Povest iz temne noči

Povest iz temne noči
Vladimir Levstik
Izdano: Slovan let. 3, št. 10, 1902
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vid Samobor se je prestrašil svojega kašlja. Zadonelo je po mali, mračni sobi, kakor klic od onstran smrti; svetilka z nežnozelenim senčnikom iz svilnega papirja je zaplapolala, plamenček se je skril, kakor bi počenil od groze, nato pa je buknil kvišku in vrgel puh smrdljivega dima skozi neobrisani cilinder. Pošastno je vztrepetala senca Vidove glave na vlažni steni, zabrisane in zaprašene arabeske so se zarisale za hip še razločneje, zavejalo je po sobi, kakor da so prhutnila skrivnostipolna krila – in spet je bilo, kakor prej.

Okno Vidove sobe je bilo odprto in ob luči svetilke se je zdela nasprotna streha pokrita s temnomodrim zastorom; dve majhni okni sta zrli na nji, kakor srepe oči prežeče pošasti. Z ulice je prihajal šum sobotnovesele množice, pomešan s pretrganimi akordi klavirja: domišljala se je samotna duša davnopozabljene pesmi; blodila je bela roka v mraku po tipkah in pesem je mrla v toplo noč, zlivaje se z ostalimi glasovi v drhteče čustvo pomladnega hrepenenja.

A Vid Samobor se je bil prestrašil svojega kašlja: zadonelo je bilo po mali, mračni sobi, kakor klic od onstran smrti ... Njegova roka, ki je držala pero nepremično nad belim listom, je vzdrhtela; bledo lice se mu je za trenotek skrčilo v neprijetne gube, pomežiknil je z očmi in nevoljno je položil pero na mizo, ko ga je pretreslo, kakor bi mu potegnila nevidna roka s hladnimi prsti po hrbtu. In zatrkljalo se je pero, obrnilo se je na papirju in črn madež se je zarežal med napisanimi besedami, kakor škodoželjen obraz.

Vid se je naslonil nazaj in pogledal okrog sebe; oprezno je položil roko na bolne prsi, vstal in stopil s svetilko v roki k zrcalu. Začudeno so gledale njegove velike, temne oči; zrle so osupnjeno, kakor če se nenadoma odpro vrata in stopi v sobo tujec, nepoklican in ne da bi potrkal; ti pa vstaneš, položiš prst med knjigo pogledaš gosta s strogim očesom in vprašaš z glasom gospodarja: »He, ti človek, ali ne veš, kaj se spodobi!« 

V zadregi je bil stvarnik, ko mu je napravil obraz; pošlo mu je bilo gradivo in morda se je bal tedaj, da poet ne bode zadovoljen, ako ga postavi v svet z oglato, širokočelno glavo, ostrimi kostmi na licih in z velikimi ustnicami nad koščeno brado. A Vid Samobor se je bil v teku življenja privadil prav tako usodi poeta, kakor neprijetnemu licu trhle posode, kamor je bila zablodila njegova pesniška duša. Zaničljiv smehljaj mu je šinil preko bledega obraza; rdeči lisi na licih sta mu za hip zatemneli; potegnil si je z roko po redkih brkih in čez nepočesane lase, obrnil se je v stran in postavil svetilko na mizo. Železni podstavek se je trdo dotaknil lesu, cilinder je zacingljal, plamenček se je splašil in zopet so vztrepetale sence, stiskajoče se po kotih.

