Povest izgubljene duše
| Povest izgubljene duše Vitomir F. Jelenc |
| |||||||||||||
Temna noč je padla na zemljo. Dež je lil curkoma. Življenje po ulicah postaja vedno manje in tišje. Le tupatam hiti kak človek po mestu skrbno zavit v svoj plašč.
V predmestju je še nekaj življenja, delavci in delavke hite od dela.
Nizke koče so njih domovanje.
V zaduhli beznici predmestne gostilne je sedel kakor po navadi Mirko Sever.
Ni se menil za ostale pivce. Zamišljen na komolce oprt zre predse. Globoko udrte oči mu krožijo brezizrazno okoli, dolgi lasje mu vise razmršeni po glavi. Upala lica pričajo o bedi.
Skrajno je zanemarjen. Tesno je zavit v brezbarven raztrgan havelok.
Zdajinzdaj pogleda po sobi, potem izprazne svoj kozarec in zopet premišlja.
Ostali pivci postajajo vedno bolj glasni. Hripavo kriče in se reže.
Sami delavci so, ves svoj tedenski zaslužek zapravijo v soboto, potem pa cele dneve in tedne stradajo.
V pijači si iščejo iz resignacije tešila, dokler se ne uničijo.
To vedo, a jih ne straši, saj kaj naj jim še donese življenje, kakor boj za obstanek, stradanje, bedo?
Tudi danes je sobota.
Vse svoje napore, ves svoj znoj pozabijo za par trenotkov.
V sobo pride mlada natakarica.
Kosmate opazke in dovtipi se zbirajo na njen račun.
Tudi mladi Sever se ozre nanjo.
Zasmili se mu ubogo dekle, ki je izpostavljeno nečlovečnosti življenja, ki se igra z njeno mladostjo in njeno lepoto.
Hitro izprazni svojo četrtinko, pokliče natakarico k sebi in si naroči novega vina.
Ko ga ta donese, jame se z njo pogovarjati o vsem mogočem. Gostje so se čudili, da je vendar enkrat ta vedno molčeči pijanec slednjič jel govoriti. Nekaj časa so ju poslušali, potem so ju pa pustili …
Severju se je dopadala ta deklica.
Vprašal jo je: »Kako ste vendar zašli v ta brlog?«
Odvrne mu: »Izstopila sem iz svoje prejšnje službe, druge nisem dobila. Doma imam bolno mater, pomagati ji moram. Prevzela sem to službo, da morem sebe in svojo mater pošteno preživeti«.
Sever se na ves glas zasmeje.
Ona ga začudeno pogleda.
»Zakaj se smejite?«
»Rekli ste, da morate živeti pošteno! Haha! Pošteno! Poglejte me! Jaz sem hotel in sem živel pošteno! A kaj sem! Berač! Hrepenel sem po lepem in poštenem! A, kaj je danes lepega, poštenega? Vse je krinka, lepa krinka, spodaj pa blato. Vse življenje je pobeljen grob, poln smradu in gnilobe. In takrat sem postal tudi jaz lopov!«
Ona mu preplašeno odgovori: »Ne razumem Vas!«
»O, dekle, razumelo me boš še!«
Od bližnje mize zavpije hripav glas: »Natakarica, vina!«
Ona pa odhiti od Severja.
On pa sedi še dolgo časa pri svojem vinu. To dekle mu je zopet poklicalo v dušo njegovo življenje.
Kakor temna senca je vse bežalo mimo njega.
Poln idealov je bil dijak Mirko Sever.
Vse, kar je videl na svetu, zdelo se mu je lepo in pošteno. Bil je dober dijak. Vsi tovariši so ga imeli radi in ga spoštovali. Mirno je bilo njegovo življenje. Boja ni poznal. Pošteno življenje je bilo vrhunec njegovih teženj.
A hipno je padla na njegovo dušo nesreča.
Nenadno, sam se ni niti zavedel, ležal je strt, uničen na tleh. Kakor podere nakratni strel na tla čilega jelena, padel je tudi on …
Seznanil se je z mlado gospico …
V istem hipu je občutil do nje tiho nagnjenje.
Ni še poznal dosedaj tega čuta.
Nekaj novega je prišlo v njegovo življenje. Prej vesel družabnik, postal je sedaj tih, sam.
Sam ni vedel, kaj se godi ž njim.
Zdelo se mu je le to, da se mora sedaj zgoditi v njegovem življenju sprememba, ki ga bo ali osrečila ali uničila. Strah ga je postalo prihodnjosti. Lepa svetla mu je bila prej bodočnost. Življenje mu je bilo dan veselja in sreče.
A naenkrat mu je izginila vsa ta iluzija.
Temna strašna je ležala pred njim bodočnost, polna skrbi, polna boja.
