Potovanje po zapadni Ameriki

Potovanje po zapadni Ameriki
Michael Lah ml.
Izdano: Ameriška domovina 39/294–296, 301, 304–305 (1936); 40/1–4, 6 (1937).
Viri: dLib 294, 295, 296, 301, 304, 305, 1, 2, 3, 4, 6.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Velikokrat sem se že pripravljal, da bi nadaljeval s pisanjem o potovanju dveh slovenskih fantov po Ameriki, namreč Alberta Ponikvarja in mene. Rad bi pisal kar v slovenščini, pa se je bilo težko pripraviti, ker vem, da bo moral g. urednik precej popravljati napake. No, saj je to njegovo delo, da nam postavlja v red stavke, pike in vejice. Sicer sem se res učil slovenščine v šoli SND takrat, ko nas je še Mr. Ivan Zorman učil in pa v tiskarni Ameriške Domovine sem se veliko naučil. Največ pa menda še doma pri mojih starših. Eno in drugo mi je toliko v pomoč, da sem se kar skorajžil in bom napisal kar po slovensko najine dogodljaje na potovanju po zapadni Ameriki letošnje poletje.

Kot se čitatelji tega lista spominjajo, so bila že tri moja pisma iz potovanja priobčena. Ko sem prišel domov, sem začel pisati bolj na široko, ampak bolj počasi. Tedaj me je pa nekega dne g. urednik pocukal za ušesa in me vprašal, kaj je z mojim gradivom o potovanju. Tedaj sem pa kar obljubil, da bom vestno pisal vsak večer in ko bom gotov, bom prinesel v uredništvo. To sem tudi storil in tako bodo čitatelji lahko videli, kaj vse dva korajžna slovenska fanta doživita, kadar se vsedeta na avtomobil, pa še Ford povrhu ter se odpeljeta v širno ameriško zemljo, ne da bi se jima kam mudilo in tudi nikjer ni rečeno, kdaj morata priti domov.

Kot bi spustil dva ptička iz kletke, tako sva se počutila.

Naj v kratkem povem, kako smo prišli na idejo, da bi se peljali po Ameriki, ko vendar ni bilo nikjer ukazano, da moramo iti. Ampak tolikokrat smo brali, koliko je še Amerike tam za Clevelandom in onstran Loraina, da smo sklenili mladi slovenski fantje, da se na lastne oči prepričamo, če je Amerika res tako velika, kot pravijo.

Misel za potovanje po Ameriki se je rodila v gasolinski postaji Skulovih bratov na 185. cesti. Šest fantov si je dalo roke in obljubilo, da gremo po svetu. Že meseca maja se je to število skrčilo na tri, ki smo obljubili držati besedo.

Meni sta tovariša ukazala, da napravim priklopni voz, ki bo vozil našo prtljago, posodo, hrano in druge take potrebščine. Kakopak, to naročilo je bilo zame velika čast, pa tudi za mojega očeta, ki je zredil takega sina, ki zna staviti črke v tiskarni in v prostem času pa tudi prikolice, priklopna vozila in morda celo koleslje, če bi bili še v modi.

Meseca junija smo bili še trije v tej potovalni korporaciji, kmalu potem sva pa ostala še samo Albert in jaz. Lahko se fantje zdaj kesajo, ko bodo brali, kako sva se imenitno imela po Ameriki.

Ko so bila priklopna kola gotova, sva začela nakupovati druge potrebščine. Treba je bilo precej denarja in nobena živa duša ne ve, kako sva stiskala tiste dni niklje in dajme, si pritrgovala pri cigaretah in glediščih, samo da nama je več ostalo za potrebne stvari.

Na 31. avgusta sva delala do desetih zvečer, ko sva spravljala na voz prtljago in ko sva bila gotova, sva bila na smrt utrujena. Najini prijatelji so nama napravili tisti večer party za odhodnico, in sicer v Jegličevi gostilni na Norwood rd. Težko so naju čakali in ko sva prišla tje ob enajstih, se nama pač ni ljubilo dosti zabavati, ker sva mela polno glavo drugih skrbi. Vendar sva bila hvaležna prijateljem za pozornost. Ob pol ene po polnoči sva se poslovila in kar drug drugemu nismo mogli verjeti, da gremo proč.

"Adijo, pa zdravi ostanite," sva rekla fantom in dekletom in se odpeljala.

Najprej sva se peljala v Bradley, III., kjer sva ostala par dni pri Albertovih starših. Od tam sva napravila en skok, 577 milj do Glenwood, Iowa. Potem pa naprej skozi Iowa, Nebrasko, Kansas, Colorado, Utah v Wyoming, v Grand Teton National Park.

V mojem zadnjem pismu ste čitali, da sva tukaj dobila v družbo mladega fanta, z imenom Jackson, s katerim smo napravili par izletov v gore in postali tako pravi slovenski hribolazci.

In zdaj se prične moje pisanje od tukaj naprej.

Bilo je 12. avgusta, ko se zbudim zgodaj zjutraj. Najin novi tovariš je tako ropotal s kastrolami, ko je pripravljal zajtrk, da ni bilo mogoče spati. Skočil sem iz postelje, ves vnet za domačo zabavo, ki se je pripravljala na naši pečici. Vse konti so me bolele, ker smo prejšnji dan tiščali v gore, ko vendar nismo imeli ničesar iskati tam. Kakor sem pretegnil svoje ude, so bili silni protesti od utrujenih mišic in kit.

Skozi hišna vrata, ali bolje rečeno: skozi odprtino v našem šotoru, sem videl Jacksona, ki se je poveličeval okrog pečice in ustvarjal pan-cakes-e, slanino in kavo. Tedaj je postal gospodar čez moje telo moj nos, ki se je ves blažen smehljal prijetnim dišavam sem od ognja. Najprej sem stopil do naše palače oziroma Forda, kjer sem imel spravljeno domačo lekarno, to je razne žaube, mazila, alkohol za drgnenje in drugo. Z alkoholom sem si utrl kite, da sem bil vsaj toliko na razpolago mojim rokam, da sem mogel krmiti Lahovega Majka, ki je bil prav strašno lačen v tistem trenutku.

Ker sva z Albertom sklenila, da bova držala skupaj na tem svetu, v veselih in žalostnih slučajih, podnevi in ponoči, sem smatral za svojo sveto dolžnost, da sem še pred zajtrkom stopil v šotor in poskusil s krepkimi brcami spraviti ljubega prjatelja na pozorišče. Ker ni to nič pomagalo, sem ga začel mazati z alkoholom pod nosom. To je pa hitro pomagalo.

Po krepkem zajtrku sem vprašal Alberta, če bomo šli danes v hribe.

"Ti kar pojdi," je rekel, "če si tako neumen. "Ampak kam bom jaz revež šel, ko ima vsaka kost v mojem telesu svojo misel in vsaka mi pošilja resolucijo, naj dam mir ta dan in ostanem bolj pri domu. No, saj je ravno prav. Ti kar lezi gori v tiste strmine, jaz bom pa ta čas obleko opral in druge stvari očistil, a kar ne bom nič računal."

"Okej," sem rekel in potem smo se vsedli k domači zabavi. Vi ne veste, kakšen apetit ima človek, če prejšnji dan po hrbih lazi! Tako so šle te dobre stvari v nas, kot bi jih veter nosil in skoro, da so bila ena usta premalo tisto jutro.

Po zajtrku sem se pa zopet napotil v hribe, da se enkrat pošteno nahodim, ko v Cleveandu ni enaka prilika, kjer imamo najvišji hrib Rožnik, kjer g. Debevec goji poljedelstvo in pse.

Priveza sem si nahrbtnik, v katerega sem del najpotrebnejše stvari za vzdrževanje telesa, Albertu rekel goodbye in z Jacksonom sva jo uprasnila v gore. Hodila sva v jutranjem mraku in ko sva prišla že precej visoko, je začelo sonce ravno vzhajati. Krasen je bil pogled na jezero in obronke okrog njega, ko so se uprli v panoramo prvi sončni žarki. Mali oblački so se zdeli kot bi vrhunce gora Stvarnik potresel s srebrom. V zelenem smrečju se je oglasil zbor ptic pevk, ki so veselo drobile jutranjico. Jezerska gladina je bila mirna kot zrcalo, le sem pa tja je šinila iz vode riba za mušico, da so se napravili na vodi mali kolobarčki, ki so pa kmalu izginili.

Predstavljal sem si panoramo z mogočnega orjaka Triglava, o katerem mi je moj oče tolikokrat pripovedoval. Tako nekako nebeško lepo mora biti v Triglavskem pogorju. Bog ve, če ga bom kdaj videl z lastnimi očmi?

V srebrnočisti vodi so se odražali vrhunci gora, vitke smreke in jelke, kot bi si narava delala jutranjo toaleto in bi si zelene smreke česale svoje dolge lase.

Krasno je bilo, nebeško lepo. Za tak užitek se že izplača vstati ob pol petih zjutraj, kar je za mladega fanta že precejšnja žrtev, bi rekel. Toda rajsko jutro se je kmalu skesalo, nebo se je prepreglo s težkimi oblaki in kmalu je začelo deževati. Ni bilo dolgo, ko sva bila oba s tovarišem do kože premočena. Pameten ali malo manj trmast človek bi v takem položaju napravil obrat nazaj, ampak slovenska trma tega ni pustila. Hotel sem na Vsak način videti ledenik, do katerega je bilo še precej hoje in vsak dan tudi ni prilika videti na lastne oči ledenike, o katerih smo se učili v šoli. Torej sva jo s tovarišem praskala kar naprej. Najini koraki so bili enakomerni in umerjeni, kot nihanje ure na steni. Ni bilo prijetno, zlasti še, ko je začela kmalu drveti po poti voda s hribov, da sva hodila že kar v strugi malega potoka.

