Povest male Dore

Povest male Dore. France Bevk

Izdano:	Ženski svet, 1926 (4/1–12)
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ljudje ste smešni. Samo sebe poznate in mislite, da bi solnce padlo z neba, če bi vas ne bilo. Verujete v sebe bolj nego v Boga in ste prepričani, da so romani vašega življenja najzanimivejši in da so samo vaše drame zapiskov vredne. To ste ljudje, oblagodarjeni z močnimi čuvstvi, grehi ali čednostmi. Kolikokrat ste že vzkliknili: Škoda, da nisem pisatelj! Moje življenje bi bilo roman brez primere!

Pa zakaj ravno tvoje življenje? Vsak človek ima življenje, romana vredno. Ne bogatost dogodkov, nekaj drugega je, kar daje romanu vsebino. Tisto, kar še vsakemu pisatelju ni znano in se le izpod peruti genija odkriva in kaže svetu.

Kaj pa mislite o mali Dori?

Čudna ženska je. Danes je sicer že dama, tudi otroke že ima, ali majhna je vseeno. Pa še manjša bi bila. Tistikrat, ko je pričela spoznavati življenje, bi jo bil z nogo pohodil, če bi ne bila bežala kot podlasica in se ogibala kot živo srebro.

Ravno tistikrat, ko se je smejala najbolj, je imela najtežje ure in se jih še zavedala ni. Borila se je nagonsko proti njim in se rinila skozi ironijo, ki ji je ime življenje. Vse od prve zavesti pa do tistega dne, da je izvedela, odkod pridejo otroci. In še dalje. Toda tu je zaključena važna doba njenega življenja in ni da bi posegali dalje.

Ni ji prišlo na misel, da bi smatrala vsaj ta del življenja za zapiske vreden. Počemu, ko so veliki možje na svetu, ki še niso opisali svojih lažnih življenjepisov? Ne ve pa, da teh življenjepisov ne maramo, ker imamo radi ljudi in ne polbogove, kakor Bismarck in morilec žensk Landrù. Le ker se mala Dora tega ni zavedala, je s sramežljivostjo in solzo v očeh pričakovala. Ta solza pa je veljala bolj žalosti in lepoti spomina kot zadregi. Čemu naj bo v zadregi nad svojim življenjem, saj ima dva otroka. Njeno poslanstvo je s tem dopolnjeno.

1.

Mala Dora se ni spominjala, kje se je rodila, povedal ji pa tega ni nihče. Ko je brala čudežne zgodbe, ki so ji kratile spanje, si je radi romantičnosti celo želela, da bi jo bili cigani prinesli in ukradli bogve kje na ta način in da bi bili njeni pravi stariši celo neznani. Njej bi bilo to pač vseeno. Vendar pa je bilo čisto nemogoče, zakaj imela je mater, kateri je bila zelo, zelo podobna, da so dejali gosti vsakokrat, kadar so jo pobožali po licih: «Ti si pa cela mati.»

Po vseh okoliščinah je Dora sodila, da ni bila rojena v tistem kraju, v katerem je preživela mladost. Bržkone njeni materi to rojstvo ni bilo po godu. Ko se je šibka in neznatna izvila iz krepkega materinega telesa, je moralo biti očitno, da jo je prikrivala pred svetom, še predno je zaživela v nji in še pozneje. Mati je gotovo imela svoje nečimerne vzroke zato. Iz tega je tudi mogoče sklepati, da mati ni preležala svoje otroške postelje doma in se je umaknila nekaj dni radi »opravkov« na deželo, odkoder se je vrnila bolehna, bleda in utrujena.

Dora pa je ostala na deželi, majhna, cmerava in pila kravje mleko do ogabnosti, brez materinih uspavank. Morda je bila pod skorjo materinega srca tiha želja, da naj bi otrok umrl. Ta želja ni prišla v besedo. Kmečka ženica, ki je prejemala denar za rejo, se je bala izgubiti zaslužka in je storila za črvička, kot je imenovala Doro, vse. Črviček je bljuval mleko, a je pričel gledati bistro, polagoma se je zganil in pokazal trdovratno voljo do življenja.

Ko je prišla mati, je videla iz plenic samo dvoje rok in dvoje oči. Teh dvoje rok in dvoje oči jo je presunilo. Poljubila jih je in je odšla.

Ko se je zopet vrnila, je Dora že letala po sobi, zamazana, raztrgana, suhotna a žilava, njene oči so pričevale o življenju. Ko se je mati nagnila k nji, je počenila in položila roke v naročje. Njene oči so jo gledale nepremično, usta so bila odprta, lica so sijala.

