Povest enorokega
| Povest enorokega Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Včasih sem ga našel v obbulvarski kavarni. Bil je malobeseden, bled in suh, skrbne zunanjosti in že bolj prileten. Svojo kavo je dvigal z desnico do tenkih, brezbarvnih ust, kajti na levi je imel le prazen rokav.
Presedal je večere v sredi objestnega vrvenja, tujec v Babilonu že mnogo let, in se zavijal v daljne misli kakor v plašč. Kadar se je razgovoril, je pripovedoval zanimivo; bil je duhovit in včasih poln trpkih sarkazmov. A razgovoril se je malokdaj.
Neki večer sva sedela čisto sama, tesno skupaj, in govorila zaupneje nego ponavadi. Takrat se mi je zazdel trenotek, da ga vprašam o njegovi roki.
»Da, da,« se je nasmehnil, » roko sem nekdaj imel; bila je zelo porabna, nenavadno zdrava in čila roka; bele arabske čepinje tam doli v Afriki bi vedele pričati ... Tistikrat sem bil oficir pri afriških lovcih, in to je že davna reč. Nato sem se vrnil na dopust, ostal dalje nego sem nameraval in izgubil roko. Gospod, ki mi jo je razstrelil v dvoboju, je bil nekako moj sorodnik.
Počakajte da Vam povem; spomini, veste, niso prijazni - skratka, cherhez femme... «
Obvisel je z očmi na lustru in nadaljeval:
» Bil sem sirota; stric in teta, ki sta me vzgojila, sta imela edino hčer, dekle skoraj moje starosti, a mnogo zrelejšo od svojih let. Marija je bila tako umna,da so se ji že v otroških igrah vsi uklanjali s spoštovanjem, tako dobra, da bi bila podarila beračun živo dušo iz prs, če bi ne bila našla v žepu beliča, in krasna, čudovito krasna... Ko sem bil še fante, mi je včasih prihajalo na misel, da jo ljubim in da bi jo prosil za ženo; toda nekoč sem se zazdel sebi samemu tako otročji, tako premalo moški in nevreden Marijinega srca, da sem rajši hotel počakati dneva, ko se vrnem slaven in venčan iz boja; saj poznate zanos mladeniških fantazij. Šel sem, in Marija je samevala na stričevem gradu v Normandiji, dokler se ni zaljubil vanjo mladi prof. P. , dober mlečnozobec. Ona ga je pač imela rada kakor sestra rodnega brata, ali njegovo ljubezen je zavračala - tako mi je pravila sama - do tistega dne, ko ji je grof prisegel, da se ubije.
» Vi pravite, da me ljubite, in veste, da ste mi dragi. Ako je Vaša ljubezen resnična, kako mi bi mogli prizadejati to bolest?« se je uprla Marija. »Zahtevajte od mene karoli,ni je reči, ki vam je ne bi storila... «
In takrat je dejal mladi grof,da je to njena krutost, in če mu hoče kaj storiti, da naj mu žrtvuje svojo roko tudi če ga ne ljubi; on ji želi samo služiti kot suženj - saj to oznate iz romanov in iz ženske zaupnosti, ako imate mnogo znank - pa naj si kdaj pridobi njeno ljubezen ali nikoli.
Marija je jokala in premišljevala nato je odgovorila, da bi mu pač hotela podati roko v zakon - pred ljudmi; v resnici pa, ker ga ljubi le kot sestra, zahteva njegova prisega, da bo njiju življenje ločeno tam, kjer se bratovsko življenje razlikuje od zakona, razen, če bi mu on sama katerikrat mogla reči, da ga ljubi. Zase je pač vedela, da tega ne bo nikoli; ljubila je drugega, in tisti je bil oženjen.
Grof je bil zadovoljen, slavili so poroko; tudi jaz sem prišel ta čas na dopust in sem s teškim srcem sedel za svatovsko mizo. Marijin zakon je bil nesrečen; grof je prelomil svojo prisego ter zahteval svojih pravic, ki se jim je bil odpovedal, Marija pa je ostala neizprosna in tudi sestrinska ljubezen je ugasnila v njenem srcu, ker ni več zaslužil njenega spoštovanja. Jaz sem baš odhajal k polku nazaj, ko se je zgodilo nekaj ostudnega.
Grof, ki ga je njegovo razkačeno poželenje naposled storilo ljubosumenga, je izgubil pamet.Marija se je neko jutro česala pred ogledalom; tam vidi, kako se odpirajo vrata za njenim hrbtom, med njimi pa se pokaže mož, z velikim namenjenim samokresom v roki. Vzlic smrtnemu strahu je imela reva vendarle še prisotnost duha, da je izprežala hip, ko je v ogledalu videla, da je grof skrčil kazalec na petelinu; in res, strel je udaril v ogledalo, ker je pravočasno umaknila glavo. Mož, kajpada, se je tisti trenutek zavedel svojega dejanja, padel pred Marijo na kolena ter jo s solzami prosil, naj mu odpusti. Toda zdaj je bilo pač vse pri kraju med njima, Marija je zahtevala ločitev. Tri dni po tem, ko ga je zapustila, se je grof ustrelil, Marija pa je bila čez leto dni žena markija V. , ki je bil moj sorodnik in za časa Marijinega zakona ovdovel, ker mu je žena umrla na tretjem porodu. To je bil tisti, ki ga je Marija ves čas ljubila!