Ampak kranjska kri ne fali in ledenik bom videl, pa če si izrabim noge prav do ramen in če me mrzel dež zmoči prav pod kožo. Prijatelj Jackson je bil utrjen v nogah, saj je prehodil vso dolgo pot od Mehike do sem in nosil na hrbtu vedno prtljage za kakih 80 funtov. Moje nožice so bile pa bolj scartane, saj po Clevelandu ne hodimo dosti, ko se peljemo z avtom tudi, če gremo po pakeljc cigaret v trgovino na vogalu. Jackson je imel z menoj potrpljenje in kadar sem malo zaostal, me je počakal, da sem ga došel. Ta čas si je preganjal z nabiranjem jagod, ki jih je bilo polno tukaj.

Okrog poldne sva prišla do Surprise jezera. Ne smete misliti, da je bil to tak surprise party za nas. Ker je še vedno padal mrzel dež, sva iskala prostor, kjer bi počivala na suhem. Našla sva neko votlino, v katero sva se stisnila in si zakurila mal ogenj, da sva se malo posušila. Segla sva tudi v nahrbtnik in pojedla vse, kar je bilo notri.

V tem je bil dež malo ponehal, zato sva se odpravila naprej. Toda nisva še hodila deset minut, ko je začelo zopet mrščati. Pot je postala tako blatna, da nisva mogla naprej. Poiskala sva si torej vsak svoj prostor pod košatimi smrekami in vedrila. Pa ni bilo dolgo, ko zaslišim od kraja, kjer je vedril Jackson, krik, ki je bil tak, kot bi Jacksona kak divji Indijanec za grlo držal in vihtel nad njim bojni tomahavk. V dolgih skokih je prihitel k meni in mi kazal 7 kovinastih škatelj, v katerih je morala biti kaka prezervirana jed. Najbrže so jih pustili kaki hribolazci. Napisi na škatljah so bili že vsi izprani. Treba je bilo škatlje odpreti in pogledati vsebino. Pozabila sva na dež in mraz, čeprav sva imela vse plave ustne od mraza. Jackson je našel še neko staro ponvo, katero sva dobro oribala in izprala, potem sva pa odprla škatlje in stresla vsebino v ponev. In kaj je bilo v škatljah? Naj vam povem. V eni je bil corned beef, v drugi paradižnikova juha, dalje dve kanti zelenjadne juhe, ena kanta grahove juhe in dve kanti goveje juhe.

Vse to sva stresla v kastrolo, zakurila ogenj in začela kuhati to zmes, ki je začela kmalu razširjati tak vonj tam okrog, da sva se s prijateljem prijela za roke in zaplesala okrog ognja pravi indijanski ples. Kmalu je bila meneštra gotova in v slast nama je šla, da se je kar kadilo.

Čez debelo uro se je nekoliko zvedrilo in udarila sva jo naprej. Pot je postala jako strma in dostikrat sva morala plezati po vseh štirih, da nisva zdrsela nazaj. Ob poti je večkrat zazijal strašno globok prepad in treba je bilo velike previdnosti, da se nisva peljala po bližnjici v globočino.

Bila sva že jako visoko in pot do ledenika nama je zapirala še samo skalnata gora. Zdaj je nastalo vprašanje, če bi šla okrog te gore, katere bregovi so bili polni drobnega kamenja ali šodra. Pot je bila jako nevarna, ker ni bilo trdnih tal za noge. Torej je bil predlog na mestu, da greva nazaj in pustiva ledenik, kjer je, ki nama ni nič žalega storil in ki tudi ni nikjer zapisano in ukazano, da ga morava baš videti in mu seči v roko. Sicer je pa začelo zopet deževati, kot bi naju hotel dež na vsak način poslati nazaj v kempo. No, pa sva ga ubogala in jo ubrala zapet nazaj po blatni in opolzki poti. Napol mrtva sva prišla v kempo, kjer sem se takoj zatekel v domačo lekarno in se močno drgnil z alkoholom, ki mi je kmalu ogrel premrzle ude.

Albert se je izkazal kot dobrega tovariša, kajti kuril je velik ogenj in tudi večerjo je imel že pripravljeno. Pokazal je, da je res pravi kuhar, kajti ozmerjal naju je, ker sva prišla tako pozno in večerja že toliko časa stoji. Prav kot naša mama, kadar ne pridemo o pravem času k večerji. Tolažila sva ga in ga hvalila, kako fino večerjo da je skuhal. Res je bil za časa najine odsotnosti sila priden, ker pomil je vso posodo, opral našo umazano obleko in povrhu še večerjo skuhal.

Po večerji smo se vsedli okrog ognja in veselo kramljali. Marsikaj zanimivega nama je povedal Jackson, ki je že toliko potoval po Ameriki. Trdil je, da je zapadna Amerika še prostor, kjer si človek lahko ustvari dobro in zdravo življenje. Tukaj so ljudje večinoma farmerji ali pa gozdarji. Jackson je trdil, da tukaj potrebujejo zlasti izkušenih mašinistov in to vse od Vancouverja pa do Mehike. Ob pacifični obali je zlasti velika industrija v ladjedelnicah. Včasih so izdelovali lesene ladje, za kar je šlo mnogo domačega lesa, danes jih pa delajo, se ve, vse iz jekla in železa.

Dolgo smo se pogovarjali in kar pozabil sem, da sem tako daleč od doma. Z napol zaprtimi očmi sem zrl v ogenj, ki je pošiljal v temno noč iskre, ki so plesale po zraku kot veše, ali kakor se že pravi temu.

Na vso moč smo vlekli iz naših pip in tobakov dim se je mešal z vonjem smole, ki je prihajal sem od ognja iz drv. Ko je ogenj pogorel do tal, je eden fantov vstal, razgrebel žerjavico ter jo polil z vodo. To je bilo znamenje, da je "oplozalo" k počitku.

Par dni pozneje smo lepega jutra zgodaj vstali, ker napočil je čas, da se poslovimo iz Teton parka in da gremo v Yellowstone park. Po dobrem zajtrku smo podrli šotor in naložili prtljago na trailer. Najin novi tovariš, Mr. Jackson se je tukaj poslovil od naju in z Albertom sva jo sama odrinila naprej.

Do Yellowstone parka je bilo samo kakih 90 milj, torej sva kmalu prišla v ta znameniti kraj. Plačati sva morala $3.00 vstopnine. Toliko se mora plačati od vsakega avtomobila, ne glede, koliko oseb je v avtu. Ko plačaš vstopnino, ti rangerji dajo več permitov in listkov ter te vprašajo, če imaš kako orožje pri sebi. Če ga imaš, ga moraš izročiti. Tudi midva sva morala izročiti mojo 22 kalibra karabinko. Ko sva jo potem dobila nazaj, sva opazila, da je bil petelin zapečaten. Ranger nama je prijazno ukazal, da mora ostati karabinka tako zapečatena, dokler sva v parku. To je menda radi tega, da se ne bi kdo v svoji navdušenosti spozabil in začel streljati številno divjačino tukaj.

V tem parku je toliko zanimivosti, da ni mogoče vseh popisati. Najčudnovitejši je gotovo "Old Faithful," ki meče dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom, vsakih 63 minut močan curek vode iz zemlje, in sicer vročo vodo. Včasih jo vrže tudi do 250 čevljev visoko. Tu je vse polno malih in velikih jezerc, z mrzlo, toplo in vročo vodo. V nekaterih jezercih voda vre kot v posodi na peči. Vse te vode imajo v sebi razne kemikalije. V nekem kraju sva videla več akrov čisto bele zemlje, kot bi bila s snegom posuta. To je bel kemični prah, ki je ostal, ko se je posušila voda. Videla sva tudi velike luknje, v katerih je vrelo blato. To so takozvani "mud geysers." Od teh se širi precej močan smrad, tako da si morajo obiskovalci držati robce pred nosom.

Kot sem prej omenil o belem prahu, ki pokriva cele akre zemlje, sva videla tudi prah v rdeči, plavi, zeleni in sploh razni barvi. Jako lepo za pogled. Vse to sestoji iz kemikalij, ki pridejo z vodnimi curki iz zemlje.

Tukaj sva se tudi prvič srečala z medvedom. Res, pravim in živim medvedom. Vsepovsod so nabiti napisi, ki opozarjajo turiste, da medvedje niso udomačeni, čeprav so vajeni na ljudi. Mnogo ljudi je namreč že dobilo resne poškodbe, ko so ponujali medvedom živila. Seve, medved v svoji požrešnosti ne vidi samo kruha ali sladkorčka v roki, ampak vidi celo roko in ker medved ni ravno izbirčen, pa pograbi za celo roko.

Ravno tisti dan se je zgodilo, da sta sedela dva moška v avtomobilu in jedla v božjem miru svoje sendviče. Naenkrat se prikaže pri oknu avtomobila ogromna medvedova glava, ki široko zija, hoteč reči, da se je povabil brez vstopnine na banket. Moška sta se tako ustrašila, da sta pozabila zapreti usta. Medved je pa brez vsakih posebnih ceremonij segel po sendviču in ga začel slastno jesti. To pa turistoma ni bilo po volji, pa se eden zave o pravem času, ko vidi, kam gredo po bližnjici njuni sendviči. Pa udari eden možakarjev medveda po nosu, da je takoj izgubil vse poželjenje po malci in jo je godrnjaje pobrisal v gozd. Seve, to je bil samo en slučaj, da se je vse tako lepo končalo. V drugem slučaju bi pa medved česnil napadalca po nosu, da bi videl vse zvezde in luno kar pri belem dnevu.

Gozdna straža opozarja turiste, naj puste medvede pri miru. Če pride medved le preblizu, naj se zavpije nad njim, malo zaropota s kako stvarjo, pa bo medved takoj odšel, čeprav ne s kakim posebnim poklonom. Najbolj pa pomaga, če je v družbi kaka ženska. V 99 izmed 100 slučajev se namreč ženska tako ustraši medveda, da pretresljivo zavpije in ta krik zadostuje potem za vse medvede v okrožju desetih milj. Torej so medvedje napram ženskam pravi gentlemani.