Na ulici pa je šumelo ljudstvo; slišalo se je drdranje vozov in klavir je izlival otožnotiho pesem med mrakove. Hrepeneča bol je polnila Vidu srce. Kakor bi ga tesnil ves svet in bi se mu hotelo dale nekam, preko šumnega mesta, preko valovečih polj in mračnih ravnin, preko rek in gora, vse naprej. Kakor bi se mu tožilo po neznanih zvonovih, katerih pesem je poslušal že neštetokrat, kličočo ga iz daljav, po belih oblačkih, podečih se v azurju in po zelenju lip, bohotno se opajajočem v solnčni ljubezni. Tam je doma tisto neizrekljivo, neimenovano, tisto neskončno osrečujoče in božanstveno, za katerim gre njegovo tiho, neugasno hrepenenje, njegova radost in bolest ... Tam je doma, ali on ga nikoli ne doseže; tam je doma, ali glej, pride noč, zamre glas zvonov, razbeže se oblački po mrakovih, zeleneča pomlad se osuje nedosežena v nedosežni daljavi. In potem se zgrnejo čezenj uspavna krila, veliki mir mu poljubi trudno čelo, razkrije se mu veličastni božji obraz in se dotakne njegovih mučeniških ustnic, da sprejme vase njegov poslednji dih. Dvigne se zastor in on odpre zadnjikrat oči, da zagleda razodeto uganko življenja ... Potem pa ga poljubi Nirvana in v božje krilo se osuje seme, zreli klas ...

Zahrepenel je Vid Samobor. Razprostrla se mu je duša in razpela do sinjega oboka. A tam se je zadela ob neprodirno steno, kakor trči ob šipo izgubljena lastavica in pade plaha pod okno ...

Zahrepenel je Vid Samobor in zavzdihnil. Naslonil je glavo v dlan in okrog njega so zavrvele misli v bujnem kolobarju, misli drzne in ponosne. Naježili so se mu lasje in zarosilo se mu je oko; ugasnil mu je soj svetilke, a duša njegova je zrla ... Slonel je ob mizi in mislil, ko je luč pojemala pred njim, ponehaval na ulici šum in je trepetaje mrla pesem klavirja v toplo noč.

Srečno hodi, popotnik, srečno hodi! Naj ti ne opeša noga, naj ti ne uplahne duh; zakaj dolga je pot, dolga in brezkončna. Brez kraja je tvoja pot in bleščeča prevara so tvoji cilji, tvoje jasno in svetlo hrepenenje. Laž je solnce, laž modrina nebes; laž svit sanjajočih zvezd in laž prelestna pomlad, ki ti cvete na zemlji. Kriva je tvoja vera in kriva tvoja nevera: zakaj pisano je, da se motiš na veke. Ne upaj in ne obupuj; ne vprašuj in ne odgovarjaj! Zakaj greši, kdor vprašuje in greši, kdor odgovarja; molči! Ne moli in ne kolni: zakaj tajnostna in nerazrešna, večna in neizprosna je tvoja osoda; povsod te spremlja in nikjer je ni; njen edini, sveti, skrivnostni, božanstvapolni smoter je ta, da se izvrši ... Trpi ponosno, o popotnik; krepko hodi dalje in ne preplašno: zakaj čimpreje se zgrudiš, tem bolje je zate; ne glej ne na desno, ne na levo, ne naprej; zaveži si oči in blodi! Zakaj kamorkoli prideš, je bil tvoj namen ... Hodi srečno! ...

Pozdravljen bodi, junak! Blagoslovljen z blagoslovom tisočerim; sprejmi moj blagoslov in ne čudi se, če se ne izpolni ... Zakaj temna je osoda in nerazrešna, in raj je prestol ljutega boga: nad tvojim grehom plaka z očetovskimi solzami in njegova ljubezen te je oropala do golega; skrb njegova te meče ob tla in tvoji kreposti se smeji z zločestim krohotom ... Bojuj se na smrt, brez upa zmage! Bojuj se za smrt, zakaj čimpreje te objame, tem slajša ti bode! Bodi krut, kajti sreča se kupi le za ceno krvi in solz; iztegni svetoskrunsko roko v tuja svetišča, če ne izgubiš sam, kar ti je še ostalo. A ne išči zmage; zatri ogenj svojega srca, zatri svoje duše glas; ne upaj in ne obupuj, zakaj v obojem se prevaraš ... Pozdravljen, junak! Hej, dvigni orožje, bojno kopje, uma svetli meč, dvigni, bij se! ...

