Povedanje od slovenskiga jezika
| Povedanje od slovenskiga jezika Valentin Vodnik |
| |||||||||||||
1Stare rečí so tudi nove tistim, kterim so neznane. Zatorej bodem popisoval, od kod krajnski jezik in zarod pride, in se je od nekidajnih časov začel:
Krajnci so odraslik velikiga slovenskiga naroda, kteri zdej prebiva od Teržaškiga noter do zmerzliga morja v Moškovii skoz 400 mil široko, in od Pemskiga noter do dežele Kamšatka na konec Moškovitarskiga cesarstva še čez tavžent mil na dolgost. Skorej vse ljudstva v tem prostori so Slovenci, to je, Krajnci, Slovenci, Hrovatje, Dalmatini, Boznjaki, Slavonci, Slovaki, sèmtertje po Turškim in Ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pemci, Moravci, Polci, Pomurlani, Lužici, Vandali, Vendi, Litavci. Letí in neizmerjena prostranost Moškovitarskih prebivavcov po Moškovii, Severii in na meji Tartarije. To vsi imajo sploh imé, de so Slovenci, in imajo jezik od ene same matere, namreč, slovenski jezik.
Od kod te ljudstva pridejo, kaj so nekidaj bile, nimajo zadosti starih popisavcov. Nar bolj jih jezik razodeva, kaj in od kod so oni.
Slovenski jezik je v pervih ali koreninskih besedah nekaj podoben Armenskimu in Perskimu. Še bolj so si med seboj podobni gregski, latinski, nemški in slovenski. To pokaže, de so ti rodovi nekidaj v nar pervih časih skup rojeni notri v sredi Azije. Počasi so Gregi, Latini, Nemci in Slovenci se ven iz Azije v Evropo širali, in Armence in Perse v Azii popustili. Mati jih je odstavila, oni so iz zibeli ustali in govoriti začeli.
Kader so Slovenci iz Azije, svoje zibéIi, ven šli proti Evropi, niso bili sami, temuč je bila še le osnuva štirih velikih jezikov vkup, to je Grégov, Latincov, Nemcov in Slovencov.2
Počasi so več po sveti vidili, rodove gmerali, rodovi so med seboj blebetali, in se v besedah eden od druziga daljšali; tako dolgo, de je jezik 4 velike vèrhe pognal: Grege, Latince, Nemce in Slovence. Timčasi so divji okol hodili, od lova, od zeliš se živili.
De so ti štirji verhovi iz eniga jezika, sam jezik razodeva; postavim Slovenec rêče mati, Nemec Mutter, Greg meter, Latinec mater. Mi pravimo miš, Nemec Mauss, Latinec mus, Greg mys. Tako tudi: kluč, Schliefsel, clavis, klys; ‒ jajce, Ey, ovum, oon; ‒ sedím, sitze, sedeo,hiseo; ‒ nov, neu, novus, neos in tako naprej silno dosti drugeh besedí.
Gregi in Latini so bližej poldne ostali, Nemci in Slovenci so bolj proti polnoči od sonca naprej dèrli in se v sedajneh svojeh deželah ulastili, živino pasli, čéde varovali in zveríne morili.
Počasi so zemlo perpravili za stanovitno prebivalše in za nive; polsko delo se je začelo z delam hiše, s hišami zemle, last, pravíce, oblast, kralestva in bolj uravnano zaderžanje. Še dan današni vidimo, de človeški rod čedalej bolj v hribe léze, gošo trébi in rodovitno zemlo perdeluje.
Gregi in Latinci so per sred-deželnim morju proti poldne ostali: Nemci in Slovenci so v bol merzle gojzde proti polnoči svoje čede gnali; počasi se v jeziki ločili in sledni svojiga sebi naredili. Od tod pride, de v dosteh besedah enakost imamo; mi smo namreč ene dosti bližne žlahte, in ne smemo prepíra imeti, sebi lastiti, in si oponašati v tem, kar je mati obéma za delež pustila.
Nemec je pred Slovencam v Evropi naprej tišal, in še zdaj od Azije dalej stojí; Slovenec je zadej ostal, in je po teh deželah, katere smo uni dan imenovali.
Nemec poméni toliko, kar mutec. Slovenec ga ni zato mutca imenoval, kakor de bi ne znal govoriti, ampak zato, kér ga ni zastopil, in je bil Slovencu, kakor mutast, po tem, kader sta dalj časa razločena živéla in sledni svoj jezik razločila. Slovenci pak so se tako imenovali, ker so se med seboj zastopili, in si lahko eden drugimu slovo, to je besedo dajali, zakaj slova med vsim drugimi Slovenci pomeni besedo.3
Nemec in Slovenec narazen ločena, in v svojih krajih ustanovljena sta začela zemljo obdelovati, orati, kopati, sejati in sta postala zemljaka.
Ako prašaš: kdaj se je to godilo, porečem, de ne vém števila lét povedati, ampak še enkrat opomnim, de jezik nas razodeva, kakošna mati nas je rodíla, koliko hčer je iméla, in kako so se sestre dalej zarodile.