Prej, predno je bil v modi avtomobil, so hoteli v Yellowstone parku oglašali po listih ter vabili turiste, naj pridejo gledat medvede, ki da so jako krotki in pridejo prav do hotela, malodane v hotel sam. Pa so hotelirji zvečer deli v velike kante pred hotel vse kuhinjske odpadke in mevedje so prišli na to domačo zabavo. Res je bilo zabavno gledati, kako so kožuharji prevračali kante in iskali jedi. Medvedje so se tako privadili na te partyje, da so bili redno vsak večer nepovabljeni gostje pri hotelih, kar je bila velika zanimivost za turiste in, kakopak, lep zaslužek za hotelirje, še dandanes pridejo medvedje tepeškat pred hotel, kjer dobijo redno svoj delež.

Ogledala sva si tudi ribnik in sva videla tudi ribe vsake velikosti.

Okrog štirih popoldne sva se z Albertom poslovila od parka in naravnala vozilo proti Montani. Kmalu sva privozila do meje Montane. Tukaj sva videla velik napis, ki je opozarjal avtomobiliste, da se mora vsak avto ustaviti tisoč čevljev naprej. Pred prijazno hišico ob cesti, sva videla v vrsti stati tri avtomobile. Torej sem tudi jaz mojega zapeljal v vrsto. Kmalu so avtomobili pred nama odšli in k nama je pristopil uniformiran možak, prijaznega obraza. V roki je držal, zemljevide in razne magazine, v katerih se je bralo vse zanimivosti o državi Montani. Izročil je nama vse to in vprašal, če nama more postreči s kakim pojasnilom, kar se tiče cest, postav, mej in drugem. Povedala sva mu, da bi rada dobila najboljšo cesto do Chinook, Mont., in obenem bi rada izvedela za kraj turistovskih kemp. Vse nama je lepo razložil in odpeljala sva se naprej.

Med drugimi tiskovinami sva dobila od tistega uradnika listek, na katerem so bila vprašanja in prostor za odgovor. Vprašanja so bile nekako taka: Koliko časa ostanemo v državi, od kje smo, koliko denarja smo zapravili, koliko milj smo prevozili v državi, kakšen avto imamo, če smo zadovoljni s cestami in zadnje vprašanje je bilo, če imamo kako pritožbo glede cest, glede javnih naprav ali glede ljudi. To polo se je potem odposlalo na sedež države v Heleno, Mont.

V resnici sva bila s to državo jako zadovoljna. Ceste so dobro tlakane. In kjer cesta ni bila ravno tlakovana, sva pa videla delavce, ki so jih ravno tlakovali. Ljudje so prijazni in zlasti policisti po mestih so bili sila vljudni. Seve, vedeli so, da če bi se kak turist pritožil, bi takoj izgubil službo.

Pot je vodila od začetka med hribi in temnimi gozdovi, kmalu je pa prešla bolj v ravnino in rodovitno zemljo. Tukaj sva videla velike farme ali ranče, posejane večinoma s žitom. Toda letos je letina slabo kazala vsled velike suše, ki je vladala tukaj.

Že proti večeru se ustaviva ob cesti za najino prenočišče. Kamor je seglo oko, sama ravnina, nobenega drevja in nobene vode. Za večerjo sva si skuhala zelenjadno juho, makarone zabeljenie s kruhovimi drobtinami, opraženi na maslu, mleto meso s čebulo (tri čebule sva zmešala notri, da je bolj držalo), dalje, stročji fižol in kavo. Boy, oh boy, ali je bila to rihta, da se reče! Tako sva se napeštala, da sva se komaj premikala.

Krasno razpoloženje nama je pa kmalu pokvarila nevihta, že ves dan se je nekam kislo držalo in zdaj je pa začelo bliskati, grmelo je in strela je udarjala, da se je kar zemlja tresla. Nato se je vsul dež, kot bi se odprle vse zatvorice na nebu. Midva pa še šotora nisva imela postavljenega. Sicer je bila pa to še sreča, ker bi ga nama bila gotovo odnesla silna burja. Kaj torej? Nič, naložila sva posodo na trailer in se odpeljala dalje kar v dežju. Ford je godrnjal in priklopni voz je drsel sem in tje po mokri pot, kot bi vozila za seboj dolg rep. Toda nič zato, saj sva bila pod streho in če voziva počasi, se nama ne bo nič hudega zgodilo. Sicer pa ni nikjer rečeno, da mora biti vedno lepo vreme.

Vozila sva prav do Wolf Creeka, Mont. Ura je bila že polnoč, ko sva prifurala do te vasice. Tukaj ni bilo nobenega dežja. Ustaviva se pri neki gasolinski postaji, da napojiva najinega konjiča in vprašava, kje je kako državno zemljišče, kjer bi lahko postavila svoj šotor. Prijazni možak nama je povedal, da je kar na oni strani ceste tak prostor, kjer lahko ostaneva magari do sodnjega dne. Svet je bil prav ob reki, torej bova lahko kuhala in tudi umila se bova lahko, pa srajce oprala. Ni preteklo pol ure, pa sva se že vozila v sladkih sanjah po nebeškem svodu ...

★ ★ ★

Zdaj, ko z Albertom sladko spiva in vlečeva dreto, da se je kar šotor majal, je jako ugoden čas, da skočim malo nazaj in povem, zakaj sva jo nameravala udariti od tukaj na farmo dobro poznanega rojaka in dobrega prijatelja naš e družine, na obširno farmo slovenskega pionirja, Mr . Josip Moharja v Turner, Montana.

Pred več kot 40 leti se je spoznala moja družina v Clevelandu z Moharjevimi. Prav za prav se je spoznal ž njimi moj stari oče, Ivan Lah, ki je bil tedaj zastopnik za Novo Domovino, sedanjo Ameriško Domovino, v Clevelandu. Dobro ste poznali starejši naseljenci mojega starega očeta, saj je bil, kot ljudje pripovedujejo, povsod priljubljen.

Pa se je zahotelo mojemu staremu očetu po stari domovini. Toda prej je bilo treba oddati zastopstvo zanesljivemu človeku in ta je bil njegov dobri prijatelj, Mr. Josip Mohar. Ta je rad prevzel zastopstvo, ter je bil v svojem poslu točen in vesten, kot njegov prednik, moj stari oče. Ta je odšel po tem nazaj v rojstni kraj, toda doma je ostal samo dve leti. Zopet je prišel nazaj in pripeljal s seboj svojega najmlajšega sina Mihaela, ki je moj oče.

Prijateljstvo z Moharjevimi nas veže pa tudi po moji materi. Moharjevi so bili namreč dobri prijatelji s Skulovo družino, ki so takrat živeli na 63. cesti in moja mati prihaja iz te Skulove družine.

Vse to sem zvedel, ko so Moharjevi pred leti obiskali Cleveland in takrat sem se seznanil tudi jaz z Moharjevimi, zlasti ž njihovimi prijaznimi dekleti: Ano, Julijo in Josephino. Kajpak, mlad fant se najprej seznani z dekleti, starši pridejo pa potem do besede. Saj veste, kako je.

In ker sem ravno tukaj po ameriškem zapadu kolovratil in Fordu kolesa pridil, sem pa sklenil, da zletim gredoč tudi na Moharjevo farmo, da si ogledam od pobliže veliko ameriško farmo na zapadu, pa še slovensko po vrhu.

★ ★ ★

Bilo je na 15. avgusta, ko se z Albertom zbudiva okrog šestih zjutraj. Hitro se napraviva in potem z zaspanimi očmi pogledava iz šotora v ta lepi svet. Pa ni bil ta dan posebno lep, ker je med tem časom, ko sva midva v šotoru drva žagala, deževalo. Hitro si skomandirava zajtrk in ko sva se napeštala, je Albert lepo in udano pomil posodo, jaz sem pa spravljal najine stvari na trailer. Kmalu sva drdrala po cesti. Cesta je bila ravna in gladka, zato sem mojo lizo lahko napodil na 50 milj na uro.

Pot je vodila blizu velike Missouri rekel. Ob cesti so bili razni lepi napisi, kažipoti in drugo. Država Montana veliko potroši denarja za take stvari, samo da je bolj ugodno za turiste.

Opazila sva, da je bilo polje tukaj vse uničeno od suše. Samo prav blizu reke je bilo še dokaj lepo žito. Kot so listi poročali, je bila suša po vseh srednjezapadnih državah. Žalostno je bilo videti polja, ki so izgledala kot požgana. Mnogo farmerjev je pustilo vse skupaj in odšlo v druge kraje, da si ustvarijo novo življenje. Večkrat sva srečala take farmerske trailerje, ki so prej prevažali poljske pridelke, živino in drugo, zdaj so pa vozili farmerjevo družino in njegovo premično imovino. Največ jih je šlo v državo Oregon in Washington.

V teh krajih sva z Albertom tudi prvikrat videla kače na prostem. Pripeljala sva do nekega kraja, ki je splošno znan, da je tukaj mnogo kač. In res sva jih videla na vsako miljo kakih 50 na cesti. Toda, le nič se ne bojte, vse te kače so bile — morto. Samo ena je še gibala in s to sva imela domačo zabavo kakih pet minut, ko sva streljala vanjo z mojo puško. Potem pa nisva videla nobene kače več. Sicer sva se bila pa z Albertom že prej pripravila za boj s kačami, ker sva mislila, da bodo hodile ponoči v najin šotor koledvat in tepeškat . Imela sva v najini domači lekarni razna sredstva proti kačjemu piku oziroma strupu. No, pa nisva tega rabila.