Mati in hči sta strmeli druga v drugo. V prsih žene se je že davno na tiho porojeno čuvstvo predrlo in premagalo vse obzire ljudi. Njena svilena bluza se je ostro odbijala od strgane oblekce tega deteta. In to je njena hči! Ta umazan, zdrav obrazek je kri njene krvi!

Solza se je pokazala v očeh, veliko čuvstvo je dvignilo besedo: «Dorica, jaz sem tvoja mati?»

In Dorica je zresnila oči in lica še bolj, mali možgani so previdno premislili vprašanje in, vajena, je dejala: «Ne!»

«Kdo pa je tvoja mati?»

Pokazala je molče na postarano kmetico z ogromnimi zapestji, ki je stala poleg in smehljajoče zrla v skrbi, da se ne zameri. Kmetica se je smehljala; pol negotovosti in pol zadovoljstva je bilo v tem smehu. «Saj ji ni zameriti.»

Gospa se je dvignila. Grenkost ji je za hip stisnila grlo in ko se je osvobodila, je dejala: «S seboj jo vzamem.»

«Moj Bog, kaj smo se vam zamerili?» je vzkliknila kmetica.

«Nič. Hvala vam. Le pri meni ostane. Saj vam vse povrnemo.» — — —

Tako je Dorica naenkrat prišla v mesto. Bila je še zelo majhna in če bi morala povedati za svojo starost, se je ne spominja natančno. Vendar je bil to tako velik dogodek za njeno življenje, da si je zapomnila celo podrobnosti.

Ve natančno, da so jo pripeljali v veliko hišo, ki je imela nešteto sob. V pritličju so bile tri velike izbe, klet, kuhinja in vrt. V kuhinji so cel dan kuhali in pekli jedi, ki jih Dorica ni poznala in katerih bi se bila tako zelo najedla, če bi ji bilo dovoljeno. Ti duhovi po dobrih jedeh so jo vznemirjali še dolgo v noč z glasovi ljudi, ki so prihajali iz treh velikih izb v pritličju. Tja so namreč zahajali ljudje cel dan, pili in jedli in zopet odhajali.

Dorici so odkazali posebno sobico, ki je bila poleg materine spalnice. V tej sobici ni bilo toliko lepega pohištva kot v materini sobi, ali stene so bile poslikane z zajčki in deteljo in v kotu je stala velika, ograjena postelja, poleg nje pa miza in stol.

V tej postelji je morala ležati od prvega mraka do tedaj, da je posijalo solnce skozi okno. Mnogo prej so odpirali vrata v hiši in so vozniki tolkli z biči po ulici, ona pa se je morala tiščati pod odejo, zakaj zdelo se ji je neprestano, da prihaja iz mraka materine sobe nekaj temnega in se blešči v prebujajoči se dan.

Mater je imela najrajše. Tako je zdaj nazivala visoko, plečato, lepo žensko, ki jo je pripeljala v mesto in ji kupila mnogo slaščic. Ta je imela poleg vseh ljudi, ki se jih je učila spoznavati, najljubše oči in najslajši glas. Bilo ji je res čudno pri srcu, ko je zapustila prejšnjo mater, in celo solze je imela na licih, a kaj, ko ji je ta mati dajala boljših reči.

Druga ženska, ki jo je videla najpogosteje, je bila nižja in dokaj zajetnejša od matere. Mati je dejala, da naj ji pravi teta. To ji je bilo po volji, zakaj tete prej ni imela. Ta ženska jo je vzela v naročje in jo je vščipnila v lica. «Kako ti je ime?»

Ne, tete pa ne! Predno je šla spat, jo je spoznala do dobra in se je oklenila matere. Saj je še gledala ni lepo, če bi ji tudi odpustila besede: «Ogibali se je bomo!« ki so zadele mater in rodile ostre besede.

Vse to je opazila Dora v enem dnevu. Pisano in mnogovrstno se je odpiralo novo življenje pred njo. Vendar je bila v splošnem vrvenju gostilne skoro pozabljena. V novi oblekci se je stisnila v ta ali oni kot in je z žemljo v roki zajemala nove doznatke.

Tu ni bilo zajčkov, ne krav, niti kokoši niti trate, po kateri bi se valjala. Njen svet je bil njena sobica, hodnik, ki se je krivo zavijal na desno in na levo z velikim številom vrat in pari čevljev pred vrati; nato stopnice v pritličje, kuhinja, veža in dvorišče. Vse to je bilo ozko in temno, zanimivo le radi prihajajočih in odhajajočih ljudi.