Kaj, Vide, ali si žalosten? Zakaj se ne raduješ! ... Ali si veselih misli? Ne veruj jim, zakaj že se je utrgal me gorja in pada na tvojo glavo! Ali snuješ velike načrte? Ti je li duša polna titanskih želja? Daj, drzno stopi na plan, pokliči ljudstvo, izlij predenj svojo kri, odpri svoje srce, svojo dušo jim razloži, da te sprejmo s krohotom in ti s kamenjem obsujejo glavo. Zapoj jim o svobodi, zapoj jim pesem mogočno: glej, in vstane navdušenje širom domovine; starec in deček zagrabita orožje: dvigne se vsa očetnjava in raztrga – tebe na cunje, pokloni se malikom in tiranom ter jim po vrsti oblizne vzvišena kopita. Hej, Vide, poj!

Kaj je govorilo tako? Vid Samobor se je vzdramil, kakor iz sanj, pogledal okrog sebe, pogledal v noč, ki je temnela tam zunaj in prisluhnil k šumenju ulice in h glasovom plakajočega klavirja.

Sam je, ves sam ...

Zagrabilo ga je za prsi in se mu dvignilo do ust; zadonelo je po mračni, mali sobi, kakor klic od onstran smrti; skril se je plamenček in vzbuknil; sence so zbežale po sobi in Vid Samobor se je prestrašil svojega kašlja.

Prijel se je za bolne prsi. Počasi je odjenjala nestrpna bolest. – Koliko strahov je nocoj v teh razrušenih razvalinah! – si je mislil Vid. – Morda je to glas od onstran smrti? Glej, prišla je vest z mojih vrtov, prišla je vest s cvetočih gomil ... Vstala je iznad mrtvih sanj, vstala in zaklicala ...

Kmalu! ...

Hodi popotnik čez širno poljano in nevzdržema beži obzorje pred njim ... Jutri, pozneje, ali čez leta: padel bo in vihar ga zasuje s prahom na široki cesti življenja in trudne noge se bodo spotikale nad njegovo gomilo ...

In vendar, Vide Samobor? Glej, v širokem valu lije solnce luč preko pestrega življenja. Prišla je kraljica, spasiteljica, osrečevalka, Pomlad! Ob njenih prsih je leka za vsakoršno bolest; iz njenega krila vznikajo sanje, klije moč ... Glej, sokol je udaril s peroti in se spustil v azur ... Ali si dosegel večno luč, Vide, neprevarljivo luč resnice? Glej, prazni so vsi dvomi, prazni in tako majhni! A življenje polje naprej, veliko in veličastno. Sede močni v ponosno ladijo, razpne blesteča jadra in se odpelje po zlatih valovih ... Ali si že izvršil tisto veliko, nesmrtno delo, ki pokaže strmečemu svetu vse, kar je v tebi lepega in kraljevskega, visokega in silnega, da položi lovor pred tvoje noge? Velika, glej, je tvoja blagovest; ne omagaj, temveč izpolni jo in raj bode prinesla na zemljo ...

Ali si bil že tam, o Vide? Tam, kjer šume logi v bajni prelesti, žubori vodica, skače valček, kakor beže kristal? Tam, kjer se sklanja rožnata breskev z dišečimi vejami nad bisernim vodometom, kjer kliče sladka vest iz cvetočih grmov, frfotajo metuljčki od cveta do cveta, ki ne da tvoji nogi, da bi se dotaknila zemlje? S prelestjo pestrih barv je pokrita plan in senca šumečih lip se preliva v široke lise solnčnega soja; topi se slavec v drhtečesladkih zvokih, ti pa nosiš ljubico na silnih rokah ... Prižemaš jo na razigrane prsi, na njene mehke, opojnonežne grudi pritiskaš svoj obraz in svoja ustna na gorki žamet njenih lic ... O Vide! ...

