Potovanje v Rim

Potovanje v Rim. Jakob Gomilšak

Korektura ni dokončana, popraviti je treba še polovico teksta.

Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (33. zvezek), 1878
Viri:	archive.org
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Predgovor.

Mili slovenski rojak! Pomen in imenitnost Rima — glave krščanskega sveta — sta ti gotovo že od mladih let znana. Slednji čas si slišal tudi marsikaj govoriti o znamenitih prigodbah, deloma žalostnih, deloma veselih, ktere so se ondi vršile; slišal si o trumah zvestih katoličanov, ktere so iz raznih dežel tje potovale, in djal si včasi pri sebi: „Oj da bi se tudi meni posrečilo, to preslavno mesto enkrat videti, in prečastitljivo obličje našega sv. Očeta Pija IX. gledati!“ Tvoja želja je blaga in vse hvale vredna, toda bojim se, da se ti bo težko kedaj spolnila. Kajti pot v Rim je daljna in — draga! Tedaj sprejmi radovoljno za nadomestilo nazočo knjižico, ktero ti podam — romar romarju, da te v duhu sprevodi do Rima in po Rimu, a medpotoma tudi po drugih odličnih krajih in mestih laške dežele. Njen namen je bolje: te podučevati, kakor kratkočasiti; pred vsem pa želi v tebi pomnožiti spoštljivost do „svetega mesta Rima“, in te potrditi v vdanosti do naše sv. vesoljne Cerkve.

Bog daj dober vspeh!

Pisatelj.

1. Iz domovine v Benedke.

Nastopilo je bilo „sveto leto“ 1875. Najviši poglavar kraljestva Božjega na zemlji, papež Pij IX., odprl je nebeške zaklade sv. cerkve, in oznanil krščanskemu svetu véliki jubilej. Za njim so vabili škofje in duhovni pastirji vernike med vsemi narodi, ponavljaje besede Izveličarjeve: „Pridite k meni vsi, ki ste revni in preobloženi, hočem vas okrepčati!“ In hvala Bogu, to ni bil glas vpijočega v puščavi, ampak veselo je odmeval v srcu mnogih milijonov kristjanov; prebudile so se neštevilne zaspane in zanemarjene duše, ter otresle sramotne spone in bremena grehov. Obilna je bila žetva na njivi Božji! Blagor njim, ki so si takrat pridobili pravo srečo, mir vesti in milost nebeško!

Že od starodavnih časov sem pak je bila lepa šega katoličanov, vselej ob „svetem letu“ trumoma romati v Rim, v središče sv. cerkve, k grobom sv. aposteljnov in neštevilnih drugih svetnikov, da bi se ondi pokorili in si zajemali odpustkov, kteri izvirajo iz zaslug in priprošenj vseh svetnikov, pridruženih neizmernim zaslugam sina Božjega. — Tudi leta 1875 je počil tedaj glas iz raznih mest in dežel, da je namenjena množina ljudi, duhovnih in svetnih, se v Rim na Božji pot podati.

Rim, o pomenljivo in prečastito ime! Kdo bi te ne izgovarjal spoštljivo in občudovaje? Odkar sem se bil mladih dni v šolah učil verozakona in zgodovine, imela je ta beseda do mojega srca vedno neko posebno čarobno moč. A tudi cela laška dežela, o ktere slavi, lepoti in znamenitostih sem čedalje več bral in slišal, se je živo vtisnila mojemu spominu in moji domišljiji. Željno sem kopernel po sreči, da bi jo smel kedaj obiskati in videti, in še po drugi sreči, da bi mogel sv. očetu Piju IX., najmodrejšemu in slavnišemu možu sedanjega časa, gledati v obraz.

Slednjič, „svetega leta“, se mi je vroča želja spolnila. Brž ko se je raznesla ona vest o romarjih v Rim, bil sem, ves navdušen in odločen, po koncu. „Zdaj ali nikoli je prilika za mene!“ djal sem pri sebi. — K potovanju je človeku treba pred vsem treh stvari: Zdravja, časa in denarja. S prvim me je Bog najbolje sprevidel; drugega sem si izprosil pri duhovnih predstojnikih, ko sta bila posle moje službe blagosrčno dva tovariša cel mesec prevzela. In slednič bil sem tudi s cvenkom v redu, ker so k mojemu bornemu prihranilu, kar je še manjkalo, nektere preblage dobrotne roke priložile. V nekterih dneh še si vtepem za silo laškega jezika v glavo, da na tujem ne bi prišel v neprijetne zadrege.

V tem je prešla vesela velika noč, in praznovali smo ravno belo nedeljo, lep spomladanski den, ko sedem v Radgoni, takrat mi prijazni domačiji, na poštni voz. Nisem še bil vajen daljnega potovanja, zato me je stalo slovo precej težko, in bilo mi je tesno pri srcu, ko mi pred oči stopijo razne nevarnosti, popotniku preteče. Priporočim se Vsemogočniku in Mariji Devici v varstvo. In že je kočija drdrala čez murski most, ter dalje mimo starih Apač in bogatega Cmureka — ob nemško-slovenski meji — k železnici v Špielfeld. Prijetno je ogledovati njive in travnike na lepem rodovitnem murskem polju, raz kterega se žalibog tukaj Slovenci čedalje bolj pomikajo pred Nemci proti jugu. Toda zaradi pozne in hude zime so še setve le malo zelenele, in redke prvenke cvetlic so kinčale meje in vratja.

V Špielfeldu dobim že poprej naročen vožni biljet, in sicer do Neapolja in nazaj po znižani ceni — za 73 forintov — v vozu ali vagonu drugega razreda. V kolik dobiček so nam pač železnice! Nekdaj po pošti se je gotovo petkrat draže in — počasniše potovalo!

Že se je mračilo, ko prisope in prižvižga večerni vlak iz Gradca. Ni še se bil ustavil, ko zaslišim iz njega doneč vabilni glas v nemškem jeziku: „Zdravo! dobro došel! urno tukaj noter!“ Brzih nog skočim na železni voz, in predno še sem svojo potno robo, skrinjico, plašč in dežnik položil v stran, me objema — mnogoletni prijatelj, znan mi že od latinskih šolskih klopi sem. Ko sem mu bil pisal, da pojdem v Rim, razodel mi je kmalu, da ima on isto namero, in tako sva si obljubila, biti si na potu spremljevalca in tovariša; saj človeku društva ni nikjer bolj treba, kakor na tujem: zlasti srečen je, kdor najde tu prijatelja enakih nazorov in misli. Ni čuda, da sva bila oba urno prav dobre volje. Koliko sva imela drug drugemu pripovedovati, ker se že precej let videla nisva. Zvedel sem po njem, da se je peljalo na drugih vozeh z nama še več romarjev v Rim, in med njimi preljubeznivi naš sekovski knezoškof Janez. Že je dirjal železni konjič med krasnimi hribci „Slovenskih goric“, ki so raj štajerske dežele, proti Mariboru. Toda še le, ko smo se peljali po visokem cestovodu čez pesničko dolino, poluknem skozi okence dalječ tje proti kraju, kjer mi je tekla nekdaj zibelj v ponosnem Bišu ter izdihnem: „Z Bogom ljuba mati, srečno sorodniki in rojaki!“ Na nebeškem šotoru svetilo je brez števila milih zvezdic, a po zemlji pihal je mrzel veter. — Na mariborskem kolodvoru zagledam rojaka, s kterim sva bila leta 1867, ko se je slovesno odprla jugoslovanska akademija, potovala v Zagreb. „No Jaka, kam pak že spet?“ zakliče. Ko mu rečem, da v Rim, zavrne prav nagajivo: „Aha! kdor ima za čim, lehko gre v Rim! Srečno pot, glej, da te briganti ne dobijo v pest.“ Maribor spada med ona mesta, ki so se nekaj let sem silno razširala in olepšala; žalibog da je storil tudi velik napredek v nevernem liberalizmu in v nasilstvu zoper slovensko okolico.

Maribor zapustivši se peljemo čez umeten železen most na Dravo, dalje po pustem prodastem polju proti Celju. Glasni razgovori popotnikov na vozu polagoma vtihnejo. Vsak se zavije v svoj plašč, in zadremlje. Le na raznih postajah je žvižgal hlapon, in glasil se je hripav klic kondukterjev. Pri Ponikvi pozdravil sem hribček „Slom“, na kterem se nam je rodil slavni naš Anton Martin Slomšek, in djal sem pri sebi: „Oj da bi Slovence vedno unemal Slomšekov duh!“ Nevem, jeli so mu postavili že ondi namenjen spomenik iz kamna; pa saj si je preblagi pokojnik oskrbel najlepši in nerazrušljiv spomenik v srcu slovenskega naroda, kteremu je bil žrtvoval celo svoje življenje in vse svoje moči.

Obilno luči, ktere so razsvitljale noč okoli, nas je spominjalo, da smo dospeli v Celje. To lično, že za Rimljane cveteče in imenitno mestice, sedaj središče slovenskega Štajerja, mi je vselej bolj dopadalo, čim večkrat sem ga bil obiskal.

Divna zelena dolina, v ktero molé goli vrhovi solčpaških planin, bistra topla Savina, v poletju prijetna kopelj, čisti in zdravi zrak, lepa poslopja, veseli in prijazni prebivalci, — vse to je tako vabilno, da bi se rad tukaj naselil. Spomnil sem se tudi sv. Maksimilijana, ki je v tem mestu rojen, poznej tu za sv. vero svojo kri prelil. In črne visoke podrtine na sosednem hribu so mi obrnile misli na mogočne celjske grofe in na njih žalostno osodo.

Od Celja naprej drži železnica med obraščenim gorovjem in tik šumeče Savine; mimo Laškega trga in Rimskih toplic se pripeljemo k Zidanemu mostu kraj štajerske meje, odkoder ena proga železne ceste potegne tik Save k našim bratom Hrvatom v Zagreb, druga pak na Kranjsko proti Ljubljani. Debel mesar, ki je v Zidanem mostu sedel k nam na voz, nas je silil ves pot do Trsta z vinom in mesom, kterega si je bil doma obilno naložil. Vmes je pa kričal na vse grlo, in obiral pruskega Bizmarka, da je bil naše zaspanosti konec, in so nas ušesa bolela. Bilo je okoli dveh popolnoči, ko sem pozdravil glavno mesto mile Slovenije, belo Ljubljano, ktero sem bil že v dijaških letih dvakrat obiskal. Odevala jo je hladna noč, le na visokem gradu svetile so nektere lučice — hudodelnikom ondi zaprtim. Nekdaj so vtikali zločince pod zemljo v temne luknje, češ, da niso vredni, da bi jih obsijalo toplo solnce, a sedaj jim iz pretiranega človekoljubja odpirajo zdrave palače in gradove, obdane z lepimi vrti!! Ljubljana je res lepo prijazno mesto, in ima krog sebe prostora dovolj, raztegniti se na vse strani, ako se kedaj spolnijo vroče želje in lepe sanje slovenskega naroda. Takrat je bila ravno razdvojena po neumnem in nesrečnem „domačem prepiru“, in zdihoval sem pri sebi: „Aj kedaj se bomo iznebili tega starega podedovanega greha Slovanov, — nesloge!“ Pogled proti nebu k neštevilnim zvezdicam, ki so tako milo in prijazno migljale doli na gore in planjave, kjer stanuje Slovenec-poštenec, mi otožno srce zopet upokoji.

Premišljal sem, ko je naš vlak že davno drdral dalje na jug, zgodovino in neugodne razmere naše očetnjave. Še le kondukterjev klic: „postaja Postojna“, to pretrga in obudi v meni vesele spomine na prvi kinč in ponos kranjske dežele, na glasovito jamo, podzemeljsko velikansko votlino, ktere prečudnih tvorin in podob iz kamna kapnika sem hodil že gledat nekdaj v dijaških letih. Tukaj najdeš umotvorov brez števila, kterih pa ni omislil in izdelal mojster človek, nego vsemogočni Stvarnik sam; malokje je kaj enakega na svetu.

V tem kraju pa se tudi začne Kras, neizmerna gola skalnata planota, rekel bi mrtvaško polje, ki sega dalječ tje čez Notranjsko, Primorje in Istro. Pred nekterimi stoletji še pokritega s krasnimi gozdi, opustošile so sekire lakomnih Benečanov, kterim je po večini takrat pripadal. Silovite plohe in bore odnesle so potem ž nja rodno prst, in tako preobrazile „Kras“, t. j. kinč slovenskega sveta, v žalostno suho puščavo. — Ker se je že danilo, ko smo se tod peljali, gledal sem potrtega srca te velikanske goličave, te nakopičene apneniške pečine in gorske grebene, in zdelo se mi je, da sem sredi podrtin razrušenih gradov in mest. Redko kje se prikažejo nektere hišice in sredi njih cerkva, pričajé, da tudi tukaj stanuje človek — revež; tu pa tam hira med kamnjem kratko borovje in brinje, ali kak hrastov grmič. Po jamah in globinah se najde tudi marsiktera — z zidom ograjena gredica, ki prebivalcem daje bornega kruha. Na senčnatih mestih je ležalo še precej snega. Mnogovrstne poskušnje, te pokrajine zopet zasaditi, kažejo dosihdob še le malo vspeha. „O sem pridi,“ djal sem pri sebi, „presrečen, a pri vsem še nezadovoljen moj rojak, kmet v „slovenskih goricah“, ter poskusi, kako se tukaj trpi in živi, pa ne boš godrnjal nikoli več!“ —

Po daljni in dolgočasni vožnji na Krasu, tudi skozi nekoliko predorov (tunelov), smo zagledali slednjič vrlo slovensko Nabrežino, odkoder gre železnica na desno na Laško. Toda midva potna tovariša sva hotela poprej še videti naš Trst, prvo trgovinsko mesto celega cesarstva. Tedaj ostaneva na vlaku, ki je krenil po visokem cestovodu (viaduktu) na levo, tukaj sem zapazil nektere kamnolome; dober kamen za stavbe, ta je edino bogastvo Krasovo. Nekoliko minut še, kar mi stopi pred oči čuden čaroben prizor, kakoršnega še dotlej nisem videl, to je: jadransko morje v svitu jutrnega solnca. Kolumb in nja tovariši, prejadravši pred 400 leti neizmerno morje, zakričali so ob prvem pogledu v „novi svet“ — v Ameriko, radostni in zavzeti: „Kopno — kopno!“ Enako navdušen vskliknil sem ondi jaz: „Morje! — morje!“ Bilo je takrat clo mirno, in enako neizmernemu zrcalu, v kterem so igrali in se odsevali solnčni žarki. Mnogo ribiških ladjic, po belih jadrih labodom podobnih, je plavalo na zeleni vodi, in krdela belih čajk so fofotala po zraku. V sivi daljavi se je dvigal dim iz črnega parobroda, ki je nesel obrodke naše domovine, vedigabog v ktero tujo deželo.

Komaj sem zapazil, da se peljemo raz Krasa naglo navzdol, zdaj mimo pečin, zdaj mimo zelenolistnih oljk ali še suhih trsnih brajd, tako zamaknen bil sem po razgledu na veličastno morje. Še le pri postaji Grignano se predramim, ko je izustil moj prijatelj besedo Miramar. Ta prekrasni beli grad nesrečnega cesarja mehikanskega Maksa stoji tik morja na koncu malega polotoka, na kterem je v obširnih vrtovih in logih nasajenih na tisoč redkih žlahtnih dreves in cvetlic. Rado zahajajo sèm Tržačani in popotniki občudovat gradù in vrtov, in omilovat njih preblagega prejšnega lastnika.

Še kak četrt ure je drdral z nami vlak, zdaj med zelenim ali že cvetečim drevjem in med brajdami, zdaj med skalovjem, tu čez umeten cestovod ondi skozi temni predor, — in stali smo na kolodvoru v Trstu. Našli smo mesto deloma v praznični obleki; kolodvor, na stotine raznih ladij v luki in nekoliko poslopij bilo je kinčanih z raznobojnimi zastavami; vse to na čast presvitlemu cesarju, kteri je dva dni pred nami bil došel v Trst, ko se je s sijajno slovesnostjo razkril prelep nov spomenik njegovemu bratu Maksu, velikemu dobrotniku mesta. Mudil sem se v Trstu le en den. Namenjen, podati čestitim bralcem popis tega mesta, ki mi je postalo sedaj mila domačija, na drugih listih, preskočim tukaj, kar sem v njem pozvedel in videl. Omenim le-to, da je zares vredno ove pohvale, ki se mu deli zaradi nja prijetne lege ob morju, zaradi lepote in mnogih znamenitosti; kedorkoli količkaj zmore, naj si gre gledat te dike slovenske zemlje.

Drugega dne za jutra zasedeva s potnim tovarišem spet železen voz, ter odrineva proti Benedkam, kamor se je bil podal na morju tudi cesar Franc Jožef, da se snide z laškim kraljem. Popotnikov se je na vlaku vse trio; k nama sede nek kmet od Gorice, siva prebrisana glava, kteri pa sedanji mladi svet ni bil nikakor po volji. Ko vidi, da sem tudi jaz Slovenec, razveže se mu kmalu jezik, in razkrije mi prav zaupljivo vse svoje priproste in zdrave nazore, a tudi stiske, v kterih je tičal. Tožil je nad sinom, ki se mu je pri vojakih spridel in mu je pokorščino odrekel; potem nad hčerjo, ktero je dal v Gorico, da bi se kuhati in šivati učila, pa so jej ondi tako glavo zmešali, da hoče „signorina“ ali „frajlica“ biti; ne ide jej več krav dojit, ne prime ne za metlo, ne za grablje. Tolažil sem ga s tem, da pri nas na Štajerskem nič boljše ni; med fanti je mnogo porednežev in razbijalcev, in med dekletami? Pa saj to zvečina stariši sami zakrivé, ki svoje hčerí v mesta tiščijo, da se vsega drugega potrebnega in nepotrebnega učé, le — kmečkih opravil ne; taka mehkužna bitja potem niso ne meso ne riba, ne za kmetice, ne za gospe. Koliko pa jih po mestih, kjer je mrež brez števila nastavljenih, pride ob poštenje! — V razgovoru s tem možem sem spoznal tudi velik razloček med štajerskim in goriškim slovenskim narečjem; naglaševanje besed je pri južnih bratih celo drugo, tudi hitreje govoré in slednje sloge pogostoma požirajo. Toda v tem smo si podobni: naši ljudje vpletajo v govor pokvarjene nemške, in oni laške besede; z nami norce uganja zavolj tega Nemec, in z onimi Lah. Slovenci, kedaj boste slekli to grdo, neumno navado? Naš jezik je tako mil in gladek, tako lepo in prijetno doni, da kdor tlači v njega tujščino, predaja srebro za svinec, šiva na lepo suknjo grde krpe. Kdor ve po domače prav čisto in gladko govoriti, ko bi rožice sadil, ta je pameten in olikan; kdor po tujem lovi, spričuje le svojo duhovno revščino. In kar sem djal tukaj o govorjenju, velja tudi o naših slovenskih običajih in o naši obleki! Rojaki — brez zamere! —

Od Nabrežine, kamor smo se bili peljali nazaj, obrnil se je vlak mimo Devina, močnega gradù in trga pri morju proti mesticu Tržiču, za kterím je razgrnjena lepa rodovitna ravnina, tukaj so polja že one podobe, kakor, rekel bi, po celi laški zemlji; videl sem namreč zelene njive ozkih ogonov, ograjene povsod z murbami in drugim sadnim, po ravnih vrstah nastavljenim drevjem, in k drevju privezane visoke brajde; kajti v južnih pokrajinah se trsu tudi v dolini ni bati mraza. Med mnogimi rastlinami, kterih pri nas doma ni, zapazil sem tukaj oljke in figova drevesa. Hiše so večidel tudi na kmetih zidane iz kamna, sive, in z votlo opeko pokrite. Za Tržičem, ki mu Lahi pravijo: Monfalcone, pokazal mi je naš goriški kmet v daljavi na južno stran črni, visoki zvonik, rekoč: „ondi je Oglej!“ Ko bi mi ne manjkalo čaša, rad bi se bil podal ogledovat slavnega prečastitega mesta, ktero je nekdaj Slovencem poslalo sv. Mohorja, Fortunata in druge oznanovalce sv. krščanske vere. Za Rimljane silno veliko in bogato, je bilo razdjano po grozovitem Atilu leta 452, in je odsihdob zgolj prostrana podrtina, v kteri iščejo in rijejo ljudje po zakladih in starinah. Prekrasna je neki, sredi podrtin postavljena, že 800 let stara cerkev. V Oglej zahaja vsako leto mnogo popotnikov. Pred mestom Gradiško videl sem na prvo Sočo, ki drvi svoje zelenkaste valove v široki, prodasti strugi doli od podnožja orjaka Triglava. Gradiška, obdana še z obzidjem in nasipi, je vsem znana po svojih ječah v visokem gradu, kjer pod ključ devajo tatove in razbojnike. Tukaj mi je na misel prišla tudi slika, ktera je sedaj v radgonski mestni cerkvi v posebni časti pod imenom „Marija, vir milosti“ (Maria Gnadenbrunn); leta 1692 bil jo je namreč nek vojak iz požara v Gradiški otel, ter v Radgono prenesel.

Na daljni vožnji v Posočju zagledali smo glavno mesto Gorico, ki stoji v divnem rodovitnem kraju pod gorami; odlikuje se po mnogih lepih poslopjih in po prijetnem podnebju, zarad kterega po zimi hodijo rado bolniki in visoka gospoda iz severnih dežel sèm stanovat. Od tod se prodaja tudi razno žlahtno sadje, ki tukaj najpoprej dozori, v Trst, v Gradec in clo na Dunaj. Nad mestom se dviga ponosen grad, nekdaj sedež slavnih goriških grofov, sedaj lepo stanišče hudodelnikov. Omenjeni kmet, posloveč se na kolodvoru od mene mi je še kazal glasovito, dve uri oddaljeno romarsko cerkev „na sveti gori“. Popivši čašo prav dobrega belega goriškega vina, poženem se spet na voz, in naglo nas je peljal hlapon iz ljube slovenske dežele proti laški meji. V Korminu, slednji avstrijanski postaji, preiskali so nam popotnikom laški colniki potne škrinjice, da ne bi vzeli seboj kakove „kontrebande;“ za potni list ali „pos“ pa nas ni vprašal v celi Italiji nikdo. Zmislil sem tukaj, kako dalječ je pač segalo naše cesarstvo pred nesrečnimi leti 1859 in 1866! Kolike lepih pokrajin smo izgubili! Z nevoljo in neprijetnimi občutki sem oči vprl v deželo, ki je naši državi in katoliški cerkvi storila toliko krivice! Žalostno spomnil sem se tudi slovenskih Rezijanov, kterih stanuje tukaj ob meji do koroške Pontable nad 30.000, ki so zdaj vpreženi v laški jarem in podobni veji odsekani od debla. Da bi si pač vedeli ohraniti svoj mili jezik, čuvati svojo narodnost!

V strašni naglosti je tekel zdaj z nami „lukamatija“ po veliki beneški ravnini, v ktero strmé od dalječ, s snegom krite kranjske in koroške planine. Polja so tu še manj zelenela in cvetela, kakor pri Gorici; redke vasi in trgi so se kazali po strani. Visoko je stalo solnce na nebnem oboku, ko dobimo Videm, glavno mesto Furlanije, precej veliko in ljudnato. Opasano je z grabo in obzidjem; sredi njega se dviga raz holma velik četirivoglat grad, in iznad drugih poslopij nekoliko stolpov, cerkvij in palač; stanovalci so očarljivi obrtniki. Na kolodvoru se je vse tlačilo onih ljudi, ktere mi doma prav dobro poznamo, revnih Furlanov, vsak v roki s potno vrečo. Zvedel sem, da so čakali vlaka iz Benedk, na kterem so bili volje peljati se na Kranjsko in Štajersko, — se ve da zidat nam lepih hiš in izdelovat opek. Marsikteremu Slovencu bi jih stavil v izgled delavnosti in zmernosti. Koliko prestanejo ti trpini pri nas v poletni vročini, zadovoljni s svojo neslano polento, da si le kaj prihranijo za zimo! Ob železnici se vidi Furlanija prav dobro obdelovana in plodna zemlja, deloma podobna neizmernemu vrtu. Njive, travniki, ceste vse je obsajeno z drevesi, kterih se držijo brajde, ki tukaj dajejo močno temnorumeno vino. Gozda nisem zapazil ne enega. Hiše, dasi vse zidane, ne kažejo one snage, ko pri nas. Tudi kmečki ljudje so bolj umazani, ženske zvečima gologlave, — tedaj prav ogorène. Nekteri kmetje, ki so ravnokar orali, imeli so vpreženih po četiri ali pet parov volov, in oralo je rezalo za polovico globljeje, ko je navada pri nas. Struge rek, vzlasti [nejasno] jamenta in Piave so prodaste in neznano široke, voda v njih je mlačno bela. Zavolj enoličnosti tega kraja je vožnja todi dolgočasna. Le Konegliano, kjer segajo hribi v dolino, in prostorno mesto Trevizo zvabi popotnikove oči na se. Ko pa smo dospeli v Mestre, potisnil je vsak svojo glavo skozi okno; kajti kmalo za to postajo se pričnejo lagune, podobne močvirju, in črez nje prepet novi velikanski most, kakoršnega menda ni drugej na svetu; dolg je 3.600 metrov in sloni na 224 globoko v zemljo vzidanih stebrih. Polovica mosta drži že prek morja, v kterem ob straneh stoji nekoliko trdnjavic. Pred sebo pak sem zagledal sredi na morju čudež med vsemi mesti sveta, — „kraljico morja“ — velikanske in veličastne Benedke.

Tako sem bil zavzet ob nenavadnem prizoru in pogledu na neštevilne zvonike, kuplje, cerkve, palače in visoka druga poslopja, da še zapazil nisem, ko se je vstavil vlak na kolodvoru.

Še le na opomin potnega tovariša popadem svojo škrinjico ter skočim raz voza. Na krasno kinčanem kolodvoru je bilo na tisoče zbrane gospode in ljudstva; zvedela sva, da so čakali našega cesarja in laškega kralja, ki sta se imela vrniti kmalo od vojaškega manévra pri Padovi. Pred kolodvorom zagledam mesto ceste širok kanal ali preliv, in v njem na stotine čolnov, ktere imenujejo gondole. Cela truma brodnarjev ali gondolirjev se zažene v nas popotnike — enako beračem pri marsikteri romarski cerkvi; vsak kričaje na grlo, nas je vabil na svoj čoln, vsak v drugo gostilnico. Lahi nezvedenega tujca radi opeharijo pri vsaki postrežbi, vožnji ali kupčiji, tirjajé za polovico več, ko jim gre. Tedaj je tudi naju, — mene in nemškega tovariša — stalo precej pričkanja, predno sva se pogodila z enim gondolirjem, in zasedla nja čoln, da bi naju peljal v gostilnico „Sandwirt“, ktero nama je bil nekdo priporočil.

Benedke so vedno polne tujcev izmed vseh narodov, posebno spomladi; mnogi pridejo tega prečudnega pomorskega mesta gledat; mnogi iz mrzlih severnih dežel iščejo tu zdravja zaradi prijetnega in ugodnega zraka. Oni den pa jih je bilo prihitelo neki blizo 40.000! Vsi čolni, vse gostilnice, vsi trgi so jih bili polni. Bilo je tlačenje, mrgolenje in blebetanje v raznih jezikih, da še kaj enakega nisem doživel, izvzemši raz stavo na Dunaji leta 1873. Peljaje se ponosno po velikem prelivu ali grandkanalu sem občudoval zdaj krasoto vštric stoječih cerkvij in palač, zdaj gibčnost in ročnost gondolirjev, kteri so se vedeli, dasi urno veslaje, drug drugega srečno ogibati. Teh ljudi je v Benedkah na tisoče, složenih v posebno družbo. Vsi prav krepke postave, in kakor Lahi poprek, rujavega obraza, temnožarečih oči in črnih las, odlikujejo se po svoji obleki, namreč: modri okrogli (frigiški) kapi, modrem naovratniku belo obšitem jopiču, in črnomodrih hlačah. Ta, den bili so vsi v praznični obleki in iznad vsakega čolna, kakor iz nad hiš in ladij v luki so vihrale laške zastave. —

Na „rivi“ t. j. pobrežju Schiavoni se slednjič gondola vstavi, in veselo hitiva popotnika v gostilnico pred sebo, ki je imela napis „Sandwirt“. Toda kako sva osupnjena zavila obraz, slišaje da je vsaka soba, vsak kot zaseden! Vse pogajanje s hišnim gospodarjem, ki je šaljiv, pošten Tirolec, bilo bi ostalo brez uspeha, ako ne bi pristopil v tam nek popotnik, — rodom Prus, rekoč, da je namenjen on v pol uri se odpeljati, in bo tedaj prazna njegova sobica. Dasi Pruse ošabneže že od nekdaj črtim, bil bi tega človeka same radosti rad objel, ker je pred meno odnesel peté. —

Odloživši svojo „bagažo“ se samega sedenja vsa trda in upehana nekoliko okrepčava z jedjo in pijačo. Potem pa se brzo poženeva radovedna po mestu.