Končno sva privandrala v Chinook, Mont. Najprej sva vprašala za pošto, kjer sva pričakovala pisma od doma na "general delivery." Tako sva namreč doma naročila, da pošljejo novice za nama v ta kraj. Morete si misliti, kako sva bila vesela, ko nama je poštar izročil pisma. Planila sva ven, se komodno vsedla na pločnik ob cesti in začela odpirati pisma. Ljudje so se zbirali okrog naju v gručah in radovedno opazovali tuja fantiča, ki sta vzela v najem javno cesto za svojo privatno čitalnico. Pa kakšna sta bila ta dva spoštovana čitatelja. Umazana, neobrita, nepočesana in prašna. Sicer sva se vsako jutro umila, vsa konec nosu sva omočila, pa se po poti nabere prahu in blata, da je čudno.

Ko sva bila z najino čitalnico gotova, sva šla nazaj na pošto in sva tam vprašala za naslov Mr. in Mrs. Graham. Mrs. Graham je namreč hčerka družine Mohar. Koncem mesta sva prišla do lepe hišice, ki je bila pravkar dodelana. Na hiši se je videlo, da so gospodarji v dobrih razmerah. Kmalu sva se pozdravila z Mrs. Graham, to je Julijo Moharjevo in pa Moharjevo Ano, ki je bila tukaj na počitnicah. Ana je bila pravkar srečno prestala operacijo in ji je šlo zdaj že na bolje. Veselo smo kramljali, vmes sva pa pridno segala po finem prigrizku, ki sta ga nama nudili prijazno Slovenki. Toda nisva se smela dolgo zamuditi v tej prijetni družbi, ker sva hotela priti še pred nočjo na Moharjeva farmo. Torej sva se poslovila z obljubo, da se še vidimo.

Skoro eno uro naju je vzelo, da sva prišla do Harlema, kjer sva zavila proti severu. Tukaj je bila pa že bolj slaba pot. Sicer sva bila vajena slabe poti, toda ko človek za vozi z lepe gladke ceste na razrvano in polno lukenj, se pa že precej čuti, zlasti ko ti avto rahlja kosti. Toda ta slaba pot je bila samo kakih dvajset milj, potem sva prišla pa v ravnino in tukaj je bilo pa že bolje.

Tukaj sva prvič videla prerijskega goferja (gopher), za katerega ne vem slovenskega izraza in ki se ga dobi samo po prerijah. Bi rekel, da je to nekak krt in je nekako take postave kot veverica, samo da ima podganji rep. Ni bilo drugače, da sva ustavila, vzela v roke mojo malo karabinko in sva se spravila na lov. Seve, vse bolj za zabavo, ker sva pri vsej municiji, ki sva jo porabila, pogodila samo par teh živali, ki delajo farmerjem škodo, ker prerijejo vso zemljo.

Ko tako streljava, pa zagledam avtomobil, ki je prihajal po poti. Opozorim tovariša nanj in mu rečem, da ne smeva več streljati, ker je mogoče to lastnik farme. Mogoče je tudi tukaj taka navada kot pri nas v Ohio, da se mora vprašati farmerja za dovoljenje, predno se sme loviti na njegovi farmi.

Torej stojiva z Albertom lepo pri avtu in se delava, kot bi nekaj popravljala na prikolici. Ko je šinil avto mimo naju, sva pomahala z rokami v pozdrav, kot se spodobi med avtomobilisti. Odzdravili so nama in vozili naprej, midva pa tudi. Ko sva prišla vrh malega klančka, sva se ozrla nazaj in sva videla tisti avto, da se je ustavil in potniki so gledali za nama, pa se živahno pogovarjali. Morda so govorili o naju in naju opravljali. Kaj se ve.

Prišla sva do lepše poti in sem malo bolj pognal. Pa zaslišim, da nekaj ropoče pri trailerju, zato ustavim in grem pogledat. Komaj pa stopim z avta, že vidim, kako dirja proti nama oni avto, ki naju je prejle srečal. Kar ustrašil sem se in rekel Albertu, da stvar ne izgleda posebno dobro za naju in da sva se morala v čem pregrešiti. Morda naju bodo zašili, ker sva streljala na goferje, ali pa je izdana tiralica za nama za kako drugo stvar. No, kar bo, pa bo.

V avtomobilu je bil moški, ki je šofiral, dve ženski in deklica. Ko pridejo bližje, se mi je moški neznansko znan zdel. Ustavijo se pri nama in moški vpraša:

"Ali nista iz Ohio?"

Albert je naglo rekel šur, jaz pa sem pokazal na licenco na avtomobilu, kar je najboljši dokaz, odkod da sva.

"Pa iz katerega mesta v Ohio sta?" je spraševal nadalje.

"Kar naravnosti iz Clevelanda sva jo primahala," se odrežem.

"Iz Clevelanda?" se začudi, "torej gresta v Turner?"

"Aha, v Turner, in sicer do Moharjeve farme, ki je blizu tega mesta."

"No, potem sta pa vidva!" je vzkliknil.

"Seveda sva midva, najinih staršev ubogljiva sinova ... pa kaj nisi ti Bill Moharjev?" se mi je naenkrat posvetilo v glavi.

"Ne, nisem Bill, ampak Frank sem in moja farma je naprej od očetove. Toda naši so pravili, da prideta sem. Prisrčno pozdravljena v Montani na slovenskih farmah!"

In kdo je bil še v njih avtomobilu? Mrs. Frank Mohar, hčerka Helen ter mati Mrs. Mohar, ki je doma iz Californije, Mrs. Mihelich, ki je bila ravno zdaj tukaj na počitnicah.

Ko smo se malo nagovorili, smo šli naprej. Prijazni Frank Moharjev nama je povedal, da bo pokazal pot do Moharjeve farme, naj torej kar za njim voziva. Najprej smo se ustavili na Frankovi farmi. Iz hiše so prileteli otroci, zdravih in zagorelih lic in močni kot Indijanci. To je bil naraščaj Frank Moharjeve družine.

Potem nam je Frank opisal pot do očetove farme ter rekel, da se vidimo tam zvečer. Pognala sva torej Forda ter se odpeljala proti cilju. Tukaj je sama ravnina in brez vsakega drevja. Podnevi se lahko vidi mesto Hogeland, ki je 26 milj oddaljeno, torej se vidi, kako raven svet je tukaj. Vedno bližje sva prihajala najinemu cilju. Srce nama je zaigralo, ko sva zagledala od daleč veliko belo hišo in druga gospodarska poslopja. Kake četrt milje pred hišo sva prišla do ograje, kjer sva morala odpreti vrata. Seve, za seboj sva jih zopet zaprla, kot je prva in nepisana postava na farmah.

S farme so naju že opazili, ker vsi so stali pred hišo, da nama napravijo dostojen sprejem. Kot predstraža je priskakal s pozdravom Buster, hišni varuh, ki naju je oblajal in tako izrazil svoj običajni pozdrav. Pri hiši so pa stali oče Mohar, mati, sin Bill, hčerka Josephine in Freddie, sin Franka Moharja. Dobra Moharjeva mama pa naju ni pustila dolgo pred hišo, ampak naju je kar v hišo spodila, ker je vedela, da sva lačna. Mr. Mohar je prinesel vina in kmalu se je razvil živahen razgovor, povpraševanje po Clevelandu o znancih in prijateljih in drugo Mrs. Mohar me je vprašala, zakaj ni prišla z nama tudi Franca. Ker nisem vedel, katero misli, je rekla, da misli Skulovo Franco, mojo staro mamo. Pa res, zakaj ni šla? Menda je bilo predaleč in pa vožnja z nama ne bi bila ravno first class.

Tako sva se z Albertom tisti večer prvikrat po treh tednih vsedla za mizo k fini večerji. Sva se bila že kar skoro nekam odvadila. Ampak človek se kmalu zopet privadi, ko vidi toliko prelepih dobrot na mizi. Lačna sva bila in potrebna prave hrane. Saj veste, kako znajo fantje kuhati in pa še pri ognju ob šotoru. Kar nič naju ni bilo sram in pomagala sva si, da bi se bili skoro najini žlici vneli od naglice. Po fini večerji nama je Mr. Mohar vse razkazal. Celo v klet naju je peljal, kjer sva potrkala na junaška prsa sodov, kjer je spravljeno fino črešnjevo vino, ki je močno, da te že po par kozarcih zlasa, da se moraš učiti hoje, kot bi bil zopet deset mesecev star. Precej pozno sva šla spat. V mehki postelji sem se počutil kar nekam tujega, ker sem se bil že privadil trdega ležišča v šotoru.

Drugi dan je bila nedelja. Nisem se zbudil, dokler niso Moharjev oče poklicali sina Billa. Njihov močni glas je spravil vse fante iz postelje.

Bili, Albert in jaz smo namreč spali v eni sobi, torej je glas, ki je veljal Billu, dosegel tudi naju, ko je prišlo iz spodnjih prostorov povelje:

"Bili! Biiiill! Alo, krave pomolzt!"

Precej enega ropotanja je bilo v naši sobi, ko smo iskali hlače, škornje in drugo ropotijo. Iz kuhinje je tako lepo dišalo, da bi nas bilo skoro zašvenkalo tje, da nismo imeli močne volje in pa ker se nisva hotela pokazati, da sva prišla v Montano samo na košto. Torej korakava z veliko vnemo za Billom, da mu pomagava pri njegovem opravilu s kravami. Sicer še nisem imel nikakega pojma, kako se bom spravil k molžnji, ampak dobro voljo sem pa vseeno pokazal in veliko nagnjenje do dela.

Tukaj na zapadu imajo krave vse drugačno izobrazbo kot v Ohio. Pri nas, kolikor sem videl na raznih farmah, pridejo krave zjutraj same k hiši, kadar je čas molžnje. To je jako lepo od njih. Na zapadu je pa to drugače. Najprej mora farmer vjeti konja, ga osedlati, potem pa bistahor po krave. To je treba napraviti vsako jutro in vsak večer. V starem kraju je pa menda to drugače, kot mi je pripovedoval moj oče. Tam imajo krave čez noč v hlevu, torej ni zjutraj nobenih sitnosti z molžnjo. To je menda še bolj pripravno kot tukaj v Ameriki, ko so krave vso noč zunaj.

