Potreba novih srenjskih naprav
| Potreba novih srenjskih naprav Mihael Ambrož |
Podpisano z Ambrož.
| |||||||||||||
Novíce so v poslednjim listu vošilo razodéle, de naj bi se na kakšno vižo daljnim prebivavcam pot do kantonskiga poglavarstva okrajšala.
Po mojih mislih se bo to nar gotovši s tem in takó zgodilo, kader bojo nove srenje ali soseske vstanovIjene in če se jim bo marsikako opravilo samolastno izročilo, ktero so poprejšne kantonske gosposko opravljale.
Ministerstvo z napravo novih kantonskih poglavarstev gotovo ni hotlo kancelijskih opravil pomnožiti, in tudi ne ljudém novih težav nakladati; de se pa v začetku vender le nasprotno godí, je uzrok v tem, kér se je móglo novo zidanje politiškiga poslopja pri strehi začeti, ne pa pri gruntu (fundamentu), to je, pri srenji.
Podlaga svobodne vstave je svobodna srenja ali soseska; soseske bi bile tedej imele po novih določbah že poprej vpeljane biti, in njim bi imeli zadevajoči opravki odločeni biti; potlej bi ne bilo treba za vsako mervico se pri kantonskim poglavarstvu glasiti.
Kér tedej srenj po novih vstavnih postavah še ni bilo, so mógle nove kantonske poglavarstva od vsih bivših kantonskih in kresijskih kancelij njih poprejšne opravíla prevzeti, in med temi je marsiktero, ktéro gré bolj srenjam kakor politiškim vradstvam, in ktéro – kakor terdno upamo – bo oblasti prihodnjih srenj izročeno. Med takimi opravíli opomnimo zdej samo sledečih: „privoljenja za ženitve (Ehemeldzettel), privoljenja za muziko (Musiklizenzen), popotne pisma ali pôse. Po starih postavah, ko še svobodnih srenj ni bilo, se je mogel vsaki ženin pri svoji kantonski gospóski oglasiti in prositi za oglasivni list (Ehemeldzettel). Kantonska gosposka je bila po postavah zavezana, take liste vsakimu dati in zakona ne prepovedovati. S takim listam se je ženin z nevesto k fajmoštru podal, in fajmošter so ga le morebiti s spraševanjem en malo ustavljali, ako se jim je ta ženitev nesprotna zdela, na zadnje pa je vender le oklican in poročen bil. Na to vižo se je veliko takih ženitev storilo, ki so bile soseskam kot tern v peti, in prišlo je že takó dalječ, de se je vsaki hlapec, ki se je služiti naveličal, na roko oženil. Ako mu je pa sčasama roka omagala, je soseski na ramo padel, ali je pa zavoljo pomanjkanja postal postopač, tudi rakovnač. Privoljenje za ženitev bi imele tedej prav za prav le sososke same dajati, zató, kér tudi le soseske same za svoje uboge morajo skerbeti in tiste živiti, kteri si sami ne morejo kruha služiti. Ko bojo tedaj vpeljane srenjske postave, in če se bojo soseskam dale pravice samosvojiga gospodárstva tudi v ti reči, bomo vidili, de zavoljo ženitve nobenimu ne bo več treba kantonskiga poglavarja nadležvati, in marsikaka daljna pot bo prišparana.
Privoljenja za muziko so tudi dajale kantonske gosposke, in dohodki iz tega privoljenja so se ob létu na fare razpartili in v kase za uboge poslali. Tudi te privoljenja, če že morajo biti, bojo mende prihodnjič izročene srenjski županíi, kteri – kakor beremo v pismu ministra notranjih oprav na deželne poglavarje – je izročena skerb za pokoj in red, za lepo zaderžanje v kerčmah, pri plesih i. t. d. Spoštena muzika se ne more nikakor braniti, zakaj muzika človeško serce razveseli in ga omečí, in pošteno veselje nikomur ne more prepovedano biti; de se pa hiša veselja tudi hiše revnih in žalostnih spomni, se spodobi in tedaj ni ravno napčno, de se za take veselíce kaj plača, kar pride potem v srenjsko denarnico za uboge. Pri svatovšinah (ofcetih) bi pa gotovo srenjski denarnici več nêslo, če bi se za uboge pri svatih pobiralo, ki bi gotovo iz dobre volje več dali, kakor kerčmar (birt) da, ki z nejevoljo „muzik-licenc“ v kancelíi plača in se gerdo derži, kér misli, de je plačal kak davk. Pri takih priložnostih bi ljudje posebno radi za uboge kaj dali – saj je pri nas šega, de pobirajo pri svatovšinah za muzikante, za kuharco i. t. d. – zakaj bi pa tudi še za reveže ne pobirali?
Tretje opravilo, ktero bi se znalo srenjskimu predstojništvu izročiti, so popotni listi, zató kér one ljudí svoje srenje bolj poznajo, kakor vradniki, kterim so dostikrat clo neznani. Kupec in marsikteri drugi mora včasih na naglama se na pot podati po svojih opravilih, ali zaderžek mu je pred nogami, če mora daljno pót še le po pôs storiti. Te zamude pa ne bo, ako se srenjski županíi to opravilo izročí. – Marsikaj bi se znalo sploh zopet pôse govoriti, pa moj namen ni sedaj tega pretresovati.
Če se tedaj take in enake opravíla oblasti srenjskih županij izročé, bo marsiktera pót h kantonskim poglavarstvam prišparana. Zatorej, dragi prijatli! ne operajmo se upeljanju novih srenjskih naprav, in premislimo, de le na to vižo si bomo pridobili marsikako dobroto in de nam le po téh napravah ne bo za vsako reč treba hoditi h gospóski. Od perviga bo záres en malo težavno, ali pomislimo, de je vsaki začetik težak; lupina se mora poprej pregrizniti, ako hočemo do jedra priti in njegove sladkosti vživati. Več ko bojo srenje opravil na se vzele, manj bojo imele kancelije opraviti, in manj ko bojo imele kancelije opraviti, manj bo treba vradnikov, in menj ko bo vradnikov, menj bo deržavnih stroškov.
Naši ministri imajo zares zdaj težavne opravila, vse od konca do kraja na novo vpeljati, in pri tem vsim ljudem po volji storiti – to je skor nemogoče. Res je, de imajo tudi pomagavce, ali žali bog! veliko je takih, ki niso nikoli med ljudstvam živéli, torej tudi ne véjo, česar de ljudstvo potrebuje. Zató pa so tudi želje vesolne, de naj bi se deželni zbori in deržavni zbor kmalo vkup zbrali, kakor nam je obljubljeno, in takó se bo marsikaj lepo poravnalo, kar nam zdaj še navskriž gré.
Ambrož.