Povest Ivana Svetlega
| Povest Ivana Svetlega Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Bila je dolgočasna in pusta zima, vlažne megle so se vlačile po mestu in če smo jim hoteli ubežati na ljubljansko polje, smo presenečeni in potrti zagledali, da je vsa prostrana plan prav tako zadelana z vlažnimi, sivkastimi plastmi, ki so se vozile nad njivami in po hrastovih šumah čisto do Save. Hrepeneli smo in si želeli juhe. Jasne zime, krasne, ledene kraljice z bleščečim plaščem, z bisernim nakitom, z diamantnim šalom, ki se utrinja in leskeče gori v sočnih poljubih. Žari in ne izžari od jutra do noči. Zato smo postajali doma in če smo za trenutek skočili v mesto, smo se hitro vrnili, se šalili s Polonico ali hodili na obisk k čevljarju Fronetu.
A neko jutro se mi ni dalo iz postelje. Ležal sem in listal brez zanimanja po knjigi, pri tem me zmoti ženski glas zunaj pred vrati. Po glasu sem spoznal gospodinjo Polonico in sosedo Komisarko, ki je stanovala nad nami.
»Ali se res moži vaša Cilica?«
»Oh, jojmene, ali res še ne veš?« se je začudila Komisarka, ki je bila baje Cilici teta.
»Oh, jej no. Res, malo se hrani, pa kaj bo dekle! Saj ne more izbirati.«
»Tako! Kateri pa bo?« se je zopet zaslišala Polonica.
»Oh, jej no, tisti veliki France, saj veš no, ki dela tam v usnjarni. Tisti, ki tako štorklja pri hoji in se tako nazaj meče.«
»Eeeeh!« Po glasu, ki je prišel Polonici iz ust, sem spoznal, da se je silno začudila. Ni mogla najti takoj besede.
»No, seveda, čeden ravno ni, pa zanjo bo že. Tako je pa prav dober človek. Vsako nedeljo je pri vseh mašah v šentpetrski cerkvi, pa še pri nauku popoldne. In denarja ima tudi že prihranjenega, da jo lahko takoj vzame.«
»Glej, glej,« je strmela Polonica in se še vedno ni mogla privaditi misli, da bo tenko, nežno Cilico, ki je ni nihče klical kot gospodično, vzel za ženo drvasti, nerodni France.
Komisarka je zunaj nekaj zašepetala, kot se je zdelo, na uho Polonici. Mene je že ves čas nekaj davilo v grlu in stiskalo pri srcu, a v tem trenutku sem bliskoma začutil, da mi je vsa kri vdrla v glavo in v trenutku sem bil pokonci.
Komisarka zunaj je šepetala, Polonica pa se je zopet naglas začudila:
»A naš ...« izgovorila je moje ime. »Ta, praviš, da gleda za njo?«
»Oh, jej no,« je hitela Komisarka. »Drug za drugim gledata, pa ne samo to! Vaš ...« zaslišal sem svoje ime, »vaš jo vedno čaka doli pod stopnicami. Cilica kar gori, kadar pride od njega. In zadnjič mu je nesla tak lep nagelj, ki ga je kupila za zadnje krajcarje pri vrtnarju. Naš (je bil njen dedec) jo je strašno ozmerjal in toliko, da je ni natepel.«
»To pa res ni nič hudega,« se je Polonica potegnila za Milico in zame. »Če mu da nagelj, jaz jima privoščim. Tako je bil vesel tale naš,« spregovorila je moje ime, »da je prepeval ves večer, kot bi imel angelce v svatih.«
»Pa Cilica ga bo že morala pozabiti. Naš ji je ukazal, da mora vsak večer klečati na kolenih, dokler ga ne pozabi. No, pa bosta že tako v nedeljo prvič oklicana.«
Jaz sem strmel topo in neumno predse. Glavo sem stisnil v pesti in se zgrudil. Oči so se mi orosile.
Oj, kako mi je bila draga v tem hipu drobna moja Cilica. Kako jasne so se mi zdele njene oči, kako svetla njena prosojno bela lica! Padel bi prednjo in bi poljubljal njeno golo nožico, objel bi jo in ne izpustil več iz rok.
Cilica, moja Cilica! Ali hočete, da vam povem, kako mi je bilo, ko sem jo prvič poljubil? Ko je stopila na prstke in dvignila svojo glavico in pritisnila ustnice k mojim. Bila je ljubezen, čista ljubezen, ki naju je zbližala. V mraku, pod prvimi večernimi zvezdami sva si nehote in nevede padla v naročje, samo srce je govorilo. Ko pa sva se zbudila iz opojnega trenutka, sva bežala narazen kot dva zločinca. In potem sem blodil do polnoči po samotnem polju, klečal sem pod križem in zahvaljeval boga za sladki, sveti hip prve ljubezni. Ob dveh sem se tedaj vrnil, splezal čez zid, da sem mogel domov in v svoji sobi sem slišal skozi zid jezno Polonico: »Za oštarije ima denar, zame pa ne, pijanec!« Smejal sem se in tako sem bil srečen, da bi jo na kolenih prosil odpuščanja. In ponavljal sem ime svoje Cilice, ji voščil lahko noč, zaspal in v sanjah sem zopet objemal svojo Cilico, svojo predrago, svojo ljubezen.
