Povest iz Robidovja
| Povest iz Robidovja Leopold Lenard |
| |||||||||||||
Pri nas je taka navada: vsaka vas mora imeti svojo faro, šolo in svojo občino.
Sredi naše doline je pa pohlevna vas, ki nima ne cerkve, ne svetnika. Imenuje se Robidovje. Zdelo se mi je čudno in vprašal sem stare može, zakaj nima Robidovje nobenega svetnika? Iz njihovih ust sem slišal sledečo povest:
To je bilo še takrat, ko so svetniki po zemlji hodili. V Robidovju so se zbrali možje in sklenili:
»Vsaka vas ima svojo cerkev in svojega svetnika, zakaj naj bi bili mi brez njega!«
»Pojdimo k poslancu! Če ne pomore klerikalec, pojdimo k liberalcu.«
Poslanec jih sprejme prijazno in reče:
»Seveda, seveda! To se razume samo ob sebi, da mora imeti Robidovje svojega svetnika. Verjemite mi, da se hočem z vso silo potegniti za to zadevo. Toda stvar ni tako enostavna. Vi morate vložiti prošnjo na Boga očeta v nebesih, naj Vam da svetnika, potem bom pa jaz nastopil za vas in podpiral vašo prošnjo. Treba je tega in onega in tretjega, potem bo šele mogoče govoriti dalje. In sedaj naj se pa takoj vloži dobro utemeljena prošnja.
Možje vpijejo: »Živio poslanec!« ter se vrnejo domov.
Vsak Robidovčan je junak do boga, ne boji se nikogar, razen Boga v nebesih in gospodinje v kuhinji. Ko so se vrnili domov, je moral vsak poročati svoji zakonski polovici, kako so opravili v mestu pri poslancu in pri ognjiščih ni bilo dotični večer govorjenja ne konca ne kraja. Je že taka navada, da kadar se gre za svetnike, hočejo ženske imeti prvo besedo in drugod ni o tem oziru nič drugače, kakor v Robidovju.
Prvo vprašanje je bilo: »Katerega svetnika naj si izberemo?«
Mora biti prav poseben svetnik, kakor ga ni nikjer v okolici.
Stare ženske so se oglasile: »Vzemimo sveto Barbaro, ki pomaga za srečno zadnjo uro!«
Župan je pa bil mnenja: »Sveto Katarino, ki je za um in pravo pamet.«
Matere so rekle: »Sveto Uršulo in 11.000 devic«
Dekleta pa so gledala v tla in si niso upala z besedo na dan, ako bi jih pa kdo vprašal, bi najbrže glasovale:
»Za vojake tebajske legije!«
Zborovalo se je pri vseh ognjiščih, na pomoč so vzeli vse koledarje, ki so se nahajali v Robidovju in vse ljubljanske pratike. Marsikateri svetnik je bil všeč: Sv. Martin ima gos, Sv. Otmar sod itd. A težko je prevdariti, kateri bi bil boljši za ta svet in za oni.
Slednjič so se pa vendar zedinili za sv. Petra, ki ima ključe.
Svetnik je bil izbran, treba je še sestaviti prošnjo. Možje vzamejo občinski pečat, ter gredo k notarju, da jim sestavi prošnjo. Bili so namreč prepričani, da samo notar zna sestaviti prošnjo za nebesa.
Vloga se lahko naredi – reče notar – a kje imate kolek?«
Možje so se spogledali v zadregi, ker koleka nikdo ni imel pri sebi.
»Ako ga nimate, nič ne de – nadaljuje notar – pojdi pa ti Porungeljček v trafiko ponj. Tu imaš krono!«
Možje si oddahnejo. Prošnja bo napisana in še za kolek je dal notar.
Porungeljček prinese kolek, notar napiše prošnjo, potem pa sestavi račun:
Za prošnjo: 4 krone.
Za pogovor z možmi: 4 krone.
Ker sem može poslušal: 4 krone.
Za kolek: 1 krono.
Ker sem poslal po kolek: 1 krono.
Ker je prinesle kolek: 1 krono.
Ker je prinesel kolek: 1 krono.
Ker sem prilepil kolek napačno: 1 krono.
Ker sem moral prilepiti drugače: 1 krono itd, itd.
Tako in na podoben način je šlo dalje, možje se pa spogledajo in nasmehnejo zadovoljno, misleč:
»Ta prošnja bo držala, ker je narejena tako umetno.«
* * *
Takrat so pa še svetniki po zemlji hodili in naključilo se je, da prideta Kristus in sv. Peter na njunem potovanju tudi skozi Robidovje. Prva ženska ju je zagledala, povedala nekaj sosedi za plotom in še preden dospeta svetnika do tretje hiše, je že vedela cela vas o njunem prihodu in vsaka ženska je stala na pragu.
»Kdo pa sta vidva?« ju vpraša neka ženska.
»Dva popotna svetnika«, odvrne sv. Peter.
»Stopita vendar malo notri, morda smemo postreči s kupico vina?«
»Gostoljubnost se ne sme žaliti«, pripomni Kristus Petru, »Pa vstopiva.«
Vstopita, izpijeta vsak kupico vina, se poslovita v božjem imenu in odideta.
»Kaj slišiš, da se govori v izbi o nama?« vpraša Kristus Petra, ko sta bila zopet na cesti.
»Ženska klepeče: »» Pa taki svetniki hodijo sedaj po zemlji! Po hišah jedo in pijejo kot reveži.««
»Kdo sta pa vidva?« ju vpraša ženska na drugem pragu.
»Dva popotna svetnika.« odvrne sv. Peter.
»Stopita vendar malo notri, morda smem postreči s kupico vina?«
»Gostoljubnost se ne sme izrabljati«, pripomni Kristus sv. Petru, »pojdiva raje dalje.«
Zahvalita se gospodinji za njeno prijaznost, ter gresta dalje.
»Kaj slišiš, da se govori v izbi o nama?« vpraša Kristus Petra, ko sta bila zopet na cesti.
»Ženska klepeče: »»Pa taki svetniki hodijo sedaj po zemlji! Da je celo v nebesih zavladala taka ošabnost!««
Tako je šlo dalje po celi vasi. Povsod so ju prijazno vabili in pozdravljali, ko sta bila pa zunaj, niso našli na njima dobre stvarice.
Po celi vasi je pa zavladalo soglasno mnenje:
»Mi bomo dobili čisto drugačnega svetnika, tacega, da se bomo lahko postavili ž njim. Saj nam je sam notar sestavil prošnjo in občinski pečat smo pritisnili na njo. Menda bo kmalu potrjena v nebesih.«
* * *
Ali bi hotel biti v Robidovju za svetnika?« vpraša Kristus Petra, ko sta bila zunaj vasi.
»Raje na večne čase v nebesih za vratarja, kot v Robidovju za svetnika«, odvrne sv. Peter.
Bog oče je pa odgovoril Robidovčanom na njihovo prošnjo, da ni v nebesih nobenega svetnika, ki bi hotel sprejeti pokroviteljstvo nad Robidovjem. Naj ga poiščejo sami, in ako ga najdejo, ga bo rad pustil v Robidovje.
Med tem je pa tudi umrl dotični slavni notar, ki je znal tako dobro sestavljati prošnje in Robidovčani niso vedeli, kako narediti rekurza.
Tako je ostalo Robidovje brez svetnika do današnjega dne.