Strašno se nama je dopadlo, ko je Bill osedlal vranca in ga pognal v diru za kravami, katere je potem nagnal proti hiši. Tako je Bili vsako jutro in vsak večer igral vlogo slavnega cowboya. In ker se je nama z Albertom to tako dopadlo, nama je dal Bili vsakemu velik cowboyski klobuk, da sva tudi midva zgledala kot prava kravja pastirja.

Ko se krave pomolze, se nese mleko v klet, kjer se na posebnem stroju sterilizira, to je, da se deli mleko od smetane. Smetana je za domačo uporabo v hiši, mleko gre pa za prašiče, teleta in pa hišnega varha, Busterja.

Po tem važnem opravilu smo šli pa k zajtrku. Mrs. Mohar nam je napravila velike pancake, take kot en krožnik. Z Albertom, ki sva bila skromna, sva si jih naložila po osem. Seve, vsakega je bilo treba namazati s sirovim maslom in ves kup smo polili s sirupom. Boy, oh boy, to vam je bila rihta! Niti odstopli angleški kralj nima boljšega zajtrka. Vrhu vsega tega je pa prišla še pečena slanina in pa kave, kolikor je kdo hotel oziroma mogel. Ni čudno, da so ljudje na farmah tako veliki in močni, ko imajo pa tako košto.

Potem smo se pa odpravili k maši. Z avtom smo se peljali kakih 12 milj daleč v cerkev. Ljudje so se zbrali v gručah okrog cerkve in se pogovarjali o tem in onem, največ o farmerskih problemih. Ko je bilo čas za v cerkev, je prišel ministrant k vratom in pozvonil z malim zvončkom in vsi smo šli v cerkev. Ta cerkvica je zelo majhna, v klopeh je prostora za kakih petdeset oseb. Cerkvena opravila opravljajo misijonarji, ki imajo v oskrbi več cerkva tam okrog. Skromno je vse to, toda prijazno in prisrčno.

Po maši smo šli zopet domov in se preoblekli v naše delovne obleke. Čez dan sva z Albertom največ imela opravka s konjem, katerega sva jahala po preriji. Zvečer smo pomolzli krave, potem smo se pa zbrali v sobi k domačim razgovorom, dokler ni bil čas za spanje.

Morda bi kdo mislil, da živijo ljudje na farmah dolgočasno življenje, zaklenjeni sami zase, daleč proč od mest. Pa temu ni tako. Ljudje na farmah se prav tako, če ne še bolj, zanimajo za politiko in za vsa javna vprašanja. Največ novic tukaj prinese radio. Mr. Mohar se je točno vsako jutro ob šestih, opoldne in zvečer ob šestih vsedel k radiju in tam je zvedel vse svetovne novice, ki so bile oznanjene potom radija.

Zelo sem bil presenečen, ko je začel Mr. Mohar govoriti o clevelandski politiki. Kar odkrito povem, da je vedel o našem Clevelandu, zlasti kar se tiče politike, več ko jaz. On namreč redno dobiva Ameriško Domovino, katero prebere od prve do zadnje črke, torej se počuti kot bi bil tesno spojen s Clevelandom.

Mr. Mohar je zdaj star okrog 70 let, pa je še gibčen, da se mu leta prav nič ne poznajo. Redno opravlja vse delo na farmah in kadar zajezdi konja, zgleda kot mlad kavalerist, ali kakor se že pravi takim, ki so na konju doma. Kar lepo je videti, kadar Mr. Mohar zajezdi svojega iskrega Jerryta in gre na inšpekcijo po svoji obsežni farmi. Kakopak, njegov zvesti Buster pa drobi za njim.

Mr. Mohar je še vedno šegav in ima kako prav muhasto pripravljeno. Tako me je tudi naučil, kako se vozi s Fordom v hribe. Ko pripeljem pod hrib, me je učil Mr. Mohar odprezi trailer in pelji samo Ford na hrib. Potem pojdi nazaj, pripreži trailer in pelji vse skupaj gori. Tako boš lažje zmagal, je rekel.

V ponedeljek smo šli pa kosit mrvo. Letos je bila vsled suše majhna trava, komaj nekaj palcev visoka. Z Albertom sva si slekla srajce, da naju bo ožgalo sonce. V roke sva dobila velike vile in sva ves dan nakladala mrvo. Nič ni treba poudarjati, da sva tisti večer spala ko ubita. Saj naju nihče ni silil delati, ampak sva hotela poskusiti tudi farmersko življenje, vse od mize pa do nakladanja mrve.

Tako je šlo prelepo življenje na Moharjevi farmi. Čez dan je bilo vedno kako delo, zvečer smo šli pa strelja t zajce, prav na tak način, kot je pisal Mr. Debevec v svoji koloni. — Vsak je dobil v roke karabinko 22 kalibra. Vsedli smo se v avto in se odpeljali po preriji. Tukaj so veliki zajci, jack rabbits imenovani. Ta pošast vam skoči do 15 čevljev daleč. Ohijski so pa bolj pri tleh in se jih lažje dobi.

Torej kadar smo splašili zajce, smo hitro ustavili avto in skočili ven. Potem je eden močno zažvižgal in zajci, ki so tukaj tako neznansko firbčni, so se takoj ustavili in poslušali, kaj ta žvižg pomeni. No, kmalu so zvedeli, kaj pomeni, ko jih je spodbila svinčenka iz karabinke. (Če je lovec namreč zadel).

Moharjev Bill nam je pa povedal še o drugem načinu lova na zajce. Napravil si je namreč papirnatega zmaja in ga spustil v zrak kakih 50 čevljev visoko. Ta zmaj je na vrvici, katero si je Bill privezal za pas. Potem je pa šel po preriji. Ko so zajci zagledali papirnatega zmaja, so mislili, da preži nanje kaka sova ali podobna roparska ptica, pa so jo ubrali v dir v boljše skrivališče. No, in potem si je Bill pomagal do njih.

Nekega večera sem bil v kuhinji, kjer sem delal družbo hišni gospodinji. Bog ne daj, da bi me kdo dolžil, da sem šel oprezovat, kaj bo za večerjo. Res, šel sem samo vasovat k Mrs. Mohar. Res se mi je čudno zdelo, da je bilo vse "tiho" na štedilniku in sem že dvomil o kaki večerji, ko sem kar naenkrat zadišal iz peči prelepi duh po guljažu. Pa nisem nič vedel, da bi bila Mrs. Mohar kaj pripravljala prej. Pa sem hotel priti uganki do dna in sem zvedel, da je bil guljaž že davno prej skuhan in da so ga zdaj samo še pogreli. Mrs. Mohar mi je vse to natančno razložila.

Farmerji na jesen zakoljejo prašiče, ubijejo kako kravo ali teleta in nekaj kokoši. Tudi pri Moharjevih to napravijo vsako jesen. Vse to meso potem prezervirajo v posodah, in sicer po raznih receptih. Tako napravijo guljaž, ajmoht, roast beef in drugo. Enako tudi kokoši. Lahko si mislimo, koliko posode je treba, da se spravi vse to meso v posodo. To da dosti dela, ampak je pa potem manj dela, ko se kar strese iz posode, malo pogreje, pa je večerja ali kosilo gotovo.

Z Albertom sva se vsako jutro kosala, kdo bo prvi na konju in šel po krave. Jahala sva Jerryta, Moharjevega konja, ki je že 14 let star, pa še vedno dobro stopi. Imajo ga samo za ježo. Prve tri dni sem bil strašno rad v sedlu, potem pa sem malo odnehal, ker me je sedlo obdrgnilo na tistem mestu, ki ga navadno rabimo za sedenje. Potem sem šele razumel, zakaj imajo vsi cowboyi krive noge. Z Albertom sva nekaj dni tudi krivo hodila.

Nekoč sem poskusil jahati brez sedla. Dokler je šel Jerry v galopu, je bilo okej. Ko se je pa naenkrat ustavil in spremenil korake v lahen dir, je bilo moje sedalo in Jerrvjev hrbet v velikem nasprotstvu. Nekaj časa me je premetavalo, nato pa sem bil prisiljen vzeti slovo s konjskega hrbta in sem se lepo vsedel v travo. Priletel sem na hrbet in sem za nekaj časa pozabil dihati. Prikazale so se mi prelepe zvezdice na nebu in celo luno sem videl, čeprav je bil velik dan.

Nekaj podobnega je doživel tudi Albert, kar je bilo zelo lepo od njega, ker sva skušala v vsem drug drugega posnemati. Ko je neki dan prijezdil Mr. Mohar domov, je pustil Jerryta kar osedlanega pri hlevu. Samo pas pri sedlu je malo popustil. Tega pa Albert ni vedel in ko je videl prazno sedlo na Jerrytu, si je hitro pomagal gori ter šel po krave. Vse je šlo dobro, dokler ni prišel s kravami domov. Tukaj je pa ona sivka hotela ubrati svojo pot, konj je naglo krenil za njo, pa se je sedlo z Albertom lepo zasukalo in moj cenjeni prijatelj je lepo poljubil mater zemljo, sedlo je pa obviselo Jerrytu med nogami, kar se mi je zelo čudno zdelo. Prihitel je Mr. Mohar, ki je pomagal Albertu na noge. Nič se mu ni hudega zgodilo, samo spraševal je, kje da tako lepo zvonijo zvonovi in piskaj o parne piščali.

Oba z Albertom sva bila deležna velikega aplavza.

Večkrat smo se peljali tudi v mesto Turner, ki je oddaljeno kakih deset milj od farme. To je pravo farmersko zapadno mesto, kot sem si ga predstavljal in o kakršnem sem dobil prve pojme v kinu. Mesto šteje kakih 400 duš in je postavljeno ob široki cesti, od katere se jih cepi še par. Trgovski lokali so nizki in dolgi, vsi zgrajeni iz lesa. Na pročelju pa ima vsak lokal velik napis, na katerem se oznanja ljudem predmete, ki se jih tu prodaja. Razume se, da smo se vselej ustavili najprej v salunu za par čaš pive. Prostor je širok samo kakih 20 čevljev in 60 dolg. Na eni strani je dolga bara, na drugi pa mize, kjer igrajo na karte. Na tleh pri bari je držalo iz medi, na katerem si trudni pivci odpočijejo noge, zdaj eno, zdaj drugo. Tega v Clevelandu ni več videti po prohibiciji.