Vztrepetal je pesnik ob sladki misli in spomnil se je nečesa; z nemirno roko je pobrskal po kupu praznega papirja, ki je ležal v neredu po mizi razprostrt, in poiskal droben listi z žensko pisavo. Kako ves poln nad in bojevite sile je bil še tedaj, ko so se dotikali dehteči lasje njegovih lic in je nežna roka igraje prepisavala Prešernove stihe:

»Kdo zna
noč temno razjasnit', ki tare duha?
Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zore do mraka, od mraka do dne? ...
Kako
bit' hočeš poet, in ti pretežko
je, v prsih nosit pekel, al nebo!
Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru!«

Pesnik je pritisnil roko na čelo. – V proroški uri si se igrala, ljubica Marija! In v proroški uri je poljubila boginja tebe, veliki pevec Julije! ... Po trnjevi poti hodi, komur je sojeno, govoriti v imenu človeštva; a nepotrt naj koraka naprej, ponosno bodi njegovo čelo in neponižana njegova duša: kakor večni sneg na visokih gorah, leži večna bolest nad velikimi dušami in jih dela silne in svete.

Priklenjen na sivi Kavkaz, trpi Prometej s kraljevskomirnim obličjem! Njegovi titanski duši se hoče v višave, k solncu, katerega žar je podaril zemljanom, hoče se ji zmagoslavja in drzne borbe s krutimi bogovi. Toda verige, ki ga priklepajo na razbeljeno skalo, so trše od jekla; z vsevečno osodo jih je skoval zločesti Olimpijec in titan trpi s kraljevskomirnim obličjem ... In, ali se nisi čutil tudi ti, Prešeren, Prometida, ko ti je jasna duša rodila to pesem?

V sanjavi omotici je klonila Vidu Samoborju oglata glava s kuštravimi lasmi na prsi; nekako posebno mu je bilo pri srcu, tako svečano in praznično, kakor kadar zapojo na praznik vstajenja vaški zvonovi ... No je dihala skozi odprto okno in tiho so ihteli akordi. Blodila je pa po tipkah bela roka in v plašnih grudih je trepetala bolest, domišljajoča se davnopozabljene pesmi.

In zopet je zagrabila pesniku železna roka v izmučene prsi. Zahreščalo je po sobi, da so se splašile sence, in Vid Samobor se je prestrašil svojega kašlja. Jeknil je in dvignil glavo; pogledal je kvišku in zastrmele so mu oči in ostale odprte ...

Kaj se je zganilo v zraku? Kaj je dehnilo v dihu noči, kakor pozdrav mrtvega veka? Zadrhtelo je v zraku tako skrivnostno in čudapolno; resnično, Vide Samobor, odpravil se je duh na pot in je prišel k tebi v poset ...

Onstran mize – glej, – je obraz, ... obraz bled, dobrodušen in otožen; ni ni več krvi pod zarjavelo poltjo in osoda velike duše je zapisala nanj svoje ime ... Beli se obraz in kopni v temini; kopni in izginja, a vendar je tu. Vsipajo se ob čelu bogati temni lasje in plašč je temen in se razliva po mraku; ničesar ni čuti, niti diha, ni koraka ...

Zastrmele so Vidu oči in odprl je usta, da bi govoril. A zamrl je v prsih glas in samo jek se je izvil, prestrašen in začuden ... Toda ohrabril se je šiloma in vprašal spoštljivo: »Kaj, gospod, mi je pripomoglo do velike časti? Kdo me je razveselil ob tako pozni uri z nenavadnim obiskom?« ...

Nasmehnil se je tujec in rekel tiho:

»Čemu vprašuješ, Vide Samobor, čemu vprašuješ? Moti se, kdor vprašuje, in moti, kdor odgovarja. A vidiš, da ne bodeš mislil, da sem se polakomil tvoje suknje ali haveloka, ali da sem izgubil ključ in bi rad prenočil na tvojem divanu, ali da prihajam z morilnimi načrti: Ni nisem in vse sem, kakor ti je drago. Duh človeštva sem, ako hočeš: jaz sem Aristotel, Homer in Dante, Faust in Hus, Petrarka in Horacij in – Samobor ... In poleg vsega drugega sem tvoj prijatelj in brat po krvi, Prešeren ...« 

»Prešeren! A-a-ah! O-o-o! Pozdravljen mi, veliki genij!« se je vzradostil Vid Samobor. »Nisem vreden, da stopaš pod mojo streho, a radujem se te ...« 

