Povest
Fran Bolka
Pod psevdonimom Samko Cvetkov.
Izdano: Slovenski narod 2. marec 1907 (40/51), 1–2
Viri: dLib 51
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na morskem obrežju sem se izprehajal ob tihem večeru. Daleč naokoli ni bilo nobene ladje, samo tam daleč na obzorju so se odražale sence dveh ribiških jadernic, ki so se zibale na desno in levo in se je zdelo, da se približujeta kraju. Morje je cvetlo — kakor pravijo Primorci — in svetilo se je ob sijaju prvih zvezd, ki so vstajale na nebu. Lahen veter je pihal tam od gora. Iz oddaljene luke se je slišal zdaj pa zdaj pisk parnika, ki je odhajal - bogvekam. Ne vem kaj sem mislil, ali najbrž nisem mislil ničesar, ker ob takem času nihče no misli, nego samo uživa krasoto, ki ga obdaja. Domov se mi ni dalo, ker je bil moj dom pust in mrtev, brez prijatelja, tudi brez ljubice sladke. Kaj bi doma? Meni je vedno kado kadar moram domov. Dom je lep, ako je lastnina, ali ako gre človek v tujo hišo domov, ni lep in ne prijazen. Domač med tujimi, to je toliko kot tujec, ki ga vsakdo trpi samo zato, ker plača, sicer pa se ne zmeni zanj nobena duša in nobeno srce ne polje zanj v hrepenenju. In jaz sera rekel, da je bil moj dom brez ljubice, brez vesele. Zato: ne domov! Sprehajal sem se in naproti mi je prihajalo vedno več ljudi. So pač hoteli potolažiti lepote in miru žejno srce. Neki mlad fant me je srečal že tretjič in vselej se je ozrl za menoj. Šel mi ie četrtič naproti in ko je prišel do mene, ogovoril me je.

„Oprostite — vi ste sami in jaz sem sam. Ali ne bi šetala skupaj, da se kaj razgovoriva?
Lahko tudi sedeva." In tako sva sedla. Predstavil se mi je. Njegovo ime je bilo Franc Teran.

„Dolgočasno je človeku izprehajati se samemu po tem kraju, čeprav ima toliko razmišljati. Ali verujte, sit sem že molčanja in rad bi se razgovorih"
„Morete, če vas je volja, jaz govorim malo, ali mnogo poslušam, tako se mi zdi bolje.“

Jaz se ravnam po Polonijevem nasvetu, ki ga je dal Laertu pri odhodu: Poslušaj mnogo, malo govori! Dobro se mi izplačuje ta nauk. Mene pozna malokdo v dno srca, ali jaz jih poznam mnogo. Dve besede, tri — že je moj. Za Terana sem takoj vedel, da bo govoril o svojih ljubavnih razmerah. In nisem se motil. Fant je govoril.
„Moje ime je Franc Teran, moj posel je železniško uradovanje. Oče moj je bil kmet na majhnem posestvu. Ali posestvo ni bilo zadolženo in zato smo živeli dosti udobno ali predvsem jako zadovoljno. Prepira ni bilo v naši hiši in s sosedi smo živeli v miru, to je namreč velike vrednosti. Ko sem hodil v šolo, se je oče tu pa tam moral zadolžiti za kak krajcar, ali povrnil je vse in njegovo skrb mu povračam z majhno podporo, kakršno pač premorem ob ne posebno mastni službi. Ali upam, da bo bolje in potem bo tudi podpora večja. Verjemite mi, da sem neizmerno dober Človek in da bi dal za svojega bližnjega vse. Za starše pa še posebno rad dam.

Fant se je mogoče malo preveč hvalil. Naj mu bo!

„No, za vseučilišče vendar nisem imel sredstev, zato sem šel k železnici v službo. Bilo pa je še nekaj, kar me je sklonilo h temu. Svoji ljubici sem dal besedo, da si poiščem službo. In ker nisem hotel prelomiti zadane besede, kakor jo je ona prelomila, sem šel v službo. Ali želite mogoče slišati, kako je prelomila besedo?"

Aha!
„Izvolite samo dalje!"
In fant je pripovedoval in pripovedoval je zelo poetično zasoljeno. Taki zaljubljeni kalini mislijo, da vsakega zanimajo njihove otročarije. Mogoče še on ni bil našel človeka, ki bi ga bil rad poslušal, zato sem mu privoščil veselje.
„Tule sem sem hodil na izprehod in tudi učit sem se hodil sem. In tukaj sem se tudi zaljubil. Vam je gotovo znano, kako se to dogaja.
Bilo mi je znano.