Ker razven Rima ni zanimivejšega mesta na Laškem mimo Benedk, hočem čestite bralce ž njimi nekoliko sèznaniti. Imajo nad 120.000 domačih prebivalcev, toda tako so prostorne, da bi jih lehko vzele polovico več pod streho. Poslopij obsegajo nad 15.000, med njimi nad sto cerkvij in še mnogo več palač. Postavljene bo na 117 otokih, ali prav za prav na milijone hrastovih (dobovih) débel, ktera so za trdno podlago zabita globoko v glen in blato; to hrastje je dal k večemu naš Kras. Na nje so vloženi mecesni, in še nad temi stoji zidovje, pri tleh iz velikega kamna, nad vodo in zemljo pak večidel iz opek; marsiktere palače in cerkve zidane so cele iz marmorja. Znotranje mesto je prepreženo s 157 kanali, nad kterimi stoji 380 mostov z visokimi oboki, da se pod njimi lehko vozijo čolni. Velik kanal, enak široki reki, in podoben črki S, deli mesto v dva kosa: prek njega drži razven dveh novih železnih, že 300 let star most, glasoviti „ponte Rialto“, ki je v edinem velikanskem oboku razpet in zidan iz marmorja. Drugi kanali in mostovje so ozki. Ulic kakor v drugih mestih, v Benedkah ni, razun imenovanega prav širokega pobrežja „Schiavoni“, ki služi za sprehajališče; le polno ozkih potov ali stezic, da se človeka težko ogne, je mnogo kraj hiš in kanalov. Tedaj je v mestu prav temno. Tržišč je sicer nad sto, a so po večini zeló mala; le Markov trg je prostoren. Hiše in palače so na tri ali četiri nadstropja, in zidane v raznih slogih; mnoge so mojsterska dela umetnosti od tal gori do dimnikov, na čelu (fasadi) kinčane s stebrovjem, podobami, slikarijami in balkoni iz marmorja. Tudi tlak je po mestu deloma iz marmorja, deloma iz drugega trdega kamna. Zoper navale morskih neviht je zavarovano z ogromnimi nasipi, ki so potegnjeni na mnogo milj dalječ proti jugu. —

Vprašate morebiti: Kdo je stavil to veliko imenitno mesto? Odkod je dobilo toliko bogastva in krasote? — Malokdaj najdemo v zgodovini primernejši izgled, kako iz malega utegne izrasti in se razviti kaj velikega. Benedke so dobile svoje ime po starih Venetih, najbrž slovanskem narodu, kteri je bival med Alpami in jadranskim morjem. Ko so se valili v petem stoletju p. Kr. od severa in izhoda razni narodi z veliko silo proti lepi Italiji, in zlasti, ko je sem prilomastil Atila s svojimi Hunci, ter razrušil Oglej, pobegnilo je na tisoče Venetov iz kopnega na sosedne morske otoke, iskaje varno zavetje. Počasoma se tu udomačijo, začnó izdelovati ladije, in se pečati ob obrežjih jadranskega morja s kupčijo. Po svoji neutrudljivi delavnosti, po bistroumnosti, srčnosti in spretnosti, in tudi po sreči so čedalje bolj obogateli, — in tedaj svojo trgovino od leta do leta, širili. A v tej dobi so se tudi po vplivu sosednih Lahov polaščili. Da bi se zoper razne plenoželjne sovražnike ložej branili, združili so se poznej stanovalci vseh bližnjih otokov v eno državico, ter so si izvolili svojega vojvodo (doža). Pod njim so začeli s pridobljenim bogastvom okoli leta 800 staviti sedanje Benedke, na kterih se je zidalo mnogo stoletij, da so dobile denešnji obraz. Gradiva so si navozili, se ve da z nepopisljivimi trudi in žrtvami, iz vseh dežel ob jadranskem in sredozemskem morju. V tem so si izdelali tudi toliko ladij, da jim na morju ni bil noben narod kos; vojskovaje se neprenehoma z drugimi mesti in državami, prisvojili so si mnogo primorskih pokrajin in otokov. V najviši cvet se je razvila njih trgovina in moč od leta 1100 do 1500. Tri tisoč trgovinskih in do 400 vojnih ladij jim je plavalo na morju. Papeži, cesarji in kralji so zahajali v Benedke, potegovat se za njih prijateljstvo in zvezo. Mnogo bivalo je v njih umetnikov in učenjakov. Prebivalci so se šopirili v obilnosti, bliščobi in gizdu. Najbogatejši med njimi so se razvili polagoma v plemstvo, in si prilastili vlado nad druge. Njih pohlep za oblastjo zatri je prejšno svobodo mestjanov, iz gole sumljivosti in zavisti so včasih slavne može, tudi vojvode v ječe metali in morili; tako je vládal v mestu, ki je imelo po imenu ljudovlado, strah in trinoštvo.

Toda tudi Benedke so počutile, kako se obrača na svetu kolo sreče, kako je vse, kar človek ustvari, podvrženo spremenljivosti in propadu. V krvavih bojih s silovitimi Turki so izgubile dosta pokrajin in otokov; ko je našel Kolumb Ameriko in so se jeli pečati drugi narodi s trgovino na morju, vjeli so Benečani čedalji manj dobička; iz bogastva izvirajoča mehkužnost in slabotnost, in slednjič neprestana domača nesloga in borba, vsi ti uzroki so zakrivili, da je zatonila prejšna moč, slava in obilnost Benedk. Tudi je v strašnih pomorih izmrl cvet prebivalstva. Napoleon prvi si mesto, ki ni od svojega početka videlo v sebi sovražnika, leta 1797 podvrže; kmalo potem, in vdrugič leta 1814 pride pod Avstrijo, ktera je za nja blagostanje mnogo storila. Pri vsem tem se je spuntalo leta 1848, a prisiljeno je bilo, po daljnem obsedanju se spet podati. Slednjič morala je leta 1866 Avstrija zaradi zmag Prusov na Českem prepustiti Benedke njih zaveznikom Lahom, dasi so bili pri Kustoci in Lisi prav dobro pobiti.

Združenje z novim laškim kraljestvom je bilo za Benedke osodepoln udarec; prišle so ob ves svoj prejšnji pomen, in čedalje bolje slabijo in hirajo. Visoke marmornate palače so deloma prazne, deloma v rokah tujih ljudi, in po teh preobrazene v gostilnice, zaloge, tovarne. Velikanski samostani, nekdaj stanišča za 30.000 do 40.000 mnihov in nun, služijo zdaj za kasarne, uradnije, siromašnice in boljnišnice. Mnoge cerkve, kterih krasota in umotvori vse presegajo, kar se vidi po najlepših naših cerkvah, so ali zaprte, ali zapuščene in prazne; le trume brezbožnih tujcev po njih zijala prodajajo. Kamor vpreš oči po mestu, povsod zapaziš sivo ali črno, okrhano, tu pa tam razpokano zidovje; marsiktera hiša ima potrta okna, zlomljene stopnice, strohljena vrata. A tudi smradeče nesnage je po koteh, po stranskih kanalih in potih dovolj!

In kaka je s stanovalci? Potomci nekdaj slavnih in premožnih rodovin živé se po večem „iz roké med zobé,“ revni [nejasno] kramarji, rokodelci, brodnarji, težači in berači. Siromakov, ki dobivajo iz mestne blagajnice ali raznih ustanov podpore, in beračev je do 30.000!! Preganjajo popotnika po trgih, ali clo po cerkvah; zdaj ti majhen na pol nag otrok, zdaj [nejasno] starec, zdaj odraščeno dekle, zdaj stara, črno oblečena gospa, ki jej glad in nadloga gleda iz bledega obraza, pomoli roko nasproti. Pa saj na Laškem, kjer več ljudi pase lenobo kakor drugej, skorej v nobenem mestu ni boljše. Vse preži na tujce, nadjaje se od njih dobička, zaslužka ali darú. Kaj bi počele Benedke in mnoga druga mesta, ako ne bi vsako leto v njih postopalo in denarje trosilo na tisoče in tisoče Angležev, Francosov, Nemcev in drugih? — Vsak popotnik, ki obišče Benedke, hiti na prvo na trg sv. Marka, kteri slovi za najlepšega na svetu. Tudi jaz in moj tovariš sva se, korakaje po pobrežju „Schiavoni,“ najpred tje obrnila. Človeka zares osupne pogled na sijajno krasoto in bliščobo, ki se mu ondi prikaže. Četirivoglat velik trg je po treh straneh omejen z ogromnimi marmornatimi palačami, pod kterimi so široki hodi in mostovži (arkade). Na četrti strani pak stoji ponos in dika Benedk, velikanska cerkev sv. Marka, ki se po pravici prišteva najodličnejšim in najkrasnejšim hišam Božjim. Cela je iz raznobojnega, deloma najdražega marmorja. Na čelu (fasadi) je nekoliko pozlačena, in kinčana z neštevilnimi umetnimi stebri, špičastimi stolpiči, rezanimi podobami in mozaiki, t. j. s podobami, ktere so sostavljene iz samih malih kosov raznobojnega marmorja tako, da se vidijo, ko bi malane bile. Visoko nad vhodom pa stojé četirje umetno iz brona zliti konji, — ostanek iz rimsko-poganske dobe. Nad streho se dviga pet velikih okroglih kupelj. Nekoliko oddaljen, na desni od cerkve zidan je velikanski zvonik, visok nad 98 metrov, pokrit z zeleno svetlo streho. Na levi strani se pa vidi nad eno palačo stolp z umetno uro, vrh ktere je pod prostim nebom zvon in vštric njega dva orjaka iz brona, ki vsak s svojim kladvom bijeta ure. Pred cerkvijo stojé še trije jadrniki, visoka drevesa na vrhu z zastavami, spominjaje na tri največe, Benečanom nekdaj podložne otoke: Ciper, Kandijo in Morejo. Posebno krasoto je trgu ta den podelila tudi neštevilna množina ljudstva in zastav, ki so vihrale raz zvonika, streh in vseh oken.

Ko sva si ogledala trg, podala sva se na zvonik, da bi si bolje predočila lego in obraz mesta. Korakala sva gori brez vse težave; kajti ne držé kviško stopnice kakor drugej, nego čedalje više napeta pot, ko na kako goro; dalo bi se tedaj na oslu tudi gori jezditi. Iz vrha zvonika — o kako prečuden mikaven razgled, da mi je srce radosti in navdušenja zaigralo! Spodaj pred nama neizmerno veličastno mesto z neštevilnimi zvoniki, kupljami in poslopji, — sv. Marka trg, s palačami in cerkvijo, poln ljudi kakor mravelj, veliki kanal in luka, napolnjena s parobrodi, ladijami in čolni, — zadi kakor dalje je segal pogled, veličastno morje, bliščeče se v žarkih solnca, in v morju zeleni otoki in velikanski nasipi, — na severni strani pa kopno z mnogimi vesmi in trgi, in v sivi daljavi beli vrhovi tirolskih, furlanskih in drugih planin, — gledati tolike mnogovrstne krasote me je, — rekel bi — omamilo. Zdelo se mi je vse svitla prečudna sanja, in mnogo ur bi se tega prízora ne bil naveličal. Moj prijatel pak je večkrat vskliknil: „O Benedke — Benedke, zares ste kraljica in nevesta morja! Plemenit in velikodušen je bil rod, ki vas je zidal!“ — Kar naju predrami iz zamišljenosti in občudovanja gromeča strelba iz topov na velikem parobrodu v luki. Kakor valovje morja, valilo se je ljudstvo spodaj proti obrežju. Zdaj se oglasi močna vesela godba, in kmalu potem iz tisoč in tisoč grl burno klicanje in kričanje: Hurra! Eviva (živio!)! Kaj je pomenilo vse to? Iz luke peljala se je snežnobela, na robih pozlačena, z rudečim žametom ogrnjena, na vrhu z zastavami kinčana ladija. Pod krasnim šotorom v njej pa sta sedela, prijazno pomenkvaje se: cesar Franc Jožef in kralj Viktor Emanuel, obdana z nekterimi ministri in generali. Zamolčati ne morem, da se mi laški kralj, debelega malega telesa in rudečega nadutega obraza, nikakor ni dopadel. Za to ladijo veslalo je na stotine gondol, natlačenih z gospodo iz vseh dežel. Zvedel sem poznej, da sta se vladarja peljala razgledovat bližnjega otoka Lido.

Raz zvonika hitela sva s prijatlom v cerkev sv. Marka. Če sem jo že občudoval po zunanji podobi, kakove občutke in misli še mi je obudila znotranja! Manjka mi res besed, popisati vse tako živo, kakor mi še stoji v spominu; pa saj bi napolnil z natančnim popisom debelo knjigo.

Najpred se od prednje strani stopi v predcerkvišče (atrium), v ktero drži pet hodov. Na temenu je pokrito z mozaiki, v kterih so vpodobljene razne zgodbe stare zaveze. Spodaj se tišči steber stebra, spomenik spomenika, vsak drago, umetno delo. Troja velikanska vrata iz brona odpirajo odtod pot v cerkev. Pred srednjimi ležé tri marmornate plošče, spominjajé, da sta se nekdaj ondi spravila in spoprijaznila papež Aleksander in nemški cesar Friderik. Zgoraj pa je slika sv. Marka, izdelana po narisu slavnega slikarja Ticiana. Ko stopim v cerkev, osupnila me je najpopred njena velikost, po kteri presega vse hiše Božje, ki sem jih bil poprej videl; izvedel sem, da daje prostora 25.000 ljudem. Cerkev stoji že 800 let; zidali so jo 100, in lepotili potem 300—400 let! Po slogu jej ni nobena na svetu enaka. Stavljena je v podobi križa; ogromni stebri jo delijo v tri dele ali ladije, in po straneh še je mnogo kapelic z altarji. Vse stene so iz svetlega rumenega marmorja, obok in kuplje pa so krite z neštevilnimi podobami iz mozaika, v kterih so upodobljene zgodbe nove zaveze. Posebno zal je tlak iz drobnih kosov raznobojnega marmorja, da se mi je dozdevalo, ko bi hodil po pisanih preprogah ali cvetlicah. Svetišče (prednji del) cerkve je za nekoliko stopnic vzvišeno in ograjeno z visokim marmornatim omrežjem, na kterem stoji 14 umetnih iz brona litih podob: Device Marije, sv. Marka in dvanajst aposteljnov. Sredi svetišča stoji na četirih stebrih šotor, in pod njim veliki prekrasni altar, ves iz najdražega marmorja, iz zlata in srebra. Za njim se vidi velika zlata plošča, kinčana z malimi slikami (email) in s 40.000 žlahtnimi kamni; pravijo, da je vredna nad milijon goldinarjev. Spodaj pa stoji najdraži zaklad cele cerkve: umetno izdelan marmornati sarkofag (truga) in v njem telo sv. evangelista Marka. Navzet spoštovanja in pobožnih občutkov sem padel na kolena in poljubil svete ostanke. — Ogledavši si potem še veliko število drugih altarjev, slik kipov in raznih mojsterskih izdelkov, stopila sva s prijatlom molčé spet pod prosto nebo na trg. Ko se še enkrat obrneva proti cerkvi, spregovori on: „Takošne spomenike svoje spretnosti, vnetosti za umetnije, in pobožnosti zapustili so nam rodovje one dobe, ktero psujejo ošabneži in nevedneži dandanes temno, mračnjaško! Kje je poslopje, stavljeno v našem veku, ki bi se dalo meriti s to cerkvijo?“ Jaz pridenem: „Sedanje dni ne umejo, in tudi nočejo staviti enakih hiš Božjih, — najdel bi se marsikteri Judež, kričajé: ad quid haec perditio? t. j. čemu ta potrata? Za mnoge milijone denarja, ki bi jih stala enaka cerkev, zidajo rajše železnice, továrne, kasarne, kaznilnice in gledališča. To bodo zanamcem spomeniki značaja in potreb našega veka.“ — Edina reč, ki se mi v cerkvi sv. Marka ni dopadla, bilo je glasno blebetanje in nespodobno vedenje nekterih tujcev. Marsikteri človek pač hoče, ako ne drugej, vsaj v hiši Božji pokazati, kako je zarobljen in neotesan. Kaj je storil naš Izveličar z ljudmi te baze v tempeljnu?

Rada bi še ta večer bila razgledala palačo nekdanjih beneških vojvodov ali dožev, ki se po eni strani drži cerkve sv. Marka, in je za njo najimenitnejše in najkrasnejše poslopje. Toda prekasno je že bilo, kajti solnce je ravnokar zahajalo. Brž si tedaj najemeva dečka, da bi nama pot pokazal k cerkvi svetega Janeza in Pavla. Mračna in tesna pot se vije tje zdaj na desno, zdaj na levo med visokimi neprijaznimi hišami in prek mnogo mostov; naglega hoda dregnil sem neradovoljno zdaj tega, zdaj drugega, ki sem ga srečal. Cerkev sv. Janeza in Pavla pa je imenitna zlasti zavoljo tega, da je služila nekdaj beneškim „dožem“, starašinom, žlahtnikom in umetnikom za pokopališče. Stavljena je v tako imenovanem gotiškem slogu, (kakor n. pr. cerkev sv. Marije na ptujski gori), in sicer v podobi križa, ktera se mi zdi za kršanako cerkev najprimemejša. Na trgu pred njo stoji ogromni častni spomenik beneškega vojskovodje Bartolomeja Koleonija; podnožje, podobno visokemu sarkofagu in po straneh podprto s šestimi stebri, vse iz marmorja, nosi veliko iz brona lito štatuo (podobo) generalovo, ki sedi na konji. — Stopivši v cerkev se začudiva, kakor pri sv. Marku, nad njeno prostornostjo. Dasi manjša od one, je vendar 94 metrov dolga, 40 široka in 35 visoka. Dve vrsti velikanskih okroglih stebrov jo delite v tri ladije; nad srednjo je postavljena lepa kuplja. Na enem postranskem altarju gorelo je mnogo sveč, in ravnokar so se opravljale pri njem večernice. Duhovnik in ministranti so pevali — mesto molili — na glas lavretanske litanije po latinski, in množica klečečega ljudstva jim je pevaje odgovarjala: „Ora pro nobis“ (prosi za nas). Tudi pred obilnimi drugimi altarji gorele so — kakor je na Laškem sploh pobožna šega — svetle lampe, torej nama je bilo mogoče, odlične umetne izdelke po cerkvi še precej natančno ogledati. Izvrsten kip za kipom, čudnolepa slika za sliko mikala je moje oči. Zlasti sem strmel nad krasoto mnogih k steni prizidanih nagrobnih spomenikov dožev, (kterih počiva pod tlakom tukaj 42), in drugih velikašev. Vsi iz belega ali sivega marmorja, so mojsterska dela kiparstva, in po mnogih stebrih in štatuah večidel podobni altarjem. Ko sva stala v svetišču pred glasovitim spomenikom doža Andreja Vendramina, pristopi cerkovnik, ponujaje se nama — se vé da za nektere solde — vodjo. Odprl nama je imenitno, cerkvi prizidano kapelo „del Rosario,“ ktera je žalibog na pol podrtina. Po hudem požaru trpela je pred desetimi leti veliko škode, in ni denarja, da bi jo spet popravili, Takrat so tudi zgorele nektere tako krasne in slavite slike, da se je njih vrednost canila na milijone. Spominjam se še, kakov hrup so zagnali takrat po vsem svetu zavolj te zgube časniki. [nejasno]! zaradi minljivih izdelkov človeške roke toliko žalovanja, [nejasno] toda, ako se na tisoče neumerjočih duš, ki so stvar in podoba Božja, zanikerno pogubi, ni ene solze! — Kapelo še kinča marsiktero delo, kterega požar ni uničil. Omenim krasen altar in mnogo kipov; pred vsem pa deset iz kararskega marmorja izbuknjenih podob (reliefs) ob steni, kterih lepota presega vse, kar sem v tej stroki dosihdob videl. V svitu luči zdele so se mi žive! V prvi je upodobljen prihod device Marije v tempelj; v drugi zaročenje Marije; v tretji oznanjenje Mariji po angelju Gabrielu; v četrti obiskovanje Marije pri Elizabeti; v peti pastirci pri jaslicah v Betlehemu; v šesti trije kralji pri jaslicah; v sedmi Marija z detetom Jezusom v tempeljnu; v osmi sanja Jožefova; v deveti počitek sv. Rodovine v Egiptu; v deseti mladi Jezus učeč v tempeljnu. Težko me je stalo slovo od te prečudne kapele. Ko stopiva spet na trg, pokaže cerkovnik na veliko poslopje tik cerkve, kinčano s krasno fasado, rekoč: „Ondi je šola sv. Marka“, kjer so dali stari Benečani podučevati svojo mladež; zdaj služi za bolnišnico, v kteri stoji tisoč postelj!“ — Pove nama ob enem, da je na nasprotni strani trga znamenita tovarna, v kteri se izdelujejo razne reči iz stekla, in mozaika; ta benečanska roba še dandanes po svetu sloví. Radovedna se hiši bližava, kar naju že od dalječ preprijazno pozdravi gibčen gospodič, na poziv kterega sva morala hoté nehoté vstopiti. Prav zanimivo mi je bilo gledati, kako ročno in urno se ondi izdeluje in sestavlja kinč in razna gizda iz kamnate snovi, zlasti kako se lijejo iz razgrete steklovine krasna posoda, biserji in gumbe, in kako se steklo prede v tanke niti, da ni finejše svile od njih. Iz tovarne naju zvabi vljuden možicelj potem v svojo štacuno, se vé da z namenom, da nama bo obilno svoje robe prodal. Toda v tem se je opekel, — nisva imela denarja za gizdo in igrače. Slednjič, da bi se ga pošteno iznebila, kupiva vsak nekoliko gumb in greva svoj pot; a o najinem odhodu ni bil nikakor več prijazen, še „adio“ (srečno!) nama ni povedal.

Bila je že trda noč, ko sva se vrnila na Markov trg. O kako veličasten ugled! Celiveliki trg razsvitljalo je na stotine plinovih luči, tudi na vseh oknih gorele so sveče. Pred kraljevo palačo igrali ste dve vojaški bandi, in 20.000—30.000 jezikov klicalo je visokim gostom na čast brez konca in kraja: „Eviva!“ Tako velikanske slovesnosti in veselice nisem ne prej ne poznej doživel. Kaj lepšega in veličastnejšega se ne da domišljati, kakor je trg sv. Marka bil v tej razsvitljavi. Toda kričanje ljudstva mi ni obudilo navduševanja in radosti; spominjal sem se, da so isti glasovi ščuvali nekdaj na punt zoper Avstrijo; in še druga misel mi je šinila v glavo: Danes kličejo „Eviva in hosana“, in nektere dni poznej pa že utgnejo upiti kakor svojo dobo v Jeruzalemi: „križaj ga“ ali „k smrti ž njim!“ Bolje kakor kteribodi drug narod so Lahi živahni, nagli, zbegljivi in spremenljivi. — Dobro uro sva se sprehajala s prijatlem med množino, kar naju zvabi nova strelba iz ladij k luki. Ondi naju je čakal drug čaroben prizor. Celo pobrežje „Schiavoni“, vse ladije, barke in na stotine čolnov je, rekel bi, plavalo v neštevilnih lučih, ktere so odsevale v zibajočih se morskih valovih; zdelo se mi je, da morje samo gori. Na dveh ladijah pak so užigali prekrasen umetalni ogenj, in spuščali raznobojne rakete v zrak. Da bi si podobo mesta po noči bolje predočila, zasedeva gondolo in dala sva se do pozne ure voziti po velikem kanalu med starimi visokimi palačami. Bilo mi je nekako čudno pri srcu, ko mi je prijatel zašeptal na uho: „Kamnata stanišča še stojé in bodo stala za nami, toda o onih, kteri so jih stavili in uživali v njih bogastvo, veselje in nasladnosti, ni davno več sledu. Oj toliko skrbi in stroškov in truda in praznih nad za kratke trenutke življenja in za mrtvaški prt! O goljufen minljiv svet!“

Ko sva se vrnila v gostilnico spat, bilo je hrupa, godbe in vpitja konec. Cele vrste težakov in beračev ležale so pred vrati hiš in cerkev; tlak jim je bil postelja in stopnice vzglavje. Kdo vé, jeli ni marsikteri teh revežev mirne vesti sladkejše spal, ko v palači nad njim tuj bogatin? Saj enega bili so si vsi svesti, da jih — okradel nikdo ne bo.

Sledeče jutro bila sva že zarano po koncu, kajti le pol dneva nama je bilo mogoče ostati v Benedkah. Gostilniški sluga nama pokaže pot v bližnjo cerkev sv. Caharija, ki stoji brž za veliko kasarno na pobrežju „Schiavoni“. Ondi sva opravila svoje duhovne dolžnosti; priznati moram, da mi je na potovanju težko bilo, dobro in zvesto moliti, duh je prenemiren, po tujih prikaznih in nazorih vjet, tedaj raztresen. Iz te cerkve sva se vrnila na omenjeno „rivo“ (pobrežje); brž je bil mlad gondolir pri roki, in dala sva se prepeljati prek velikega kanala na drugo stran k cerkvi „Maria della salute“ (Marija pomočnica), ki mika s svojimi kupljami že od dalječ potnikove oči. Benečani postavili so jo pred [nejasno]0 leti v zahvalo, da je v mestu nehal grozen pomor, v katerem so pokopali že nad 40.000 ljudi. Stala je dva milijona goldinarjev. Po slogu ni manj zanimiva od one sv. Marka, [nejasno] se mora imenovati cvet ali kras zidarstva. Zidana je na [nejasno] enakih voglov, krog kterih se vrstijo velike kapele. Srednjo kupljo nosi osem ogromnih stebrov (stolpov). Ves obok cerkve krijejo freške (malarije na zid, ko je bil še moker), na altarjih, po stenah in v žagradu je obilno imenitnih slik. — Iz te cerkve sva se podala v glasovito pinakoteko (slikarnico), ki slovi po celem svetu. V dvanajstih sobanah je tukaj nad 400 slik, ki deloma spadajo med najboljše, kar je kdaj koli malala človeška roka. Dandanes ni enega mojstra, kteri bi se smel meriti z onimi slavnimi umetniki, ki so pred mnogimi stoletji vstvarili te podobe. Le mimogredé in površno jih razgledati, mi je mogočebilo, pa vendar se mi je razvnela duša k najvišemu občudovanju. Veči del slik nam kaže svetnike in dogodbe iz njihovega življenja, vzlasti „madonno“ (Devico Marijo) z detetom Jezusom. „Sem bi naj se vsi naši malarji hodili učit,“ djal sem prijatelju, „potem se nam ne bo sramovati delj čaša malarij po naših cerkvah in kapelah, ktere ne da bi pobožnost zbujale, še jo le motijo in duha žalijo.“ Bolje da je hiša Božja bela, nego pocmokana debelo z rudečo in modro barvo, tako da so podobe svetnikov enake pošastim. V tem velja, kakor povsod: „kakoršno drevo, takšni je sad.“ Le slikar, ki je v krščanski veri podučen in krščanskega duha navzet, ume svetnike in angelje upodobljati, kterim se vidi na obrazu svetost in odsev nebeške glorije. Najkrasnejše slike v omenjeni pinakoteki so: vnebovzetje Device Marije, — prvi hod deklice Marije v tempelj, — Jezus na gostiji pri Levi-ju, — Marija s sv. detetom in šestimi svetniki, — Jezus na prestolu sredi med sv. škofi in učeniki, — sv. Janez Krstnik v puščavi i. t. d.

Težko naju je stalo slovo od slikarnice, ki bi jo še ogledovala mnogo ur, ako bi ne zmanjkalo čaša. Pred njo zasedeva poprejšni čoln, in pet minut poznej sva korakala že po „malem trgu“ (piazzetta), ki je od Markovega ločen le po zvoniku. Tukaj stojita dva ogromna stebra, vsak iz ene granitne gruče, drug od drugega precej oddaljena. Vrh enega je marmornata podoba sv. Teodora, prvega patrona Benečanov, vrh drugega podoba leva, ki jim je služil za grb. Na desni strani trga — če se gleda proti luki, — se vidite dve palači, v kterima ste bili nekdaj penezokovnica in knjigarna. Na levi strani pa stoji velikansko za cerkvijo sv. Marka najimenitnejše poslopje v Benedkah, že zgoraj omenjena palača dožev ali vojvodov. Noben cesar ali kralj se dandanes ne more ponašati z enako krasnim in dragim staniščem. Od zemlje gori do zalo obrobljene strehe je tu vse iz žlahtnega marmorja, vse umetno delo. Spodaj in v prvem nastropju sloni zidovje na obilnem stebrovju, pod kterim so široki mostovži. Še lepši obraz, kakor zunaj na trgu, kaže po eni strani notri v četirivoglatem velikem dvorišču. Bele stopnice, kinčane z visokimi štatuami, držé od tod v prvo nastropje. Tu stoji na mostovžih (galerijah) mnogo doprsnih podob vojvodov in drugih slavnih možakov. Dvorane in sobe za njimi so zdaj zaprte. Nad enimi durmi zapazila sva napis: „vhod v ječe“. Groza me trese, ko se spomnim, kar sem večkrat slišal in bral o teh žalostnih prostorih. Toda želel sem se osebno prepričati o njih podobi. Brž pristopi stražnik, prižge svečo, koraka pred nama v temni hod, in iz hoda doli po ozkih stopnicah; zdaj smo dospeli k ječam, kjer se je prelilo nekdaj toliko solz, kjer je zdihovalo mnogo nedolžnih! Kajti ne divji hudodelniki, nego mnogi žlahtni gospodje, med njimi celo vojvodi in starašini, bili so vrženi v te temnice, ako je letel na njih sum ali jih je kdo ovadil, da strežejo po oblasti, ali da hočejo podreti obstoječo vlado. Strašna sodba jih je zadela. V teh temnih smrdečih luknjah so bili oklenjeni na leta, trpinčili so jih na tezavnici, in marsikterega naposled umorili. Dolge so blizo na tri, in visoke na poldrugi meter. Postelje v njih so lesene klopi. Nemajo nobenega okna, le nad železnimi durmi je majhna luknica, skoz ktero so se nesrečnikom dajale jedi. Po stenah se vidi nekoliko napisov, ktere so v svoji obupnosti vpraskali z nohti.