Te pa je gledala rada. Kadar se je zjutraj izpraznil lonček, ki je tičal med kolenci, se je izmuznila s kosom kruha iz kuhinje. Pri vratih, ki so vodile v klet, je bil kotiček, ki ga ni bilo lahkó opaziti, a se je prilegal njenemu telescu. Od tam je bilo mogoče videti prihajajoče in odhajajoče goste.

Kadar so jo pogrešili, je zaslišala materin glas: «Kje je Dorica?»

Dorice ni bilo. Dorica je molčala. V množini dela je tudi materina skrb umolknila. Postala je neredko za cele ure pozabljena, dokler je ni zagledal kateri izmed stalnih gostov, del svojo roko na njeno glavico, ki je postajala od dne do dne debelejša, in spregovoril: «Čigava pa si ti?»

Gledala ga je kot nekdaj svojo mater in ni spregovorila.

«Čigav pa je ta otrok?»

Teta je prišla mimo, se ozrla in jo šele zdaj zagledala. «Mi jo pa iščemo«, je dejala in še pristavila z zaničljivim nasmehom v obrazu. «Naše Ivanke je.»

Gost je prijel Dorico za roko in jo je potegnil iz kota. Ni se branila. «Ali greš z menoj?»

Šla je. V sobi stalnih pivcev jo je posadil na kolena in ji dal vina. Pijača se ji je zdela dobra in pila je.

Smejali so se ji. «Kje si pa dobil to?»

«Hišna je. Potem je tudi naša, saj smo bolj tu doma kot kje drugje.»

«Regimentstochter!» je dejal nekdo v zabavo; neznan smeh je udaril po sobi.

V tem je vstopila mati. Ko je zagledala hčer na kolenih enega izmed pivcev, je obstala. Ni hotela tajiti hčere, hotela je, da gre življenje brez spotike dalje tako, kakršno je. Čutila je, da je krohot ob vstopu veljal nji.

Pogledala je otroka in poostrila oči: «Dorica, kdo ti je to ukazal?»

«Pustite jo!»

«Kaj je res vaša? Mi še vedeli nismo.»

«Kje pa imate očeta? Ali hočete mene?»

Dovtipi bi je morda drugikrat ne bili zadeli tako v živo. Zdaj je občutila rezek bič v svoje meso. Otroka je vzela in ga posadila na tla, sama se je vzravnala in v ošabnem ponosu pokazala vso svojo zrelo lepoto pred temi moškimi, njene oči so blisknile:

«Ali sem komu kaj dolžna? Vi pa ste meni!»

Nato je šla z otrokom v sobo in se ta večer ni prikazala več.

Dorica ni smela dolgo več h gostom. Tudi v kot ob vhodu v klet ne. Izgubila se je na dvorišče in prebila v lopi za pivo po cele ure ter skrivaj opazovala keglanje.

Vendar pa jo je mati vzela po parkrat na teden v kočijo in se peljala ž njo na izprehod. Dasi ni puščala dekleta v sobo za stalne goste pod bič njih dvoumnih pogledov, je Dorico še bolj vzljubila. Ni se je sramovala pred nikomur več. Dekletce se je ob hrani razvilo, kosti, ki so se odražale izpod kože, so izginile, lica so se napela. Življenje je planilo v oči, beseda je šla na jezik. V odkritosti, ki je bila že v njeni naturi, v razposajeni ekstremnosti, v trmici, joku in smehu je bilo toliko pristne otroške ljubkosti, da je prirastla k materinemu srcu z vso silo. Ljudje so se ozirali z zavidanjem nanjo. Teta je nehala z očitki in neredko je izražala njena beseda hvalo o Doričini lepoti.

«Ne hvali otroka!» je dejala mati.

«Ničesar ne smem.»

Dedinji velikega premoženja sla se redkokdaj sprli; edini sta si bili celo v tem, da se ne poročita. Prvi kamen spora je bilo nepoklicano dete Dorica.

Le očem, ki so čudno odkrito gledale, in ustam, ki so naglo in z dovtipom odgovarjala, se je moralo dekletce zahvaliti, da njeno detinstvo ni bilo zagrenjeno.

Če bi bila Dorica takrat razumna dovolj, bi bila razumela pogovor med materjo in teto, ki ga je spremljala samo z očmi.

«Ti — ki imaš otroka», je dejala teta, in našobila ustnice v zaničljiv izraz.

