Povest
| Povest Fran Bolka |
Pod psevdonimom Samko Cvetkov.
| |||||||||||||
Na morskem obrežju sem se izprehajal
ob tihem večeru. Daleč naokoli
ni bilo nobene ladje, samo tam
daleč na obzorju so se odražale sence
dveh ribiških jadernic, ki so se zibale
na desno in levo in se je zdelo,
da se približujeta kraju. Morje je
cvetlo — kakor pravijo Primorci —
in svetilo se je ob sijaju prvih zvezd,
ki so vstajale na nebu. Lahen veter
je pihal tam od gora. Iz oddaljene
luke se je slišal zdaj pa zdaj pisk parnika,
ki je odhajal - bogvekam. Ne
vem kaj sem mislil, ali najbrž nisem
mislil ničesar, ker ob takem času
nihče no misli, nego samo uživa krasoto,
ki ga obdaja. Domov se mi ni
dalo, ker je bil moj dom pust in
mrtev, brez prijatelja, tudi brez ljubice
sladke. Kaj bi doma? Meni je
vedno kado kadar moram domov.
Dom je lep, ako je lastnina, ali ako
gre človek v tujo hišo domov, ni
lep in ne prijazen. Domač med tujimi,
to je toliko kot tujec, ki ga
vsakdo trpi samo zato, ker plača,
sicer pa se ne zmeni zanj nobena
duša in nobeno srce ne polje zanj v
hrepenenju. In jaz sera rekel, da je
bil moj dom brez ljubice, brez vesele.
Zato: ne domov! Sprehajal sem se
in naproti mi je prihajalo vedno več
ljudi. So pač hoteli potolažiti lepote
in miru žejno srce. Neki mlad fant
me je srečal že tretjič in vselej se je
ozrl za menoj. Šel mi ie četrtič naproti
in ko je prišel do mene, ogovoril
me je.
„Oprostite — vi ste sami in jaz
sem sam. Ali ne bi šetala skupaj, da
se kaj razgovoriva?
Lahko tudi sedeva."
In tako sva sedla. Predstavil se
mi je. Njegovo ime je bilo Franc
Teran.
„Dolgočasno je človeku izprehajati se samemu po tem kraju, čeprav
ima toliko razmišljati. Ali verujte, sit
sem že molčanja in rad bi se razgovorih"
„Morete, če vas je volja, jaz govorim malo, ali mnogo poslušam, tako
se mi zdi bolje.“
Jaz se ravnam po Polonijevem
nasvetu, ki ga je dal Laertu pri odhodu:
Poslušaj mnogo, malo govori!
Dobro se mi izplačuje ta nauk. Mene
pozna malokdo v dno srca, ali jaz
jih poznam mnogo. Dve besede, tri
— že je moj. Za Terana sem takoj
vedel, da bo govoril o svojih ljubavnih
razmerah. In nisem se motil.
Fant je govoril.
„Moje ime je Franc Teran, moj
posel je železniško uradovanje. Oče
moj je bil kmet na majhnem posestvu.
Ali posestvo ni bilo zadolženo
in zato smo živeli dosti udobno ali
predvsem jako zadovoljno. Prepira ni
bilo v naši hiši in s sosedi smo živeli
v miru, to je namreč velike
vrednosti. Ko sem hodil v šolo, se je
oče tu pa tam moral zadolžiti za kak
krajcar, ali povrnil je vse in njegovo
skrb mu povračam z majhno podporo,
kakršno pač premorem ob ne
posebno mastni službi. Ali upam, da
bo bolje in potem bo tudi podpora
večja. Verjemite mi, da sem neizmerno
dober Človek in da bi dal za
svojega bližnjega vse. Za starše pa
še posebno rad dam.
Fant se je mogoče malo preveč
hvalil. Naj mu bo!
„No, za vseučilišče vendar nisem
imel sredstev, zato sem šel k železnici
v službo. Bilo pa je še nekaj,
kar me je sklonilo h temu. Svoji
ljubici sem dal besedo, da si poiščem
službo. In ker nisem hotel prelomiti
zadane besede, kakor jo je ona prelomila,
sem šel v službo. Ali želite
mogoče slišati, kako je prelomila
besedo?"
Aha!
„Izvolite samo dalje!"
In fant je pripovedoval in pripovedoval
je zelo poetično zasoljeno.
Taki zaljubljeni kalini mislijo, da
vsakega zanimajo njihove otročarije.
Mogoče še on ni bil našel človeka,
ki bi ga bil rad poslušal, zato sem
mu privoščil veselje.
„Tule sem sem hodil na izprehod
in tudi učit sem se hodil sem. In
tukaj sem se tudi zaljubil. Vam je
gotovo znano, kako se to dogaja.
Bilo mi je znano.
„Človek vidi lepo lice, modre oči,
plave lase, lepo razvito telo in tako
dalje in ker je mlad in bedast — to
je treba posebej pribiti — se zaljubi.