Na koncu slednjega hoda nama pokaže stražnik širji prostor, rekoč: „Tukaj so jetnike devali ob glavo; skoz ono korito tekla je kri doli v kanal, mrtvo truplo pa so spustili po noči v spodaj pripravljen čoln; na tem se je peljalo skrivoma ven iz mesta na morje, ter ondi vrglo ribam za žrtje!“ — Videl in slišal sem dovolj, vsi lasje so se mi ježili na glavi. Naglo se obrneva in beživa, ko bi nama bil gad za petami, iz tega strašnega kraja, ki ostane vedna priča, kako grozoviti so bili stari Benečani.

Po prekrasnih „zlatih“ stopnicah (obok nad njimi je namreč pozlačen in malan,) podala sva se v zgornja nastropja. Kako drugačen ugled! Soba pri sobi, dvorana pri dvorani se kaže tukaj, vsaka nakinčana z mnogimi velikimi slikami ali kipi; tu je stanoval vojvoda, ondi je sprejemal visoke goste; tu so zborovali nja svetovalci, ondi sodniki i. t. d. ^[1]

Tlak, okna, stene, strop, vse je lepo, dragoceno in umetno. Mnogo sob služi zdaj za muzej, kjer je razstavljeníh obilno znamenitih reči. V največi dvorani, kamor se je klicalo k zborovanju ljudstvo, je zdaj knjižnica. Vse stene so zagrnjene s tako velikanskimi slikami, da se nahajajo malokje na svetu enake; v vseh je upodobljena slava in moč Benečanov. Toda v eni, ki krije celo zadnjo stran, predstavljeno je nebeško veselje. Na tisoče se vidi tu svetnikov in angeljcev, vsak je premilega, vsak drugega obraza, vsakemu sije rajska radost in sreča iz oči. Dasi je že marsikterl slikar poskusil to prečudno sliko posneti, je dosihdob še vsakemu spodletelo. Mnogi potniki jo gledajo cele ure, a se je ne naveličajo.

Iz palače vojvodov sva se urno pognala proti „Sandwirtu“; poldne je bilo odzvonilo in ob dveh sva se imela dalje na jug odpeljati, dasi bi rada ostala cel teden v Benedkah. Oskrbiva z jedjo in pijačo gladni želodec, popraviva dolg in rečeva vljudnemu gostilničarju: „Z Bogom!“ Ker sva bila izvedela, da se da na kolodvor tudi peš priti, naložila sva potno robo najetemu „fakinu“ (strežniku), ki nama je imel biti ob enem kažipot. Še enkrat sva hitela po pobrežju „Schiavoni“, še enkrat čez trg in mimo cerkve sv. Marka, ktere podobo sem si živo vtisnil v spomin. Daljna pot je držala po temnih stezicah, zasukanih zdaj sem, zdaj tje k mostu „Rialto“. Dasi prek širokega kanala drzno, le v enem loku razpet, je vendar tako trden in močen, da je zidano na njega precej štacunov. Unkraj tega mosta bližaje se železnici poiskala sva še eno cerkev, imenovano „dei Frari“ (t. j. frančiškanska), ki se po imenitnosti stavi za tretjo v Benedkah. Po slogu in podobi ni mnogo različna od one sv. Janeza in Pavla. Napolnjena je po straneh z marmornatimi altarji, in nagrobnimi spomeniki, ker je tudi v njej pokopanih mnogo imenitnih velikašev in umetnikov. Vse druge presegata spomenika slavnega beneškega slikarja Ticiana in podobarja (kiparja) Kanove, oba velika, umetna, iz kararskega marmorja. Prvega je dal postaviti naš pokojni cesar Ferdinand za 150.000 goldinarjev; za drugega se je pobiralo po celi Evropi. Razun spomenikov kinča to veliko cerkev obilno število krasnih slik, med kterimi mi je najbolje dopadla na nekem altarji v levi stranski ladiji: Marija v družbi nekterih svetnikov. V svetišču sem videl mnogo prelepih na stolih izrezanih podob, in v žagradu izvrstne reliefe iz marmorja, ki predstavljajo trpljenje Izveličarjevo. Omenim še, da orglje v tej cerkvi niso zadi, nego predi v svetišču na posebnem koru, kakor je na Laškem poprek šega. Mnogo cerkvij ima po dvoje orglje.

Iz te cerkve sva se obrnila naravno na kolodvor. Ko ga dobiva, povedalo se je nama, da je še pol ure čakati. Blizo kolodvora stojé četiri cerkve; „eno še bo čas pogledati“, spregovori tovariš, in stopiva v ono, ki je vlekla že po svoji ogromni, s stebrovjem in štatuami preobloženi fasadi (prednji strani) oči na sebe. Nisva se kesala sèm storjenih stopinj. Cerkev, ki jo imenujejo „sv. Marijo pri karmelitih (Scalci)“, je tako zala, svetla in snažna, ko bi jo bili ravno dogotovili. Tlak, altarji, stebri, stene, vse je iz marmorja, ki se sveti v mnogih barvah. Najbolj mikavno je veliko stebrovje glavnega altarja in štukatura na stroku. — Za lepotijo te cerkve se je neki izdalo 200.000 zlatov! Neko Nemkinjo sem slišal celo vsklikniti, da jej med mnogimi hišami Božjimi v Benedkah nobena ni bolj dopadla od te.

In tako sva den v Benedkah, kakor le mogoče, dobro porabila. Ko sedeva spet na železni voz, djala sva drug drugemu, da naju je razgledovanje Benedk zeló zadovoljilo, da jih ne bova zgubila nikoli iz spomina. Jaz sem si tudi mislil: „Ako da Bog in sreča junačka, to čudno mesto še obiščem drugipot!“ (Bil sem zares dve leti poznej ondi cel teden.)

2. Iz Benedk v Loreto.

Po istem velikanskem mostu, kakor noter, peljala sva se prek lagun ven iz Benedk. Toda pri postaji Mestre krenil je vlak danes na drugo stran, po plodni ravnini proti Padovi. Vožnja je trajala do tje menda eno uro. Padova hrani v sebi nektere tako redke znamenitosti, da sva sklenila, v njej kratko zastati. Kteri Slovenec ni že mnogokrat na jeziku imel imena svetega Antona padovanskega? Saj je nja cerkvij, altarjev in podob obilno med nami! Saj imamo, rekel bi, v vsaki hiši Toneta ali Tončeka! Tega glasovitega svetnika sva želela v Padovi pozdraviti in počastiti; kajti ondi je preživel svoje zednje dni, ondi je umrl, ondi so mu postavili pobožni mestjani [nejasno] nagrobni spomenik prekrasne veliko cerkev.

Pri kolodvoru je čakalo mnogo kočij. Eno najemši, peljala sva se naravno sredi skoz mesto k sv. Antonu, ki ga mestjani imenujejo kratko „svojega svetnika“ (il santo). Prav ostrmel sem, ko cerkev zagledam, nad njeno posebno podobo in veličastnostjo. Sedem ogromnih kapelj, dva visoka in nekteri nižji zvoniki (gotiškega sloga!) molé iznad njene strehe. Na fasadi jo kinča nad vratmi marmornata galerija. Po kako redki krasoti in velikosti pa se znotraj odlikuje! Dolga je 95, široka 34, visoka 37 metrov. Debeli četirivoglati stebri so kriti z mnogimi nagrobnimi spomeniki iz marmorja, vidiš freske, mozaike, štatue in slike svetnikov. Glavni altar je precej vzvišen in celo svetišče ograjeno z marmornatim omrežjem. Za njim je okrogla kapela z mnogimi zakladi in svetinjami. Na korih so četiri orglje, ki se včasih o letu vse ob enem igrajo; za moja ušesa bi pač bila to menda premočna godba.

Zdaj pa še nekoliko o kapeli sv. Antona, ki je cerkvi prizidana na levi strani. Nevem, jeli sem kedaj vidil indi (drugod) na malem prostoru toliko lepote in umetnih dragocenih reči, ko tukaj! Vrh vhoda, ki je razdeljen po petih stebrih, bral sem napis: „Divo Antonio confessori sacrum“ (posvečeno sv. Spoznavalcu Antonu). Sveti strah me spreleti, ko sem stopil noter. Dasi je bil delaven den, in se je bližal že večer, klečalo je tu mnogo ljudi raznih stanov, vsak vtopljen v gorečo molitev; do solz me je ganil pogled na to množino, ki je iskala, Bog vé v kterih potrebah ali stiskah, pomoči pri čudodelnem svetniku, in poljubovala z veliko spoštljivostjo tla, stopnice, in zlasti prekrasen sarkofag, v kterem je hranjeno sv. truplo. Nad tem je postavljen čudalepi marmornati altar, katerega kinčajo iz brona lite podobe sv. Antona in drugih svetnikov. Zgoraj je latinski napis: „Pridite k meni vsi, ki ste v revah in nadlogah!“ In kdo je teh prost? — Tedaj sva tudi midva s prijateljem pokleknila in se v srčni molitvi priporočila v varstvo svetnikovo za življenje in za smrtno uro. Potem sva kapelo še natančneje razgledovala. Noč in dan gorí v njej nad dvajset lampic. Na vsaki strani altarja drži angelj iz marmorja velik svečnik izdelan iz čistega srebra. Pravo mojstersko delo je devet v marmornate plošče na zidu izbuknjenih podob, ktere predstavljajo devet največih po sv. Antonu storjenih čudežev, n. pr. on od smrti zbudi ženo, ktero jo njeni lastni mož umoril — po nedolžnem; on najde v prsih neusmiljenega bogatina, kakor je bil prej napovedal, na mestu srca kamen, srce pa v škrinji pri denarjih; on podeli novorojenemu detetu zgovornost; on oživi umrlega mladeniča i. t. d.

Ko stopim nazaj v cerkev, in čitam nagrobne napise nekterih imenitnih padovanskih žlahtnikov, prešine mi duha misel: Ti ljudje so nekdaj živeli v sreči, v bogastvu in neprestanih veselicah; vklanjalo se jim je na tisoče podložnikov in hlinavcev, — zdaj jim vse to ne pomaga nič, zapuščeni in pozabljeni so! Toda sv. Anton bil je nekdaj le reven mnih, zaničevan od posvetnjakov; vedno je molil, zatajeval samega sebe, se postil, trpel in delal za izveličanje duš, — in zdaj si uživa večnega izveličanja v nebesih, na zemlji pa ga slavijo in častijo milijoni ljudi, in poklekajo k njegovemu grobu ponižno in zaupljivo. Kdo si je tedaj izvolil boljši del? Zares čudovit je Bog v svojih svetnikih!

Iz cerkve sv. Antona sva se peljala k oni sv. Justine na južni strani mesta. Stoji na koncu velikanskega trga, ki je na sredini kinčan z mnogimi štatuami slavnih padovanskih možev. Iznad te cerkve molí osem kupelj in visok zvonik. Po velikosti še presega ono sv. Antona, kajti dolga je 111 metrov! Odlikuje se najbolj po tem, da je stavljena natanko po umetnih vodilih zidarstva v podobi križa, in tako stojé posamni oddelki med sebo in s celim ogromnim poslopjem v najlepšem razmerju. Maloktera cerkev mi je drugej zarad pravilnega sloga (renaissance) tako dopadla; da bi si pač Slovenci po enakem načrtu nove hiše Božje stavili! Dvem postranskim ladijam še je prizidanih po deset kapel, v kterih stojé iz žlahtnega marmorja izdelani altarji. Pod glavnim altarjem, ki je skorej sredi cerkve, počiva v prekrasnem sarkofagu telo glasovite mučenice in device sv. Justine. Za altarjem v svetišču je mnogo stolov za duhovnike, na kterih je sto umetno izdelanih podob. Na koncu svetišča (v apsidi) visi velika slika, v kteri je krasno upodobljena muka in smrt sv. Justine. — A še več zakladov hrani ta preimenitna cerkev. V prvi prednji kapeli na levi strani je pod altarjem hranjeno telo sv. evangelista Lukeža, in v njej nasprotni kapeli na desni strani mnogo svetinj sv. aposteljna Matija. V drugih kapelah so telesa sv. Maksima, sv. Felicite, sv. Jakoba, sv. Rajnalda in sv. Urija. Iz svetišča je vhod v staro cerkev, pri kateri je v posebni kapeli altar sv. Prosdocima, prvega škofa padovanskega, ki je celo poprej pogansko mesto krščanski veri pridobil. Od ondot se príde v podzemeljske ječe, v kterih so bili nekdaj vklenjeni sv. mučeniki: Prosdocim, Daniel in Justina. Tik teh ječ je „studenec nedolžnih,“ t. j. velika raka, kjer počiva razen treh nedolžnih otrok mnogo mučenikov, kteri so za sv. vero v Padovi svojo kri prelili. Vedno gori tù mnogo luči. Koliko spodbuja tedaj to sv. mesto romarja k molitvi in k pobožnemu premišljevanju! — Dalo bi se o raznih lepotijah te sijajne hiše mnogo pisati, ko bi mi ne zmanjkalo prostora. Prav milo se mi je djalo, ko sem jej moral dati slovo. — Na desni strani se drži cerkve velikansko poslopje s petimi dvori, nekdaj samostan Benediktinov, zdaj kasarna. Človeka mora res žalost in nevolja obiti, če vidi po laških mestih, kamor obrne oko, hiše pobožnosti in učenosti po nasilju posvetne oblasti iztrgane iz rok cerkve. Kjer je vladal poprej mir, kjer se je molilo, učilo in revnim delilo toliko dobrot, ondi je zdaj kričanje, razposajenost in kletje! Koliko zločinov in krivic imajo laški oblastniki na vesti, ni čuda tedaj, da sta sreča in blagoslov Božji zginila iz dežele, in da se povsod ljudje bojijo strašne prekucije!

Še tri druge cerkve sva prav v naglosti v Padovi ogledala: veliko katedralo (škofovsko), karmelitarsko (carmini) in eremitansko. Vsaka je lepša, ko ktera bodi na naši slovenski zemlji; toda s površnim opisovanjem onih dveh najimenitnejših bodi dovolj! Kdor pride na prvo na Laško, ga mnoge in prekrasne cerkve zares osupnejo in navdušijo k najvišem občudovanju. Nobena knjiga, noben jezik ne ume tega jasno dopovedati, to se more le videti; in kdor je po teh prečudnih laških cerkvah oči pasel, ta še le zapopade, kaki reveži smo v tem mi doma. Kdo je pa ondi cerkve stavil? Denešnji popačeni in slaboverni rod ne, nego vse so spomeniki iz davno pretekle boljše dobe; in to ne le cerkve, ampak tudi palače, slike, kipi in neštevilne druge znamenitosti, ki jih najdeš samo na Laškem! Pred šest, sedem in osem stoletji, ko še je tlačila naše prednike sužnost, nevednost in revščina, se je pod krilom krščanstva v nja osredju, na Laškem, razvila svoboda in omika, razcvele so se: vede, umetnosti, obrtnija, trgovina, in ž njimi — premožnost. Kjer se je naša sv. vera najpred vkoreninila, ondi je dozorel po njenem vplivu najprvi žlahten sad. Rodovi, ki so živeli takrat v blaženi Hesperiji (Italiji), bili so vneti za vse, kar je dobro, krasno, veličastno, in bili so pred vsem pobožni. To svoje mišljenje in občutenje pa so hoteli razodeti v djanjih. Postavili so si tedaj po celi deželi in zlasti po mestih sčasoma cerkev brez števila, in nadarili so vsako po neizmernih stroških in trudih s prekrasnim kinčem, z nebrojnimi umotvori. Lepe in velike cerkve so jim bile veselje in ponos, tedaj so razna mesta tekmovala med sebo, ktero bi bilo v tem najbogatejše. Po 100—200 let zidali in lepšali so tu pa tam eno hišo Božjo, in eno mesto je premoglo več, ko bi zdaj pri nas menda cela dežela. Toliko se mi je zdelo potrebno opomniti, da si čestiti bralci razjasnite, odkod so cerkve na Laškem?

Zdaj še nekoliko o Padovi. Mesto je precej veliko, in v njem stanuje nad 60.000 prebivalcev. Ker je bilo prej trdnjava, že za Rimljane imenitna, vidi se še precej obzidja, mestnih vrat in stolpov. Ulice so večidel tesne, pred hišami stojé arkade (mostovži); tako da se hodi po senci. V stari mestni hiši je največa dvorana v celi Evropi, stara že 600 let in dolga 70 metrov. Dalječ je slovelo nekdaj tudi vseučelišče, v ktero je zahajalo iz naših dežel mnogo žlahtnih sinov; še dandanes visijo ondi na zidu v dvoru njihovi grbi. Zdaj so dijaki tu, kakor sem zvedel, na slabem glasu zavolj razuzdanosti. Pa saj v tem v nemških mestih ni mnogo bolje; slovenski oče naj si dobro premisli, predno da sina v nevarnost, zlasti: v ktere roke ga bo dal!

Bila je že noč, ko sva se odpeljala s prijatlom iz Padove. Veselilo naju je, da ni bila pretemno; iz neba, ki se mi je videlo na Laškem bolj čisto-modro, ko doma, svetilo je gosto po roki Stvarnikovi prižganih svetilnic — zvezd. S početka drži železnica po ravnem, potem se bliža goram. Polja in drevesa so bila v najlepši zelenjavi, in to mi je kazalo dovolj, da sem na topli južni zemlji. Prek reke Adige (Etsch) in poznej prek druge zeló široke, po imenu Po ali Pad, smo dospeli v mesto Ferraro, ki je še veče od Padove. Stoji že v poprejšni papeževi državi, in je slovelo pred nekterimi veki po svojih učenjakih in pesnikih. Sredi mesta je velikanski stari grad nekdanjih vojvodov, z ogromnimi stolpi na straneh. V brambo papeževo so bili tukaj do leta 1859 avstrijanski vojaki. — Po kratkem postanku smo nadaljevali vožnjo odtod v veliki ravnini proti Boloniji. Celi kraj se vidi prav rodoviten, setev sledi za setvo, drevored za drevoredom. Ko sem djal nekemu laškemu trgovcu, kteri se je z nama peljal, da more tu kmečko ljudstvo prav bogato in srečno biti, izvedel sem po njem, da so zemljišča na Laškem večidel lastnina mestne gospode in grajščakov. Kmetij in kmetov v tem pomenu, kakor pri nas, je zeló malo, poljedelci so zakupniki (najemniki), ki morajo polovico tega, kar jim polje rodi, oddati svojim gospodom. [nejasno], sem si mislil, dasi našemu slovenskemu kmetu ni postljano z rožicami, v primeri s temi laškimi trpini še je pa le — srečen [nejasno] prost ptiček!

Deseta ura je že davno odbila, ko smo stopili raz voza v Boloniji. Tukaj sva s tovarišem hotela prenočiti, in si ve[nejasno]o slavno mesto drugi den kratko ogledati. Podala sva se v hotél (gostilnico) Brun. Po krasno razsvitljenih ulicah je ljudi mrgolelo, ko bi bilo v nedeljo pred pol dnevom. Zapazil sem isto navado poznej po vseh laških mestih. Ker je ondi po dne prevroče, grejo ljudje še le na sprehod, ko so vsa opravila v hiši dovršili, in sprehajajo se trumoma blizu do enajstih. Ob tej uri je pri nas davno že vse v gnjezdu, razven nočnega stražnika, razuzdanih ponočnjakov — in kakšnega pijanca, ki ne najde pota do svojih vrat.

Po sladkem počitku sva bila sledeči dan rano na nogah. Na tujem je ura dražja, ko doma dan, tedaj se ne sme dolgo posedati ali ležati, sicer škoda za potrošeni denar! Poznam v nekem mestu na Štajerskem rokodelca, ki je hodil leta 1873 k razstavi na Dunaj, in se je rad potem bahal: „tudi jaz sem ondi bil!“ Toda ko ga vprašajo drugi, kaj je ondi vse videl, zavrl se mu je jezik, in le edino to je vedel hvaliti, da je pil v tej ali oni gostilnici „neizrekljivo dobro pivo!!“

Bolonija spada med najstarša mesta v Evropi; stala je že davno pred Rimom, obsega 115.000 stanovalcev, svoje dni jih je imela za polovico več. Tako posebne podobe je, toliko se vidi v njej znamenitosti, da je popotnik v zadregi, kje bi začel in kje nehal z ogledovanjem. Kakor skorej vsa velika mesta na Laškem, razvila se je v cvet one krasote, ktero še ves svet zdaj občuduje, — srednjega veka. Slovela je ta čas po obrtniji, trgovini in učenosti. Papeži ustanovili so v njej visoke šole, ktere niso bile le prve, nego tudi največe v krščanski Evropi; leta 1262 učilo se je na njih deset tisoč dijakov! Bivalo je tu tudi mnogo žlahtnih in mogočnih rodovin, učenjakov, umetnikov in bogatinov. Tedaj je dobila Bolonija častni priimek: „učena in tolsta“ (bogata). Še zdaj je tu obilno blagostanja, in manj revežev in postopačev ko drugej; ker je ozračje zdravo, ker so ulice in hiše tako snažne in prebivalci prijazni: zato se zdi tujcem tako prijetna, da jih prihaja v njo vsako leto po dvajset tisoč in še več! Čuden obraz jej dajejo neštevilni mostovži (hodi pod oboki na strani ulic), tako da se da po celem mestu pod streho sprehajati, in ob solnčni vročini ni treba sence drevoredov, in ob deževnem vremenu ne dežnika. Mnogo je v mestu prostornih in lepih tržišč. Ne le palače, tudi druge hiše so vse velike in trdno, krasno zidane; za vsako je zalo dvorišče ali vrt. Najodličnejša poslopja, stikališča vse krasote in umetnih izdelkov pa so cerkve, kterih je v Boloniji 120! — Na prvo, ko še so ulice precej prazne bile, podala sva se to jutro v nekoliko oddaljeno cerkev sv. Dominika. Želela sva namreč na altarju, kjer počiva telo tega glasovitega brambovca sv. vere in ustanovitelja reda dominikanov, služiti sv. mašo. Srečna sva bila, da se nama je želja spolnila. Ne bom popisoval stare velike cerkve, njenih obilnih marmornatih altarjev, podob in slik, le veliko kapelo (četrto na desni strani), sv. Dominika omenim z nekterimi besedami. Omalana je cela s prelepimi predstavami del in čudežev tega svetnika. Pravi čudež podobarstva v njej je na altarju „arca“ t. j. truga sv. Dominika iz najžlahtnejšega snežnobelega marmorja, okrašena z mogimi reliefi. Mislim, da noben kralj nêma lepše; tudi ni umetnika, ki bi umel, izdelati dandanes kaj enakega. Po sv. meši izmolila sva s tovarišem tu vsak vrstico sv. roženkranca, ki ga je — saj to vsi vemo — vpeljal sveti Dominik v spokorjenje grešnikov. — Poslovivši se od te hiše Božje, pogledala sva še kratko v sosedni samostan, kjer je sv. Dominik stanoval in umrl — ležeč v pepelu na goli zemlji. Red „predgarjev“ ali dominikanov, ki je vneto deloval po izgledu in naročilu, sv. Dominika, pridobil si je za sv. katoliško cerkev neizmerne zasluge. Med njegovimi udi je bilo: 4 papeži, 60 kardinalov, 150 nadškofov in 800 škofov. — Od sv. Dominika sva se obrnila nazaj na glavni mestni trg, ki je ograjen z ogromnimi palačami. Na južni strani pa ga kinča veličastna cerkev sv. Petronija, prva dika Bolonije. Nemudoma sva stopila v njo, — in srce nama je radosti zaigralo. Tako uzornega in velikega poslopja gotiškega sloga še poprej nisem videl. Lepšega spomenika mestjani sv. Petroniju, prvemu škofu svojega mesta, niso mogli omisliti. Zunaj visoka fasada, in znotraj vsi stebri, vse stene so krite z umetnimi podobami in drugimi izdelki iz marmorja. Cerkev ima tri ladije in nad 20 kapelic z zalimi altarji. Dolga je 117, in visoka 40 metrov. Služila je v njej ravno slovesna služba Božja, in bilo je obilno ljudstva nazočega, kterega resno, pobožno obnašanje mi je prav dopadlo. Na Laškem po cerkvah ni klopi nastavljenih kakor pri nas. Le po koteh so nakopičeni mali stoli, kdor noče klečati, gre si po stol, in si ga postavi, kamor želi; ko pa odide, ga nese na prejšnje mesto nazaj. Morebiti takošna naprava tudi pri nas ne bi bila narobe; kajti klopi služijo nekemu kmetu predobro k temu, da se široko vsede, nasloni — in zaspi! — Pevalo se je predi v svetišču pri meši prav dobro in gladko, — le vse prenaglo za moja ušesa; tudi se mi je napev zdel preposveten. Z orgljami pa je brkast organist vdeloval, kakor marsikteri pri nas, ki vedno godi za plesišče! Opomnim še, da v cerkvah na Laškem pevajo le moški in fantiči. In to je naj spodobniše, „mulier in ecclesia taceat“, t. j. ženska nêma nič opraviti pri altarju, tedaj tudi ne na koru. Oj kolikrat sem se srdil doma nad nališpanimi gizdavimi dekletami, ki so se kakor pavi šopirile vstran orgelj, misleč morebiti, da so igralke v gledišču. —

Od sv. Petronija preč sva se obrnila — po kratkem zajutreku v neki kavarni — k tretji velikanski cerkvi, posvečeni sv. Petru. Kakor zunaj na visoki fasadi, tako je znotraj vsa preobložena z ogromnim stebrovjem in s silnimi kipi iz marmorja. Oči so mi oslabele in se vtrudile, ko sem ogledoval neštevilne znamenitosti. Le prižnica — edina iz lesa, — mi po svoji podobi ni dopadla. Čudil sem se tukaj in poznej tudi indi, kaka svoboda se daje mačkam v cerkvi; prišla mi je zdaj siva, zdaj črna pod noge. Ker ob miših ne bi mogle živeti, ki po cerkvah niso ravno debele, jim nosijo pobožne stare ženice hrano; zvedel sem, da so te mačke lastnina cerkovnikov. Pri nas je še grša razvada; marsikdo se ne upa v cerkev brez svojega psa; da se vjedava pesjad potem med sebo grize, da pevcem in orgljarju prav lepo pomaga, in sveti kraj onesnaži, na to taka modra glava ne pomisli.

Blizo sv. Petra, — ki je nadškofova cerkev, — prosto stojita dva po celem svetu znana zvonika, eden 78, drugi 40 metrov visok. Znamenita sta po tem, da sta drug proti drugemu za 1—2 metra nagnjena, in se vendar nobeden ne podere. Tako se vklanjata, podobna dvema preprijaznima gospodoma, že nad 850 let. Pravi se, da ju je muhasti zidarski mojster po svoji trmi tako postavil. Hotela sva na višega splezati, da bi bolje videla mesto in okolico, toda že na peti stopnici sva obrnila nazaj, tako tesne in nevarne so se nama videle višje. Ogledala sva tedaj tik postavljeno cerkev sv. Sebastjana, potem v obližju ono sv. Jakoba; slednja hrani v sebi mnogo imenitnih del. Obiskala sva tudi velikansko vseučelišče, ondotno knjižnico in razne zbirke starin. Odtod sva se podala v glasovito slikarnico, ki je v poprejšnem samostanu Jezuitov. V osmih dvoranah je tu obešenih blizo 300, po večem prekrasnih slik, v kterih so upodobljene svete prigodbe in svetniki. Najbolje občudoval sem: umorjenje nedolžnih otrok v Betlehemu; žalostno mater Božjo z mrtvim sinom v naročju; s trnjem venčano glavo Izveličarjevo, in zlasti: sv. Cecilijo, ki igra na orglje.

Bilo je že poldne, toda nisva še smela misliti na obed. Po ulici sv. Donata sva hitela nazaj v imenitni muzej, ki je brž za cerkvijo sv. Petronija. V zgornjem nastropju te krasne palače sva videla mestno knjižnico, v kteri je dvesto tisoč knjig. V drugih sobah so velike zbirke starin starodavnih Egipčanov, Etruskov in Rimljanov, orožje, orodje, posoda, kinč, podobe in maliki; iz teh ostankov se da sklepati, kako bistroumni in izobraženi so ti narodi bili. Tudi nekoliko izkopanih trupelj in kostnjakov, mrličev s trugami vred se tu kaže; „te bi pač“, djal je moj tovariš, „naj pustili na svojem mestu v miru!“ — Omenjeno bodi, da je slavni kardinal Mezzofanti nekoliko let tu v mestni knjižnici opravljal službo knjižničarja. V jezikoznanstvu je presegal vse učenjake na svetu, kajti umel je nad 60, in gladko govoril nad 40 jezikov. Iz muzeja sva se spustila proti cerkvi sv. Štefana. Takih ko ta, je pač malo na zemlji; kajti sèstavljena je iz sedem cerkvij; nektere so nad, nektere pod zemljo. V poganski dobi stal je tu tempelj malikov; v petem stoletju po Kr. postavili so na njegovo mesto prvo, in poznej so tej prizidali druge cerkve. Mnogo lepih in dragocenih reči se tu hrani, vse prekosijo svetinje mnogih svetnikov, ktere hodijo verniki marljivo častit.