»Poznam te, brat! Kako bi te ne prišel obiskat v vidni podobi, ko sem tolikokrat neviden govoril iz tebe ...« 

»Daj, glej, odneseš mi spanje; sedi, če ti ni prenavaden moj stan. Prašen je moj divan, o mojster, in raztrgan; babnica zanikrna ga ni obrisala davi ... A sedi nanj, o mojster, in odpočij; tudi noge lahko položiš na blazino; stare ni doma, šla je k sosedi, in če se vrne, lahko izgineš, ali pa se skriješ v omaro ... O, to me veseli, da si me počastil! O!« 

»Glejte, glejte, do divanov se je povzpela slovenska poezija«, je dejal Prešeren, zleknivši se udobno po divanu, in zadovoljno je pokimal z glavo. »Tudi to je uspeh, moram reči! In prijetno se je valjati po pesniških divanih ... A-a!« 

»Mojster vzvišeni! Kam naj dam potem to dragoceno relikvijo? Bogme, da si ne bom več upal sedeti na blazini, ki je nosila tebe, započetnika tako božanskih misli ...«

»Pa ji kupi stekleno omaro in jo podari muzeju, Vide Samobor! In, praviš: misli, misli, misli! Kaj je vam, dandanašnjim, da tako stikate za mislimi? Pride človek in vam pokaže sanjske bukve v oguljenih platnicah. Kaj imam tukaj? – Velike misli! Našli so zakajen lonec, povezan in zamašen: – Gospoda moja, kaj pa dobimo v tem častitljivem preostanku? – Visoke misli! – In v praznem mehurju gorjanskega tobakarja? – Globoke misli! In vzel je reven pesnik bel papir in ga popisal s srčno krvjo: Božanske misli!« 

»Hhhhhh ...« se je skromno nasmejal Vid Samobor z odličnim spoštovanjem.

»Lepe moje stihe mrcvarijo krvoločni kirurgi : Kaj lepota! Kaj čustvo! Kaj stoterna tragika življenja! Misli! Misli! Svetovni nazori! Prešeren in politika! Ha!« se je raztogotil gost in obrvi so se mu namršile. »O, zakaj nisem molil Julije na tihem!« 

»Tako praviš, mojster? A dovoli ...« 

»Počakaj! Duh človeštva ti govori! Kaj more Prešeren za to, da je bil popoln človek, mož svoje dobe, venčan že v zibelki za blagovestnika? Ubrane so bile strune in tvoja roka, o življenje, je zablodila preko njih in jih vzbudila. Ne poslušaj revnih epigonov Apelovega čevljarja! Česar nisi nosil v srcu in v krvi, kar ti ni teklo z nepremagljivo silo v pero, to zamišljuj, kolikor hočeš, in vendar mine in ugasne, kakor vzame starost tvoj literarni divan. Misli človeštva so blodne in minljive, kakor kolobarji na ribnjaku; večna pa je sila, večna in večnoista, ki žene kolobarje po gladini in čoln človeštva po valovju vekovečnosti: življenje! Ljubil sem Korino, Lavro, Julijo, Ano, ljubim Marijo ...« 

»Pardon ...!« 

Ravno zato pa! Torej si me razumel, kako pride poezija do velikih misli?« 

»O, razumel! O-o-o!« se je vzradoval Vid Samobor. »Razumel! Sedaj vem, božanstveni genij, zakaj sem vedno opešal pri prvi četrtini, kedar sem hotel zamisliti veliko idejo, da bi nad umotvorom zastrmel ves mili slovenski narod ... Sedaj vem! In dobro vem! In, če bi bil imel dolgo živeti, naučil bi se postati nesmrten!« 

»Nesmrten si tudi tako, brate moj, ker sem nesmrten jaz ...« 

»Tajnostne so tvoje besede, genij nebeški, vse tajnostne in nerazumljive mojim umrljivim ušesom. Vse od konca do kraja si zabeležim, da bom mogel dostojno razmišljati o njih. In odo zložim tebi v čast:

»Črtomira pevec božanski ...« 

»S čim sem te razžalil, prijatelj? Glej, dobrih naukov ti prinašam, odpustkov iz tujih dežel, zabavam te, posvečam tvoj raztrgani divan in pazim skrbno, da ga ne oprašim s popotnimi čevlji, da te ne ozmerja srdita gospodinja ... in ti me spominjaš na vrata? Podiš me? O, že grem; pa zdrav ostani!« je rekel duh, užaljeno vstal, zavil se v plašč in pomeril pesnika s otožnim pogledom.