Odkril ji je svojo ljubezen, pošteno ljubezen.
Ona pa se mu je nasmehnila in zaničljivo rekla: »Norec!«
Sever pa se je obrnil in odšel.
Bil je kot uničen, nobenega veselja ni imel več. Pasti pa ni hotel.
Zbral je vse svoje moči, živeti je hotel. In kakor prej še nikdar, vzbudilo se je v njegovi duši nepremično hrepenenje po življenju. Ni hotel postati žrtev nesrečne ljubezni.
Toda zaman!
Nič več ni imel miru, kakor furija so ga preganjale misli: Kaj hočeš? Nikdar več ne vstaneš! Pri vsakem delu so se razblinjale njegove misli v nič ... Svojih misli ni mogel več zbrati. Kako je hrepenel po svojem prejšnjem življenju. A vrniti se ni hotelo. In obupal je nad vsem. Izgubil je slednjo moč, izgubil svojo energijo. Nobenega dela se ni mogel lotiti.
Hotel se je razvedriti. Jel je zopet zahajati v družbo. A dolgo ni vzdržal. Prejšnji prijatelji mu niso več ugajali. Iskal si je nove družbe.
Nekega večera sreča mlado damo. Začetkoma se ni menil zanjo. Odslej ga je srečavala vsak dan. Ko gre nekega dne zopet za njo, ji pade iz rok rokavica. On se naglo skloni in ji jo pobere. Predstavi se ji in jo spremlja.
Odslej jo spremlja vsak večer …
Bila je videti jako pretkana ženska …
In v tem času polastila se je Severja nepremična strast. Ni se mogel premagovati …
Tudi ona je govorila včasih jako dvoumno ...
Slednjič zve Sever, da ta ženska ni nič prida …
Boj z ideali, kolikor jih je še imel sedaj, je prenehal. Podlegel je. In jel je padati.
Strast se ga je popolnem polastila.
Izstopil je iz šole in vstopil v pisarno kot pisar. Edino sladkost življenja je videl v uživanju.
Ves svoj zaslužek je zapravil s to vlačugo. Pozno ponoči sta se klatila po ulicah in najnesramnejših beznicah.
Mislil ni ničesar več. Zdelo se mu je življenje le kot sen. Življenje ni hotelo njegove poštenosti. Postal je lopov. Ko je sedel v pisarni in pisal, vrnil so mu je včasi v dušo kak spomin.
Včasi je sklenil zopet postati pošten. Delal si je trdne sklepe in načrte o novi bodočnosti. A ni imel več moči.
Pred pisarno ga je čakala njegova »ljubica«.
In zopet so izginili vsi naklepi lepi načrti. Z vso silo je skušal zatreti spomine.
A ni se mu posrečilo. Kakor žarek je včasih šinilo mu v dušo novo življenje. Druzega ni več mogel, proklinjal je sebe, svoje življenje, svojo usodo, proklinjal je vse.
Kakor blazen je divjal okrog. Bil je prepričan, da je izgubljen. Uporabiti je hotel še te dni svojega življenja.
Živel je naprej; tako, kakor je pričel, hotel je tudi končati!
In tega konca se ni bal!
Njegova narava ni mogla prenesti tega življenja.
Zbolel je. Dolgo časa je ležal v bolnici …
Ko je ozdravel, ni hotel stopiti več v službo, dovolj mu je bilo vsega.
Svoje prejšnje »ljubice« ni videl več!
Noč in dan je popival okrog … Zmanjkalo mu je denarjev. Druzega mu ni kazalo, jel je beračiti. Kar je podnevi priberačil, to je ponoči zapil. Bil je prepričan, da ne more več živeti.
Bal se je le samo svojih spominov …
In danes so se mu zopet vsilili v dušo spomini. Kakor še nikdar, je videl danes svoje življenje.
Plačal je in odšel …
Dež je prenehal. Ulice so bile popolnoma prazne.
Nekaj časa blodi okoli po mestu.
Dovolj se mu je zdelo vsega! Konec mora priti.
Kaj ga še čaka, beda, nesreča!
Dovolj je že prestal. Več ne more. Kaj išče še pravzaprav na svetu. Mogoče še tega, da bo umiral na cesti kakor pes? Ne!
Hrepenenje po smrti se mu je porodilo v duši.
Zakaj ni že umrl v bolnici?
Hitel je po mestu naprej. Ko pride na most, obstoji. Ozre se navzdol. Mogočno se vali valovje naprej … Tako skrivnostno šepeta, tako vabi … K počitku, miru … Tu ni viharjev življenja … le mirno šuštenje … Sever ne pomišlja … dvigne se preko ročaja in izgine v temnem valovju …
Drugo jutro so našli ribiči v reki utopljenca.