V salunu je bilo toliko dima, da skoraj nisi videl soseda pri bari.

Tukaj skoro ne poznajo papirnatega denarja, ampak samo srebrnega. Kvečjem bankovec za dvajset dolarjev še vidiš, drugo je pa samo srebro. Z Albertom, ko sva menjala čeke, sva imela toliko srebrnih dolarjev, da bi nama bili skoro žepe pri hlačah potrgali.

Ljudje so mirni in dobri, dokler gre vse gladko. Če pa gre komu kaj narobe, je kmalu vse na cesti: stoli, mize in druga premičnina.

V soboto smo šli pa še v mesto Hogeland, 26 milj daleč. Ker sva bila z Albertom namenjena, da greva drugo jutro proti državi Washington, smo hoteli odhodnico malo bolj slovesno praznovati. Z nama sta bila Bill in njegova sestra Josie. Kot razigrani mladi ljudje, smo obiskali tudi plesno dvorano. Pa kakor sem domač v plesnih dvoranah, tako sem se počutil čisto tujega. Videl sem, da tukaj plešejo vse drugače kot v Clevelandu. Ker se pa ni izplačalo, da bi jih začel učiti clevelandske mode, smo šli raje zraven v gostilno, kjer je igralo poskočne polke šumeče pivo.

Drugi dan sva z Albertom spala precej dolgo, torej nisva šla na pot, kot sva bila namenjena. Mr. Mohar nam je tudi povedal, da bomo dobili peščeni vihar. Res se je bilo precej stemnilo in veter je postal precej bolj mrzel. Vedno močnejši je postajal in nagloma se je prikazal težak oblak prahu. Sapa se je uprla v avtomobil nekega farmerja, ki je prišel k Moharjevim na obisk, in odnesla avtomobilu streho. Tudi avtomobil bi mu bilo odneslo, da niso tekli fantje ven ter porinili avtomobil za hišo, kjer je bilo manj vetrovno. Vihar se je razljutil v vsej svoji gloriji. Na Moharjevi farmi sicer ni napravil druge škode, kot da je podrl ograjo pri gredi, drugod je podrl pa kar cela poslopja. Sčasoma se je pa vihar polegel, samo nebo je ostalo prepreženo s črnimi oblaki.

Zvečer so prišli sosedje na obisk in prav lepa družba nas je bila skupaj, ta najin zadnji večer na Moharjevi farmi. Zjutraj zarana pa odrineva dalje, tak je bil najin sklep.

Zjutraj smo fantje zgodaj vstali. Z Albertom sva šla še zadnjikrat pomagat pomolzt krave. Potem sva šla pa k vodnjaku, se slekla do pasu in se v ledenomrzli vodi temeljito omila.

V hiši naju je že čakal okusen zajtrk. Mrs. Mohar nama je naložila fino popotnico, in sicer doma prekajeno šunko, steklenico prezerviranih kumarc in kruha. "Da ne bosta revčka lačna po poti," je rekla. Potem nama je izročila še štiri velike steklenice prezerviranih kumarc in rekla: "Ena steklenica je za Mrs. Jernej Knaus, ena za mojega sina Josipa, ki ima plumbersko podjetje na St. Clairju, ena je za tvojo mamo, ena pa za tvojo staro mamo, Mrs. Skulj. Pa ne smeš pozabiti Franci povedati, naj še par let živi, da se bova še enkrat videli na tem svetu."

Vse te stvari sva lepo spravila na trailer, pogledala še, če je vse v redu in potem je bilo pa treba vzeti slovo od prijazne Moharjeve družine. Pa slovo ni bilo tako lahko. V teku osmih dni bivanja na farmah, sva se bila tako privadila, kot bi bila doma. Saj so pap tudi za naju skrbeli kot za svoja sina. Naročali so nama, naj gotovo obiščeva njih sina Viktorja, ki ima sadjerejno farmo v Wenatchee, Washington. Da bova, sva obljubila.

Segli smo si še enkrat v roke, se iskreno pozdravili in odpeljala sva se. Večkrat sva se ozrla nazaj in videla Moharjeve, ki so stali pri hiši in nama mahali v pozdrav. Tudi midva sva jim mahala z rokami, dokler je bilo še hišo videti. Z Albertom sva kar molčala in vsak zase premišljevala, kako bridko je slovo od dragih prijateljev. Toda slučaj je nanesel, da sva na svojem povratku, po približno dveh tednih, še enkrat obiskala to spoštovano in prijazno družino.

Oglasila sva se tudi na Frank Moharjevi farmi, kjer sva se tudi poslovila in opoldne sva bila v Chinook, kjer sva se za par minut ustavila pri Mrs. Graham, ki je Moharjeva hčerka, kot sem že prej omenil.

Tisti dan sva nameravala priti še do Glacier National parka. Cesta je bila lepa, toda pihala je tako močna sapa, da nisem mogel nagnati Forda več kot 30 milj na uro. Ob sedmih zvečer sva pa vendar srečno prišla do parka in na prostor, kjer je pripravljeno za turistovske šotore. Postavila sva si šotor in zakurila ogenj. Potem sva pa večerjala. Na vrsto je prišel Moharjev pridelek, šunka in kumarice, za priboljšek pa še kekse, ki jih je tako dobro spekla Moharjeva Josephina. Ker so bili tako dobri, sva si jih odločila samo po dva vsak dan, da bi jih imela za ves teden. Kadar so se nama posebno cedile sline, sva si vzela po tri.

Tisti večer je bilo zelo hladno. Saj je gori s snežnikov pihala prava ledena burja, da sva se stiskala tesno k ognju. Kar bala sva se iti v šotor k počitku. Da bo nama bolj gorko, sva šla spat kar oblečena in prižgal sem tudi vse štiri petrolejne svetilke, ki so sicer visele ob trailerju. Pa so te svetiljke še precej razgrele šotor, le da je mao smrdelo po petroleju. Dobro sva spala in nisva nič slišala, da imava zunaj jako visok in dostojanstven obisk medvedov. Prav zares.

Zjutraj je Albert prvi vstal in se zelo začudil, ko je videl zunaj, da so najine stvari vse razmetane. V tem je pa že prišel turist, ki je taboril nedaleč od naju in vprašal Alberta:

"Kaj nista nič slišala medvedov, ki so vama ponoči napravili obisk?"

"Medvedje?" se je začudil Albert, "ne, midva nisva nič slišala."

"No, potem sta pa dobro spala. Da, medvedka z dvema mladeničema je razmetavala po vajinih piskrih ter iskala povečerka za svojo lačno deco. V našem šotoru smo se bili pa zbudili vsled ropota in žena mi je rekla, naj grem pogledat, kaj ta ropot pomeni. Radi večje previdnosti, nisem hotel motiti visokega obiska, pa sem se umaknil nazaj v šotor."

Albert je kar zijal, ko mu je sosed vse to pripovedoval. Ko je prišel do sape, je omenil, da je bila sreča, ker je tako dobro spal. Kajti če bi bil ugledal to kosmato družbo v posetih pred šotorom, bi se bilo lahko zgodilo, da bi zdaj že kje blizu Clevelanda. In prav tedaj, ko je to pripovedoval tujcu-turistu, je zagledal medvedko in njena mladiča, ki je ponovno prihajala v vezite, naravnost proti njima. Ko so prišli gostje do naše kempe, so vse đe enkrat prevohali in odšli naprej v gozd. Albert in tujec sta stala ko prikovana na mestu in medvedka ju je gotovo smatrala za kak napol strohnel smrekov štor, ker ju niti povohala ni.

In ves ta čas sem jaz sladko spal v šotoru in nisem prav nič vedel, da imamo zunaj surprise party. Ko mi je pozneje Albert vse to pripovedoval, sem ga nagajivo vprašalm zakaj da ni bežal. Rekel mi je, da ni niti mislil na beg in da je stal kot ukopan na mestu. Pozneje pa je vso stvar drugače obrnil, ko ni bilo več medvedje nevarnosti, da se medvedov ni nič bal in da je mislil medvedko celo pogladiti po kožuhu, pa ni počakala. Kakopak!

Potem sva vzela inventar najinega premoženja in končno ugotovila, da je iz trailerja izginila samo slanina. Kdo bi pa zameril medvedki, če si je izposodila lepo dišečo slanino, o kateri je mislila, da je bila položena in pripravljena v trailerju samo zanjo. No, imela sva fin zajtrk tudi brez slanine.

Potem sva se pa napravila po razgledu po Glacier parku. Prekrasna je tukaj narava, čisto divja in primitivna. Gora in dolina, gozd in pečina, vse ti je pred očmi. Največ je šla pot navkreber in dosegla sva višino 14,000 čevljev, kar je precej visoko, bi rekel. Vzela sva tukaj tudi mnogo slik, ki so vse lepo izpadle.

Zvečer sva prišla do kraja Cyr, Mont. Ustavila sva na prostoru za šotore. Napravila sva si večerjo in podala k počitku. Bilo je še bolj mrzlo kot prejšnji večer. Bolj slabo sva spala, ker naju je večkrat zbudil iz spanja vlak, ki je vozil tam blizu. Ko je izšla luna, so pa začeli s svojim koncertom prerijski psi, kajuti, ki so zavijali na vse pretege. Nisem mogel razumeti, kaj jim je bila na poti, da so se zaganjali vanjo in se pritoževali čez njen sij. Ampak taka je njih navada. Zavijajo pa tako nevšečno, da je človeka kar groza. Razume se, da človek, ki ni tega vajen, ne more spati ob taki glasbi.