Zdej pridemo na same Slovence, kteri se ali od slove in slovesa, ali pak od selenja in preselovanja tako imenujejo; ne morem pràv za terdno reči, zakaj nisim bil takrat zraven, kader so jéli to imé sebi dajati.
Druge ludstva so jih drugači imenovale. Latinci in Gregi so jim rêkli, de so: Sarmati, Jaziki, Roksolani, Bastarni, Amaksobi, Metanasti, Venedi, Limiganti, in več druzih imén.
Od Slovencov so rimski, gotiški in gregiški pisavci pisati začeli pred pol drugi tavžent léti, de prebivajo uni kraj Donave noter do zmerzliga morja, de jih je silno dosti, in de so se jeli iztegovati na ta kraj Donave proti laškimu morju. Rod, kteri se je nar dalej proti poldnevu podal, je bil krajnski imenovan, to je, nar na kraji stoječ, kér je na mêji laške dežele. Krajnci smo tedej nar krajni, nar dalej od druzih Slovencov, kteri so zdej proti polnoči; mi smo mejači proti Laškim.
Pervi Slovenci, kateri so lesèm na kraj Laškiga prišli, so bili od Rimcov Sarmati limigantes, to je, mejači imenovani; ti to lesèm na kraj hodili od leta Kristusovima 334 noter do 551, in so bili pod oblastjo rimskih cesarjev. Po tem so še vedno perhajali, ob vodah Save, Drave in Mure prebivali pod oblastjo Longobardov, Avarov in Frankov do leta 624. Od tiga leta noter do 748. so imeli lastne vojvode; in po tem so peršli pod nemške ali frankovske kralje.
Iz tega, kar je do sedaj rečeno, spoznamo, de Slovenec je sploh imé vsih ludstev tiga jezika na prostori od pol milijona na štiri vogle mil. Potlej pa pridejo posebne imena sledniga slovenskiga roda od dežele, v kateri prebiva. Tako so Pomorjani per morji, Polci na planavah ali na póli, in mi Krajnci na kraji; kér naša dežela je kraj, krajna in meja, ali konec Slovencov proti Laškim.
Kdaj se je to imé začélo, pisarji nič ne povejo; pervo pismo, katero Krajno imenuje, je pismo kralja in Cesarja Henrika, v katerim je gospósko Bled na Gorenskim daroval Sebenskimu, zdej Briksenskimu škofu v letu 1004 deseti dan maliga travna. To pismo govorí, de Bled leží v deželi Krajna pod oblastjo kneza Vatilò.
Krajna je bila vender dosti popred imenovana, zato kér to darovavsko pismo pravi, de se tako med ludmí imenuje.
Slovenci v goratih deželah so dobili imé, de so Goratani, od gorá. Od tod pride Korotan, Gorošci ali Korošci.
Kras se imenuje po slovensko skalovit kraj; krasína skalovita pokrajna; zatorej so Krašovci prebivalci kamenate dežele med Vipavo in Terstam.
Danes bomo začeli govoriti4 od prebivalšov pervih Krajncov. Pisar Prokopi pravi, de so v slabeh kočah prebivali, katere so bile semtertje redko sejane; mesta so bile po rimskih vojskah razdjane, Slovenci od močnejših ludstev na tesnôbo ugnani in so mógli v hribih, gorah, in snežnikih varnost iskati.
Imena od hribov in rék so še zdaj ostale, kakor so bile per Rimlanih in Gregih; imena mést so pa nove, zato kér so pozniši ali na podertijah popred razdjanih postavljene. Kras, Kokra, Trojane, Drava, Sava, Kerka, Kopa, Terst, Logatec, Cele, Hrušica, Pola so silno stare imena; mlajši pak so Ljubljana, Novo mesto, Bistrica, in dosti druzih, ki niso znane per starih pisarjih med Rimci in Gregi.
Kraj eniga prebivališa se imenuje mesto, naj bode velik ali majhen; ako je obzidan in močen, je grad.
Emona je bila že razdjana, kader so Slovenci na Krajnsko prišli, in so ta kraj, kjer tedej Ljubljana stojí, Gradiše imenovali; niso namreč vedili, de to poderto mesto je per Rimcih imélo ime: Emona. Druziga pa ni bilo viditi, kakor razvaljeno ozidje, to je, razdjan grad ali gradiše.
Tako se v dosti krajih po naši deželi gradiše imenuje, kjer je nekidaj kak grad stal.
Slovenci so tudi na Štajerskim terden grad iméli, kteri se notri do danes imenuje „Slovenji Gradec“, za razloček od ene druge terdnave per reki Mura, to je, Nemški Gradec, kteriga je nemški cesar Korl Veliki zidal.
Majnši gradove in taborje so v več krajih imeli, kakor tudi straže zoper sovražnika, od koder se vas Stražiše pravi, ker tam so čuvaji in straže stali, de bi za zgorno deželo in mesto Krajn čuli.
Zvunaj krajnskiga je tudi dosti slovenskih imén, kar poméni, de še tam Slovenci prebivajo, ali de so nekdaj prebivali. Take imena so Gorica, Oglej, Lipica (Leipzig).
