednji Noricum. To mesto je Atila oplenil okoli l. 440 po Kr., okoli l. 500 pa si je izkopala Mura novo strugo in uničila velik del mesta. Kmalu potem pa so prišli Slovenci v ta kraj ter blizu Solve ustanovili Lipnico, ki se je dalje in bolje ohranila nego rimska Solva. Manj poročil imamo o mestu Mureoli, le pripovedka poroča več zanimivega o razdejanju tega mesta. Za preseljevanja narodov so pridrli Germani tudi na Štajersko ter oplenili med drugimi mesti tudi cvetočo Mureolo in podrli zunanje zidovje. Vendar se je notranje mesto polagoma zopet ojačilo, in rimsko prebivalstvo se je pomnožilo po nekaterih novonaseljenih Herulcih. Nekega pomladanskega jutra je prišlo več preplašenih in ranjenih pastirjev v mesto. Povedali so strašno novico, da so jih napadli, mučili in več ljudi tudi v sužnost odpeljali sovražniki, ki so bili na konjičih bliskoma pridrli mednje ter s plenom zopet tako naglo odjezdili, kakor da bi jih bila požrla zemlja. Rimski edil (namestnik) pa je dal bičati pastirje, ki so razširjevali to grozno novico.
Pred mestnim obzidjem pa je sedel slep starček z rumenolasim dečkom, ki mu je bil vodnik. Starček je živel sedaj ob miloščini drugih, nekdaj pa je bil imovit posestnik in je tedaj posinovil omenjenega zapuščenega dečka. Rimski edil je dolžil starčka, da je pri nekem napadu germanskih čet izdal mesto. Umoril je njegove sinove in v sužnost prodal hčerke, starčka pa dal oslepiti. Z veseljem je slišal starček vest o napadu Huncev in iz maščevalnosti le obžaloval, da mu ni mogoče videti Huncev, katere bi blagoslavljal kot svoje maščevalce. Poslal je dečka v mesto po milodare, sam pa je stopil na cesto, da pobere denar, ki mu je padel. A v tem hipu pridirja jezdec in zakriči na starčka, da naj se takoj umakne. Starček spozna v jezdecu edilov glas ter ga prosi potrpljenja. Ko pa edil še bolj surovo postopa zoper starčka, prekolne starček edila in zaželi njemu in Rimljanom, da bi jih uničili najkrutejši sovražniki. Edil izpodbode konja, ki s svojimi kopiti potepta starčka.
Ko je deček prišel iz mesta, je že umiral starček in govoril še zadnje besede: „Večno prokletstvo edilu". Zmračilo se je, in deček je dolgo sedel poleg mrtvega trupla svojega rednika. V temni noči zapazi deček, kako se mu bližajo izprva posamezni ostudni in oboroženi ljudje, pozneje pa večje tolpe, katere so z znamenji pokazale dečku, da jih naj popelje v mesto. Sedaj se loti nedolžnega dečka maščevalna misel ter se spomni nesrečnega starčka in reče napol glasno: »Blagoslovil bi slepi starček goste, ki niso všeč edilu". Pomigne tujcem ter jim pokaže mesto na zidovju, kjer je bilo najlože priti v mesto. Hunci uderejo v mesto, in njih vodja molče zasadi bodalo dečku v prsi. Hunci so požgali mesto, prebivalce pa pomorili. Mureóla je bila uničena.
Nekoliko časa po tem dogodku so se priselili v te kraje Slovenci ter si zgradili iz ostalih stebrov in spomenikov stolp, ki je še stal pred nekaj desetletji.
Dospela sva s sopotnikom do železniške postaje v Lipnici, in tako sem dovršil svoje potovanje. O prvi priliki pa prepotujem še ostale kraje obmejnih štajerskih Slovencev. Brzovlak je naju odpeljal iz Lipnice skozi vinorodne Slovenske gorice in Maribor nazaj proti domu.
- ↑ Kar je bilo Popovičevega.
- ↑ „Kozjak" nahajamo tudi severno od Dobrne na Spod. Štajerskem. Tudi gor in pogorij s sličnimi imeni najdeš več, kakor n. pr.: „Kozji hrbet" pri Laškem trgu in pri Slovenjgradcu (zahodnojužnozahodno) in Kozje pri Rimskih toplicah.
- ↑ Na Latzovem zemljevidu iz leta 1561. („Typi chorographici provinciarum Austriae") je na listu „Ducatus Stirae Marchiae" zaznamenovan Radl M(ons).
- ↑ Nemško ime „Osterberg" izvajajo nekateri od staronemške boginje pomladi „Ostara", katero so baje častili na tem vrhu. Vendar pa ni dvomiti, da je nastal „Osterberg" iz „Oster vrh" (Ojstri vrh).
- ↑ Specijalni zemljevid ga imenuje „Wurmat". Palski urbar 1. 1630. imenuje to panogo „Wuedmadt", to je Udmat.