Drugo jutro, na 26. avgusta, je Albert vstal že ob treh. V Clevelandu je vstajal Albert redno ob šestih vsako jutro, da je prišel na delo o pravem času. Bolj ko greste proti zapadu, bolj je ura naprej. Ko je, na primer, v Clevelandu šesta ura zjutraj, je v državi Illinois pet, v Montani je štiri, v Californiji ali Washington pa tri. In tako je Albert še vedno vstajal zjutraj ob času, kot je bil navajen v Clevelandu, ne glede, koliko ura je bila in kadar je bila v Clevelandu šesta ura zjutraj, je Albert vstal, pa naj se je nahajal kjerkoli. Predno sem jaz vstal, je imel Albert že napravljen zajtrk in drugo v redu. Torej je meni ta Albertova navada ali razvada glede zgodnjega vstajanja zelo prav hodila.

Po zajtrku sva se odpeljala v krasno jutro. Dospela sva do obale krasnega jezera, Coer d'Alene, Idaho in do mesta z istim imenom. Jezero obdajajo visoke gore in obširni smrekovi gozdovi.

Drugo veliko mesto, do katerega sva prispela, je bilo Spokane, Wash. V neki trgovini sva si nakupila težke volnene nogavice in blankete, da naju ne bo več zeblo v šotoru ponoči. V neki prodajalni s sadjem sva se založila z breskvami. Za 20 centov sva si jih nakupila za ves dan. Sadja sva do zdaj zelo pogrešala. Sadje je pa tukaj zelo poceni, ker je država Washington poznana kot veliko pridelovalnicaa sadja in zelenjave. Ker je toliko tega blaga tukaj, je vse zelo poceni. Zavoj breskev, težak kakih 90 funtov, stane 30 do 40 centov. Pa takih velikih breskev ne dobite v Clevelandu.

Ko sva zapustila Spokane, sva prišla do kraja, kjer je pred tisoči leti tekla Columbia reka. Nekdanja struga je samo skalovje. Reka je zavzela drugo strugo in tukaj zidajo zdaj tisti Grand Coulee nasip. Videl sem velikanske pečine, preko katerih je svojčas padala voda reke Columbia. Če bi danes tam tekla voda, bi bil vodopad veličastnejši kot oni v Niagara. Danes je pa samo velikanska pečina.

Od tu se cesta vije navzgor in potem se obrne zopet nizdol v Pine Canyon. Cesta se vije v strmih in ostrih ovinkih v nižino. Avto je bilo treba deti v prvi gear. Cesta pade v 4 in pol miljah za 2,600 čevljev, torej sva v 20 minutah "padla" za 2,600 čevljev. Vsled nagle spremembe zraka, naju je oba začela boleti glava in po ušesih nama je šumelo. No, pa nama je kmalu odleglo. Prišla sva v nižino na lepo cesto ob Columbia reki. Vse okrog sva videla same sadonosnike in lepo obdelane farme. Ker so se stegovale veje, ki so komaj nosile sladko sadje, prav do ceste, se nisva mogla vzdržati, da si ne bi privoščila nekoliko okusnega sadja, ki se nama je tako rekoč samo ponujalo. Rad bi poznal mladega fanta, ki bi na mojem mestu ne storil istega.

Ob štirih popoldne sva dospela v Wenatchee. Precej ve1liko mesto z lesno industrijo. Od tukaj se razpošilja tudi vse sadje iz te države v Anglijo, Francijo, na Kitajsko in Japonsko. Potem sva se peljala do mesta Monitor, kjer sva hotela poiskati Mr. Viktorja Moharja, kot nama je bilo naročeno pri Moharjevih na farmi. Rekli so nama, naj vprašava za "kranjski hrib" in da zna tudi poštar par besed slovenskih. Da je na tem hribu precej Slovencev in Hrvatov in ti nama bodo že pokazali, kje Viktor stanuje. Pošta je bila že zaprta, zato sva ustavila kar nekega moškega na cesti in ga vprašala, če ve za "kranjski hrib."

Mož je bil pa menda gluh, ker je rekel: "You want a place to sleep?"

Razume se, da je to prišlo tako nepričakovano, da sva z Albertom prasnila v prešeren smeh. Torej sva ga vprašala za poštarjev naslov. Kmalu sva ga našla in dal nama je direkcijo na slavni "kranjski hrib," ki sva ga kmalu našla, in tudi Viktorja Moharja.

Viktor je še samec in živi v lepi hišici. Viktor se je najbolj potegnil od vseh Moharjevih, saj meri šest čevljev in še nekaj palcev. Jaz sem jo takoj pogruntal, da Viktorja manjka v Hollywoodu, ker bi tam igral lahko vloge historičnih junakov po svoji postavi.

Viktor nama je napravil fino večerjo, potem pa postavil na mizo penečega kalifornijčana. Pri tem sem Viktorju podal do pičice natanko vse, kar je naročila za svojega sina Mrs. Mohar. Tukaj sva tudi z Albertom določila, da imava samo še dva tedna in pol za najine počitnice, pot domov pa sama že vzame en teden, torej je bilo treba prekrižati račune za potovanje v Kalifornijo, kamor sva bila namenjena. Torej sva z Albertom sklenila, da obiščeva še Mt. Rainier park in ko se bova vrnila nazaj, nama bo Viktor naložil sadja za Moharjeve, ki ga jim bova peljala domov grede. Tako je torej prišlo, da sva se znašla še enkrat na prijazni Moharjevi farmi. Viktor je bil vesel, da je mogel poslati svojcem nekaj sadja, ker pošiljanje po železnici se skoro ne izplača, ker več stane, kot je sadje vredno. In ker so bili Moharjevi tako dobri z nama, sva jim hotela zdaj nekoliko povrniti. Najin Fordek in trailer bosta pa lahko vozila nekaj sto funtov sadja, saj najina zaloga živil se je itak že zelo skrčila.

Drugo jutro jo po dobrem zajtrku torej mahneva naprej v Mt. Rainier park. Svet tukaj je tako lep, da ga ne morem opisati. Rekel pa bi, da svetopisemski paradiž ni bil nič lepši. Z eno besedo bi ta kraj opisal z "God's Country."

Ob štirih popoldne sva prispela v Seattle, Wash. Veliko mesto, vse polno Kitajcev, Mehikancev, Japoncev in tudi precej črncev. Tukaj je veliko pristanišče, odkoder vozijo ladje na vse strani sveta. Ob tem času je bil tukaj štrajk ladijskih delavcev in vse delo v pristanišču je počivalo. Druga stavka je bila pa pri listu "Post Intelligence," kateri je last kapitalista Hearsta. O tej stavki ste svoječasno brali v listih. Šla sva na pošto, da dobiva pisma, če jih je kaj za naju. Dobila sva jih nekaj in ko sva se vsedla, da jih prečitava, je pristopil k nama zamorec ter nama rekel, da je tudi on od naših krajev doma.

"Torej ste iz Clevelanda?" ga vpraša Albert.

"Ne, jaz sem iz Chicaga. Pa kaj bo tistih tri sto milj razdalje med Clevelandom in Chicagom, ko je človek 3000 milj od doma." Povedal nama je, da se preživlja tukaj s tem, da hodi od hiše do hiše z raznimi barvami in barva, kar mu dajo ljudje za barvati: mreže na oknih, poštne nabiralnike in drugo tako drobnarijo. Žena ga je tožila za razporoko, pa je vse skupaj pustil in se izmazal na zapad. Nakupila sva neka razglednic ter jih odposlala prijateljem. Ko sva jih dela v poštni nabiralnik, je pristopil k nama pismonoša in povedal, da je bil rojen v Clevelandu, katerega ni videl že 35 let. Kar zijal je, ko sva mu pripovedovala o vseh novih lepih stvareh, ki so zadnja leta zrasla v našem mestu.

Do Mt. Rainier National parka sva imela kakih 90 milj. Mt. Rainier je največja gora v Zed. državah. Že od daleč se nama je pokazala in ker je bilo ravno proti večeru, je bil krasen pogled nanjo, ker so se ravno zahajajoči sončni žarki upirali v njene strme obronke. Ob devetih zvečer sva prišla v park in tam sva morala plačati $1.00 za registracijo. Do prostora, ki je določen za parkanje ali taborenje je bilo še pet milj. Pot je bila zelo ozka in je peljala skozi gosto zaraščen smrekov gozd. Takrat sem šele videl, kako je lahko temno v gozdu ponoči. Postavila sva si šotor, si segrela nekaj juhe in skuhala kavo, pa šla k počitku.

Drugi dan je bilo krasno jutro. Po vejah so čivkali razni ptički, vesele veverice so se lovile od veje do veje. Onstran reke, ob kateri sva taborila, se dviguje ponosno proti nebu Mt. Rainier, ki je bil takrat ves pokrit z ledom in snegom. Poklical sem Alberta, da se tudi on nagleda krasne panorame, kakršne še svoj živ dan nisva videla.

Ko je šel potem Albert po vodo, je ugotovil, da je bil poleg najinega samo še en turist v tej divjini, če bi bila to vedela sinoči, ne bi bila tako brezskrbno zaspala. Veste, zaradi medvedov. Tisti dan sva jih videla kar devet. Bili so pa na oni strani reke, torej sva imela še dokaj korajže. Naenkrat sta se pa dva spomnila, da bi si šla ogledat pokrajino tostran reke. Takrat je bilo pa že boli čudno v najinih srcih. Toda medveda sta odšla nižje pod taboriščem v gozd in midva z Albertom sva se globoko oddahnila. Menda ja!

Tukaj sva ostala še drugi dan. Potem sva jo pa urezala po lepi cesti na Sunrise prelaz. Tukaj je vse udobno napravljeno za turiste, ki jih je vedno dovolj, da uživajo rajsko krasoto tega kraja. Seveda za take turiste kot sva bila midva, so ti hoteli predragi in sva se prav tako dobro počutila v najinem šotoru kot v najlepšem hotelu, čeprav sva imela sprejemno sobo, spalnico in kuhinjo vse v enem prostoru.