In sedaj je bilo vse pri kraju.
Cilica se je imela omožiti z dolgim, štorkljastim Francetom.
Kako sem se jaz razjezil, kako sem se razgnjevil! Zlomil bi kot kos trhlega lesa tistega usnjača ustrojenega, odtrgal bi mu glavo in mu jo zagnal v tla. In sto strahovitih kletvic sem izgovoril na njegov račun.
Ali to ni nič pomagalo.
Tisti veliki France, delavec v usnjarni, je bil Ciličin ženin.
In tretjo nedeljo potem smo bili povabljeni na ženitnino. Jaz in moja tovariša smo se odpravili skupno. Pedenj si je oblekel črno salonsko obleko, si natikal čevlje in zavihal brke. Žebre je ostal demokrat, edino v suknjo, v naprsni žep, je vtaknil šest braziljk, da postreže ž njimi ženinu in drugim imenitnejšim svatom. Jaz se nisem imel v kaj preobleči, zato sam ostal delavec. Zataknil pa sem si šopek v gumbnico, rdeč šopek, ki je bil še moker od Miličinih solz in njenih poljubov.
Družba je bila že zbrana. Ženin France in naša vitka, uboga nevestica. Zraven nje sta sedela njena neusmiljena gospodarja, Komisar — bog vedi, od kod je dobil to ime — in Komisarka. Nadalje so se vrstili gostje: brata čevljarja Frane in Tone, sedlar Damijanček in vrtnar Vrbančev, gospodinja Polonica, še nekaj postaranih, meni neznanih, žensk in Miličine prijateljice: Julka, Manica, Mici, Nina in Milka.
Dekleta so zašumela in se zasmejala ob našem prihodu. Zagnali smo se k njim in si jih porazdelili na levo in desno stran. Meni ni bilo do veselja in šumne zabave, zakaj nenadoma, še pri durih sem začutil na sebi solzni in plahi, neskončno užaljeni in razočarani pogled Ciličin. Gledala je name brez prestanka in ni odtegnila oči. Bil sem kot na trnju. Kadar sem jo pogledal, se mi je zdelo, da so zasijale v smehu njene srebrne solze, da se joka smrtno ranjena ljubezen. Hotel sem se napiti, in dasi sem sta Nini in Milka neprenehoma in z vso prijaznostjo pazili name, bi se mi bilo to posrečilo, da ni proti deseti uri zmanjkalo vina.
Bogsigavedi, kako se je to zgodilo, mi trije, pesniki in potepuhi, smo imeli denar. Vsi trije. Nemudoma smo zložili za deset litrov. Žebre je skočil po naš lončeni sodček, ki je držal pet litrov, in ki smo ga polnili ob slavnih prilikah, pet litrov je stalo praznih na mizi.
»Alo, Cilica, skoči po vina!«
Komisar je zaganjal ubogo nevestico. Jaz sem bil srdit, da bi skočil na dedca starega in mu s pestjo ubil bučo.
Jaz in Pedenj sva šla po vino.
In potem smo začeli piti. Jaz nisem hotel delati sramote, ali tedaj je stopila Cilica k meni.
»Dragi, lepo te prosim, ne pij!«
Pogledal sem jo zelo začuden.
»Ne pij, lepo te prosim!«
»Cilica, nevestica, zakaj?« Kako sem se zasmejal temu otroku!
No, da povem, nisem pil. Pač pa sem postal razposajen in neugnan, začeli smo peti, Frone je zaigral na orgljice, dekleta so začela plesati, in bilo je ženitovanje brez primere.
Ženina Franceta smo vzeli v sredo, mu nalivali, in zares skazal se je korenjaka. Tako je pil, da smo se vsi čudili. Kadar se je začel braniti, sem poiskal najlepših besed in ga počastil z najizbranejšimi imeni. Hotel sem piti ž njim celo bratovščino, ali zdel se mi je pregnjusen. Brki so mu viseli kot mrožu, usta je imel slinasta in smrdel je po čreslu in kožah. Oj, Cilica!
»Že dolgo nismo pili ga,« smo krožili neprestano in le ženinu na čast. Smejal se je kot blaznik in pil in pil.
»Kupil sem si babo, babo,« smo zapeli. Ali ta pesem ga je tako navdušila, da je skočil od mize in hotel k Cilici. Ali nevesta se je kot otrok stisnila k meni, in jaz sem prišel s polnim kozarcem ženinu nasproti in mu ga izlil v grlo.
Proti polnoči se je začela družba razhajati. Ženin in Komisar sta odštorkljala z mojima tovarišema v krčmo k Lisjaku, Komisarka je drla kot nora po stopnicah, da ujame moža, Polonica je šla spremit Julko, ki jo je bilo strah domov. Ostala sva sama s Cilico.
Ugasnil sem luč in povabil nevestico na poročno noč. Moja soba je bila gorka in prijetna, in na mizi je dehtel šop rdečih rož.