Namenjena, podati še se na pokopališče (campo santo) zunaj mesta, ki zaradi prekrasnih spomenikov slovi, sva opazila, da — je prepozno! Bližala se je ura, ob kteri sva imela odpotovati. Tedaj še poiščeva le eno glasovito svetišče: cerkev Katarine boloniške, ki jo mestjani imenujejo „svojo svetnico“. Za drugo lepoto te cerkve se popotnik malo zmeni, ako mu je znan zaklad, kterega hrani ena kapela na desni strani. Cerkvenik nama jo je odprl in vstopivši sva ostrmela in se stresla svetega strahu: zagledala sva namreč nestrohnjeno telo sv. Katarine, sedeče na krasnem tronu; oblečeno je z najdražimi oblačili, na glavi nosi svetlo krono, na prstih zlate prstane, v eni roki drži križ, v drugi knjigo, ktero je svetnica sama spisala. Bila je namreč pred 400 leti v sosednem samostanu nun sv. Klare prednica, odlična po učenosti in svetosti. Bog je ni poveličal le v nebesih, nego tudi na zemlji s čudeži. Telo je še zdaj kakor živo, in po času le nekoliko očrnelo, iz obraza mu sije sveti mir in nebeška milina. Na strani gori noč in dan šest luči. Tudi ste vedno dve nuni na straži. — Na stenah kapelice se vidi več svetinj, tudi gosle, na ktere je svetnica ígrala. Svetih občutkov navzeta, sva zapustila prečudni kraj.

Ni bilo čaša več, muditi se v Boloniji. Hitro se v gostilnici nasitiva, — in peljala sva se spet na kolodvor. Solnce se je bilo že na zapadno stran naklonilo, ko sva stopila na železni voz, in se v imenu Božjem odpeljala dalje na jug. Železnica drži več ur kraj reke Reno, v začetku še po krasni z oljkami in vinogradi zasajeni dolini, potem se zgubi med golo, grebenasto in pogostoma pretrgano gorovje Apenin. Tu je železnica navzgor čedalje više in više, kakor na štajerskem Semeringu, in spada med najdrznejše stavbe našega časa. Vije se zdaj na desno, zdaj na levo, zdaj po tesnih klancih in grabah, zdaj pod zemljo skozi temne predore, kterih je zaporedoma 46; zdaj drži prek mostov, zdaj prek silno visokih cestovodov. Tu pa tam se odpre razgled v zelene dolinice, ali v strašne strmovite prepade, ali na sive gradove in podrtine, ali na revne hiše, stisnjene k skalovju. Ves kraj je pust in suh, kakor naš Kras, le redki grmiči kozam in ovcam dajejo živež. Na gorskih vrhovih ležalo še je mnogo snega. Ko smo se peljali mimo trga Poretti, pri kterem so glasovite žveplene toplice, bila je že noč. V Prahiji, v sredini in na najvišem mestu apeninskega sveta, je železnica 617 metrov nad morjem. Odtod se polagoma nagne navzdol, in tako naglo, da sem se strahu tresel, drdral je z nami vlak v vrt laške dežele, v prekrasno Toskano. Nekoliko predorov še, in dospeli smo v divno dolino, in v njej k mestu Pistoji. Ko se je vlak vstavil, skočim raz voza, da popijem na kolodvoru kupico črnega vinca, in se oskrbim z nekterimi pomerančami. Deset minut potem mi spet zažvižga hlapon, in peljali smo se dalje po dolini blizo obraščenih hribov, — in mimo prostornega mesta Prato — v najlepše laško mesto Florenco. Bila sva s tovarišem tukaj v zadregi. Da ne smeva izpustiti tega preimenitnega mesta, bilo nama je jasno kakor beli dan. Toda bil je že večer 8. aprila, — in 11. smo se imeli po dogovoru romarji od vseh strani sniti v Rimu. Medpotoma pa še sva silno želela obiskati dva prečudna sveta kraja, — Asisi in — Loreto! K sreči zapaziva, da nama je na popotnem biljetu odkazana vožnja proti domu tudi skozi Florenco, tedaj skleneva, ogledati si jo, ko se bova tje vrnila.

Ker je vlak tukaj dobro uro počival, imela sva časa dovolj, okrepčati se s pošteno večerjo na velikanskem in krasno razsvetljenem kolodvoru. Porcijoni ali koši mesa so na železničnih postajah v blaženi Italiji tako dragi in majhni, ko pri nas. Torej sem iz potne torbe izvlekel mastno štajersko klobaso na pomoč. Brž so bile oči drugih popotnikov v me vprte; nevem, so mi li zavidali moj dober apetit (tek), ali so se čudili nenavadni podobi klobase. Z vinom sem bil tukaj, in na Laškem poprek zadovoljen; ni toliko goljufije in čobodre, kakor pri nas, — vsaj v večih gostilnicah ne. S kofetom, ki je prav po ceni, so radodarni; nektere žene, ki bo sedele tik mene pri mizi, dobile so ga v tako širokih skledah, da sem si mislil: iz teh bi se človek lehko umival. Sicer Lahi niso taki žeruhi, kakoršnih mrgoli pri nas — po mestih in na kmetih; zapazil sem tukaj in povsod, da živé prav zmerno in priprosto, zlasti, kar zadeva mesne jedi in pijače. Najrajše se shajajo in posedajo v kavarnah, kterih imajo morebiti trikrat več, ko drugej. Kakor so sami po naravi nagli, strastni in živi, tako je vse njih vedenje in govorjenje. Če sedijo trije pri kupici vina, vpijejo in vsi v enem kričé, ko bi jih bilo deset, ter mahajo z rokami, skačejo na kviško, da bi tujec menil: zdaj in zdaj se bodo stepli ali zgrabili za lase. A večidel se naposled mirno poravnajo. Gorjé pak, ako je njih srd prikipel do vrha, brž izvlečejo nože in se lotijo besnega klanja. Zavratnih umorov iz maščevanja se stori vsako leto veliko število.

Pozno v noči odrinili smo iz Florence. Železnica drži do mesta Arezzo po rodovitni ravnini tik reke Arno. Ker je nebo bilo prav jasno, videl sem na obeh straneh mnogo vesi in gosposkih hiš, cerkvij, drevoredov, oljk in cipres, v daljavi tudi gozdov in hribov. Dasi upehan in truden, nisem mogel zaspati, kajti preveč se je zibal stari nesnažen voz, in brez konca in kraja pričkali so se na vse grlo v njem nekteri laški popotniki. Na tujem ni vse veselo in prijetno, mnogo sitnosti se mora pretrpeti. Pri Arezzu, v kterem se vidi precej cerkvij, spomnil sem se slavnega Guida, ki je ondi bivaje, iznajdel note (sekirice), na ktere se učimo peti in goditi. Na daljni vožnji med zelenimi hribi zagledal sem visoko zidano mesto Kortona. Živo mi je stopila tù pred oči podoba one glasovite svetnice, ki je bila naslednica sv. Magdalene, najpred v grešnem življenju, in poznej v ostri pokori, — Margarite kortonske. To mesto je bilo pred 500 leti priča njenega svetega življenja in po njej storjenih čudežev. Tu počiva v lepi cerkvi nad mestom njeno čudodelno truplo, in trumoma prihajajo verniki od vseh strani, izprosit si milost in odpuščenje grehov. Kortona, kakor zvečema mesta v Italiji, je oklenjena z močnim obzidjem in s stolpi. Po noči se vrata zapirajo, in [nejasno] postavijo straže k njim. To je ondi potreba, kajti nikjer ne zmanjka tatov in tolovajev, posebno v Apeninah.

Kmalu za Kortono se odpre razgled na desno čez veliko krasno jezero Trasimen, po treh straneh opasano z gorovjem, belimi trgi in vesmi. V obližji premagal je Afrikanec Hanibal 217 let pred Kr. v strašni bitvi vojsko Rimljanov. Sredi jezera so trije mični zeleni otoki. Čudno lepo, kakor v ogledalu, lesketala se je luč nebesnih zvezdic in mile lune v mirni vodi. Ves očaran zrl sem v tiho stvarstvo Božje, in želje in misli so mi povzdignile duha v neskončne višine; srce mi je vsplamenelo v radosti in ljubezni do premilega nebeškega Očeta, ki nam je ustvaril tako lepi svet! — Lahom na vozu so se utrudili ali skrčili bili v tem jeziki, vsak se je naslonil v svoj kot in se spustil spanju v naročje. Le nek rujav debeluh, brž ko se mu je ustavil ustni klopotec, začel je debelo smrčati, ko bi z nosom piskal na fagot ali deske žagal. Spominjam se, da so zarad iste — sicer ne grešne, a tudi ne hvalevredne navade — pregnali nekdaj v Mariboru dijaki nekega pajdaša iz stanišča. — Zdaj smo dospeli k mestu Perugiji, ki je razgrnjeno čez široko goro, in ima 50.000 stanovalcev. Že v poganski dobi in bolje še srednjega veka povzdignilo se je k blagostanju in slavi. Imelo je izverstne visoke šole, in rodilo mnogo imenitnih umetnikov. V njegovih številnih cerkvah je pokopano mnogo svetnikov. Včasih so tudi papeži v njem stolovali.

Kmalo za Perugijo smo se peljali prek reke Tibere, ki drvi iz teh pokrajin svoje žoltobele valove proti Rimu. Že se je pričelo svitati, ko se vstavi vlak v prijazni dolini na postaji Asisi. Brž ko je izustil kondukter to — vsakemu Slovencu znano ime, bila sva midva romarja po koncu, in sva skočila iz voza. Kraj, kjer je sv. Francišk, eden najodličnejših in največih svetnikov živel, učil in deloval, in kjer je slavni njegov grob, ta kraj je prečastit in preznamenit, da bi se upala mimo peljati. Počakala sva nekoliko na kolodvoru, dokler se je naredil dan, in potem sva — resnih misli — stopala k prvi veliki cerkvi blizo železnice, kinčani z ogromno kupljo. Imenujejo jo: Marija od angeljev. Dobila je to ime od tega, ker se je na tem mestu neki slišalo petje angeljsko. Toda svetejše in imenitniše je to mesto po drugih prigodbah, ki so zgodovinsko jasno dokazane. Sredi velike krasne cerkve stoji druga mala cerkvica, dosta starejša od one. Tukaj je sv. Francišk, poprej posveten mladenič, storil začetek novemu svetemu življenju, in izvolil svoj visok prečuden poklic. Tukaj je tudi, razsvetljen po sv. Duhu, storil sklep, ustanoviti nov red, kteri naj bi bil malomarnim, po blagu, nečimernosti in veselicah pohlepnim kristijanom ne le učitelj, nego tudi izgled evangeljskega uboštva in zatajevanja samega sebe. Tu je najrajše stanoval v borni hišici tik cerkvice. Tu je klečal cele dni in noči pred altarjem, vtopljen v goreče molitve in sveta premišljevanja; tu ga je razveselila marsiktera nebeška prikazen. To cerkvico je povzdignil in izvolil za mater in glavo svojih redovnikov; tukaj je sprejemal in pogostoma zbiral svoje učenca frančiškane. Tukaj je ustanovil ženski red sv. Klare, in postavil mu to svetnico za prvo prednico. Tukaj je ustvaril glasovito bratovščino tretjega reda. Tukaj si je izprosil od Boga znane popolne odpustke porcijunkolske, ktere si pobožni kistijani pri cerkvah franciškanov in minoritov, vsako leto 2. avgusta radi pridobivajo. Tedaj še se ta cerkvica zdaj imenuje: Porcijunkola (t. j. mali delež). Ohranjena je brez vsake spremembe v isti podobi, ktero je imela leta 1226, ko je sv. Francišk umrl. Altar je z lepim železnim omrežjem obdan, in nad njim na steno malana podoba angeljskega češčenja. Na svetem mestu, kjer je st. Francišk tolikokrat daritev sv. meše doprinašal, dovoljeno ja bilo, isto storiti, tudi nama; prav srčno sva se zahvalila Bogu za to srečo in milost, ter izročila sebe in vse svoje v daljni domovini priprošnjam in varstvu slavnega svetnika.

Prijazen franciškan nama je potem razkazoval še druge znamenitosti v veliki cerkvi, (v kteri ona stara majhena stoji); razdeljena je v tri ladije, krog stranskih dveh je prizidano po pet kapelic; v vsaki je umeten altar iz marmorja druge barve, vsaka je izvrstno malana in ozaljšana s kipi in slikami; v eni na desni strani je nekoliko svetinj sv. mučenice Julijane. Pomenljiva še je druga kapela, ki stoji med cerkvico Porcijunkolo in žagradom, priprosta in temna; ta je bila soba, v kteri je sv. Francišk na golih tleh umrl, in tako tudi v smrti svojega Izveličarja posnemal. Tu se kaže prava podoba obličja svetnikovega.

Veličastni glavni altar cerkve je iz svetlega belorumenega egiptovskega marmorja. Zunaj cerkve med žagradom in samostanom franciškanov sva videla mali vrt, zasajen s cvetečimi rožami; pripoveduje se, da se je ondi sv. Francišk v hudih skušnjavah po trnju valil, a da se je trnje spremenilo v rože. Izprosila sva si za spomin nektere lističe od teh cvetlic.

Težko nama je bilo slovo od tega prečudnega mesta, kamor že mnogo stoletij prihajajo neizmerne trume pobožnih romarjev. Unkraj cerkve sva stopila v malo kavarno, da bi si privoščila zajutrek. Kako sva se zavzela, ko nama prijazna žena prinese h kavi mesto mleka (zvare) sirova jajca, ktera je brž zlomila in v kupici stresla, potem pa kave prilila. Ko je zapazila, kako debelo jo gledava, se ni mogla smeha zdržati, prigovarjaje, da naj le kavo pomešava in jo pokusiva. Kaj sva hotela početi? Ubogala sva jo, in glej! kava je bila tako okusna in okrepivna, da sva jo prav do dna izpila. Na isto laško šego sva poznej še v drugih krajih zadela.

Nemudoma sva hitela v od tod pol ure oddaljeno mesto Asisi, ktero stoji na mičnem hribu. Tudi ondi je namreč mnogo spomenikov sv. Franciška. Kraj je tako rodovit in lep, da se prišteva prvim v Italiji. Da-si je še le bilo v prvi polovici meseca aprila, so drevesa in polja bolje zelenela in cvetela, ko pri nas v veselem majniku. Celi drevoredi oljk in lavorik obdajejo višino krog mesta, v kterem je nekdaj tekla zibeljka sv. Franciška in sv. Klare. Na prvo obrneva korake k grobni cerkvi sv. Franciška. Ta je tako velika, krasna in posebne podobe, da se jej da maloktera druga primerjati. Postavili so jo kmalo po svetnikovi smrti, in sicer z darovi, nabranimi po celem krščanskem svetu. Prav za prav ni ena cerkev, ampak tri, ki stojé druga vrh druge, in je tedaj celo ogromno poslopje na tri nastropja. V spodnji vzidani v pečine počiva telo sv. Franciška. Ko sem klečal pred nja kamnato trugo in počastil čudodelne svetinje, stopijo mi v spomin velikanska dela, ktera je izvrševal ponižni mož pri vsej svoji siromaščini in slabosti. Kakor malokdo drug, smel bi on reči s sv. Pavlom: „Vse premorem v Gospodu, kteri mi daje moč.“ Eden mož, ena trdna volja, eden visok namen in nazor — in glejte neizmernega vspeha in sadu, ki zori in krščanski svet oblažuje že 650 let! Ako bi se sv. vera ne opirala na tisoč drugih dokazov, že to, kar je po njej navdušen doprinašal sv. Francišk, sprčuje njen izvirek od vsemogočnega Boga. Razen prečiste Device Marije nêma noben svetnik toliko častilcev, učencev, posnemovalcev kakor on, nobeni redi in nobene bratovščine niso tako razširjene in priljubljene, kakor po njem ustanovljene. — In grob, v kterem počiva njegov prah, je veličasten, kakor malokteri drug na svetu, in njegovo ime slavijo rodovi za rodovi na zemlji, pred vsem pa trume angeljcev v nebesih. „Kdor se sam ponižuje, bode povišan!“

Iz spodnje cerkve podala sva se po stopnicah v srednjo, bolj visoko, in potem v visoko zgornjo cerkev. Srednja ima tri ladije, zgornja eno, obé ste stavljeni v gotiškem slogu in v podobi križa; v obeh so stene krite s čudalepimi freskami, kipi in slikami, tudi okna bo malana. Nekteri altarji iz marmorja so prava mojsterska dela. Kamor sem obrnil oči, videl sem upodobljena djanja in čudeže sv. Franciška. Razun marsikterih drugih svetinj so mi kazali tudi kos Marijinega zavoja (šlara) in prte, v ktere je bilo zavito telo sv. Franciška. Tik cerkve je velik, gradu podoben samostan franciškanov, zdaj skorej prazen, kajti katol. cerkvi sovražna vlada je pobožne stanovalce ž njega pregnala.

Ogledala sva v mestu še nekoliko drugih cerkev, ki vse spominjajo na sv. Franciška. Ena, sicer mala, toda prav lična, stoji na mestu, kjer se je svetnik rodil. Druga, imenovana „nova cerkev“ je ondi postavljena, kjer je bila poprej hiša njegovih starišev, kjer je preživel svojo mladost. Ondi se kaže ječa, v ktero ga je zaprl oče, posveten mož, ki mu ni bilo po volji Franciškovo posebno življenje. V njej je podoba klečečega, na rokah vklenjenega svetnika. Kjer je svetišče, tam je bila nekdaj njegova sobica. V tretji, ki je stolna in velika cerkev, bil je svetnik krščen, in je poznej mnogokrat oznanoval Božjo besedo. Posvečena je sv. Rufinu, prvemu škofu tega mesta; njegovo telo počiva pod krasnim glavnim altarjem. Četrta je cerkev sv. Klare, prve prednice po njej imenovanega nunskega reda. Tudi ta je velika in krasna. Na njenem mestu je stala nekdaj cerkev sv. Jurja, v kteri je sv. Francišk prvi poduk dobil, in po smrti nekoliko let pokopan bil. Tu počiva telo svete Klare v lepi marmornati trugi s steklenim pokrivalom; celó je še nestrohnjeno, in se vidi, ko bi svetnica mirno spavala. V bližnjem nunskem samostanu je kapelica, v kteri še je hranjen križ, ki je govoril svoje dni k sv. Francišku: „Pojdi in popravi mi hišo, ktera se hoče podreti!“ — Omenim še eno cerkev, ki stoji nekoliko minut dalječ od mesta, in je posvečena sv. Damijanu. Razun glavnega altarja v njej ni nič spremenjeno od 650 let sem, ko je v bližnjem samostanu živela sv. Klara. V onem času jo je sv. Francišk dal popraviti iz svoje dedšine in po naprošenih darovih. Med drugimi svetinjami se tu vidi nekoliko reči, ktere so služile sv. Klari: njene molitvine knjige, zvonček, s kterim je k molitvi vabila svoje tovaršice itd. — Nad vratmi samostana je slika, ki predstavlja čudež po sv. Klari storjen. Divji Saraceni so bili prilomastili do mesta, in je hoteli z naskokom vzeti. Že so splezali na obzidje samostana, kar jim stopi sv. Klara nasproti, v rokah držeč podobo z Najsvetejšim. V tem hipu sovražniki vsi oslepnejo in kakor muhe raz zida pocepajo. Ne le samostan, tudi celo mesto je bilo oteto. — Kakor cerkev, tudi samostan od one dobe ni mnogo spremenjen. Cela molitevnica, in v njej stoli in duri še so stare, enako bolnišnica in spalnica; v slednji se kaže mesto, kjer je stala svetničina postelja, v kteri je umrla. Tudi v obednici še stojé mize iz onega časa. — Sveta plahota in spoštovanje me je prevzelo, ko sem gledal prostore, ki so posvečeni po tolikih molitvah in krščanskih čednostih; ves osramoten šepetal sem pri sebi: Glej, kaj so storile druge duše iz ljubezni do Boga, in v svoje izveličanje, — in kaj storiš ti?

Ko sva se ločila od samostana, ogledava še kratko divno cvetečo okolico, ki je vnela mojega tovariša do radostnega vsklika: Oj da bi tnkaj doma bil in umrl! — Potem sva poiskala gostilnico „k levu „, in sva si, ker je bil petek, postregla z laškimi „makaroni“ (nudeljni), ki so temu narodu zeló priljubljeni, s sirom in izvrstnim črnim vincem. Prav zadovoljna in vesela bi se bila poslovila, ko bi nama dobre volje ne pregnal gostilničarjev račun! Morebiti si je mislil: teh dveh tičkov ne bo žive dni več pod mojo streho, torej je treba, ju zdaj dobro oskubiti.

Ob enej popoldne sva spet zasedla železni voz in se odpeljala; še enkrat sem se ozrl po svetem kraju, kjer je bival prečuden svetnik, o kterem piše slavni Dante: „Francišk se je vzdignil, kakor solnce, med svojimi vrstniki (sočasniki) in je vse razsvetil z žarki svoje svetosti.“ Vožnja do mesta Foligno, kjer se križajo železnice od treh strani, ni trajala pol ure. Dasi staro, kaže vendar novo, lično podobo; po trštvu in marljivi obrtniji je v naših dneh obogatelo. V njem se je rodila in je tudi pokopana sv. Angela. Na desno drži odtod železna črta proti Rimu, na levo k jadranskemu morju in — v Loreto. Izvolila sva slednjo črto, in se po kratkem postanku iz Foligna odpeljala. To je bila 5 ur pač tako dolgočasna in nadležna vožnja, da se enake ne spominjam! Vedno med golimi apeninskimi gorami, po soteskah in klancih, po samiji, v kteri se vidi le malokje človek ali pusta ves, kjer se odpre le redkoma razgled v malo tiho dolinico, to prežene popotniku šaljivost in dobro voljo. Ni čuda, da sva se s tovarišem naslonila vsak v svoj kot, in sva počasi zadremala. Na eni postaji, ktere ime sem pozabil, me spet probudi klicanje dečkov in deklet, kteri so popotnikom na prodaj ponujali melone, pomeranče, kuhana jajca s soljo, male školjke in črno vino. Začudil sem se, ko vidim dekleta skorej enako oblečena, ko naše Slovenke; le pisan pas jim je služil za poseben kinč. Zemlja je v tem kraju rudeče in rujave barve, ter, kakor se je videlo, slaba in nerodovitna. Kmalo potem smo se peljali skoz dva dolga tunela. Za drugim sem zapazil na desni, vrh ponosnega hriba mestice Jesi s sinjim zidovjem in visokimi cerkvami. V njem se je rodil nemški cesar Fríderik II. Od ondot se gore čedalje bolje znižajo in zgubijo, kraj je prijaznejši in dobro naseljen. Polja z lepimi setvami se vrstijo s sadovnjaki, travniki in vesmi. Pred postajo Falkonara mi je spet oči vjel razgled na veličastno zeleno-modro morje, in kakor bi trenil, bile so muhe iz glave pregnane. Tik obrežja krene železnica mahoma na južno stran. Dasi se je že pričelo mračiti, zapazil sem vendar na višinah ob morju nekoliko trdnih kastelov (trdnjavic). V pozadju pa so se prikazali viši deli Ankone, velikega pomorskega mesta, zajetega z ogromnim obzidjem. Nekoliko minut poznej postoji ondi vlak ob nizkem revnem kolodvoru. Ker nama je kondukter naznanil, da zdaj ne gre noben vlak v Loreto, nego še le o pol enajstih v noči, morala sva voz zapustiti. Četiri ure čakati, to je popotniku zeló sitna reč, zlasti, če mu srce hrepenenja gori po imenitnem cilju. Podala sva se v mesto, in ondi sprehajajoč se, opazovala, kar se je v luči redkih svetilnic videti dalo. Po ulicah in trgih mergolele so trume ljudi: gospode, vojakov v modri opravi, rujavoličnih brodnarjev, težakov in razposajenih fantalinov. Vmes so ropotali vozovi in gare, v ktere sem videl vprežene sloke, konje, mule in osle. Iz neštevilnih krčem pa se je razlegalo vpitje in ropotanje, da sem djal pri sebi: tukaj pa delajo ravno tako, ko pri nas na Slovenskem pri kakem sejmu, h kteremu se snidejo vsi pijanci in razbijalci celega kraja. Ker se tedaj v Ankoni ta večer kaj prijetnega viditi ali slišati ni dalo, poiščeva si naposled spodobno gostilnico, in si dava postreči z ribami. Lahi ribe skorej tako ljubijo, ko svojo narodno jed makarone. Tedaj še dobijo, ne le v primorskih, nego tudi v drugih mestih vsak dan na tržiščih in v gostilnicah na izbiro. Od kakih dvajset gostov, kteri so ondi sedeli z nama pri mizi, videl sem le tri meso jesti, in ti so se mi zdeli po znanem obrazu in govoru — židovje; drugi so spoštovali postni dan; na Laškem še zdaj cerkvena zapoved velja za petek in saboto, ker imajo tam olja in sadú dovolj. Pri nas se je žalibog že mnogih gospodov, in tu pa tam tudi kakega kmeta in rokodelca poprijel grdi, po Nemcih podedovan greh, na prepovedane dni žreti, karkoli jim tekne. Kdor se nikdar zatajiti in svojega poželenja ukrotiti ne ve, [nejasno]i kdor iz gole boječnosti vpričo škricev plitve glave svojo sv. vero tepta, ne zdi se mi — ne možak, ne kristjan, ampak — [nejasno]botnik in bebec.

Ko sva dočakala določene ure odhoda, podala sva se spet na železnico, in na urnem vlaku odrinila v Loreto. Kmalo za Ankono je nenavadno dolg predor; ko smo ga imeli za sebo, odprl se nam je, rekel bi nov svet, namreč prekrasna, zelena, cveteča in duhteča dolina. Pogostoma vtikal sem glavo skoz okence, in po mraku iskal obris svetega mesta. Ko smo se bili vozili pol ure, mi naposled pokaže nek Lah, ki je blizo mene sedel, s prstom na hrib ob desni, rekoč: „ecce Loretto, ecco casa santa“ (glej Loreto, glej sveto hišo)! V veliki radosti mi srce poskaklja; razkrivši si glavo vsklikneva oba romarja, kakor iz enega grla: „Češčena bodi Marija, milosti polna!“ Nisva oči premaknila od hriba, na kterem se nama je kazalo temno zidovje lovretovsko, dokler se ni vlak na postaji spodaj ustavil. Zdaj se zaženeva skokoma raz voza, in hitiva pred kolodvor na cesto. Tukaj se je vse tiščalo kočij (fiakerjev). Kakor volkovi planejo vozači nad naju, vsak klicaje ime druge gostilnice, in kovajoč jo nad zvezde. Sitni, predrzni, grabljivi so vsi vozniki na Laškem, a druge prekosijo lovretovski. Ko sva se s težavo slednjič z enim poravnala, peljeva se po široki gladki cesti četrt ure dalječ nakviško. Medpotoma pozdravila sva prečudno Marijino hišo z lavretanskimi (t. j. lovretovskimi) litanijami. Cerkev poiskati je bilo nocoj prepozno, tedaj sva se vstavila naravno v gostilnici pri „železni kroni.“ Dobila sva priprosto, a snažno stanišče. O kako zadovoljna in srečna sva bila ta večer, kako željno sva pričakovala, da bi skorej napočil — drugi dan. Preden sva legla spat, naju je še oveselilo gladko in milo petje, razlegajoč se iz ulic. Fantič s tenkim glasom je napeval, in pet ali šest moških glasov je pelo za njim. Naših ponočnjakov petje je proti onemu — zmeden krič!

