Potreba slovenskih šol po deželi
| Potreba slovenskih šol po deželi anonimno |
| |||||||||||||
(Iz Slav. Rodoljuba).
Šole, v kterih so se slovenski otroci malo kaj druziga učili kakor nemško brati, nemško slovnico in nemški pravopis, v kterih je clo keršanski nauk mogel nemščini se podvreči, niso bile kos, ne glave razjasniti ne počutkov ali serc k dobrimu vneti. Kadar so besede le samo v spominu shranjene strohnile ali zginile, je z njimi vès šolski nauk se zgubil, in s tem je zgubljen bil nar lepši čas življenja ‒ otročina; bile so zgubljene druge leta perve spomladne vesele mladosti, in dostikrat so taki učenci postali neumneži, kakor so poprej bili; so se namreč navadili in prijeli pregreškov, ktere so po poti ali v šoli od klavernih tovaršev slišali ali vidili, in tako se tudi pohujšali. Le kdor je takó srečen bil, vse te napake premagati ‒ je kakor pravijo, k boljšimu kruhu prišel, začetnim šolam pa malo ktere hvale za to vé.
Zató, ljubi slovanski bratje! skerbite, de vam napravijo dobre, slovenske šole. Boljši zares nobene, kakor malopridne! Neumneži so mislili, de vsaki, kteri v šolo gré, mora gospod biti, in de kmetu nič treba ni se učiti ‒ čisto nič, razun keršanskiga nauka ‒ kteriga tudi v cerkvi sliši. Nočem govoriti od časa in ljudí, iz kterih ta misel izvira, tega pa ne zamorem zamolčati, de kdor koli to terdi, bi rad v motni vodi ribil, želí nevednost in neumnost drugih v svoj prid obračati, le sam sebe in svoje ljubi; druge pa vse kot svoje hlapce in sluge rabiti hoče, hoče de bi vsi plesali kakor on žvižga. Neki je to v téh besedah izrekel: „Jez gospod, ti gospod, kdo bo pa konja deržal?“ Ne, de bi vsak, ki v šolo hodi, mogel duhovnik ali vradnik postati; vsacimu pa se je treba učiti; več ko kdo zná, več veljá; treba se je učiti tudi kmetu, de bo znal veselo ozirati se po stvarnici; poznal lepe in prečudne dela večniga očeta; znal rabiti jih v božjo čast in svoj lastni prid; de bo znal umno obračati vsako stvarjeno reč, obnašati se pametno s svojimi in s svojo sosesko. Ustavna enakopravnost gospoda in kmeta, plemenitnika in prostiga človeka, blagovitiga posestnika in ribča ali prostiga mornarja vse zastran deržavnih in srenjskih pravic enake storí. Treba je tedaj, de se tudi kmet in drugi prosti človek na tako stopnjo izobraženosti povzdigne, de bo bolj jasniga in bistriga uma, de bo zamogel v občnih rečéh srenje pametno govoriti in sklepati, de bo v deželskih zborih tudi v koristnih in potrebnih naredbah svetovati in razsoditi znal, in de bo tudi marsikteri iz med ljudstva zadosti spodobnosti imel, kot poslanec v deržavnih zborih sedeti in govoriti. Ustavna enakopravnost bo tačas slovenskimu kmetu in drugimu prostimu človeku zares v prid prišla, kadar bo v stanu, popolnama jo vpotrebovati in vživati.