Potréba zdravilske šole v Ljubljani
| Potréba zdravilske šole v Ljubljani anonimno |
| |||||||||||||
Novo šolsko léto se bliža in še se nič ne vé: ali se bo spet začéla zdravilska šola v Ljubljani ali ne, ktere potrébnost za krajnsko in bližne dežele niso spoznali samó deželni stanovi in mestna Ljubljanska srenja, ki so že lani po pismu tukajsniga licealniga vodstva (rektorata) to potrebo izgovorili, temuč tudi naši poslanci na Dunajskim zboru, vse soseske po deželi in naše deželno poglavarstvo so razodéli v svojih predlogih ministerstvu živo potrebo zdravilske šole v Ljubljani. Kér pa dolgo časa šolstvo ni svojiga Iastniga ministra imélo, drugi ministri pa so bili z drugimi silnimi opravki čez in čez obloženi, se šolske rečí niso mógle takó pretehtati in dognati, kakor so se želje iz mnogih deželá glasile.
Zdej so presvitli Cesar tudi šolstvu ministra dali, od kteriga s polnim zaupanjem pričakujemo, de bo pravične in vesolne vošíla spolnil in potrebam vsake dežele po mogočosti pomagal. Če krajnska dežela, ki je že nekdaj vseučeliše in noter do poslednjiga časa zdravilsko šolo za kírurge iméla, spet vstanovljenje zdravilske šole po novih napravah prosi, storí ona to le zató, ker svoje in bližnih deželá resnične potrebe spozna. To ni prazno vpitje, s kterim se dostikrat vladarstvo nadležva, temuč je splošno vošílo, ki se vpira na spoznanje potreb, ktere vsakdanja skušnja kaže.
Če pomislimo, de je zdravilska šola za kirurge v Ljubljani jenjala, brez de bi bila namest nje šola za dohtarje zdravilstva napravljena ‒ če pomislimo, de nikjer v naših bližnih slovenskih deželah ni zdravilskih šol in de clo porodoslovje (Geburtshülfe) se učit hodijo babice iz Horvaškiga v Ljubljansko šolo, ‒ če pomislimo, de v poslednjih dveh letih so večidel vsi v Ljubljanski šoli izučeni kirurgi v vojaško službo stopili, kjer je toliko pomanjkanja zdravnikov, de so clo nekteri učenci druziga leta že službo dobili, ‒ če pomislimo, de tudi tisti kirurgi, ki so letas šole dokončali, mislijo po zadobljenim diplomu v vojaško službo stopiti, ‒ če na dalje pomislimo, de nam bo zdravnikov, ki slovenski jezik zastopijo, manjkalo, ako ‒ česar nas Bog obvari ‒ kolera ali kaka druga kužna bolezin po deželi seže, ‒ če pomislimo, de zavoljo pomanjkanja tacih dohtarjev, ki slovenski jezik znajo, so se mógli v Ljubljanski bolnišnici že več lét zaporedama kirurgi za asistente jemati, ‒ če po vunanjih vseučeliših na Dunaj in v Prago pogledamo in vidimo, de zavoljo nepremožnosti starši naših deželá ne morejo svojih otrók v daljne drage mesta v šolo pošiljati, de imamo tedej v 6 letih k večim dva nova dohtarja iz Krajnskiga pričakovati, ‒ če pomislimo, de po deželi v slovenskih krajih ljudstvu ní s takimi zdravniki clo nič pomagano, ki ljudskiga jezika ne razumejo, če vse to resno pomislimo, se očitno vidi, de se je v malo letih veliciga pomanjkanja zdravnikov bati.
Previdno ministerstvo bo to pomanjkanje gotovo po vrednosti prevdarilo in pomoček dalo, de se temu pomanjkanju kmalo v okom pride. In ta gotovi pomoček je vstanovljenje zdravilske šole po novih popravah v Ljubljani, ki je središe slovenskih deželá.
Novíce, kterim je blagor svoje domovíne na vse straní pri sercu, so vedno na znanje dajale, kar se je celi čas v ti reči v naši deželi želélo, govorilo in pisalo, tedej so zdej še enkrat to reč ponovile, ker mislijo, de visoko ministerstvo šolstva bo zdej sklenilo, kaj de se ima zgoditi.