Sledečega jutra bila sva po koncu, brž ko se je začelo daniti; povzdigneva duha hvaležno k Bogu, in se napotiva vsak v svojem talarju proti cerkvi. Dolga ulica, ktera tje drži, bila še je skorej prazna; le tu pa tam je hitela pobožna dušica k rani službi Božji. Na koncu ulice se odpre velik trg, okinčan z zalim studencem; na zadnji strani trga pa sva zagledala velikansko slovečo lovretovsko cerkev s krasno fasado in visokim prelepim zvonikom. Široke stopnice držijo k velikim cerkvenim vratam. O prvem koraku v svete postore me obide strah, kajti spomnil sem se besed, ktere je nekdaj Bog spregovoril iz gorečega grma Mozesu: „Postoj, in sezuj svoje šolne, ker mesto, na kterem stojiš, je sveto!“ Toda ko zdaj v sredi cerkve zagledam — prečudno Marijino hišo, umakne se strah neizrekljivi radosti. Kako čudovite prigodbe so se nekdaj vršile v tej hiši! V njej se je Marija, izvoljena med ženami, rodila, in je v cvetu nebeških čednosti odrastla; v njej jo je pozdravil angelj Gabriel z besedami: „Češčena bodi Marija, milosti polna, Gospod je s teboj!“ V njej se je zgodil največi čudež milosti Božje, kterega kristjani celega sveta vsak dan slavijo v molitvi: „Beseda je meso postala, in med nami prebivala.“ V njej je živel Jezus do svojega tridesetega leta, „je bil pokoren svojim starišem, in je rastel ne le v starosti, nego tudi v modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi.“

Vstopivši spoštljivo, poljubila sva po šegi romarjev sveti zid. Hiša služi zdaj za kapelo, v kteri se od ranega jutra do poldne zaporedoma berejo sv. maše in kjer klečijo od zore do mraka kristjani raznih stanov, ki priromajo iz vseh delov sveta. Tudi midva sva pokleknila in pozdravila najsvetejše prostore z angeljskim češčenjem in s prvo skrivnostjo sv. roženkranca; bil sem tako ganjen, da so me posilile solze. Po tej prvi kratki pobožnosti sva se podala v žagred, da bi si pridobila dovoljenje, služiti v Marijini hiši sv. mašo. Ker tega dne v Loreti ni bilo tujih duhovnikov, razun dveh Francozov, privolil je duhovni sakristan brez pomisleka v najino željo; odločil nama je za to čas od osmih do devetih. Ravno prav nama je vstregel, kajti vmes se nama je ponudila prilika, vest očistiti v zakramentu sv. pokore, in se spodobno pripraviti. — Ko je prišla potem odmerjena ura, stopim jaz prvi, k altarju sv. hiše, da bi na istem mestu daroval najsvetejšo nekrvavo daritev, kjer se je svoje dni včlovečila — druga Božja Oseba. Nisem še na zemlji doživel blažniše in srečnejše ure mimo tiste. Zdelo se mi je, da sem umaknen iz doline solz v rajske livade med trume Izveličanih. Ne le, da sem položil vse svoje zadeve, potrebe, nadloge in želje na Marijin altar, in se posvetil njeni službi, tudi vse drage duše v daljni očetnjavi priporočil sem v varstvo „pomočnice kristjanov“.

Ko je za menoj tudi moj tovariš opravil sv. mašo, podvizala sva se, razgledati vse posamne znamenitosti veličastne cerkve in Marijine hiše. K sreči dobiva duhovnika minoriškega reda, kteri naju po nemški nagovori. Ime mu je o. Bonaventura; opravlja v Loreti službo nemškega spovednika. Ko mu razodeneva svoj namen, ponudi se nama prijazno voditelja. Na drobno nama je razkazal in razložil vse, karkoli je v cerkvi pomenljivega, odličnega in lepega.

Preden podam o tem kratek opis, naj opomnim nekoliko o zgodovini sv. Marijine hiše, da-si so Slovenci gotovo že marsikaj o njej slišali.

Od začetka krščanstva so oni, kteri so v Jezusa verovali, posebno častili vse tiste kraje, kjer je On bival, učil, čudeže delal, trpel in smrt storil. Brž ko jim je bilo mogoče, postavili so ondi spomenike in cerkve, ter zahajali tje trumoma na Božji pot. Zanesljivo staro poročilo pravi, da je tudi Marijino hišo v Nacaretu že sv. Peter, prvak aposteljnov, v cerkvico posvetil, ter v njej Božjo službo opravljal. Če ravno so potem poganski Rimljani 300 let kristjane po celi svoji državi strašno preganjali, in ukončevali vse, kar jim je bilo drago in sveto, vendar v oddaljeni skriti Nacaret ni segla njih silovita roka. Kakor nad lastnim očescem, čuvali so skrivoma kristijani nad sveto hišo. Ko je pak preganjanje nehalo, začela se je njena slava čedalje bolj širiti. Leta 336 prišla je tje tudi sv. Helena, mati prvega krščanskega cesarja Konstantina. Našla je na altarju svete hiše isto čudodelno (najbrž po sv. Lukežu izrezano) podobo, ktera je še zdaj nad altarjem v Loreti. Pobožna žena da potem nad sveto hišo postaviti veliko krasno cerkev. In zdaj so okrnili kristjani v jutrovih in večernih deželah svoje oči v Nacaret. Neštevilne procesije so obiskavale vsako leto sveti kraj — blizo do leta 1290. Med najodličnejšimi romarji so bili sv. Jeronim, sv. Frančišk in leta 1252 sv. Ljudevit, francoski kralj. Ta je dal stene z lepimi podobami omalati; v eni je bil predstavljen on sam, klečeč pred altarjem. — Toda nekoliko let poznej prilomastijo v sveto deželo neverni Saraceni, požigajo mesta, in morijo stanovalce. Sveti hiši pretila je velika nevarnost. A vsemogočni Bog je sklenil, zemeljsko stanišče svojega Sina ohraniti, da bi je videli in častili rodovi za rodovi do konca sveta. Kaj se je zgodilo? Čujte nezaslišan čudež!

Zjutraj 10. majnika leta 1291 zagledajo poljedelci, ki so šli za svojimi opravili, na onem mestu, kjer zdaj stoji glasovita romarska cerkev, v Trsatu blizo Reke na Hrvaškem hišo, ktere še prejšni dan ni bilo ondi. Še bolje se zavzamejo nad njeno nenavadno podobo, in vstopivši v njo, nad altarjem, križem in Marijinim kipom. Čedalje več ljudi se je nabralo od vseh strani, in na vseh jezikih bilo je vprašanje: „Odkod je prišla, in kaj pomeni ta hišica?“ Kar prihiti k zbrani množici župnik bližnje cerkve, ki je še prejšnega dne doma ležal bil v hudi bolezni. Pripoveduje, da se mu je v noči prikazala Marija ter mu razodela, da je hiša, ktero bodo jutri na tem mestu našli, njena, po angeljcih prenešena iz Nacareta. Da nad prikaznijo in resnico besed ne bi dvomil, je pri tej priči na čudovit način ozdravel. — Ko so ljudje to slišali, pozdravili so sveto hišo z neskončno radostjo in hvaležnostjo. Po celi deželi pričelo se je veselo gibanje, vsakdo je hotel prečudno svetišče videti in počastiti. Tudi deželni glavar grof Nikola Frangipani bil je med romarji. Ta pošlje, da bi se o čudežu popolnoma prepričal, četiri vestne pobožne viteze prek morja v Nacaret. Ko so tje dospeli, pokažejo jim ondotni kristjani z glasnim javkanjem mesto, kjer je stala sv. hišica. Ker se je podzidje le v zemlji videlo, zmerili so poslanci nja dolgost in širokost, in potem natanko popraševali, kedaj je hiša preminula. Enoglasno pridali so Nacarejci, da so jo zgrešili ravno istega jutra — 10. majnika, — kterega so jo ljudje v Trsatu zasledili. Vrnivši se iz svete dežele domu, pripovedovali so možje, kar so bili pozvedili, in potrdijo svoje besede s slovesno prisego. In glej, tudi mera, ktero so prinesli seboj, vjemala se je popolnoma z velikostjo hišice. Zdaj ga ni bilo, ki bi več dvomil, da je pravo stanišče Jezusa in Marije. Kdo popiše veselje pobožnega hrvaškega naroda?

Toda veselje bilo je le kratko! Za tremi letmi in sedmimi meseci t. j. 10. decembra 1294 hišica mahoma spet premine. Istega dne so jo našli ljudje na laški zemlji blizo mestica Rekanati v zelenem lovorikovem gozdu, kteri je bil lastnina pobožne gospe Laurete. Po njej so imenovali hišo lauretansko ali lovretovsko. Hitro se je raznesel glas po deželi, da se je Marijina hiša, ktero je mnogo Lahov v Trsatu obiskalo, in tedaj poznalo, preselila med nje. Zdaj so se trume romarjev tje obrnile. A ker so jih tolovaji v onem kraju hudo nadlegovali, zato so angeljci Božji po osmih mesecih sveto hišo v tretje prenesli, in sicer eno uro dalječ na hrib, nekoliko oddaljen od mesta, kjer zdaj stoji. A tudi ondi ni mirovala. Kajti posestnika hriba, dva brata, oba grda lakomneža, prišla sta zavoljo obilnih darov, prinešenih po romarjih, v prepir in smrtno sovraštvo. In glej, nekega jutra najdejo ljudje sveto hišo, četrtikrat preseljeno, na bližnji cesti, t. j. na mestu, kjer je do danešnjega dne ostala. Tri slednja preseljevanja vršila so se v teku enega leta.

Kar je navedeno v tej povesti, je sicer tako posebno in čudovito, da se kaj enakega na svetu nikoli ni godilo. Toda resnica prigodbe je popolnoma dognana in jasna. Določeno je leto in dan vsakega prenešenja. Najimenitnejše osebe so [nejasno] preiskovale in dokazale. Malo let poznej je poslal papež Bonifacij VIII. šestnajst vitezov in učenjakov v Trsat in potem v Nacaret, ogledovat kraja in pozvedovat vseh prigodkov in okoliščin. Enoglasno so ti potrdili resnico. Še zdaj se hrani list, kterega je v tej zadevi pisal glasovit mož Pavel Selva leta 1297 laškemu kralju Karolu II, imenovaje v njem mnogo prič čudovite prigodbe. Jasno spričevalo je tudi to, da so se še leta 1625 vidile na stenah svete hiše one omenjene slike, ktere je dal malati leta 1252 sv. Ljudevit, francoski kralj; nekoliko sledu o njih se še dandanes vidi. In v slednji dokaz: hiša je take podobe in iz takšega gradiva, ki se na Laškem nikjer ne nahaja, pač pa v sveti deželi. Iz vsega tega se razvidi, da je zmota ali prevara nemogoča. Morebiti bi oporekel kdo, čemu pa je Bog sveto hišo četirikrat prestavil? Zakaj je ni že na prvo preselil v Loreto? Na to se da odgovoriti: gotovo v tem namenu, da bi vsaka dvomba o njej zginila, in da bi kristjani v čudež, kterega je večkrat ponovil, tim gotovejše verovali.

To je kratka zgodovina svete Marijine hiše. Zdaj še nekoliko besed o njeni podobi. Zunaj se zid ne vidi, kakoršen je poprej bil; kajti pápeža Julij II. in Leon X. dala sta ga krog in krog prikriti z najžlahtnejšim snežnobelim marmorjem, v kterega so slavni kiparji vdolbili čudalepe podobe (reliefe). Ena predstavlja oznanjenje Mariji po angelju Grabrielu, druga Jezusovo rojstvo, tretja prenešenje svete hiše iz Nacareta po angeljcih i. t. d. Tudi stoji ob zidu cela vrsta krasnih kipov starih prerokov in sibil. ^[2] Kakor zid, je tudi streha ogrnjena z belim marmorjem. Četiri duri iz brona, vrh kterih so pomenljivi napisi, držé v znotranjo hišo ali prav za prav v kapelo. Tu je še po večem ohranjena v prvotni podobi. Stene so črne, na mestih ometane, na mestih gole.

Hiša je, kakor so mnoge po njej posnete lovretovske kapele na Slovenskem, na četiri vogle, 8·8 metrov dolga, 3·9 metrov široka in 4·2 metrov visoka. Stoji na tleh brez podzidja, ktero je ostalo v Nacaretu. Sedanji tlak je iz marmornatih plošč, zid iz opek. Prvotni leseni strop, ki je služil ob enem za streho, nadomeščen je z drugim zidanim. Od prvega so ostanki pokopani pod altarjem, le eno bruno iz cedrovega lesa visi na južni strani, drugo je nasproti altarju na zidu. Prvotne duri na severni strani so zazidane, danešnje četiri so napravili poznej. Pred altarjem in v celi kapeli gori 52 luči, deloma v zlatih, deloma v srebrnih lampicah; zunaj kapele pa 15 luči. V stran altarja stojite dve doprsni podobi iz srebra, sv. Ane in sv. Jožefa. V sedanjem krasnem, z zlatom in srebrom nadarjenem altarju je skrit stari iz kamna, ki ga je neki posvetil sam sv. Peter. Tik altarja na levi strani je v lepi novi omari skrita omara Marijina, kjer se hranite dve skledici in škatlja sv. rodbine. Zadi za altarjem stoji visoko v zidu znana podoba Marije z detetom, izrezana iz cedrovega lesa po sv. Lukežu; obraza sta po starosti očrnela. A kroni sv. Matere in Sineka ste iz čistega zlata, in kinčani z žlahtnimi kameničiki. Tako je tudi draga in krasna obleka vsa preprežena z biserji in žlahtnimi kamni; vrednost celega kinča, ki so ga darovale bogoljubne duše izmed vseh narodov, ceni se na en milijon! — V prostoru spodaj stoji kamen z ognjiščem, na kterem je sv. Devica kuhala. Tukaj je tudi tretja lončena skledica sv. rodbine, v zlato okovana, v kteri varh svete hiše, korar, romarjem podobice, medalje in moleke blagoslovi.

Razen teh so še znamenite reči v sveti hiši: na večerni strani slika križanega Izveličarja, malana na platno, in dva zvončeka viseča blizo altarja; te tri reči prišle so s hišo iz Nacareta; nadalje topova kroglja na južni strani obešena. Pri obsedovanji mesta Mirandole je zadela v šotor papeža Julija II. in ga je raznesla; toda pravi čudež! papežu in njegovim tovarišem ni nič škodovala. Tedaj so jo v hvaležen spomin poslali v Loreto. Pri durih svete hiše stojé z golim mečem noč in dan stražniki, v ta namen, da je nebi kakov hudodelnik oskrunil ali se zakladov doteknil; sicer jo pometajo, snažijo in kinčajo duhovni bratje kapucinskega reda.

Ko sem jo skrbno ogledoval, ganilo me je pobožno vedenje trume prišedših laških romarjev; poljubovali so tlak in svete stene, klečé so naklonili glave do tal, in med gorečo molitvijo milo izdihovali in točili solze. Oj — kdo šteje milijone ljudi, kteri so že od šest sto let sem stali, klečali in Marijo častili na tem mestu? Še zdaj, kakor sem izvedel, prihaja na leto tje nad 300.000 romarjev. Razen škofa, korarjev in drugih duhovnikov je tedaj pri cerkvi 14 posebnih spovednikov, ki govoré jezike vseh večih katoliških narodov, da se tako vstreže duhovnim potrebam romarjev iz celega sveta. Se ve da so odprti tukaj pobožnim vernikom obilni odpustki. — Velika krasna cerkev, sredi ktere sveta hiša stoji, je zidana v podobi križa, ter razdeljena v tri prostorne ladije. Na oboku jo kinča ogromna kaplja na osem voglov, pod ktero je sv. [nejasno]a. Krog stranskih ladij in svetišča se vrsti 20 kapelic in mnogo drugih altarjev. Vsi altarji so iz marmorja raznih barv izdelani. Na vsakem je velika podoba — iz mozaikov tako umetno in nežno sèstavljena, da romar misli, da je slikana. V eni kapeli je velik krstni kamen, pravo mojstersko delo iz brona, ki je stalo svoje dni 16.000 rimskih tolarjev. — V žagradu se vidi mnogo lepih slik. Od ondot se gre v zakladnico, v kteri je bilo nekdaj na mnoge milijone zakladov in darov, toda leta 1791 jo je Napoleon po tolovajsko oplenil. Odsihdob se je spet mnogo dragocenosti in kinča nabralo. Najbolje zanimala me je ondi podoba Marijina, ktero je vedno seboj nosil Janez Sobieski, poljski kralj in premagalec Turkov pri Dunaji; nadalje vojna zastava glasovitega avstrijanskega vojskovodje Eugenija Savojskega, in ovratni kinč cesarice Karoline Avguste. Izvedel sem tudi, da je nek avstrijanski nadvojvoda, ko so cerkev popravljali, poslal les za oder iz štajerske dežele, in da naša cesarska rodovina da vsak dan v Loreti sv. mašo brati. Znamenitostim cerkve se prišteva tudi veliki lepoglasni zvon; visi v zvoniku in tehta nad 200 centov. —

Ko sva stopila s prijatlom iz cerkve na trg, ogledala sva še krasni spomenik papeža Pavla II., kteri je dal cerkev, po večem na svoje stroške, zidati; in potem zali studenec iz marmorja, kteri daje stanovalcem Loretovskim dobro vodo. O. Bonaventura naju je vzel odtod seboj v velikansko papeževo palačo, kjer stanuje škof in mnogo duhovnikov. Iz balkona v tretjem nastropju razkazal nama je celo okolico. Tako je lepa in prijazna, da bi jo imenoval raj laške dežele. Vsa drevesa in rastline so bile v zelenjavi in cvetu, dasi je bil le deseti dan meseca aprila. Tu so stali celi drevoredi oljk, murb in lavorik, ondi ponosne pinije (pažulki) in ceri, ciprese, bresti z brajdami, breskve in marule z rudečim cvetjem, mandelnova in figova drevesa, artičoke, i. t. d. Spodaj v dolini so stale setve žlahtne pšenice in detelje; na eni njivi okopavali so krompir, moški v belih srajcah do kolen, ženske z velikimi slamniki na glavi. Na desno in levo ležé prijazni hribi, in na njih vesi, mesta in cerkve. Prek železne postaje vidi se neizmerno modro morje. Na drugi strani štrlijo v nebo sivi in beli vrhovi Apenin. O. Bonaventura nama je pokazal tudi grad in ves Kastelfidardo, in celi kraj, kjer je piemonteški general Cialdini 18. septembra 1860 zavratno napadel z veliko vojsko krdelo papeževih vojakov, ter jih je v krvavi bitvi premagal. In potem so po nesramni krivici in sili iztrgali Piemontezi te pokrajine lastnikovi — papeževi oblasti. — Poslovivši se od omenjenega častivrednega gospoda, podala sva se potem po mestu v gostilnico na obed. Na zajutrek sva bila ta dan pozabila. Na ulici je vse mrgolelo ljudi, mestjanov, romarjev, delavcev, beračev in otrok. Nekteri težaki so sedeli v senčnatem kotu na tlaku pri obedu, toda pri kakošnem! Eden je snel kos — ne vem ali kruha ali suhe polente, dragi kos plesnivega ovčjega sira, tretji nezabeljeno fižolo, — in nekteri drugi držali so v roki vsak glavo salate s korenino vred; namakaje jo v skledo hladne vode, odjedali so list za listom, in kakor se je videlo, jim je izvrstno teknila. Tako zmernih, z malim zadovoljnih, — a tudi revnih ljudi pač pri nas doma ni! „Glad je zares najboljši kuhar,“ djal je moj tovariš. Sicer se o Loretovčanih ne da dosta hvale vrednega povedati. Dasi se živé večidel le ob dobičku, kterega jim nosijo trume romarjev, in bi gladovati morali, ako bi se preselila sveta hiša spet drugam, niso neki ne Bogu, ne svojim duhovnikom hvaležni, kakor bi se spodobilo. Nemški spovednik je grajal njih versko mlačnost in oderuštvo. Kolikor moč, goljufajo tujce in molzejo njih denarne mošnje. Pri vsakem svetišču pač hoče imeti hudič svojo kapelico. Pravi sitneži, da ne rečem nesramneži, so pa ondešnji berači, kterih je — legion (brez števila)! Zdi se mi, da imajo posebno šolo za beraško zvijačnost in predrznost. Preganjali so naju na vsak korak po ulici, po prodajalnicah, kjer sva si kupila nekoliko drobnih reči za spomin, po cerkvi, in clo v prvo nastropje gostilnice; — ne le stari, pomoči potrebni ljudje, tudi mladi lenuhi in otroci; lovili so naju za roke in suknje, da sem nerado zgrešil svoje palice. Rujav in umazan deček pa že si je posebno zvijačo omislil: pred nama se je prekopicaval, na glavo stavil in v kolo vrtel, češ, da si bo s tako telovadsko igro plačilo zaslužil. Posilil naju je res smeh; ko mu vrževa vsak svoj sold, vrnil se je z glasnim krohotom k tovarišem, kteri niso nič dobili, — in so naju zato — psovali. In vse to stariši dopusté, morebiti še otroke beračiti priganjajo. Izreja otrok je na Laškem povsod slaba. Ves dan se pusté na ulicah — v slabi pajdašiji, — kjer se kleti, lagati in krasti učé; mnogi so blatni, zamazani in na pol nagi. Iz takega zaroda ne more dozoreti blago, pošteno, marljivo in omikano ljudstvo, zlasti, ker manjka šol in ker v mnogih krajih tudi za poblaživni poduk v krščanstvu malo marajo. V nekterih mestih pa, kjer se nahajajo šole, ispodili so neverniki učitelje sv. vere ven, in mladina odrašča v zemnem poganstvu. Ako se sčasoma v tem ne preobrne na boljše, pomnožilo se bode še bolj število beračev in tolovajev! Saj je že zdaj obojih — dovolj! — Po malem obedu, ki nama je prav dobro teknil, poslušala sva pol ure zgovorno krčmarico; tožila se je čez isto nadlogo, kakor naši gospodarji: čez slabe čase, slabo kupčijo, slabe posle, zlasti čez visoke davke, ktere je neki liberalna laška vlada za polovico povišala. Pri vsem navideznem napredku pač ljudstvo nove dobe nikjer ne hvali. Naložila mu je le — obilna bremena.

Zdaj se je bližala ura odhoda. Tedaj sva še enkrat hitela v cerkev, da bi se poslovila od svete hiše. Dala sva si blagosloviti na Marijini skledici kupljene spominke, in potem sva pokleknila pred altar, priporočaje se Materi Božje milosti za srečno potovanje v Rim in enkrat — v nebeško domovino. Kako sva se radovala o prihodu na sveto mesto, tako milo nama je djalo, tako težko naju je stalo slovo od njega; stopile so nama solze v oči. Slednjič — še en poljub na sveti zid, še en pogled po svetih prostorih, in zapustila sva prečudni kraj, kterega ne bom pozabil vse žive dni.

Ob dveh sva bila spet na železnici, odkoder naju je kmalo zapeljal hlapon nazaj v Ankono. Ker odtod vlak še le pozno v noči gre proti Rimu, imela sva čas, ogledati si mesto. Ankona je velika pomorska trdnjava, ki je spadala poprej k papeževi državi. Junaško jo je branil meseca septembra 1860 slavni general Lamoriciere zoper vojsko Piemontezov, dokler mu ni pošlo streljivo. Zares — bridka zguba za papeža! Postavljena je deloma v nižavi ob morju, deloma na skalnatih hribih. Mnogo ima lepih cerkev, hiš in trgov, tudi nekoliko fabrik. Stanovalcev je v njej nad 50.000, kterim daje mnogo dobička in bogastva trgovina. V luki se vidi gosto domačih in tujih ladij. Tu so ribiči svoje mreže sušili, ondi mornarji ladije popravljali, in vozniki blago nalagali ali prevažali; povsod je bilo živahno gibanje. Pri krasnem slavoloku rimskega cesarja Trajana na pobrežju so ležali trije dečki v starosti 10—12 let, vsak s smodko med zobmi. Kajli ni to nadepolna mladina? Tudi drugej sem opazil, da deca hlastno pobira na ulicah konce smodk, in si s tam strupom zdravje kvari. Trebalo bi jej bolje — šibe! — Nekoliko korakov dalje srečava staro beračico, ki je imela oni kinč pod nosom, kterega si marsikteri 18letni mladenič pri nas poželi, — namreč lepe mustače. Da bi nama srce omehčala, ponudi nama prav prijazno svojo tobačnico. Žensk s kratkimi brkami se po laških mestih precej vidi. Nosljanje (šnefanje) pa je obojemu spolu priljubljena navada.

Od luke podala sva se navzgor po mestu. Na prvo prideva v lepo cerkev, posvečeno najsvetejšemu Rešnjemu telesu. Toda ni se dalo v njej ostati in moliti. Pometali so jo ravno cerkovniki in ministranti, tako glasno blebetaje in se krohotaje, ko bi bili pri živini na paši. Te baze cerkvenih strežnikov sem poznej mnogo videl v drugih mestih. Tudi med našimi ministranti je dovolj porednežev, a proti laškim so na pol angeljci. Oni letajo in naganjajo se po cerkvi, pležejo po altarjih, — in ako kteri streže pri sv. meši, se sprehaja okoli altarja ali se nasloni v kot in zija po cerkvi, da moti in jezi vse nazoče ljudi. Razuzdanost je le ondi doma, kjer ni pravega strahovanja!

Odtod sva se podala na veliki trg, sredi kterega je pred studencem štatua papeža Klemena XII., ki je za povzdigo in blagostanje mesta marsikaj storil. Velikanske stopnice držé iz trga navzgor k cerkvi sv. Dominika, odlični po umetni gotiški fasadi. Tudi znotraj je snažna, in nadarjena z lepimi marmornatimi altarji in mnogimi krasnimi slikami. Precej pobožnih duš, da-si je bilo popoldne, je klečalo po cerkvi in okoli spovednic. — Poiskala sva še stolno cerkev, h kteri se gre na kviško po tesnih in nesnažnih ulicah; tu pa tam je sedel reven čevljar ali krojač pred hišo, marljivo krpaje staro robo; na drugih mestih so imeli kložnjari razpoloženo razno šaro, ali ženske razvešeno perilo; vmes so igrali in vpili tropi otrok. Stolna cerkev stoji na prostem skalnatem hribu, kteri moli v morje. Veličasten je od ondot razgled na tri strani na morje, vrh kterega je plavalo mnogo ladij in bark, na četrto stran pak na mesto in okolico. Velika cerkev je stara že 900 let; kinča jo ogromna kuplja. Stavljena je v podobi križa, in razdeljena v tri ladije; stranski dve, v kteri se gre nekoliko stopnic niže, hranite imenitne zaklade, namreč prekrasne sarkofage iz marmorja, in v njih svetinje: svetega Ciriaka, prvega škofa v Ankoni; kteremu je ta cerkev posvečena; sv. Liberija in sv. Marcelina, mučenikov. Nekteri marmomati stebri v cerkvi so še iz poganskega tempeljna, ki je nekdaj na istem mestu stal. Stari leseni strop je ozaljšan z lepimi rezanimi podobami.

Vrnivši se iz te cerkve v mesto, hodila sva še, ko se je začelo mračiti, po ulicah in trgih, in gledala v lepe štacune. Na novem trgu zapazil sem spomenik očeta in glavarja vseh. laških puntarjev in zarotnikov, grofa Kavour-a. S tem pač Ankončani niso ne sebe ne grofa počastili.

Ker so naju že oba začele noge boleti, stopiva naposled v gostilnico, v kteri sva bila odložila potno robo. Oskrbiva se za noč in daljno vožnjo z jedjo in pijačo, in potem potrpljivo čakava odločene ure odhoda.

Ob desetih v noči sva zopet sedela v vagonu; — in sopihajoči hlapon naju je peljal v Rim. Če prav se je v tem nebo zagrnilo v črne oblake, in je zadelo deževati, bila sva židane volje. V misli, da se bližava najimenitnejšemu cilju svojega potovanja, pregnala sva vse muhe, pozabila na strah in nadležnosti. Ves pot nama je stalo mesto, in cela nja zgodovina pred očmi; to je bil tudi edini predmet najinih živahnih razgovorov, dokler nama spanje trudnih oči ni zatisnilo. Do Foligna peljali smo se po isti cesti ali črti, kakor onega dne med pustim gorovjem. Ko smo ob treh popolnoči tje dospeli, bil sem vesel, da se je nebo zopet nekoliko izvedrilo; kajti sedež na vozu bil je praslaba postelja za daljše spanje, in tedaj bi rad po novem kraju oči pasel. Od Foligna drži železnica po rodovitni dolini, ktero imenujejo Klitumnovo. Že pred 2000 leti je slovela zavolj lepe bele goveje živine, ktero so klali Rimljani v dar svojim malikom. V lepem kraju na levi strani stoji, razpeto čez hrib, mestice Trevi. Ko je enkrat sv. Francišk na trgu besedo Božjo oznanoval, motil ga je s svojim riganjem in skakanjem razposajen osliček; svetnik mu ukaže, naj v tem hipu miren bode, in glej! neumno živinče poklekne na prednje noge in se ne gane več, dokler ni bil pridige konec. Oj, da bi zdaj marsikteri svojeglavnež v pokorščino proti starišem in duhovnim pastirjem — tega osla posnemal! — Drugo mesto blizo železnice na desni strani je Spoleto, z 20.000 prebivalci. Nekaj ga stoji v dolini, nekaj na hribu, kteri je ugašen ognjenik (vulkan). Prek drugih lepih poslopij gleda iz vrha krasen grad. Že 50 let po Kr. je bilo tukaj toliko kristjanov, da so imeli svojega škofa. Dva škofa ssv. Feliks in Sabin — in mnogo mučeníkov storilo je tu smrt za sv. vero. Sedanji papež Pij IX. so bili v tem mestu od leta 1827—32 nadškof; stari ljudje še jih neki zdaj prehvaliti ne morejo.