In potem sanjari in halucinira in piše
pesmi — vse sorte pesmi, slabe in
dobre, večina prve vrste, dela razne
druge neumnosti, bere pa najrajše
Heineja. To so zelo navadni znaki
zaljubljenosti."
To mi ni bilo malo neznano.
Imel sem srečo. Prišel sem v
hišo moje izvoljenke. In tudi tu sem
imel srečo. Moja gospodična me je
vsem predpostavljala, ki so hodili
okoli nje. To mi ni ušlo iz vida in
porabil sem priliko. Par dni pred
koncem šole sem jo enkrat vprašal,
kaj naj ji dam za spomin Naslonila
se je k meni in poljubil sem jo.
„Zakaj ste me poljubili," je rekla in
me objela. „Rad Vas imam," sem odvrnil
in to je bil začetek. Lepo seje
začelo in brez nastopov. Potem sva
vsak večer govorila in delala načrte.
In ko sva se ločila, jaz sem namreč
šel na počitnice, sva si pisala prav
pridno."
„Ali bi smel vedeti za njene
ime?
^Izvolite! Imenovala se je Anica
Heine. Lepo ime. To ime sem stokrat
in tisočkrat poljubil na njenih
pismih. — Vrnil sem se v zadnji
razred. In stvar je šla dalje. Zgodilo
pa se je, da so ji , nevede za najino
ljubezen, natrobili moji prijatelji, da
sem bolan. Tedaj je bilo skoro konec
vsega. No, jaz sem se dal preiskati,
in izkazalo se je, da imam samo
majhen pljučni katar vsled preobiloga
kajenja. Zopet je bilo dobro vse, posebno
ker sem prenehal kaditi. Takrat
je zvedel o najini ljubezni tudi
njen brat. Mislim, da se je nekoliko
jezil, ali obljubil sem, da poj dem takoj
v službo in da jo po enem letu
vzamem.
Bilo je vse dobro in zadovoljni smo bili vsi trije — jaz pa še posebno, ker sem tisto dekle resnično ljubil in jo ljubim še danes. Dostikrat si ponavljam verze:
»Ich hab dich geliebet und liebe dich noch
und fiele die Welt zusammen,
aus ihren Trümmern stiegen doch
hervor meine Liebe Flammen."
Gospod, govorjeni so mi prav iz
srca. Ali svet se suče, zato se je
preokrenilo tudi najino razmerje.
Neumni jeziki, posebno pa moji bedasti
sošolci, so začeli govoriti o
nama. Še danes jim tega nisem odpustil
in jim tudi ne odpustim nikoli,
ker so za tedaj razdrli moje sreče
posvečeni hram. Pošten sem in delaven
(zopet se je začel hvaliti) in
moje besede niso prazna slama. Kar
sem obljubil, to bi bil tudi sveto izvršil.
Ali moji prijatelji so začeli
naju opravljati in tako je prišla stvar
med ljudi.
Moja ljubica se je bala
mame, ki je bila časih strašna ženska,
časih pa zopet zelo dobra. Bala
se je moja ljubica, da mama izve
pred časom, in zato me je pustila.
če sem jo vprašal, ali me še ljubi,
je zmignila z rameni; če sem jo poljubil,
se je branila. Tako se je torej
zgodilo, da so prenehale srečne ure.
Če sva prišla slučajno skupaj, sva
govorila navadne reči, ali o ljubezni
nobene besede, pogledi so bili samo
slučajni, ljubezen je spala čisto v
kotu in težko, zelo težko jo je bilo
videti. Bila je svoja, bila je rod
Tevkrov in nič več. Nič več? Bog si vedi,
če je končano! Mislim da ne.
Pisal sem včeraj, in danes sem dobil
odgovor njenega brata, naj počakam
samo par dni, ker je odpotovala. Ali
misli, da bo vse dobro, ker je zadnje
čase, odkar sem pomaknjen v službi
obmalo više, mnogo govorila o meni.
Nadejam so najboljšega. In Če bo dobro,
povabim vas na svatbo, ker
vem, da ste moj dober prijatelj.
Resnično, da sem občutil neko
prijateljstvo do tega človeka, ne morem
tajiti.
Dobil sem nekako mesec dni potem
povabilo od Frana Terana, naj
pridem k njemu. Povedal mi je, da
obhaja ta večer zaroko in bi me rad
predstavil svoji zaročenki. Šel sem ž
njim, kakor sem bil opravljen, ker
jaz sem sovražnik vsake formalitete
ob svečanostnih prilikah. In zaroka
se je vršila prav po pravilih in smo
jo zapečatili s šampanjcem. Govorili
so vsi prisotni veličastne govore v
slavo zaročencu in zaročenki, za izpremembo
zaročenki in zaročencu.
Tudi jaz sem vstal, potrkal sem na čašo, ki je počila. Govoril pa sem mesto slavospeva pogrebni govor svoji ljubezni, kajti Teranova zaročenka je bila moja nekdanja ljubica. Govoril sem dolgo in šele nazadnje sem povedal — da se bom obesil.
Ne, svoje namere nisem izvršil, kajti obesiti se za vihravo žensko ljubezen bi bilo neumno.