In jaz nisem vedel za to, nikdar mi ni zaupala, šele kasneje, čisto nazadnje, ko se je že grenko kesala. Marki V. je bil stotnik pri mojem polku; bogme, takrat sem si dejal - če bi vedel, da ji je namenjena ta živina, ki ni bil prav v ničemer boljši od mene in od drugih, skrbel bi bil, da ga v pravem času požre puščava med pokanjem beduinskih pušk; to ni težavno, veste... Ali takrat je bilo prekrasno; počakal sem še leto dni, nato pa sem se vrnil, ker sem bolehal in ker sem bil med tem že tako temeljito premagal tisto bedasto posvečenost ljubljene ženske, da sem bil ves gotov ugnati kakšno lopovščino. Seveda nič dalje nego do trenotka, ko sem ji prvikrat zopet pogledal v obraz.
Zakaj, v tistem trenutku sem videl, da je Marija postala še stokrat lepša kot je bila, vsa tenka, tenka in bleda, do las in do črnih oči. In da strašno trpi; da trpi šele zdaj, ker z razočaranjem in studom obsoja svojo dolgo ljubezen.Nisem si je upal vprašati, ker sem poznal markija in vedel, da bi je bilo sram odgovoriti. Ugibal sem; nato mi je nekoč povedal stric, oči mokre od srda.
Marki je bil silno bogat; dragulji njegove rodbine, ki jih je poklonil Mariji, so predstavljali ogromno vrednost; med njimi je bilo nakitje redke krasote, vredno, da ga nosi kraljica. In Marija - kot fante sem jo nekoč skrivaj gledal pri kopanju - je imela neizmerno krasno telo, in polt kakor vroče mleko; mož pa se je po cele dneve zabaval s tem, da je morala reva stati pred njim in se razgibavati, odeta s svojimi dragulji ter mu kazati njihovo lokavo blestenje na krasoti svoje uboge polti. Marija se je bila nekoč že vrnila k staršem, ali teta, ki se je bala škandala, je bila mnenja, da markijeva zabava ne presega zakonskih pravic, in stric je bil človek brez volje in se je istotako bal škandala.
Jaz sem bil markijev prijatelj; zato,ker je bil moj bližina Mariji v poslednjo tolažbo, in pa zato, dragi moj, ker sem vedel, da bo lažje zadaviti prijatelja nego sovražnika,kadar pride moja ura... In tiste dni sem opažal kako me Marija začenja ljubiti; molčala je, le njene oči so govorile, tiste nesrečne, krasne oči... Da, prišel sem bil s prokletimi nameni, toda njeno trpljenje mi jo je bilo posvetilo ter ji dalo nekakšno dušo, ki je ženske pravzaprav nimajo - toliko duše, da se mi je videlo, cel paradiž se razsujev gnilobo, če se je dotaknem... In videl sem, kako mož zasleduje ljubezen njenih oči ter postaja strašno ljubosumen name, samo da skriva svoje čustvo s tistim zlobnim, pritajenim mačjim besom, ki je bil lastnost njegove nature. Jaz, kajpada, sem se mu nastavljal brez strahu, češ: plani name, kanalja, da se natakneš ne to, kar zaslužiš!
Toda nenadoma me porazi vest: Marija se je zastrupila , ni je več.Vrgel sem se v kočijo; marki me je sprejel s satanskim smehljajem.
»Da, Marija je popila opij, ki sem ga hranil zase, « je deja, ne da bi trenil z očmi. » Ti se prihajaš pač poslavljat od nje?<<
Prijel me je pod pazduho ter me vedel po stopnicah v mrtvaško dvorano, kjer je ležala med cvetjem in žalno zarjo voščenic. nikdar prej je nisem videl v toliki lepoti, in strašno mi je bilo misliti, da je to poslednji pogled.
Takrat se zareži marki:
» Kaj ne, bila je lepa! Ali, kaj sem ti hotel omeniti že vedno - ta ženska je imela slabe zobe: vse gnile, strašno slabe zobe!Poglej samo... «
In svinja je stopil k mrtvi ter ji z nečistimi prsti razklenil bleda usta. » Poglej, da je imela gnile zobe! « Meni se je stemnilo pred očmi; vrgel sem se nanj, zasekal mu nohte v grlo ter mu treščil pest v obraz.
Drugi dan sva se steljala; on je imel prvi strel, niegova krogla mi je razbila roko... «
Sobesednik je premolknil; nato je dodal s prežečim smehljajem zadrege:
» Ali to je čudna reč, kaj ne, prijatelj, če hodi človek brez roke po svetu in jo je izgubil v dvoboju zaradi mrtve ženske, ki je imela slabe zobe?«