Za Spoletom se dolina stisne, in prihaja čedalje pustejša; železnica je napeta više tje do sedla gore Soma, visoke do 700 metrov. Tu pa tam se odpirajo strašni prepadi. Ko smo se peljali zopet navzdol, me je bila groza v temnem, 1600 metrov dolgem predoru; kajti nenadoma je vlak zastal, in že sem mislil, da nam žuga nesreča; v tej mišji luknji bi pač ne bil dal rad življenja. Nekteri popotniki so začeli že vpiti ali kleti, kar hlapon zopet potegne. Ko smo nekoliko minut poznej zagledali prosto nebo, zdelo se mi je, da se mi odvali kamen od srca. Vožnja po železnici ima svoje dobro, koristno in prijetno, a tudi svojo nevarno stran. Kdo prešteje ljudi, ki vsako leto na njej naglo smrt storé? Unkraj predora odpre se veličastni planinski svet; kažejo se strme gore, ogromne pečine, in na njih gradom podobne vesi, krasni gozdovi (hrastovi in smrekovi), vmes klanci, zelene dolinice in bobneči hudourniki. Proti koncu tega divjega kraja stoji na desno staro in bogato mesto Terni; ne dalječ od njega je najglasovitejši slap v celi Erropi, kjer se reka Velino v treh odstavkih 270 metrov globoko razliva raz višine. Potem smo dospeli v prijazno dolino, zasajeno z brstji in brajdami, z murbami, breskvami, pomarančnimi in figovimi drevesi. Že se je bila umaknila noč jasnemu dnevu, željno sem gledal tedaj neprenehoma se spreminjajoče prizore in podobe. Za mesticem Narni, strmečem raz skalnate gore, se vidi na levo podrtina velikanskega mosta, kterega je dal postaviti cesar Avgust; držal je med dvema hriboma prek doline. Tu pa tam stojé na višavah trdni gradovi in sive razvaline. Pri postaji Orti sem zagledal zopet reko Tibero, kraj ktere je potegnena železnica do Rima. Dolina je s kraja ozka, in malo je v njej človeških stanovanj; tim več se je paslo v njej konjev in goved, in po bližnjih hribih ovec. Razgled na desno čez gorate pokrajine starih Sabinov mi je obudil spomin na ta marljivi rod, in na njegove vrle hčere. Pervi naselniki v Rimu so bili namreč nemaniči in pritepenci iz vseh krajev; ko grejo k sosednim stanovalcem žen snubit (v snuboke), dodobili so povsod z loparjem. Kaj jim je bilo početi? Nekega dne se zberó in planejo v naselbine bližnjih Sabinov; bilo jih je 3000. Vsak pograbi eno neomoženo hčer, in si jo odnese ali odžene v Rim za ženo. Razsrdeni očetje jim napovejo boj, a ker so se predrzni Rimljani srečno branili, se naposled mirno ž njimi poravnajo in jim hčere prepusté. Še mnogo Sabinov se je potem v Rim preselilo.

Na desni od postaje Borghetto se vidi čudna rudečkasta gora Soracte iz apnenega skalovja; ž nje je dalječ po deželi krasen razgled. Na levi pa stoji zal trden most prek Tibere, kterega so že stari Rimljani postavili. Od tod se dolina čedalje bolje širi v veliko ravnino. Unkraj mestica Monte rotondo stoji ves Mentana, kjer so jeseni leta 1867 hrabri papeževi vojaki pobili in razgnali trume Garibaldijevih razbojnikov.

Zdaj sva s prijatlom obrnila pogled naravno v kraj, kamor naju je vlak peljal; nemirno nama je začelo biti srce, kajti vedela sva, da se bližamo Rimu. Nekoliko minut še, in glej! v daljavi prikaže se „glava“ preslavnega mesta, kuplja cerkve sv. Petra. Razkrivši si glavo, jo radostnega srca pozdraviva. Med hišami, gradiči in vrtovi, polnimi cipres, med razvalinami, stolpi in starimi nagrobnimi spomeniki ropotal je vlak bliže in bliže; zdaj sem zagledal dve krasni cerkvi zunaj mesta, potem zvonikov, palač in kupelj na stotine; nadalje močno mestno obzidje; na drugi strani jame in votline v zemljo, velikanske podrtine starorimskega vodotoka, in tik njih ogromno piramido. Nektere trenutke poznej, ob osmih se vlak ustavi pod okroglo stekleno streho novega veličastnega kolodvora. Bili smo v Rimu, ki ga imenujejo: „večno, sveto, zlato, in mesto nad vsa mesta, stanišče aposteljnov, mater mučenikov, središče krščanstva.“

3. V Rimu.

a) Prihod.

Kakošni občutki kristijana, romarja obidejo, ko stopi v prvo na slavna in sveta tla, ne da se izreči ali popisati. Ko je sv. Bonifacij, apostelj Nemcev, na prvo Rim obiskal, pokleknil je in poljubil zemljo, enako je storilo brez števila svetih in pobožnih ljudi. Cesar Karol veliki pa je na bližnjem hribu stopil raz konja, in se je peš podal naravno v cerkev sv. Petra. — Tudi jaz sem se Bogu srčno zahvalil, da me je na daljnem potovanju obvaroval vsake nesreče, in da mi je milostljivo spolnil vročo željo, videti sveto mesto. Misli so se mi ohranile v preteklost, in v eni podobi mi je stopila prečudna zgodovina Rima pred oči. Kakor v zgodovini izraelskega ljudstva, spozna se tu roka večne Modrosti in Previdnosti. Vsak velik narod je imel v starodavnih časih svoje glavno mesto (kakor še danešnji dan), središče vladarstva, moči, bogastva, bogočastja in umetnosti; Tebe, Memfis in Kartago v Afriki; Babilon, Ninive, Tir in Jeruzalem v Aziji, Aténe in Korint v Evropi, — o kako slavna imena! Toda narodi so drug za drugim propali, in njih mesta kažejo le žalostne razvaline ali revne ostanke.

Celo druga je z Rimom. Ne velik narod, nego tropica iz raznih krajev pribeglih, bornih ljudi mu je okoli leta 750 pred Kristusom položila temelj. V neprestanih bojih s sosedi mu je bila vedno sreča ugodna; mesto da bi pešal, širil se je in množil. Do leta 200 pred Kr. so Rimljani premagali in si podvrgli celo Italijo; 400 let poznej je segala njih država čez tri dele sveta, in so jim bili podložni skorej vsi tadašnji narodi. Rim se je povzdignil v prvo in glavno mesto na zemlji, v osredje oblasti, poganske vere in omike; nepopisljivi zakladi so se v njem nakopičili, po kterih so mu dali cesarji in stanovalci takošno lepoto in bliščobo, da je prekosilo vsa mesta stare in nove dobe. — Toda tudi velikanski rimski državi potekel je čas, — razrušila se je v mnogo delov. Prestol cesarjev se je preselil v novi Carigrad, in neštevilne trume plenoželjnih surovih narodov so pridrle iz severa v bogato Italijo. Rimu je žugal razpad in pogin. A glej! v tem se je prikazala na zemlji druga viša moč in pod njenimi krili se je prerodil in preobrazil Rim v glavno mesto sveta v drugem pomenu. To je bila nebeška moč krščanstva. Na mestu, kjer je stal prestol poganskih vladarjev, se je vzdignil prestol papežev. Kjer so stali tempeljni malikov, in kjer je tekla kri neštevilnih mučenikov, vzdignile so se krasne cerkve. Tema poganstva se je umaknila svitli luči krščanstva, sužnost svobodi, nasilje ljubezni in pravici, razuzdanost svetosti. Stari Rim je podjarmil svet s krvavim mečem, novi Rim si ga je pridobil z besedo evangeljskega nauka. Na mesto vesoljnega posvetnega cesarstva je stopilo vesoljno duhovno kraljestvo, sveta katoliška cerkev, ktere „vrata peklenska ne bodo premagala.“ — Po pravici se imenuje Rim „sveto in večno“ mesto; nanj so še dandanes obernjene oči 200 milijonov katoličanov.

Take in enake misli so mi rojile po glavi, ko sem ondi, na najslavnejšem kosu zemlje, stopil v kolodvor. Strašen je bil ropot, velika gnječa ljudi in vozov. Siloma udereva s prijatlom skoz množino, in zasedeva kočijo, vozaču zaklicaje: „Maria dell’ Anima!“ Tako se namreč imenuje cerkev, pri kteri je velika hiša (hospic) za nemške in avstrijanske romarje. Po celi vrsti ulic, deloma ozkih, deloma širokih, tekel je konjič; ker je bila nedelja, se je videlo povsod mnogo praznično oblečenih ljudi. Slednjič obstoji voz, — in pogled na bližnjo hišo, ki ima za grb nad vratmi dveglavnega avstrijskega orla, me je prepričal, da sva na cilju. Brž ko stopiva skoz vrata — kako veselje! — naju pozdravi na glas cela tropa Štajercev, kteri so že pred nama došli bili v Rim, in so ravnokar namenjeni bili odriniti po mestu. Po njih sva dobila neugodno poročilo, da je hiša tako napolnjena romarjev, da ni ne ene sobe, ne ene postelje več prazne. Kaj nama je bilo početi? Sedeva zopet na voz in se odpeljeva v gostilnico k „Minervi“, ktero nama je že doma nek gospod pohvalil. K sreči sva dobila ondi čedno sobo. Urno se preoblečeva, in osnaživa, in kolikor se je dalo, pripraviva, potem pa greva prve cerkve iskat, v kteri bi služila sv. mešo. Vratar nama spodaj pove, da je razun velike Marijine cerkve (S. Maria sopra Minerva) v obližji tudi cerkev sv. Ignacija. „Pravo, dobro“ zakličeva veselo, kajti znano nama je bilo, da je hranjen v slednji cerkvi drag, imeniten zaklad, — telo angeljskega mladeniča, sv. Alojzija. Tje si dava pot pokazati. V veliki krasni cerkvi bo se ravnokar služile na nekterih altarjih sv. meše, in obilo nazočega ljudstva, deloma klečé, deloma na malih stolih sedé, vedlo se je prav pobožno in spodobno. V žagradu pokaževa staremu duhovnemu sakristanu spričala od svojega škofa, in poprosiva za dovoljenje, da bi smela maševati. Po njem sva zvedela, da je k temu treba še posebnega pisnega dovoljenja od duhovne oblasti v Rimu. Ko mu rečeva, da še k temu nisva imela časa, ker sva pred eno uro došla, nama brez ovinkov željo spolni. Morala sva le kratko počakati. Sv. Alojziju sta ondi dva altarja posvečena, eden v cerkvi, v kterem počiva njegovo telo, drugi v bližnjem samostanu v sobici, zdaj spremenjeni v kapelico, kjer je svetnik stanoval. Jaz sem maševal pri prvem, moj prijatel pri drugem altarju. Oj srečna ura, ktere ne bom pozabil nikoli! Ko bi bil med angeljci v raju, vsplamenelo mi je srce v ljubezni, in se je topilo v nebeški radosti in hrepenenju po slavi in časti nedolžnosti, po kteri je postal sv. Alojzij uzor in izgled mladine za vse čase. Priporočil sem mu v varstvo vse pobožne deviške duše, da bi premagale kakor on vse skušnjave zapeljivega sveta.

Po končani sv. meši sva ogledala s prijatlom cerkev in samostan; stopivši zopet na ulico, sva se podala v sosedno kavarno na zajutrek.

Že v začetku sem povedal troji namen, iz kterega se nas je onih dneh zbrala velika množica romarjev od vseh strani v Rimu, namreč: da bi si pridobili duhovne zaklade velikega jubileja na grobih sv. aposteljnov in mučenikov; da bi se v svojem in svojih rojakov imenu poklonili preljubljenemu papežu Piju IX.; in slednjič: da bi videli sveto mesto in nja znamenitosti. V tem redu bom tedaj poskusil kratko popisati, kar sem ondi doživel, storil in videl, ali vsaj po drugih pozvedel. Zavolj boljšega pregleda podam, kolikor moč, enovrstne reči in predmete združene v posebnih oddelkih ali obrazih.

b) Sedem glavnih cerkev.

Romarju se spodobi, v Rimu najpred obiskati sedem „glavnih cerkev“, da si ondi pridobi z odločenimi molitvami svete vere odpustke. Te cerkve se imenujejo „glavne“, ali „bazilike“ (hiše nebeškega kralja), ker imajo prednost pred drugimi: „po visoki starosti in po slavnem imenu onih, kteri so jih dali postaviti, po velikosti, po lepoti, po odličnih svetinjah (relikvijah), ktere so v njih hranjene, po praznikih, kteri se v njih obhajajo, po obilnih odpustkih, ktere verniki v njih zadobijo.“

Vse cerkve ne le v Rimu, nego tudi na celi zemlji prekosi po imenitnosti, velikosti in krasoti basilika sv. Petra. Ta je papeževa stolna cerkev, ker v njej papež sami na velike praznike opravljajo slovesno službo Božjo, in tudi tik nje imajo svoje stanovanje. V njo sva se tedaj s prijatlom na prvo podala. Ker stoji na severno-zahodnem koncu mesta unkraj reke Tibere, imela sva precej daljno pot. Veča je bila moja želja in radovednost, veče je bilo tudi občudovanje in veselje, ko sem dospel na veliki trg pred njo. Zares neprimerljiv, veličasten ugled! Trg je ograjen ob straneh z dvema velikanskima lopama (kolonadama), ki ste podprti s 372 visokimi stebri iz kamna; na njima stoji 162 krasnih kamnitih podob raznih svetnikov, viših od velikega človeka. Sredino trga kinča orjašk obelisk, to je četirivoglat steber, s križem na vrhu; visok je nad 25 metrov, in izsekan iz ene granitne gruče. Stari Rimljani so ga pred 1838 leti pripeljali prek morja iz Egipta, in postavili v neko gledišče (cirkus). Pred 300 leti pa ga je dal papež Sikst V. z velikimi stroški prestaviti na sedanje mesto. Njegova senca služi po črtah, v zalem kamnatem tlaku potegnenih, za solnčno uro. Vštric obeliska sta dva velika vodometa iz marmorja, iz kterih vre čista voda v debelih curkih z glasnim šumom sedem metrov nakviško.

Na zadnji strani trga stoji cerkev sv. Petra. Ostrmel sem nad njeno veličastno fasado ^[3], ktero kinča mnogo orjaških stebrov in podob iz marmorja. Visoka je 50, in široka 117 metrov. Še bolj sem se čudil ogromni kuplji, ki gleda iznad cerkvine strehe kakor okrogla gora. Široke stopnice, vstran kterih stojita kipa sv. Petra in Pavla, držé v krasno predcerkvišče, ki je veče, ko kterabodi cerkev pri nas. Nad vhodom je ličen mostovž (logia), na kterem novo izvoljene papeže kronajo, in kjer papež na veliki četrtek in velikonočno nedeljo na trgu zbrani množini kristjanov blagoslov delijo. Predcerkvišče je, zlasti na oboku, pozlačeno, in s štukaturami, slikarijami, mozaiki in napisi okrašeno. Na desnem koncu v njem stoji visoka štatua prvega krščanskega cesarja Konstantina (na konju), in na levem koncu štatua cesarja Karola velikega. Ta dva vladarja sta bila nekdaj mogočna brambovca in dobrotnika katoliške cerkve. Iz predcerkvišča drži noter v cerkev pet velikih vrat iz brona, okinčanih z zalimi podobami (reliefi). Slednja vrata na desni strani so zazidana, in se imenujejo „sveta vrata“. Le vselej v „svetem letu so jih namreč odpirali romarjem. Toda leta 1875 ostala so zaprta, v znamenje, da sv. oče zdihujejo kakor v sužnosti, in da zlobni neverniki cerkev preganjajo.

Ko sem zdaj spoštljivo skoz srednja vrata stopil v cerkev, ki je kraljica nad vse cerkve, je njena veličastnost in krasota mojo glavo in oči tako omamila, da me je spreletel strah po celem životu, in da nisem vedel, kam bi pogledal, kam bi obrnil korake. Prešlo je nekoliko trenutkov, preden sem se pomiril in misli zbral. Ko zdaj zagledam sredi cerkve veliki altar, pod kterim je slaviti grob sv. Petra, prvaka aposteljnov, in skale, na ktero je postavil Jezus svojo cerkev, podam se s svojim tovarišem naravno k njemu. Velika množina ljudi je ondi klečala, in k njej sva tudi midva pokleknila. Kar kristjan na tako odličnem in svetem mestu misli in občuti, to se ne da razlagati ali popisati. Saj bi moral zares mrtve vere biti, ako bi mu ondi ne splavala duša na zlatih krilih pobožne molitve v nebeške višine; saj bi moral ledeno ali kamnato srce imeti, ako bi se mu ne raztopilo v najblažjih in svetih občutkih. Med molitevjo prišle so mi na misel Jezusove besede, s kterimi je vprašal sv. Petra trikrat: „Simon, sin Jonasov, ali me ljubiš?“ (Jan. 21. 16.). Zdelo se mi je, ko bi jaz slišal isti Božji glas, a srce ni upalo odgovora dati, in prestrašil sem se!

Še le po opravljeni romarski dolžnosti sva ogledovala lepo cerkev. Kar sem takrat in druge dni o večkratnem obiskanju videl in zvedel, naj povejo sledeče vrstice.

Kako velikansko prostorna je cerkev, lehko vsak po tem razsodi, ako zve, da v njo gre nad sedemdeset tavžent ljudi. Dolga je 837 pednjev (187 metrov), in široka 607 pednjev. Vsaka naših cerkev bi se z zvonikom vred v njej obračati dala. Dve vrsti ogromnih četirivoglatih stebrov jo delite v tri ladije; kraj stranskih dveh je osem kapel, ktere so vsaka za se podobne veliki cerkvi. Tlak, stebri in stene so zakrite s svetlim marmorjem razne barve. Najširja in najlepša je srednja ladija, ktere visoki strop je okinčan z zlatom in krasnimi štukaturami. Na stebrih stojijo umetne marmornate podobe svetih ustanovnikov duhovnih redov. Blizo srednjih vrat je v tlaku velika plošča iz porfira (rudečkastega marmorja), kjer so nemški cesarji, predno so dobili iz papeževe roke zlato cesarsko krono, morali moliti apostoljsko vero. Dva angeljca iz belega marmorja, ki držita na zadnjima stebroma vsak svoj škropilnik z blagoslovljeno vodo, se vidita od vrat mala kakor dva otroka; toda ko sem se jima bližal, spoznal sem, da sta prava orjaka, veča od največega človeka. In tako se tujec ondi pri drugih podobah in stvarih moti; cerkev je tako umetno postavljena, da se mu zdi, da pred njegovimi koraki raste in se širi. Še le, če je dospel do sredine pred altar sv. Petra, in od ondot obrača oči na vse strani, spregleda velikanske prostore. Zlasti ga osupne pogled nakviško v ogromno kupljo, ki se po pravici imenuje čudež umetnosti, in presega vse, kar je kdajkoli človeška roka na svetu postavila. Visoka je 117 metrov, in meri po prečniku 42 metrov. Orjaški stebri, po številu četirje, na kterih stoji, so nad 70 metrov debeli. Spodaj stoji na vsakem velika štatua: na prvem sv. Veronike, na drugem sv. Helene, na tretjem sv. Longina, na četrtem sv. aposteljna Andreja. Veči zaklad od teh podob so svetinje, hranjene na krasnih mostovžih teh stebrov, namreč: 1. sv. obrisalo, ktero je sv. Veronika Jezusu na njegovem križevem potu podajala, in v ktero je še zdaj vtisnen obraz Izveličarjev; 2. kos sv. križa, kterega je našla sv. Helena; 3. sulica, s ktero je prebodel stotnik Longin Jezusovo srce; 4. glava sv. Andreja. Te svetinje se vernikom na visoke praznike iz omenjenih mostovžev kažejo. Cela kuplja je okinčana z lepimi slikami iz mozaika, v kterih so upodobljeni: Odrešenik sveta, Mati Božja, svetniki in angelji. Med njimi je 16 oken, ktera dajejo dovolj svitlobe. Nad to kupljo je postavljena druga, klobuku podobna, ktero imenujejo svetilnico ali laterno. Visoka je nad 15 metrov. Tudi v njej je nekoliko zalih podob in — 32 oken. Najviše na oboku je obraz Boga Očeta, ki se vidi, ko bi plaval na nebu v oblakih.

Dasi se te podobe človeku, ki jih gleda od spodaj iz cerkve, ne zdé velike, so po meri pravi velikani. Samo pero, ktero drži sv. Lukež v roki, je nad 9 pednjev dolgo. Visoko v kuplji ste dve galeriji (hoda); od ondot se odraščeni ljudje, ki hodijo spodaj po cerkvi, vidijo majhni kakor pritlikovci ali paprki. Na robu kuplje je v črkah, ki so po šest pednjev visoke, pomenljivi napis: „Ti si Peter (skala) in na to skalo bom postavil svojo cerkev. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva.“ — Kuplja, v neprimerljivi veličasti nad cerkev visoko v zrak moleč, pomeni nebesa. — Iz one visočine sem obrnil pogled spet doli na glavni altar, ki stoji pod kupljo vrh groba sv. Petra — v sredini cerkve. Celi je iz najdražega marmorja. Nad njim je razpet velik baldahin (šotor), kterega nosijo četirje 28 metrov visoki stebri iz pozlačenega brona. Samo listje in pozlačenje teh stebrov je stalo svoje dni 200.000 forintov! V altarju, kteri je 5—6 metrov širok, je po starem poročilu zaprt drug sv. Petru posvečen altar, kteri je že za cesarja Konstantina služil sv. papežu Silvestru za daritev sv. meše. Na glavnem altarju le papež edini opravljajo trikrat v letu slovesno službo Božjo, namreč na Božič, na Velikonoč in na praznik cerkvenega patrona — sv. Petra. Celi altar se blišči v krasni svitlobi, kajti noč in dan gori okoli njega 89 pozlačenih lamp. Pod njim je kapela, v kteri so se že prvi rimski kristjani zbirali k molitvi. V njej je veličastni grob galilejskega ribiča, prvega poglavarja sv. cerkve. Dvoje stopnice, zajete s prelepo marmornato ograjo, držé doli. Sredi med njimi se vidi spodaj glasovita klečeča štatua pápeža Pija VI., kteri je nekdaj rad hodil na to mesto molit. Oči ima oprte proti malim zlatim dvericam, za kterimi so svetinje sv. Petra (razen glave). Od druge strani v podzemeljski kapelici je k grobu prislonjen altar, na kterem smejo — s posebnim dovoljenjem — duhovni romarji sv. mešo služiti. Razun te kapelice so pod tlakom cerkve nekteri altarji, vellki hodi in rakve, kjer počivajo razni papeži in svetniki. Med drugimi svetinjami se vidi ondi kamen, na kterem je bilo umorjenih mnogo mučenikov.

A vrnimo se v cerkev. Na prednjem koncu v svetišču (v apsidi) je velikanski altar posvečen D. Mariji, in nad njim spomenik, kteri se imenuje: stol sv. Petra. Orjaške štatue četirih cerkvenih učenikov: sv. Ambrozija, Avguština, Krizostoma in Atanazija držijo mostovž, na kterem se vidi krasna leca iz pozlačenega brona. V tej leci je leseni, s slonokostjo okinčani prestol, kteri je služil pri Božji službi sv. Petru. Nad mostovžem visi velika podoba sv. Duha, cela svetlo pozlačena, spominjaje, da sveti Duh vodi in razsvitljuje poglavarje katoliške cerkve, učenike Božjih resnic. Stene svetišča krijejo nekteri ogromni spomeniki papežev, mojsterska dela umetnosti. — Če se odtod podamo nazaj v srednjo ladijo, zagledamo še na četrtem stebru na desni strani štatuo sv. Petra iz brona, sedečo na tronu. Lita je iz podobe najvišega poganskega malika Jupitra, ktero so častili Rimljani v krasnem tempeljnu na bližnjem kapitoljskem hribu. Zanimiv pomen! Sv. Peter je s križem premagal moč poganstva, in zdaj mu mora v spomin na slavno zmago služiti prvi malik za spomenik. Tedaj je ta podoba že od starodavnih časov pri kristjanih v posebni časti. Na odlične praznike jo zagrnejo s papeževo obleko. Romarji jo častijo s tem, da jej poljubijo desno nogo, ktera je po teh poljubih že precej zglojena. Nad lepim baldahinom te glasovíte štátne visí lična doprsna podoba našega papeža Pija IX., ktero so dali izdelati korarji te cerkve leta 1871 v spomin njegovega 25 letnega najvišega pastirstva.

Ko sem bil ogledal srednjo ladijo, obiskal sem dve stranski, in razne kapele. Oj koliko je v njih zakladom in krasnih izdelkev! Koliko umetnih spomenikov iz marmorja! Altarjev sem naštel devet in dvajset; vsak hrani kaj znamenitega, vsak je druge podobe, na vsakem se vidijo čudnolepi mozaiki, stebri, slike in kipi. Tudi na stenah je obilno mojsterskih podob. Ker bi natančen opis bil preobširen, hočem le najodličnejše stvari omeniti.

V desni ladiji nad „svetimi“ vratmi je slika sv. Petra, izdelana iz posebno lepega mozaika. V bližnji prvi veliki kapeli je altar „žalostne Matere“. Na njem je velika podoba Marije, z mertvim Izveličarjem v naročju, izdelana iz snežnobelega marmorja. Ustvaril jo je pred 400 leti najslavniši krščanski kipar Mihelangelo, in prekosi po krasoti vsa dela te vrste na svetu. Marija se vidi, kakor živa; neizrekljiva bridkost, in ob enem udanost v voljo Božjo se kaže na njenem obrazu. Le umetniku, kteri je krščansko mislil in čutil, bilo je mogoče kaj takega izvršiti. Mislim, da noben človek ob ogledovanju te podobe mrzel ali trd ne ostane. — Skoz omrežje se vidi iz te kapele na desno druga majhna, v kteri je beli marmornati steber iz tempeljna v Jeruzalemi, znamenit po tem, da se je neki Jezus nanj naslanjal, ko je ondi učil. Tudi sarkofag (rakev) rimskega glavarja ali prefel[nejasno]a Anicija Proba, kteri je bil kristjan okoli leta 350, je tukaj hranjen. Na levi velike kapele so vrata v drugo majhno, kjer se časti na altarju silno staro razpelo (križ). A odlična je najbolj po tem, da je ondi velik zaklad svetinj, namreč: dva kosa pravega križa Jezusovega, dva trna iz njegove krone, nekoliko zavoja in lasi Marije, kos betlehemskih jaslic, ter mnogo ostankov aposteljnov in nad 100 drugih svetnikov. Pobožnega srca tedaj vsak romar te relikvije počasti.

Vrnivši se v stransko ladijo, občudoval sem krasne visoke spomenike: kraljice Kristine, glasovite grofice Matilde h kteri je v grad Kanoso pribežal svoje dni papež Gregor VII; nadalje spomenik papežev Leona XII., in Inocenca XII. — Druga velika kapela je posvečena sv. Sebastjanu, in ima izredno lepe mozaike na oboku. Tretja se imenuje kapela najsvetejšega Rešnjega telesa, ktero ima ondi svoj tron v prekrasnem tabernakeljnu iz prek in prek pozlačenega brona; tabernakelj ima podobo okroglega tempeljna. Na stranskem altarju te kapele stojita dva marmornata stebra iz Jeruzalema. Omenim še, da v njej vsakega umrlega papeža položijo nekoliko dni na mrtvaški oder, kjer ga vsakdo lehko vidi in pomisli, da je tudi najvišega oblastnika na zemlji poslednji delež bridka smrt in za njo: sodba! — Prednje kapele te strani so zaprte in zakrite; v njih so se namreč shajali škofje iz celega sveta ob slednjem cerkvenem zboru leta 1870; in sv. oče namenijo, brž ko pridejo katoliški cerkvi ugodniši časi, zbor nadaljevati. Zvedel sem, da je v četrti veliki kapeli stara glasovita podoba Marije, „pribežališča grešnikov“, in da počiva pod altarjem telo sv. škofa in učenika Gregorija Nacijanskega. Med drugimi altarji te strani še bodi omenjen oni sv. Jeromina, sloneč na stebru, kteri nosi kupljo. Krasna podoba predstavlja svetnika, ki sprejema pred smrtjo poslednjo sv. obhajilo. Po stenah je še več veličastnih spomenikov umrlih papežev; nad drugim se odlikuje oni Klementa XIII. mojstersko delo slavnega podobarja Kanove.