»Odpusti, o mojster!« se je prestrašil Vid Samobor. »Nisem mislil tako! Samo še malo, majčkeno počakaj: glej, ti edini mi moreš povedati, odgovoriti mi na vprašanje, ki me peče vse dni in vse noči ...« 

»Govori naglo, zakaj tesna mi je tvoja soba; kakor bi vejalo po smrti ...« 

»Da, po smrti, po smrti: ... kaj je tam?« 

»Ne upaj in ne obupuj; ne vprašuj in ne odgovarjaj: zakaj moti se, kdor vprašuje, in moti, kdor odgovarja ...« je dejal gost z jedva slišnim glasom; odmaknila se je njegova postava in se raztopila v mrakovih ...

»Ne, ne, o mojster! Rotim te; vedeti hočem! Usmili se! ...« 

Svetilka je pojemala. Sence se zatrepetale po stenah, ko je potegnil veter v sobo, preko svetilke, donašaje seboj iz ulice samotno odmevajoče korake ljudi in hrepeneče zvoke klavirja ... In krčevito iztegnjene roke Vida Samobora so zagrabile v zrak.

»Znati hočem! ...« je jeknilo s čudnim glasom iz njegovih ust, tako da je sam osupnil. Roke so mu omahnile.

Kaj je to?

Glej, poslušaj, Vide Samobor ... Potegnil je veter preko sinjega neba, prestrašili so se oblački in se razbežali po azurju; zašumele so lipe v bohotnem solncu in vlil se je njih vonj po cvetnih poljanah, nad biserne vodomete, nad žuboreči kristal, in breskvino cvetje se je zazibalo v dehteči struji zrakov. Potihnil je slavec in prislušknil. Glej, vztrepetali so zvonovi v belih linah nad vasjo, vztrepetali so in zapeli tako milo in otožno. Zapeli so zvonovi labodjo pesem, a ti, Vide, stojiš pod osipajočo se cvetočo breskvijo in grudi ljubice Marije se pritiskajo k tvojim; nežno-mehke so in plahe. Vajine ustnice se trepetaje iščejo v poljubih in rosne so njene in tvoje oči ...

Vidu se je zameglilo pred obrazom; zagrabilo ga je v prsih, zahreščalo je in prestrašil se je svojega kašlja: zakaj zaklicalo je bilo kakor od onstran smrti. Hotel je vstati, a ni mogel; roka mu je omahnila, prevrgla se je svetilka in mrak, črn, skrivnostnolokav mrak je strnil svoja krila nad njim.

Vid se je prestrašil; hotel je zaklicati, a glej, toplo in osladno mu je stopilo v usta, preko ustnic in zacurljalo je po široki bradi, preko telovnika, na tla. Toplo je zacurljalo na tla in slišno so udarili curki ob desko. Napravila se je luža, široka luža; počasi je zdrknil pesnik v gorko mlako, začutil jo je z roko, zgrudil se na komolec in potem na obraz. Smrtno se je prestrašil Vid Samobor; še enkrat so zapeli hrepeneči zvonovi, ko ga je tista jeklena pest zgrabila za senci in za vrat: bilo mu je, kakor bi se udirala tla pod njim in bi se rušil strop ter bi ga neslo po zraku. Izbuljil je oči, vztrepetal in zaječal: »Poginjam!« 

Tiho je bilo na ulici. Topli veter je ljubeče potegnil ležečemu poetu preko kuštravih las, prinašaje v sobo poslednji, umirajoči akord ...