„Človek vidi lepo lice, modre oči, plave lase, lepo razvito telo in tako dalje in ker je mlad in bedast — to je treba posebej pribiti — se zaljubi. In potem sanjari in halucinira in piše pesmi — vse sorte pesmi, slabe in dobre, večina prve vrste, dela razne druge neumnosti, bere pa najrajše Heineja. To so zelo navadni znaki zaljubljenosti."
To mi ni bilo malo neznano.
Imel sem srečo. Prišel sem v hišo moje izvoljenke. In tudi tu sem imel srečo. Moja gospodična me je vsem predpostavljala, ki so hodili okoli nje. To mi ni ušlo iz vida in porabil sem priliko. Par dni pred koncem šole sem jo enkrat vprašal, kaj naj ji dam za spomin Naslonila se je k meni in poljubil sem jo. „Zakaj ste me poljubili," je rekla in me objela. „Rad Vas imam," sem odvrnil in to je bil začetek. Lepo seje začelo in brez nastopov. Potem sva vsak večer govorila in delala načrte. In ko sva se ločila, jaz sem namreč šel na počitnice, sva si pisala prav pridno."
„Ali bi smel vedeti za njene ime?
^Izvolite! Imenovala se je Anica Heine. Lepo ime. To ime sem stokrat in tisočkrat poljubil na njenih pismih. — Vrnil sem se v zadnji razred. In stvar je šla dalje. Zgodilo pa se je, da so ji , nevede za najino ljubezen, natrobili moji prijatelji, da sem bolan. Tedaj je bilo skoro konec vsega. No, jaz sem se dal preiskati, in izkazalo se je, da imam samo majhen pljučni katar vsled preobiloga kajenja. Zopet je bilo dobro vse, posebno ker sem prenehal kaditi. Takrat je zvedel o najini ljubezni tudi njen brat. Mislim, da se je nekoliko jezil, ali obljubil sem, da poj dem takoj v službo in da jo po enem letu vzamem.

Bilo je vse dobro in zadovoljni smo bili vsi trije — jaz pa še posebno, ker sem tisto dekle resnično ljubil in jo ljubim še danes. Dostikrat si ponavljam verze:

»Ich hab dich geliebet und liebe dich noch
und fiele die Welt zusammen,
aus ihren Trümmern stiegen doch
hervor meine Liebe Flammen."

Gospod, govorjeni so mi prav iz srca. Ali svet se suče, zato se je preokrenilo tudi najino razmerje. Neumni jeziki, posebno pa moji bedasti sošolci, so začeli govoriti o nama. Še danes jim tega nisem odpustil in jim tudi ne odpustim nikoli, ker so za tedaj razdrli moje sreče posvečeni hram. Pošten sem in delaven (zopet se je začel hvaliti) in moje besede niso prazna slama. Kar sem obljubil, to bi bil tudi sveto izvršil. Ali moji prijatelji so začeli naju opravljati in tako je prišla stvar med ljudi. Moja ljubica se je bala mame, ki je bila časih strašna ženska, časih pa zopet zelo dobra. Bala se je moja ljubica, da mama izve pred časom, in zato me je pustila. če sem jo vprašal, ali me še ljubi, je zmignila z rameni; če sem jo poljubil, se je branila. Tako se je torej zgodilo, da so prenehale srečne ure. Če sva prišla slučajno skupaj, sva govorila navadne reči, ali o ljubezni nobene besede, pogledi so bili samo slučajni, ljubezen je spala čisto v kotu in težko, zelo težko jo je bilo videti. Bila je svoja, bila je rod Tevkrov in nič več. Nič več? Bog si vedi, če je končano! Mislim da ne. Pisal sem včeraj, in danes sem dobil odgovor njenega brata, naj počakam samo par dni, ker je odpotovala. Ali misli, da bo vse dobro, ker je zadnje čase, odkar sem pomaknjen v službi obmalo više, mnogo govorila o meni. Nadejam so najboljšega. In Če bo dobro, povabim vas na svatbo, ker vem, da ste moj dober prijatelj.
Resnično, da sem občutil neko prijateljstvo do tega človeka, ne morem tajiti.
Dobil sem nekako mesec dni potem povabilo od Frana Terana, naj pridem k njemu. Povedal mi je, da obhaja ta večer zaroko in bi me rad predstavil svoji zaročenki. Šel sem ž njim, kakor sem bil opravljen, ker jaz sem sovražnik vsake formalitete ob svečanostnih prilikah. In zaroka se je vršila prav po pravilih in smo jo zapečatili s šampanjcem. Govorili so vsi prisotni veličastne govore v slavo zaročencu in zaročenki, za izpremembo zaročenki in zaročencu.

Tudi jaz sem vstal, potrkal sem na čašo, ki je počila. Govoril pa sem mesto slavospeva pogrebni govor svoji ljubezni, kajti Teranova zaročenka je bila moja nekdanja ljubica. Govoril sem dolgo in šele nazadnje sem povedal — da se bom obesil.

Ne, svoje namere nisem izvršil, kajti obesiti se za vihravo žensko ljubezen bi bilo neumno.