Tudi leva stranska ladija kaže krasne kapele, altarje in spomenike; oči so mi oslabele ogledovati neštevilnih dragocenosti in umetnih del, zlasti mozaikov, kterih so polni vsi oboki in altarji. V poslednji kapeli je prvi kinč krstni kamen iz žlahtnega porfira. Pokrival je nekdaj rakev rimskega cesarja Hadrijana, in poznej grob cesarja Otona II., kteri je zdaj pod cerkvijo sv. Petra pokopan. Med slikami druge prekosi ona, ki predstavlja „krst Jezusov v reki Jordanu.“ Med nagrobnimi spomeniki nekterih oseb kraljevskega rodu se od ondot pride v veličastno kapelo, kjer se zbirajo korarji cerkve sv. Petra k službi Božji in h koru. Njih véliki stoli so okrašeni z umetnimi rezbarskimi izdelki. Pod marmornatim altarjem počiva telo slavnega svetnika in cerkvenega učenika Janeza Krizostoma. Nad vratmi, skoz ktera se gre na pevski kor, se vidi prosta truga iz kamna. V njej je hranjeno truplo vsakega naposled umrlega papeža do časa, dokler njegovega naslednika smrt ne doleti. Še le tedaj prenesejo truplo v grob, kterega si je bil v življenju sam odločil. Gregor XVI., prednik sedanjega papeža, že čaka od leta 1846 na Pija IX., dasi vsi neverniki slednjemu že mnogo let sem smrt želé! — V sledeči veliki kapeli, ktero imenujejo Klementovo (ker jo je dal postaviti papež Klement VIII,) je pod altarjem pokopan papež in svetnik Gregor véliki. Zunaj v stranski ladiji sta tukaj dva altarja, ktera je vredno omeniti; na prvem podoba iz mozaika: spremenjenje Kristusovo na gori Taborji, — ki presega po čudni lepoti vse mozaike v tej cerkvi; drugi altar ima ime: „altar laži, ker je v sliki nad njimi upodobljen čudež, kako sta se Ananija in Safira naglo mrtva ob tla zgrudila, ko sta bila pred sv. Petrom grdo lagala. — Oglejmo še prvo, veliki cerkvi podobno kapelo na tej strani; v njej je šest altarjev. Na enem je glasovita Marijina podoba, malana na marmornati steber; spodaj so pokopani trije sv. papeži. Na drugem je v podobi (relief) predstavljen sv. papež Leo I., kako je pogumno stopil pred hunskega kralja Atila, in ga s svarilnimi besedami odvrnil od Rima; pod altarjem počiva telo tega svetnika. Pod tretjim altarjem sta pokopana sv. aposteljna Simon in Juda. Zgoraj kaže lepa slika križanje sv. Petra. Pred stopnicami je nagrobni kamen slavnega skladatelja in mojstra cerkvene glasbe: Palestrine. — Najbolj romarja tukaj spominja, da je v središču vesoljne cerkve, vrsta zalih velikih spovednic, vsaka z napisom v drugem jeziku. Posebni, v ta namen postavljeni duhovniki spovedujejo ondi v jezikih vseh večih katoliških narodov. Novo mi je bilo, da ima vsak spovednik pri roki dolgo šibo, s ktero spokornika po spovedi rahlo udari. Ta udarec pomeni, da je zdaj otet iz sužnosti grehov in hudiča, kakor so stari Rimljani z istim djanjem naznanjali sužni[nejasno]m, da jim podarijo svobodo. Ob kupljinem stebru pa stoji velika spovednica, v kteri en kardinal v imenu papeževem najhujše hudodelnike odvezuje onih grehov, ki so papežu pridržani.

Že iz dosedanjega površnega načrta vsakdo povzame, kako veličastna, bogata in lepa je cerkev sv. Petra. Za natančen popis bi mi zmajkalo časa in — besed. — A ne smem še pozabiti na žagred, kteri se drži svetišča na levi strani. Lehko bi bil za se krasna cerkev, tako zale podobe, prostoren in okinčan je z marmornatimi stebri, kipi in izvrstnimi slikami. V njem je več kapelicam podobnih oddelkov, kteri služijo raznim vrstam obilnih duhovnikov. Debelo sem gledal množne cerkovnike in strežnike, kteri nosijo rudeče talare, kakor pri nas škofi. Prav smešno jim stojé v tej obleki — brhke pod nosom. — Nad žagredom je imenitna soba, kjer hranijo važna pisma, tik nje pa velika blagajnica, v kteri je zaprtih mnogo zakladov in umetnih izdelkov nenavadne vrednosti.

Tujcem je tudi zanimiv hod na cerkveno streho in na kupljo. A morajo si k temu v žagredu dovoljenje izprositi. Vhod je na sredi leve stranske ladije. Enaka, ko v zvoniku sv. Marka v Benetkah, se od ondot nakviško vije napeta priročna pot. V marmornatih ploščah na zidu se beró imena mnogih oseb visocega stanu, ktere so hodile na kupljo. Močno sem se zavzel, dospevši na površje strehe; vidilo se mi je, da sem sredi med obzidjem in hišami kakšnega mesta. Ker vsaka kapela ima svojo okroglo, kuplji podobno streho, hodil sem po gladkih potih in stezah med raznimi strehami, kakor med okroglimi holmci. A najčudniše je to, da so zgoraj naselbine celih familij stražnikov in delalcev, ker je na cerkvi celo leto treba popravljenja. Ti ljudje imajo ondi mnogo sob, in tudi svoj, od zemlje nakviško navrt studenec. Od cerkvene strehe do vrha kuplje je še 94 metrov. Stopnice navzgor so ozke, in držé po votlem zidu. Plezanje po njih me je tako utrudilo, da sem se le s silo na nogah obdržal. Toda vse težave bile so brž pozabljene, ko sem raz znotranjega mostovža v kuplji užival razgled navzdol v prečudne cerkvine prostore in na altar sv. Petra. Mojega tovariša se je hotela lotiti omotica, ko je zrl v strmo globočino. Še le ondi se spozna, kako velika in ogromna je kuplja; ko bi stala na zemlji, bila bi za se prostorna in visoka cerkev. Iz tega mostovža nama je stražnik pokazal pot še više po stopnicah — do vrha. Ondi je zunanja galerija, ograjena z železno naslombo, tedaj se da na njej krog in krog brez vsake skrbi sprehajati. Razgled na Rim, na orjaške razvaline starega, in na neštevilne cerkve, palače, hiše, trge, spomenike in vrtove novega mesta, in prek njih na okolico, na prostrano Kampanijo in na oddaljene apeninske gore je mičen, veličasten, nepopisljiv! Kdor Rim le raz kuplje sv. Petra dobro pregleda, daje mu prednost pred vsemi, tudi največimi mesti. Spomnil sem se ondi spet njegove slavne preteklosti; množina starorimskih glasovitih državnikov, vojskovodjev, cesarjev, učenjakov, pesnikov in umetnikov; za temi množina poznejših vladarjev, papežev, mučenikov in krščanskih umetnikov mi je stopila pred oči, in občudovanje in spoštovanje me je prevzelo. Druge misli imel je moj prijatelj. S solzami v očeh je izdihoval otožnega srca: O dika in krona zemlje, večni, sveti Rim, bil si 1500 let dedšina sv. Petra, lastnina in stolica glavarjev katoliške cerkve, veselje krščanskih narodov; oh! zdaj pa si je tebe s krutim nasiljem prilastil brezbožen nevernik, zdaj v tebi razsajajo trume sovražnikov, skrunijo svetišča, teptajo pravico in čednost, plenijo cerkvene zaklade, zatirajo pobožne ustanove in zavode, — tvoj pravi vladar, preblagi starček Pij IX., pa žaluje v svoji hiši, kakor jetnik v temnici. — Te besede so tudi v meni obudile klavernost, tih in zamišljen sem zapustil kupljo in cerkev. —

Častite bralce še utegne zanimati, ako zvedó kaj o tem, kako se je zidala bazilika sv. Petra, in o mestu, na kterem stoji. Po pravici se sme reči, da so tla, ktera jej služijo za podlogo, posvečena in častivredna. Tukaj je namreč imel cesar Neron, bolje divji zveri kakor človeku podoben, svoje vrte in gledališče (cirkus). Tukaj je dal veliko množino kristjanov trpinčiti in umoriti. Ene so, zašite v zverinske kože, psi raztrgali, druge so križali, tretje so v smolo zavili, in potem užgali, da so v noči po vrtih svetili živi ljudje mesto bakelj ali svetilnic. Kristjani, kterih krutost cesarja ni zadela, so potem ostanke teh svetih mučenikov skrbno nabrali in kakor drage zaklade v votline pod zemljo skrili. Te votline so zdaj — krasne rakve pod cerkvijo. Tudi truplo sv. Petra, kteri je bil križan na hribu Janikulu na drugi strani mesta, je sv. Marcelin sem prenesel in tako pastirja pri njegovih zvestih in stanovitnih ovčicah pokopal. Tudi cela vrsta Petrovih naslednikov, svetih papežev in mučenikov je dobila tukaj slednje pokojišče. Kmalo ko je prisvetila po 300 letnem preganjanju kristjanom zlata svoboda, in so se upali na dan, postavil je prvi krščanski cesar Konstantin vrh teh slavnih grobov krasno cerkev, in jo je bogato obdaril. Tedanji papež sv. Silvester jo je posvetil sv. Petru. Imela je pet ladij in mnogo kapel, cela se je bliščala v zlatu in marmorju. Že od začetka so romale neštevilne trume v njo — h grobu prvaka aposteljnov. V njej so slovesno kronali papeže, cesarje, in proglaševali svetnike. Toda sčasom se je jelo njeno zidovje razpokavati, stebri so se okrhali in podirali. Tu ponovljenje ni moglo več pomagati. Tedaj sklene papež Julij II., staro cerkev podreti, in na njenem mestu novo hišo Božjo zidati, takošne velikosti in krasote, da bi vse druge na svetu prekosila, in torej spodobna stolna bazilika poglavarjev katoliške cerkve bila. Načrt k temu mu je izdelal naslavniši stavski mojster one dobe, Bramante; a poznejši mojstri so ga nekoliko spremenili. Leta 1506 je papež sam slovesno prvi kamen položil, in zidalo se je — 120 let, preden je bilo veličastno poslopje v sedanji podobi dovršeno. Misel, staviti ogromno kupljo, je sprožil in izpeljal glasoviti umetnik Mihelangelo. Sodelovali so prvi slikarji in kiparji. Najboljši marmor, kar se ga v raznih deželah nahaja, so nakupili in porabili. Stroški za celo cerkev so znesli blizo sto milijonov forintov. Vsi krščanski narodi, vladarji, bogatini, škofi, samostani in prosti ljudje so k temu z denarji pomagali. Papež Urban VIII. je novo cerkev 18. novembra 1626 z veliko slovesnostjo posvetil. Odsihmal vsi katoličani kažejo s ponòsom na njo, in na milijone se šteje romarjev, kteri so jo došli iz daljnih dežel obiskat in občudovat, in kteri so v njej spoznali edinost naše st. vere. Razun Jeruzalema in Lorete na zemlji ni kraja, ki bi nam svetejši, častivredniši in dražji bil od bazilike sv. Petra, pokojišča tega aposteljna in mnogih mučenikov. — Opomnim še, da ima cerkev veliko svojega premoženja. Samo kar se na leto v njej popravlja, stane okoli šestdeset tisuč forintov!

V nedeljo popoldne obiskal sem drugo glavno cerkev, sv. Janeza v Lateranu. Ker se nas je v gostilnici pri „falkonu“ (sokolu) k obedu bilo sèšlo več romarjev iz Avstrije, združili smo se, in najeli nektere kočije. Bazilika sv. Janeza Krstnika ^[4], stoji v nasprotnem kraju od one sv. Petra, namreč v južno-izhodnem, blizo mestnega obzidja. Ob strani ulic, ktere tje držijo, vidi se mnogo drugih cerkev, palač in razvalin starega Rima. — Bazilika ima častni priimek: „mati in glava vseh cerkev v mestu in na zemlji.“ Bila je namreč prva cerkev, ktero je cesar Konstantin postavil, in sv. papež Silvester za očitno Božjo službo posvetil, ko niso več kristjanov krvavo preganjali. Tudi so papeži do leta 1308 v lateranski palači tik nje stanovali, in njej prednost dajali pred ono sv. Petra. Ker so papež ob enem rimski škof, služi jim ta za stolno škofovsko cerkev. Zatorej se novi papež kmalo potem, ko so bili kronani pri sv. Petru, v slovesni procesiji podajo k sv. Janezu, in vzemejo to baziliko v posest; v njej se posvečujejo na veliki četrtek sv. olja, in na kvaterne sabote diakoni in duhovniki. Tukaj se je vršilo mnogo blagovitih in zgodovinsko imenitnih prigodkov; po papežih pooblaščeni, šli so: sv. Patricij v Irlandijo, sv. Bonifacij na Nemško, sv. Ciril in Metod med Slovane, da bi po izgledu aposteljnov pridobili te narode pravi izveličavni veri. Tu bo vladali najslavnejši papeži, možje po volji Božji: ssv. Silvester, Leon I. (veliki), Gregor I. (veliki), Gregor VII., Inocenc III. in drugi. Tu je zborovalo pet občnih cerkvenih zborov. Svoje ime „lateransko“ podedovala je bazilika po starorimski plemeniti rodbini Lateranov, ktere lastnina je nekdaj bilo to zemljišče. Ko je cesar Konštantin, zagledavši v strašni bitvi na nebu podobo sv. Križa, postal kristjan, podaril je zemljišče papežu Silvestru, in je dal, kakor sem omenil, na svoje stroške na njem baziliko zidati; imela je toliko dragocenosti v sebi, da so jo imenovali „zlato“. Papeži so postavili k njej sebi za dom in stolico veliko palačo; poznej se je zidalo v obližji še več drugih cerkev, samostanov in dobrotnih zavodov. Bazilika je bila že od začetka romarska cerkev, zlasti zavolj imenitnih v njej hranjenih svetinj. Hudi potres leta 869, potem požar l. 1308 in 1360 jo je zeló poškodoval, toda vselej so jo spet popravili in ponovili. Papež Inocenc X. jo je slednjič dal v 17. stoletju celo prezidati.

Na prostornem trgu pred njo stoji nad 45 metrov visok zali obelisk, kterega je dal cesar Konstantin iz Egipta v Rim pripeljati. Veličastno fasado cerkve kinčajo visoki stebri in na vrhu štatue Zveličarja, sv. Janeza krstnika, sv. Janeza evangelista in dvanajatih cerkvenih očetov. Pet vhodov drži v krasno predcerkvišče; nad srednjim je mostovž, raz kterega na Križevo papež blagoslov delijo. V predcerkvišču je med drugimi lepa podoba cesarja Konatantina. Odtod drži pet vrat v notranjo cerkev. Srednja iz brona so bila svoje dni v nekem poganskem tempeljnu; ona na desni strani so „sveta „ in zazidana, kakor pri sv. Petru. Veselje in občudovanje me je prevzelo, ko sem stopil v hišo Božjo, tako je velika in lepa. Četiri vrste stebrov jo delé v pet ladij. Tlak je iz uglajenega svetlega kamna granita, porfira in serpentina, strop iz umetno izrezanega, malanega in pozlačenega lesa. Na dvanajstih stebrih srednje ladije stojé podobe aposteljnov, in vrh njih podobe prerokov. Obok svetišča kinčajo čudolepe podobe iz mozaika, sredi drugih je velika Odrešenikova. Pred vsem pa mika oči in srce romarjev veličastni glavni altar, ki stoji pod marmornatim baldahinom, kterega držijo četirje visoki stebri iz porfira. V baldahinu je shramba, od vseh strani zagrnjena z rudečim zagrinjalom, kjer se hranite glavi sv. Aposteljnov Petra in Pavla. Vsaka je v posebni posodi iz zlata in srebra. Drugo prežlahtno svetinjo ima v sebi marmornati altar, namreč mizo iz cedrovega lesa, na kteri so sv. Peter in njegovi prvi nasledniki ob času preganjanja skrivoma opravljali daritev sv. meše. Tedaj še zdaj le papež smejo na altarju mešo brati, in vpričo njih, ž njihovim dovoljenjem vsako leto na Križevo in na praznik sv. Janeza krstnika — eden izmed kardinalov. Altar je tako postavljen, da so papež pri njem obrnjeni nazaj proti ljudstvu, in se tedaj ne obračajo, moleč: Dominus vobiscum. Predi pred altarjem je po lepih marmornatih stopnicah vhod v podzemeljsko kapelico (konfesion); v kteri je altar, posvečen sv. Janezu evangelistu. Tukaj se kaže tudi kos lanca, v kterega vklenjen, je bil sv. Janez prignan iz Efeza v Rim. Zgoraj gori vedno enajst luči.

V poprečni ladiji (cerkev ima namreč podobo križa) se vidi osem velikih slik, v kterih so upodobljene razne čudne prigodbe iz življenja sv. Silvestra in cesarja Konstantina. Na desni strani vihra raz stene zastava kralja Janeza Sobieskega, ktero so pred njim nosili, ko je leta 1683 otel Dunaj pred Turki. ^[5] Na levo od papeževega altarja je oni sv. Rešnjega telesa. Na njem stojé četirje visoki votli stebri iz pozlačenega brona, ktere je, napolnjene z zemljo iz gore Kalvarije, mati cesarja Konstantina, sv. Helena, iz Jeruzalema v Rim spravila. Lepemu tabernakeljnu je vloženih mnogo žlahtnih kamnov. Vrh tabernakeljna je bila pod baldahinom nekdaj hranjena preimenitna svetinja, namreč miza, pri kteri je obhajal Jezus slednjo večerjo, in postavil najsvetejši zakrament. Zdaj se kaže v zakladnici, kjer je še obilno drugih pomenljivih in umetnih reči. Ob straneh altarja je upodobljeno v marmorju orodje, ktero se je rabilo pri križanju Jezusovem, spominjaje vernike, da morejo pri obhajilu misliti na njegovo trpljenje in smrt. Sedem vedno gorečih lamp pred altarjem pa pomeni sedem nebeških duhov, kteri po skrivnem razodetju sv. Janeza stojé pred tronom Božje veličasti. V dveh stranskih ladijah te strani so tudi razvrstene krasne spovednice iz orehovega lesa. Napisi na njih kažejo, da se spoveduje v raznih jezikih, kakor v baziliki sv. Petra. Prav živo to romarja spominja, da je Rim središče vseh narodov, in zavetje spokornikov vsakega jezika. Spovednica kardinala, kteri spovedavajo v imenu papeža velike grešnike, je prestolu podobna. Tudi tukaj sem videl dolge šibe, in si mislil: O kako lehko skesani grešnik prenaša rahli udarec s tako šibo, kako strašno pa bodo trdovratnike teple enkrat šibe Božje! — Ako bi hotel našteti vsa umetna dela iz marmorja, in slike, ki se nahajajo v cerkvi, kamorkoli se oko ozre, ne bilo bi konca. Naj še le omenim nektere izmed osem velikih kapel, ktere se držé stranskih ladij. Vse druge presega prva kapela na levi strani cerkve; dali so jo postaviti knezi Korzini, in ta rodovina ima v njej svojo rakev. V nobeni cesarski dvorani ni tako sijajne krasote, kakor tukaj. Ves tlak je iz žlahtnega marmorja raznih barv, ob stenah stoje snežnobeli marmomati stebri in kipi. Obok in kuplja sta pozlačena. Na marmornatem altarju je slika (mozaík), ki predstavlja sv. Andreja Korsinija, neprecenljivo mojstersko delo. Na levi stoji čudalepi spomenik papeža Klementa XII. Prvi kinč te kapele pa je spodaj v rakvi, v ktero držé stopnice, prekrasna podoba žalostne Matere Božje z mertvim sinom v naročji. — Na isti strani cerkve je Marijina kapela, v kteri je stara lepa slika, ki jo verniki imajo v posebni časti, predstavlja smrt prečiste Device. Kapela sv. Frančiška se odlikuje nad drugimi po veliki množini svetinj, ktere so ondi shranjene. Imenujem le: kos sv. Križa, kos kamna, na kterem je v grobu počivala Jezusova glava, in prt, v kterega je bila zavita; več kosov Jezusovih oblačil in vrvi, s kterimi so ga zvezali; kos obrisala, ktero je rabil pri zadnji večerji, in gobe, v kteri so mu na sv. križu ponujali za pitje kisa in žolča; rudeči plašč, v kterem so ga vojaki zasramovali, in eden trn iz njegove krone. Nadalje se hrani: zavoj in nekoliko lasi Marijinih, kos plašča sv. Jožefa, skledica, iz ktere so silili pogani sv. Janeza strup piti, ki pa mu, ko je naredil znamnje sv. križa, ni škodil; nekoliko obleke tega svetnika, ostanki sv. Janeza krstnika, sv. Lovrenca, Silvestra, Marije Magdalene, Cecilije, Karola Boromejskega, Tomaža Akvinskega, Marije egiptovske, Franciška serafskega in kosti mnogih drugih slavnih svetnikov. Vpričo takih imenitnih zakladov smo romarji z velikim spoštovanjem pokleknili, in ostavili pobožne molitve. Te svetinje se bodo na dan „vstajenja mesa“ oživile in pred Sodnikom svetile kakor solnce, v[nejasno]ne so tedaj vse časti!

Ogledavši si še lepe kapele na desni strani bazilike, vzeli smo slovo od slovite „matere in glave vseh cerkev“, ktera mi je še zdaj v tako živem, blagem spominu, ko bi jo vidil bil pred nekterimi dnevi. Cerkovnik nas je spremljal v dvor bližnjega samostana, kjer se vidi več znamenitih reči. Prva je kamnata plošča, na kteri so si, kakor trdi silno staro poročilo, delili vojaki Jezusovo obleko. Druga je steber, kteri se je razpočil o njegovi smrti. Tretja plošča na četirih stebrih, ki kaže, kako visoke postave je Izveličar bil. Četrta je altar, na kterem se je zgodil poseben čudež; nek duhovnik je namreč dvomil pri sv. meši, da bi bil Jezus v najsvetejšem zakramentu v resnici nazoč! In glej, v tem trenutku mu zgine sv. hostija iz rok, predere altar in se pokaže pod njim. Še zdaj se vidi v altarovi mizi luknja in spodaj podoba svete hostije.

Odtod smo se podali v krstno cerkev, ktera na trgu vstran obeliska stoji. Tudi njo je že cesar Konstantin, po večem iz gradiva poganskih tempeljnov, postavil. Zidana je na osem voglov, in podprta z enakim številom visokih stebrov iz porfira. Na sredini cerkve se vidi okrogli vodnjak iz zelenega bazalta, — krstni studenec; tri stopnice držé navzdol vanj. V starih časih so otroke po porodu le krstili, ako so se bali za njih življenje; sicer so jih dali odrasti, in še le, ko so bili v sv. veri podučeni, sprejeli so sv. krst, večidel na veliko soboto in na soboto pred binkošti. Vode jim niso vlili le na glavo, kakor je zdaj šega, nego cele so v krstni studenec pogreznili. Tukaj krščevali so papeži sami; tedaj še dandanes v njih imenu prvi kardinal tu delijo krst, zlasti, če je pripravljen kaki žid ali pogan. Vrh krstnega studenca visi lepa podoba sv. Duha, spominjaje na besede Jezusove: „Kdor ne bo krščen v vodi in sv. Duhu, ne more doseči večnega življenja.“ Še više se dviga zala, z mozaiki kinčana kuplja. Na steni cerkve je nekoliko lepih slik; ob straneh so nektere kapelice; ena je posvečena sv. Janezu krstniku, druga sv. Venanciju, tretja sv. Devicama in mučenicama Rufini in Sekundi i. t. d. Pod vsemi altarji je mnogo ostankov svetnikov, kedaj je mesto posebne často vredno.

Iz tega svetišča smo hiteli v drugo, še imenitnejše, ktero stoji vratam lateranske bazilike nasproti. Imenuje se „scala sancta“, t. j. svete stopnice. Krasno poslopje je oprto na marmornate stebre. V njem je o višem nastropju prečudna kapela. Od zemlje navzgor držé petere vštrične stopnice; po desnih in levih se hodi, po srednjih pa se pleza le na kolenih; zakaj? posvetil jih je Jezns sam, ko je korakal po njih k smertni sodbi pred Poncija Pilata. Držale so takrat v sodno dvorano palače tega oblastnika v Jeruzalemu. Sv. Helena jih je dala leta 326 prepeljati v Rim. Vseh stopnic je 28, in vsaka je iz marmorja. Zdaj so pokrite z ličnimi deskami, toda na vsaki deski je luknjica, da romarji stopnice lehko poljubijo. Na dveh še se zdaj vidi sled krvi, ktero je Izveličar prelival. Spodaj stojite ob strani dve podobi iz marmorja; ena predstavlja poljub izdajalca Judeža, druga Jezusa s trnjevo krono, kakor ga je pokazal Pilat ljudstvu, klicaje: „ecce homo!“ Nad vhodom se berejo besede preroka Izaije: „Za naših grehov volj je bil ranjen, zaradi naših hudobij je bil tepen.“ Vstran stopnic in na oboku vrh njih so v zidu slike, v kterih je upodobljeno Jezusovo trpljenje. Kteri kristjan bi na tako svetem in odličnem mestu mrzel ostal? Vsak dan, vzlasti pa v postu so stopnice polne Rimljanov in romarjev iz vseh krajev, ki tukaj prelivajo solze zavolj svojih grehov, in premišljujejo strašne Izveličarjeve muke. Ko smo tudi mi svojo pobožnost opravili, in dospeli na vrh stopnic, pogledovali smo še skoz okna v omenjeno (zaprto) kapelo, kteri je ime: „sancta sanctorum“, t. j. sveto od svetnikov. V nobenem svetišču na svetu ni namreč toliko teles in ostankov, ko tukaj; polne so jih cele truge in omare. Največ jih je od sv. mučenikov, kterih imena naštevati bi segalo predaleč. — Za največi zaklad pa se ceni čudodelna slika, hranjena za krasnim altarjem, ktera predstavlja pravi obraz Jezusov; po starem poročilu jo je malal sv. Lukež, in že apoateljni so jo prinesli v Rim. Nekdaj so jo o posebnih slovesnostih, in ob času velikih stisk in nesreč v veličastni procesiji nosili po mestu, pri kterih prilikah se je neki več čudežev zgodilo. Zdaj je zakrita, in se le na nektere praznike v letu vernikom v častenje izpostavi. — Svetih občutkov navzeti, zapustili smo prečudni kraj. Moj prijatelj je izdihnil: „Oj da bi tako svetišče imeli mi doma, v kak ponos, v kako veselje bi bilo našemu pobožnemu ljudstvu.“ „Tolaži se“, sem mu djal, „saj je pot v nebesa tudi pri nas vsem odprta, ako si jo le hočejo izbrati.“

H koncu še opomnim, da je pri lateranski baziliki 18 korarjev, med kterimi imajo trije zdaj oblast in čast nadškofov; razen teh služi tu več beneficijatov in kaplanov. Za spovednike v raznih jezikih so č. o. frančiškani. Na mestu papeža stoluje in vlada v lateranski, cerkvi prizidani palači najviši kardinal. Pij IX. so obiskali naslednje to baziliko 19. septembra 1870, to je na predvečer onega žalostnega dneva, ko so pridrli po tolovajskem Piemontezi z veliko vojsko pred Rim, in začeli streljati na mesto, ktero se je moralo kmalu vdati. Cerkev in palačo zadelo je več kanonskih krogelj, kterih znamnja se še zdaj poznajo — v vedno sramoto ljudem, ki so po imenu kristjani, v resnici pa hujši od Turkov. Pa saj še pravica Božja ni zaspala, in znamnja njenih kazni se že vidijo, kakor strašna nevihta, nad „zedinjeno“ — nesrečno Italijo.

Tretja glavna cerkev, ktero smo v nedeljo psiskali, je le kakih pet minut od lateranske oddaljena, in je posvečena v čast „svetega Križa Jeruzalemskega“. Stoji v bolj samotnem južno-izhodnem kotu mesta. Ne odlikuje se kakor druge, po velikosti in izredni krasoti, tim bolje pa po zakladu pomenljivih relikvij, in po starosti. Tudi njo je namreč na prošnjo svoje matere postavil cesar Konstantin, kterega ime bo slovelo, dokler bo na svetu živela družba katoliških kristjanov. Še le 18. stoletja so staro cerkev o ponovljenju tako spremenili, da je zgubila skorej svojo prvotno podobo.

Cerkev stoji na mestu, kjer je imel mladi rimski cesar Heliogabal, trinog in ob enem grd razuzdanec, svoje vrte. Ko je sv. Helena 300 let po Jezusovi smrti najdla v zemlji na gori Kalvariji njegov sv. Križ poslala je eno polovico svojemu sinu Konstantinu v Carigrad. To polovico je on razdelil v dva kosa, enega je pridržal, drugega je poslal papežu sv. Silvestru v Rim. Za spodobno shrambo je preimenitni svetinji bila odločena nova cerkev, v kteri je spravljena do denešnjega dne, in ktera je po njej dobila svoje ime. Cerkev delijo stari granitni stebri v tri ladije. Pod zalim glavnim ajtarjem iz marmorja počivata sv. Cezarij in sv. Anastazij. Ob straneh svetišča držijo dvoje stopnice v podzemeljsko kripto (rakev). Nad vhodom pove napis, da so v njej tla iz prsti gore Kalvarije v sv. deželi. Sv. Helena jo je dala pripeljati prek morja iz onega mesta, kjer je bil Križ zakopan. S svetim strahom in spoštovanjem tedaj kristjan stopi in poklekne na tlak, pod kterim je zemlja, ki jo je močila nekdaj kri Božjega Sina. Na levi strani prostorne kripte je kapelica s tremi altarji; srednji je posvečen sv. Heleni, ktere zali kip na njem stoji. Le papež in kardinal, kterega varstvu je cerkev izročena, smeta tu služiti sv. mešo. Ženskam je — kakor v kripto pod baziliko sv. Petra — vhod navadno prepovedan.

Vrnivši se navzgor v cerkev, občudovali smo krasne slike na oboku svetišča, ktere predstavljajo najdenje in povišanje sv. križa. ^[6] Duhovnik iz bližnjega samostana, reda Cistercienzov, spremil nas je potem v stransko kapelo, ki je razen kripte najčastljivejše mesto te cerkve. V njej so namreč hranjene preimenitne svetinje, kakoršnih je drugej malo. Prižgavši na altarju sveče, nam je prijazni menih vse razkazal in poljubiti dal. Najvažniše so sledeče: 1. Trije kosi sv. Križa, na kterem je naš Izveličar umrl. 2. Eden izmed žebljov (cvekov), s kterimi je bil na Križ pribit. 3. Dva trna iz njegove krone. 4. Veči del table, ktero je dal Pilat na Križ obesiti z napisom v treh jezikih: „Jezus Nacarejec, kralj Judov.“ Zdaj se le beseda „Nacarejec“, in začetek besede „kralj“ pozna v latinskem in grškem jeziku. 5. Deli od betlehemskih jaslic, od stebra, pri kterem je bil Jezus bičan, in od njegovega sv. groba. 6. Prst sv. aposteljna Tomaža, kterega je položil v njegovo levo stran. Še več drugih svetinj je zaklenjenih v stekleni omari na desni strani altarja. — Kaj ne, to so zakladi, več vredni od kupov zlata in biserjev? Čutil sem se neizmerno srečnega, da sem jih smel videti in počastiti. — V bližnjem samostanu lijejo iz belega voska jagnjeta, — v spomin na „Jagnje Božje, ktero odjemlje greha sveta“; sv. Oče jih sami blagoslovijo, da se potem vernikom delijo.