No, par dni zatem sva bila zopet pri Viktorju Moharju. Naj mi cenjeni čitatelji dovolijo, da napišem zgodbico, ki se mi je pripetila tukaj prvo noč. Po prijaznem razgovoru, smo se podali k počitku. Meni se je, kakopak, takoj začelo sanjati o medvedih. Saj se človeku vedno najraje sanja o takih predmetih, ki jih ne mara. Pa sem vstal v spanju s postelje, z roko kazal v steno in šepetal: "Pssst, Albert, poglej, poglej!" Viktor in Albert sta se bila zbudila, me zvedavo gledala in čakala, kaj bom še povedal. V smrtni grozi sem šepetal dalje: "šššš, Albert, glej ..."

Počasi sem stopal nazaj in se tresel v silnem strahu. Naenkrat sem pa poskočil in butil v nasprotno steno ter zavpil na ves glas: "Medvedje!"

In ta moj krik me je zbudil. Pogledal sem ter se čudil Albertu in Viktorju, ki sta se valjala po tleh samega smeha. Brez vsake besede sem se zopet vlegel v posteljo in drugo jutro sta mi ves dogodek opisala. Vesel sem bil pa le, da sem medvede videl samo v sanjah.

Drugo jutro smo naložili na trailer kakih 400 funtov raznega sadja, ki ga je dal Viktor za svoje starše, 200 funtov breskev in 200 hrušk. Potem sva se lepo poslovila od Viktorja in jo ubrala nazaj proti Montani, na Moharjeve farme.

Ko sva dva dni pozneje prišla kakih 50 milj do Glacier narodnega parka, sva videla gost dim, ki se je valil v oblake. Ko sva dospela v park, so nam stražniki povedali, da ne moreva peljati skozi park, ker divja tam gozdni požar. Več kot tisoč mož je bilo na delo, da omeje požar. Drugo jutro sva morala obrniti nazaj in se peljati okrog parka, kar naju je precej zamudilo. Pod večer sva bila že na Moharjevi farmi. Začudili so se, da so naju zopet videli, pa so bili vseeno veseli najinega prihoda, še bolj pa dopeljanega sadja. Drugi dan sva nameravala zopet naprej, pa Moharjeva mama so nama ukazali, da bova zdaj pomagala "kenat" in tako sva ostala tam še štiri dni.

Res sva se nekaj štulila okrog sadja in ga pomagala lupit, pa sva kmalu uvidela, da sva samo za napotje. Torej sva prepustila to delo Mrs. Mohar in pa hčerki Josephini.

Nekega večera sem se počutil sila romantičnega, pa sem zajezdil Jerry-ta in odjezdil ven na prerijo. Na mali vzpetini sem razjahal, se vsedel v travo in si prižgal pipo. Daleč tam so sijale lučke v Moharjevi hiši in videle so se lučke tudi v mestu Hogeland in v drugo stran iz Turnerja . Premišljeval sem o tem mojem potovanju in lepih krajih, ki sem jih videl. Ozrl sem se proti nebu in opazoval milijarde zvezdic na nebeškem svodu. Jej, kako majhnega sem se čutil pod to nebesno streho.

Ko je pipa ugasnila, sem zopet zajezdil konjiča in sva šla proti domu. Zdelo se mi je, da ni ravno napačno na tem svetu, zato sem tudi eno zapel. Konj je strigel z ušesi, pa ne vem, če sem udaril po napačnih notah, ali pa se mu je petje dopadlo. Sicer ga pa za njegovo kritiko nisem vprašal.

No, prišel je čas najinega odhoda in zopet smo jemali slovo zdaj pa zares, ker najina pot pelja zdaj naravnost proti Clevelandu, torej se ne bova mogla "gredoč" ponovno ustaviti na farmi. Zopet smo si stisnili roke in zopet si mahali z robci, dokler se je videlo.

Vreme je bilo deževno, zato sva vozila kar naprej do enajstih večer in prevozila 475 milj. Po Montani je bilo že še, ker so lepe ceste, ko sva prišla v North Dakoto, sva dobila pa blatne ceste. V takem vremenui ni bilo misliti na taborenje na prostem, zato sva kar v avtomobilu pojedla nekaj šunke, ki nama jo je dala Mrs. Mohar. Vi ne veste, kako nama je teknila. Še zdaj mi silijo sline v usta, če se zmislim nanjo. Bog vam da zdravje, mama Moharjeva.

Na tej poti bi se nama bilo skoro prigodila nesreča. Albert je spal na sedežu, jaz pa sem vodil avto. Vozil nem ravno v neki klanec, pot je bila opolzka, pa je zaneslo avto v eno stran, trailer pa v drugo. Pritisnil sem z vso silo na "gas" in tako izvlekel kolesa iz blata. Tako sem pridrvel kakih 50 milj na uro vrh klanca in v istem tempu zopet nizdol. Ustaviti nisem mogel, ker sem se bal pritisniti na zavore, pa sem se kar izročil v božje varstvo in čakal, kaj bo. Cesta pod klancem je bila polna vode, kak čevelj globoko, pa sem z avtom udaril v tisto vodo, da je voda zapršela na vse strani. Pa ni bilo nič hujšega, kot da je avto izgledal kot bi ga povaljal v blatu.

Bila je že enajsta ura ponoči, ko sva trudna popotnika prišla do zaključka, da je noč za spanje in ne za vozarenje. Ker je bil pa dež, nisva mogla postaviti šotora, ampak sva kar v Fordu zamižala. Zavozila sva na ozko stransko pot, izložila iz trailerja vse stvari, katere sva spravila pod avto, sama sva se vlegla pa v trailer. Pokrila sva se z nepremočljivim platnom in potem skušala zaspati v najinem Pullmanu, kakor sva pač vedela in znala. Kako se spi na "dilah," bodo cenjeni čitatelji že vedeli, ali vsaj mislijo si lahko.

Drugi dan sva zapustila državo North Dakoto in prišla v Minnesoto. Aha, tukaj je bilo pa zopet vse drugače. Predvsem so tukaj krasne ceste, kot menda ne boljše v nobeni državi. Vsa čast vem, Minnesotčani! Ford ni prav nič godrnjal, ko sem mu napel vajeti in ga silil v brzino 60 milj na uro. Niti malo ni pocajhnal. Zvečer sva taborila ob lepem jezeru Osaki in drugi dan, 7. septembra, sva kampirala v mestnem parku v Black River Falls. Od tam sva še peljala v Waukegan, III., kje r sva obiskala mojega strica, Mr. Louis Laha.

Tukaj sva ostala en dan in se malo odpočila. Stric me je peljal v Slovenski narodni dom, kjer sem poklical po telefonu naše domače v Clevelandu. Naročil sem mami, naj se pripravi na vrnitev svojega ljubega sinčka in naj za to slavnost speče potico in jabolčni štrudel. Atu sem pa naročil, naj preskrbi mal sodček pive, ker s suhim grlom jim ne bom pripovedoval svoje dogodljaje po tej kontri. Pri naših v Clevelandu so bili tisti čas na obisku tudi razni najini prijatelji in prijateljice in tako so vsi skupaj sprejeli veselo novico, da bova v soboto doma in naj se takrat zberejo skupaj, da si bomo segli v roke.

Iz Waukegana sva se peljala v Albertovo "domačo vas," Bradley, III. Prišla sva ob enajstih zvečer in Albertova mamica je še vedno sedela na verandi in naju čakala. Albert se je kar obesil za vrv, ki potegne signalni rog in mama naju je slišala menda milje daleč. Ko sva krenila Fordek v N. Grand ave., je že od daleč opazila vse tiste bele, rdeče in plave lučke na trailerju in je takoj vedela, da sva midva. Vsa radostna je objela sina Alberta in pozabivši menda, je tudi mene objela. Kar dobro se mi je zdelo.

"Da sta le srečna in zdrava prišla nazaj," je v solzah govorila skrbna mamica.

Tam sva ostala do petka zvečer in ob desetih ponoči sva krenila na zadnji skok proti Clevelandu. Razume se, da je začelo takoj deževati, kakor hitro sva bila dobro na cesti. Šele v Fremont, Ohio, je nehalo deževati. Ob desetih dopoldne v soboto sva se ustavila na slavni St. Clair cesti, da se raportava v uredništvu Ameriške Domovine. Skozi okno so si ogledali najin zamazan in zaprašen Ford in trailer, s katerima sva prevozila 7,600 milj po prostrani Ameriki. Za vso to vožnjo sem imel samo 20 centov stroškov za popravo avtomobila. Porabila sva 425 galon gasolina in 12 galon olja ter sva prevozila petnajst ameriških držav.

Nato sem Alberta zapeljal k njegovim starim staršem, Mr. in Mrs. Ponikvar na Norwood rd., odkoder sem se odpeljal v Collinwood, na Rudyard. Že od daleč sem zatrobil in naš domači psiček Buddy je rog prvi slišal in začel veselo lajati, da je spravil vse domače na noge.

Malo več kot šest tednov sem bil na poti, ter sem bil kar vesel zopet videti moje domače. In ko je oče prišel z dela domov, smo se vsedli k mizi in mama je prinesla vse dobrote na mizo, kakor sem bil naročil. Seve, vprašanj in odgovorov je bilo na koše in pozno v noč smo še sedeli in jaz sem pripovedoval svoje doživljaje.

Končno rečem še tole: Lepo je tukaj pri nas, pa tudi ostala Amerika je lepa, če ne še lepša, bolj romantična. In če bodo kaj boljši časi, pa če bo zdravje, pa se bova z Albertom še peljala po — Ameriki.

Upam, da nisem cenjene čitatelje dolgočasil s tem pripovedovanjem in upam, da vas je zanimalo vedeti, kako sta potovala dva slovenska fanta po tej prostrani deželi.