Vsih krajev ni mogoče razložiti, od kod imajo svoje imena. Nektere so od Nemcov prevernjene, nektere imajo stare slovenske imena, ktere se zdej nezastopijo, zvunaj le od taistih, kteri se na slovenskiga jezika nauk s pridam podadó.
Dan današni je dosti nezastopnosti v krajnskim jeziku le zató, ker ne vémo, zakaj so nekdaj kraje s takim imenam imenovali, kakoršniga sedaj nosijo. Kteri bode dobro pregledal slovensko navado, bo najdel, de nikoli niso Slovenci brez nič krajam, hribam in vodam imen perkladali; ampak vse imena kako lastnost pomenijo, ktero ta ali uni kraj v sebi ima.
Kteri bi rad krajnskih imen poménik zvedil, mora na moškovitarskiga (rusovskiga) jezika znanje se podati. Krajnski jezik je moškovitarskimu nar bolj podoben; bolj kakor vsim drugim slovenskim izrekam. Moškovitarji so dosti besed ohranili, ktere so se pri nas pozabile in iz navade peršle.
V Gradiši se je to mesto začelo Ljuba ali Ljubljana imenovati, kér je na lepim in ljubim kraji, per vodi in per poli ležijoča. Dolenci še dan današni v več krajih pravijo Ljubljena, ne Ljubljana; de si lih je Ljubljana tudi pràv, od besede ljubijam, to je: za ljubo, rad imam.
Od ljubiga prebivanja pride več imén, kakor postavim: Ljubel, Ljubno, Ljuben na Štajarskim, Ljubljin na Polskim, Ljubljinic v Silezii.
Mesto Krajn je bilo od Rimcov imenovano Santikum; tukaj so knezi cele Krajne sedež iméli; zatorej so mu Krajnci s posebno zastopnostjo imé Krajn dali, in je bilo terdno obzidano, tudi ob obéh visokih bregovih Kokre in Save pred sovražnikam varno.
Stari bukviški jezik ima veliko podobnost z našim krajnskim. Bukviški jezik se taisti imenuje, v katerim so bukve od nekdaj pisane. Čerke niso latinske, ampak cirilske in glagolitske, to je, stare slovenske. Te imajo podobo z greškimi. Tukaj v Ljubljani se najde več sort bukev tega bukviškiga jezika: so namreč mašne bukve, sveto pismo, brevirji, besediša, pesme, druge pisanja in gramatike, to je, jezikov nauk, od kteriga bomo drugikrat več govorili, naše krajnsko pomankanje bogatili in po bukviškim popravljali, kar smo se od stare korenéne na stran zašli.
Popred moramo govoriti od navad in lastnost nekdanjih Slovencov, de bomo počasi pripravljeni zastopiti, kar se bode od njih jezika rêklo.
Prokopi piše, de Slovenci so bili sploh veliki, močni, in rudečkastih lás. Do sedaj se je že dosti vunanjih rodov permešalo in kri se je presortala, zatorej se najdejo med nami ljudje majhne postave in černih lás.
Krajnci so še zdaj večidel visoke postave, terdni, rujavi, in rumene lase imajo. Na ravnim je dosti černih, po hribih so bolj rujavci, in proti laškim se rumena brada in rumeni lasje bolj v černe zgublajo, zakaj na laškim černa dlaka kraluje.
Slovenec se tudi na višnovih in plavih očéh pozná; Lahi pa černe očí imajo.
Škoda je, de Krajnci sklonivo ne hodijo ker so vender lepe iztegnene postave! Gerdo je viditi, de se čeden, lepo izrašen človek dve gubi derží, gèrbo nosi, glavo med pleča stiska, in berglasto hodi, kakor lena kréta.
Hrovatje se še dan današni lepo po konci nosijo in pokažejo, de so junaki iz čiste ravne rodovíne.
Naše krajnsko ženstvo se veliko lepši nosi, kakor možtvo, tako de se smejo možki sramovati, katere dostikrat vidimo, de hodijo kakor gébe, katerim se nič ne prileže.
Vunanjo lepo deržanje je znamnje notranjiga ravniga duha; Ienarti hodijo kakor pokléke.5
1) Pod tem nadpisam je rajnki Vodnik v Ljubljanskih slovenskih Novícah v létu 1797 od slovenskiga jezika marsikaj spisal, kar mnogim bravcam še morebiti ni znano, kér stare Ljubljanske Novíce le malokdo ima. Kér dan današnji take spiske vsak Slovenec rad bere, bomo podali (z nekterimi popravki) ta sostavek svojim bravcam. De bi ga pač tudi nemškutarčki brali! Vredništvo.
2) De Vodnik pod imenam Slovencov tú sploh Slovane razume, vsak sam vé. Vredništvo.
3) Besedo Slovenec mnogi učeni mnogoverstno razlagajo, Vredništvo.
4) Vodnik je namest celiga neokonč. naklona večidel rabil prisekani naklon; torej stoji v izvirnim spisu govorit, iskat, vidit i. t. d.
5) Šembrano hud je Vodnik v tem popisu bil na možke! Vredništvo.