Veselega srca smo še potem ogledali druge znamenitosti, in slovo vzeli od predragega svetišča — sv. Križa Jeruzalemskega, — s sklepom, potrpljivo za Jezusom svoj križ nositi.

Davi se je solnce že nagnilo proti zatonu, odrinili smo še urno po dolgi ravni cesti proti četerti glavni cerkvi — „Mariji veči“ ali „Snežnici.“ „Veča“ se imenuje, ker prekosi po velikosti in starosti vse druge Marijine cerkve v Rimu, kterih je — osemdeset! „Snežnica“ pa se nazivlje po čudežu, ki je dal povod k stavljenju te hiše Božje, in kterega spomin obhaja katoliška Cerkev den 5. avgusta. ^[7] Postaviti jo je dal pobožen rimski žlahtnik, po imenu Janez, v sredini četrtega stoletja, in posvetil jo je sv. papež Liberij.

Na trgu nas je najpred zanimal 41 metrov visoki granitni steber, na kterem stoji krasna štatua Marije iz pozlačenega brona. Bazilika je le po vnanjem obrazu veličastna. Fasado podpirajo visoki okrogli stebri. Nad streho molé nenavadno visoki zvonik in vstran njega dve kuplji. Vrh vhoda je mostovž, raz kterega papež na praznik Marijinega Vnebovzetja delijo apostoljski blagoslov; okinčan je z umetnimi mozaiki. V prostornem predcerkvišču stoji na desni strani orjaška štatua španskega kralja Filipa IV., kteri je tej cerkvi mnogo darov žrtvoval, in zato dobil častno ime „korarja“; ta naslov španski kralji še zdaj imajo. Med čveterimi vratmi, ki v cerkev držijo, so slednja desna „sveta vrata“, in tedaj zazidana. Ko smo stopili notri, je marsikteri med nami radostno vskliknil: O nebeška lepota! Kajti cela bazilika se blišči v zlatu in marmorju. Zidana je, kakor skorej vse velike in stare cerkve v Rimu, v podobi križa. Šest in trideset ogromnih stebrov iz belega marmorja jo deli v tri ladije; srednja, nekoliko vzvišena od stranskih dveh, je — rekel bi — zakladnica bogastva in krasote. Tlak iz uglajenega marmorja raznih barv se svetli kakor zrcalo. Stene so pokrite s starimi mozaiki, kteri upodobljajo zgodbe očakov starega zavetja. Celi strop je pozlačen; to zlato je prvo, ktero so Španci iz Amerike prinesli. Pobožni kralj Ferdinand in njegova žena Izabela sta je darovala v to cerkev. Na slavoloku, ki loči ladijo od svetišča, so mozaiki iz 5. stoletja, kteri predstavljajo slavo Marije — Bogorodnice. Glavni altar stoji prost, pod lepim šotorom, kteremu so za podslombo četirje stebri iz porfira. Altarju za mizo služi veliki sarkofag iz porfira, v kterem je počivalo nekdaj truplo omenjenega žlahtnika Janeza. Zdaj so v njem kosi od trupla sv. aposteljna Matije in od nekterih mučenikov. Na glavnem altarju berejo le papež, in kogar oni pooblastijo, sv. mešo. Prostor pred njim so si izvoliii sedanji sv. Oče Pij IX. za svoj grob. Bog daj, da še bi mnogo let prazen ostal! — Mozaiki, kteri kinčajo stene in obok svetišča, prištevajo se najboljšim v Rimu. Vsi predstavljajo prigodbe iz življenja Marije; na sredini drugih se vidi v nepopisljivi lepoti podoba: kronanje Marije v nebesih.

Vstran glavnega altarja ste dve veliki krasni kapeli, in nad vsako se dviga kuplja. Ona na levo se nazivlje Sikstinova, po papežu Sikstu V., kteri jo je dal postaviti. On in sv. papež Pij V. tukaj pod veličastnimi nagrobnimi spomeniki počivata. Sredi kapele je altar s čudalepim tabernakeljnom iz pozlačenega brona, podobnim malemu tempeljnu; četirje angeljci ga držijo. Kapela na desno od glavnega altarja se imenuje Pavlinova, ker v njej poviya pápež Pavl V. Cela je — rekel bi — zakrita z najžlahtnejšim marmorjem, kteri se na svetu nahaja; ob ogledovanju tolikega blišča se človeku oči omamijo. V prebogato okrasenem altarju je hranjena ena najstarejših in znamenitnejših Marijinih podob, ktera se pripisuje sv. Lukežu, evangelistu in ob enem slikarju. Ob času hudih nadlog so jo nekdaj nosili v slovesnih procesijah po Rimu. Na glavi ima krono iz svitlih diamantov; tudi v okvir so položeni žlahtni kamni. Obraz Marije in Sineka Jezusa je po silni starosti očrnel. Ves den tu klečijo ljudje pred altarjem, priporočajo se „tolažnici žalostnih“.

Obširne knjige bi trebalo, ako bi hotel druge številne kapele, altarje, spomenike in slike na drobno popisati. — Le ena kapela še bodi imenovana, ktera je posvečena sv. Križu. Tudi ta se vsa blišči v marmorju; obok sloni na desetih stebrih iz porfirja. Toda vse dragocenosti, vse umotvore ne le te kapele, nego tudi cele bazilike zakrije prečudni zaklad, ki se nahaja tukaj med svetinjami.

Kajli ne, preljubi kristjan, če si si dočakal veselega Božiča, če si prišel v sveti noči v domačo, krasno okinčano in razsvitljeno cerkev, če slišiš v slovesni polnočnici vbrano petje vernikov:

„Zveličar preljubi je prišel nocoj,
Raduj se o človek in slavo mu poj!“

tedaj pozabiš na vse svoje skrbi in posvetne reči, duh se ti umakne v sladkih spominih v davno preteklost, in splava dalječ tje v pohlevni Betlehem! Zdi se ti, da gledaš neizmerno bliščobo na nebu in vidiš v njej družbo milih angeljcev; zdi se ti, da slišiš glasove rajskega petja: „Slava Bogu na višini, in mir ljudem na zemlji, kteri so dobre volje!“ S pastirci vred hitiš v hlev k jaslicam, padeš na kolena in ponižno moliš in častiš — novorojeno Dete na krilu prečiste Device, Izveličarja sveta! — Glej, enaki spomini in občutki so mene prevzeli, ko sem ondi v kapeli zagledal — svete jasllce, v ktere je v Betlehemu nekdaj položila Marija novo rojenega Jezusa. Kje se nahaja na svetu, razun sv. Križa, veči in imenitnejši zaklad? V prahu klečé smo romarji slavili največi čudež milosti Božje, včlovečenje Božjega Sina, in pred njim razkrili svoja srca. Onih blaženih trenutkov ne bom do smrti pozabil. — Svete jaslice so bile že v začetku krščanske dobe iz sv. dežele v Rim prinešene, in papeži so je imeli vedno v svojem posebnem varstvu. Nekdaj so bile v drugi kapelici te cerkve, ktera še ima zdaj po njih ime. Zdaj so shranjene v krasni omari iz dragega prezornega kristala. Obstojé iz pet desk, in so okovane s čistim zlatom in srebrom. Le nekteri majhni kosi od njih nahajajo se v drugih cerkvah. O Božiču se vsako leto sv. Jaslice v očitno počastenje na tri dni izpostavijo.

Bil je že mrak, ko smo zapustili veličastno „Marijo Snežnico“.

Vrnivši se v sredino mesta, sprehajali smo se nekoliko časa po lepo razsvetljenih ulicah, opazovaje množino Rimljanov in tujcev, kterih se je vse trlo. Naposled se podamo, utrujeni in opešani vsak na svoje stanišče. Bil sem po tem, kar se mi je prvi den v Rimu kazalo, ves zadovoljen in srečen. Toda vtis, kterega so na me storile veličastne cerkve, svetinje in umotvori, mi je čutnice in domišljijo tako izburil, da sem v noči pogrešal navadnega mirnega spanja. Kar sem po dne videl, rojilo mi je v čudnih sanjah in podobah po glavi.

Drugega dne sva s prijatlom rano vstala. Želela sva namreč v isti baziliki, ktero smo na predvečer slednjo obiskali, sv. mešo služiti. ^[8] Pridružila sta se nama sva nemška posvetna romarja. Tedaj najememo spet kočijo, in odrinemo v drugič k „Mariji Snežnici“. Bil je neprijazen deževen den. Po dovršeni presveti daritvi smo cerkev še enkrat obhodili, in slednjič po izgledu sv. treh kraljev pred sv. jaslicami klečé darovali, kar smo v svoji revščini zmogli: zlato ljubezni, kadilo molitve, in miro (mazilo) kesa in ponižnosti. S pozdravom: Vale, o valde decora, et pro nobis Christum exora (srečno! preblažena Marija, prosi za nas pri Jezusu!), smo se od svetega mesta poslovili.

Pred vsem so nam zdaj bile na skrbi tri glavne cerkve, ktere smo še imeli obiskati, namreč: bazilike sv. Pavla, sv. Sebastjana in sv. Lovrenca. Vse trije stojijo zunaj mestnega obzidja. K slednji je od „Marije Snežnice“ najbliže, tedaj smo se na prvo k njej peljali. Cerkev stoji na prostem polju, na mestu, kjer je v prvi dobi krščanstva pobožna žena Cirijaka svoje zemljišče prepustila mučenikom in vrnikom za pokopališče. Pred 1628 letmi sta ondi dva sveta moža, Justin in Hipolit, truplo preslavnega dijakona in mučenika — sv. Lovrenca pokopala. Kmalo potem so vrh njegovega groba rimski kristjani kapelico postavili, in hodili v njo trumoma čudodelnega svetnika častit. Nekoliko desetletij poznej — namreč leta 330 je dal cesar Konstantin na njenem mestu zidati krasno baziliko, ktero je prav po cesarsko obdaroval. Vrh svetnikovega groba je stal slavolok, in zajet je bil z lepo sreberno ograjo, ktera je tehtala deset centov. Pred rakvo je gorela velika svetilnica z desetimi lučmi. Pod slavolokom je visela težka preumetno iz srebra izdelana krona. Obilno je bilo pri cerkvi tudi zlate in srebrne posode. Toda kinč in dragocenosti so poznej sovražniki, ki so večkrat v Rim vdrli, odnesli. Nekteri papeži so v sledečih stoletjih cerkev ponoviti in prezidati dali; tudi sedanji sv. Oče Pij IX. so jej oskrbeli novo lepoto.

Po zunanji podobi je priprosta, a lična. Tim bolje mikaven je pogled po znotranjih prostorih. Dva dolga reda starorimskih stebrov iz granita in cipolina ločita srednjo ladijo od dveh stranskih. Na tlaku se vidijo razne podobe iz umetno vloženega kamna. Srednja ladija in svetišče sta po tem znamenita, da nad njima ni stropa ali oboka; vidi se tedaj pisano in pozlačeno gredje (tramovje) visoke strehe. Kaj enakega nisem dosihmal v nobeni cerkvi zapazil. Vrh prostostoječega glavnega altarja se dviga krasno iz marmorja izdelan baldahin, kteri sloni na četirih stebrih iz porfirja. Pred altarjem stojite ob straneh dve glasoviti leci (ambona), na kterima sta v starih časih pri slovesni sv. meši dijakon in subdijakon pela evangélij in epistel (branje); ti iz marmorja izdelani in čudalepo okinčani leci spadate med prve umotvore krščanskega kiparstva. Stene cerkve so okrašene z lepimi novimi slikarijami (freskami), ktere predstavljajo na eni strani življenje in smrt sv. Lovrenca, na drugi sv. Štefana. — Iz svetišča držijo dvoje marmomate stopnice v veliko podzemeljsko rakev (kripto). Tukaj smo opravili vnetega srca svojo romarsko dolžnost. Kajti tu počiva v veliki trugi iz marmorja truplo sv. Lovrenca in pri njem veči del trnpla sv. Štefana. Kdo ne zmisli z občudovanjem na ta dva sveta mladeniča, ki sta, oba dijakona in goreča oznanovalca sv. vere, junaško smrt storila; eden umorjen v Jeruzalemu po razdraženih Judih, drugi v Rimu po besnih poganih živ na ognju pečen! Zdaj so združene na zemlji nju svetinje, kakor dveh bratov, in v nebeški slavi njuni duši! Truplo sv. Štefana je bilo leta 415 na čuden način pri Jeruzalemu najdeno. Cesarica E[nejasno]doksija je slavnemu prvencu mučenikov ondi lepo cerkev postavila; veči del njegovih svetinj pa je dala prenesti v Carigrad, odkoder njih je poslala papežu Pelagiju I. v Rim. Papež pa jih je položil v trugo sv. Lovrenca, kjer so ostanki obeh junakov že nad 1300 let v veliki časti. Glava sv. Štefana, ktero je leta 1218 ogrski kralj Andrej dobil v jutrovi deželi, spada zdaj med prve zaklade velikanske stolne cerkve sv. Štefana na Dunaju. — V tej rakvi nam je vljudni o. kapucin, kteri nas je spremljal, tudi marmomato ploščo pokazal, ki je služila za podlogo ražnju, na kterem so živega pekli sv. Lovrenca. Še zdaj se vidi šest jamic za ražnjeve noge, in se pozna sled krvi. Tukaj so tudi pokopani sv. Justin, Hipolit, trije sveti papeži: Cozim, Sikst III. in Hilarij, sv. Konkordija in Cirijaka. Iz rakve drži vhod v katakombe, t. j. podzemeljsko pokopališče prvih kristjanov. — V samostanu, kteri je cerkvi prizidan, stanujejo duhovniki kapucinskega reda.

Iz cerkve stopivši, pogledali smo še kratko na velikanski mirodvor zadi za njo, kjer zdaj Rimljani pokopujejo svoje mrtve. Na sredini stoji zala cerkvica, ktero so dali zidati sedanji sv. Oče. Celi gozd zelenih ciprez, križev in belih marmornatih spomenikov kaže, kjer že obilna setev človeških teles zori za veliko žetev — sodnega dne. Na levo od cerkvice se vidijo nektere jame starih katakomb, in dalje navzdol dolge vrste novih nagrobnih kapelic — za rimske velikaše in bogatine. Na višem delu pokopalíšča se nad drugimi spomeniki odlikuje oni, ki so ga dali papež svojim zvestim vojakom postaviti, kteri so leta 1867 v raznih bitkah z Garibaldijevci smrt storili.

Od bazilike sv. Lovrenca smo se peljali naravno v mesto nazaj; kajti že na predvečer nam je bilo napovedano, da se bodo vsi takrat v Rimu nazoči romarji v palači vojvode Salviati ob desetih zbrali — k važnemu posvetovanju.

Kaj je to pomenilo, in ktero stvar je zadevalo, povem spodaj na drugem mestu. Posvetovanje in potem obed pri „sokolu“ sta nas mudila blizo do dveh popoldne. Zdaj se nas je združil spet trop Avstrijancev; zasedemo nektere kočije, in odrinemo proti šesti glavni cerkvi, k sv. Pavlu.

Bazilika sv. Pavla stoji blizo pol ure na južni strani zunaj mesta. Peljali smo se prek aventinskega hriba, skoz mestna vrata, in potem po lepi cesti sredi prostega polja. Na potu smo pogledali v lično malo cerkvico, ktero imenujejo: „Ločenje sv. Petra in Pavla.“ Na tem mestu sta namreč vzela sv. aposteljna slovo, ko so ju zvezana iz ječe gnali v smrt, — vsakega v drug kraj. Oj to ni bila žalostna, ampak vesela in kratka ločitev, kajti starčeka sta imela na zemlji le še eno željo, za Jezusa kri in življenje žrtvovati, in se ž njim zediniti!

Odtod so še kočije drdrale, kakih deset mínut naprej, in obstali smo pred baziliko sv. Pavla. Cerkev je ogromno veličastno poslopje; kdorkoli jo zagleda, se mora razveseliti, in vsklikniti: „To je vredni in spodobni spomenik preslavnega aposteljna poganskih narodov!“ — Toda, utegne kdo vprašati, čemu stoji ta cerkev, ki po velikosti in lepoti vse prekosi, izvzemši ono sv. Petra, zunaj Rima na samem? Za odgovor sledeče: Ko je bil sv. Pavelj na povelje trinoga Nerona ob glavo djan, pokopala je njegovo truplo krščanska žena Lucina v katakombah, ktere so si pod njenim zemljiščem izkopali kristjani. Grob sv. aposteljna so imeli v visoki časti, in brž ko je preganjanje nekoliko ponehalo, postavili so vrh njega kapelico, — na mestu sedanje bazilike. Cesar Konstantin jo je nadomestil z lepo cerkvijo. A njegovim poznejšim naslednikom Teodoziju, Arkadiju in Honoriju se je zdela premala, tedaj so jo dali leta 386 podreti in na njenem mestu zidati novo velikansko hišo Božjo, ktera je po krasoti vse cerkve one dobe prekosila. Bila je tako močno in trdno postavljena, da je niso mogli ne sovražniki: Longobardi, Saraceni in drugi, ne starost, ne potresi razrušiti; ostala je, po večem nespremenjena, do leta 1823. Kar jo zadene 15. julija omenjenega leta strašna nesreča. Zanikerni delavci napravili so namreč zvečer pod streho ogenj, in v noči se je vnel požar, kterega so še le zapazili, ko je plamen švigal že iznad cele cerkve. V nekterih urah je bila uničena skorej vsa lepota, in veči del dragocenosti in slovečih umotvorov. Ne le papež in Rimljani, nego tudi kristjani celega sveta so nad neizmerno izgubo silno žalovali. Na nujni poziv sv. Očeta Leona XII. so začeli brž nabirati darov po vseh katoliških deželah; in glej, o tej priliki se je prav jasno pokazalo, kako ljubijo vrniki kinč in krasoto hiše Božje! Nabrali so se tako veliki zneski denarja, da seje v tridesetih letih iz podrtin vzdignila nova, enako veličastna in prostorna bazilika, ko je bila stara. Najspretniši umetniki sedanjega čaša so pri stavbi in okinčanju sodelovali.

Tako je bilo našemu ljubeznivemu sv. Očetu Piju IX. mogoče, novo cerkev že meseca decembra 1854 vpričo mnogih škofov posvetiti. Znotraj je popolnoma dovršena, le v redcerkvišču in na fasadi jej še marsikaj manjka. Od te strani drži v njo sedem vrat, med kterimi se vidijo na desni zazidana „sveta vrata“.

Ko smo vstopili, presunil me je sijajni blišč, po kterem bazilika vse druge cerkve na zemlji prekosi, in zmislil sem na nekdanji Salamonov tempelj! Tlak je iz zbrušenega marmorja in še lesketa, da se človek v njem lehko ogleduje kakor v zrcalu. Četirl vrste ogromnih okroglih stebrov iz uglajenega svitlega granita delijo cerkev v pet ladij, vrh kterih se blišči pozlačen in z lesorezbami okrašen strop. Vseh stebrov je nad 80, tedaj se mi je videlo, da stojim v gozdu med debli stoletnih dreves. Skoz 106 oken sije v svete prostore dnevna svitloba; vsa okna po stranskih ladijah so malane v čudno živih barvah. Cerkev je stavljena v podobi križa; dolga je 120, široka 60, in visoka 23 metrov. Prostora je v njej dovolj za pet in dvajset do trideset tisoč ljudi. Stene so zakrite z zelenim in rudečim grškim marmorjem. Vrh njih mikajo oči velike lepe slike (freske), ktere predstavljajo zgodbe iz življenja sv. Pavla. Nad stebri srednje ladije so krasne mozaik-podobe vseh papežev, počemši od sv. Petra.

Najbolj zanimiv nam je romarjem bil čudalepi glavni altar, na kterem navadno le papež opravljajo službo Božjo. Nad njim stoji na stebrih iz porfira dvoji zali baldahin. Spodaj pod tlakom pa je rakev (konfesion), v kteri počiva veči del trupla sv. Pavla. Tukaj smo gorečega srca opravili svoje molitve, in prosili preslavnega aposteljna za ono trdno vero in stanovitnost, za ono vročo ljubezen do Jezusa, za ono vnetost za čašt Božjo in za izveličanje duš, po kteri se je on odlikoval in si krono nebeške slave prislužil. Življenje tega izvoljenca Božjega, polno vojskovanja, čudežev in najviših čednosti, stalo mi je živahno pred očmi, in na jezik so mi prišle njegove besede: „Bog ne daj, da bi se ponašal s čem, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa.“ — Okoli groba gori noč in den mnogo luči, v spomin, da je tu pokojišče moža, kteri je bil svetla luč v temo zmot vjetim narodom poganskim. Svetišče za glavnim altarjem, kterega požar ni poškodoval, je še od prejšne cerkve, in tedaj staro blizo 1500 let. V njem stoji krasni papežev tron. Stene se svetlijo od zelenega in rumenega marmorja. Celi obok pa pokrivajo veliki mozaiki, v kterih je upodobljen Kristus — večni najviši Duhovnik — z resnim veličastnim obrazom, v družbi aposteljnov in drugih svetnikov, kteri so oblečeni v belo obleko. — Izmed mnogoterih znamenitosti omenim še kapelo na levi od svetišča, v kteri je razpelo (Božja martra), ki je spregovorilo nekdaj sv. Brigiti. Pod njim pa visi lepa Marijina podoba, pred ktero so leta 1541 sv. Ignacij Lojolan in njegovi učenci storili slovesno obljubo, odpovedati se svetu in ustanoviti glasoviti red Jezuitov. Med altarji se odlikujeta še dva na obeh koncih poprečne ladije, ki sta izdelana iz zelenega kamna malahita. Na desnem je krasna velika slika: Vnebohod Marije; na levem enako lepa: Spreobrnjenje sv. Pavla. — Iz cerkve smo pred odhodom pogledali v bližnji prostrani samostan, v kterem stanujejo duhovniki reda sv. Benedikta. Ondi se vidijo stari križnati prehodi in razne starine, ktere so o požaru oteli iz prejšne cerkve. Sloveči papež Gregor VII. bil je v tem samostanu nekdaj opat. O poletju je neki v tem kraju zrak tako okužen, da se večina menihov preseli drugam.

Mesto, na kterem je bil sv. Pavelj ob glavo djan, je od njegove bazilike še dobre pol ure proti jugu oddaljeno. Zmanjkalo mi je časa, da bi ga bil obiskal; tedaj nekoliko povem, kar sem zvedel od drugih romarjev. Na nekdanjem morišču starih Rimljanov stojijo zdaj tri cerkve, in pri njih velik samostan. Marljivi trapisti, ki zdaj ondi prebivajo, so preobrazili nekoliko let sem pusto zemljišče v ploden senčnat vrt. Prva cerkev je posvečena sv. mučenikoma Vincenciju in Anastaziju, kterih trupla sta v njej pokopana. Druga ima ime: „Sv. Marija, nebeška lestvica,“ po neki prikazni, ktero je videl sv. Bernard. Tik njenega glavnega altarja kažejo mesto, kjer je čakal sv. Pavelj, in se pripravljal na smrt. Tukaj je tudi vhod na pokopališče, kjer počiva deset tisoč za cesarja Dioklecijana usmrtenih krščanskih vojakov, — svetih junakov. — Tretja cerkev se imenuje: „Sv. Pavelj k trem studencem (virom)“. Tukaj je položil voljno sv. apostelj glavo na steber, ki se še dandanes vidi, in rabelj mu jo je z mečem odsekal. Ko je padla na zemljo, je še trikrat odskočila, in na vsak odskok se je odprl studenec čiste vode; vsled tega čudeža so se takoj pokristjanili trije nazoči vojaki. Oni trije studenci še v cerkvi zdaj tečejo, drug od drugega nekoliko korakov oddaljeni. Romarji trdijo, da je voda vsakega drugačega okusa in toplote. Zares je tedaj to mesto sveto, pomenljivo in častivredno.

Od bazilike sv. Pavla smo se peljali na izhodno stran k slednji, t. j. sedmi glavni cerkvi sv. Sebastjana. Cesta drži navprek čez hribce sv. Pavla, in dalje prek močvirnatega polja, ktero je precej pusto. Veseli smo bili, da je v tem dež ponehal, in se je nebo nekoliko razvedrilo. V cerkvi sv. Sebastjana ni onega bogastva in one krasote, kakor v drugih; priprosta, a snažna in lična je. Glavnim cerkvam prišteva se iz raznih vzrokov. Ko je sv. Sebastjan, vojak in eden najsrčnejših spoznovalcev krščanske vere za cesarja Dioklecijana, proti koncu tretjega stoletja strašno muko in smrt pretrpel, pokopala je tukaj njegovo truplo pobožna žena Lucina. Po raznih poročilih so nad grobom postavili kristjani kmalo potem cerkvico; papež Damaz jo je ponovil leta 367. Dalje časa so bile na tem mestu skrite svetinje sv. aposteljnov Petra in Pavla, tedaj je dobila cerkev po njima ime. A papež Inocenc I. jo je okoli leta 410 slovesno posvetil sv. Sebastjanu. Razvidi se tedaj, da je častita po svoji starosti. Mnogokrat popravljeno, jo je slednjič leta 1612 dal kardinal Scipion Borghese celo prezidati, in jej dati podobo, ktero ima do danešnjega dne. Cerkev ima samo eno ladijo, in vstran nje nektere kapele. Zali glavni altar kinčajo stebri iz zelenega marmorja. V drugi kapeli na levi je altar z nápisom: „Sv. Sebastjanu, vojaku in mučeniku Jezusovemu, brambovcu sv. cerkve, odganjavcu kuge.“ Tukaj počiva svetnikovo truplo. Pod altarjem se vidi njegova krasna ležeča podoba iz marmorja. Ko smo opravili spodobne romarske molitve, obrnili smo se nazaj v ladijo cerkve. Tej kapeli nasproti stoji druga, zanimiva zaradi pomenljivih svetinj. Omenim le: kos stebra, h kteremu je bil privezan sv. Sebastjan, ko so s pušicami nanj streljali; eno pušico, s ktero so ga smrtno ranili: in slednjič: glavi sv. papežev Kalista in Štefana. — Iz cerkve držijo stopnice v dve podzemeljski kapelici. V oni pod svetiščem so bile nekdaj skrite, kakor sem opomnil, svetinje dveh prvakov aposteljnov; ondi je bil tudi, Božjo službo opravljaje, zasačen in umorjen sv. papež Štefan. V drugo podzemeljsko kapelico se pride vstran altarja sv. Frančiška. Znamenita je v njej kamnata truga, v kteri je nekdaj hranjeno bilo truplo sv. Sebastjana. Pod zalim altarjem je pokopana sv. Lucina. Zanimiv je na strani tudi stari tabernakelj, kteri je služil že kristjanom prvih stoletij. — Iz te kapele držijo stopnice globoko navzdol pod zemljo v — katakombe sv. Sebastjana. Ljubeznjivi duhovnik frančiškan iz bližnjega samostana, kteri je z nami hodil, se nam je ponudil vodjo po njih. A ker se nam je mudilo, naprosili smo ga, da nas je spremil iz cerkve sv. Sebastjana v obližje k večim in najglasovitejšim katakombam sv. Kalista.

Naša najvažniša naloga in dolžnost v Rimu: obiskati sedem glavnih cerkev, bila je zdaj dovršena. Zahvalili smo se Bogu, da nas je deležne storil milosti sv. leta, — in to na grobih sv. aposteljnov in mučenikov. Radovali smo se sreče, po kteri milijoni kristjanov v daljnih deželah hrepenijo, pa je, zadržani po raznih okoliščinah, ne morejo doseči. A s tem še nismo bili pri kraju; mnogo namer in želj smo še imeli vsak pri srcu, in podvizali smo se, da se nam spolnijo.

c) Katakombe.

1. V teh prostorih se je odločevala sreča ali nesreča Benečanov in njih podložnikov.
2. Sibile bile so prerokinje, ktere je vzbudil Bog med raznimi poganskimi narodi, da bi tudi njim oznanovale prihod in dela Mesijeva.
3. fasada je zunanja prednja stran cerkve.
4. Na prvo je bila posvečena Izveličarju sveta. Po nekem bližnjem samostanu je dobila poznej ime sv. Janeza.
5. Kakor sem na svojem mestu povedal, je druga manjša zastava tega slavnega kralja v zakladnici v Loreti.
6. Popis teh dveh prečudnih prigodb, kterih spomin obhaja sv. Cerkev 8. maja in 14. septembra, se najde v knjigi „Življenje svetnikov.“
7. Glej „Življenje svetnikov“ — 5. avgusta.
8. Prijazni ravnatelj zavoda „dell’ Anima“, preč. gosp. Dr. Jänig je v tem vsem duhovnikom iz Avstrije priskrbel dovoljenje, da smo smeli kjerbodi v Rimu meševati, ter obiskati vsa svetišča.