Mati pa se je dvignila kot neštetokrat in vzravnala glavo in prsi: «Ponosna sem nanj. In ti?»

«Kaj jaz?» sta si stali sestri nasproti.

«Ti imaš ljubčka, jaz ga danes nimam.»

«Kaj naj to pomeni?»

«Tvoj del dobita, mojega naj dobi moja hči.»

Bilo je zgolj očitanje, ali moralo je biti utemeljeno. Zakaj na te besede je teta pobledela in z materjo dolgo časa ni govorila, še manj da bi Dorico pobožala.

Dorica je spoznala, da teta ni prijazna materi in se je nagonsko zavzela za tisto, katero je bolj ljubila. Pokazala je teti jezik. Čudno in krivično jo je zadelo, ko je bila radi tega tepena in zaprta v svojo sobo.

Ko je nekoč zopet sedela z materjo v kočiji in je videla prihajati drugo kočijo nasproti, je pokazala mati s prstom: «Poglej gospoda v kočiji.»

«Vidim, mama.»

«To je tvoj ata.»

Kočiji sta se medtem približali, mati je gledala v nasprotno stran. Dorica je motrila gospoda, ki je bil močan, zaripel v obraz in je kadil cigaro. Njegove neznansko velike oči so se uprle hipno v mater, nato v Dorico ...

Ko je šla kočija mimo, se je Dorica ozrla. Mati jo je prijela za roko: «Ne oziraj se!»

To je bilo prvič in zadnjič, da je Dorica videla svojega očeta. Brala je pozneje še enkrat o njem, ko je obhajal obletnico svojega rojstva in so mu kot spoštovanemu meščanu, veteranu mnogih narodnih društev ter družinskemu očetu številnih odrastlih otrok, priredili svečanost.

Ko je videla očeta iz kočije, ni napravilo nanjo posebnega vtisa. Kvečjemu je bila to zanjo novost, da ima tudi ona očeta, ki ga ni čisto nič pogrešala. Mati ji je dala vsega in saj ni bila samo ona, da ni imela očeta; v družini na drugi strani ulice celo matere niso imeli, kar mora biti nerodnejše, ko ni nikogar, da bi otroke umival in jim kuhal.

Že je razmislila, da bo razpletla z malo Micko, ki se je ukradla slednji dan od sosedov na njih dvorišče, sledeči razgovor, ki se je ponovil že nekaterikrat.

«Pa zakaj imaš očeta, Micka?»

«Da prinese denar in da se ga bojim.»

Radi te definicije očetovskih dolžnosti je imela Dorica pred očeti neznan strah. Spreletelo jo je še v kočiji: Ali je tudi moj oče tak?

«Pa zakaj se ga bojite?»

«Tepe nas.»

Mene ne more tepsti, ker ga ni doma — si je mislila Dorica in pristavila v sebi: Saj bi mama tega ne pustila.

«Kje imaš pa ti očeta?»

Dorica je vselej odgovorila: «Umrl je!» po zgledu otrok čez ulico, če jih je povprašala po materi. Zdaj bi se zravnala in dejala: «Moj oče je v kočiji.»

Predno je otroška glavica razmislila novi razgovor, ji je mati podrla vse, kar je mogla imeti od očeta. Nagnila se je k nji in dejala: «Ne povej nikomur, da si videla očeta!»

Dorica ni vedela, zakaj to. Komaj ga ji pokažejo, že ji ga prepovedo. Pa nič! Stisnila se je v kot kočije in gledala v bežeče hiše ob potu; mater pa je imela vseeno rada.

2.

Dorica je rastla; v njeno razvajenost je posegala tu pa tam materina roka. Pol hiše je bilo njene, prikupila se je gostom. Tudi mati ji ni več strogo branila v pivsko izbo stalnih gostov, kjer je sedela temu ali onemu na kolenih in delila poljube. V zabavo so poljubovali lepega otroka, v zabavo so ji dajali vina, da so jo podžigali k razposajenosti, dokler se ni prikazala mati na vratih ...

Bil je dan enak dnevu, brez spremembe; njeno življenje se je spremenilo le v toliko, da je smela zvečer dalj časa ostajati v kuhinji, zato je zjutraj bolj dolgo spala.

Nekega večera je ostala dolgo med gosti; njih smeh je bil že potihnil, obrazi so se zdolgočasili, vino ji je z nenavadno močjo planilo v glavico. Matere ta dan ni bilo od nikoder. Tesno je postalo dekletcu, iznebila se je rok, ki so jo držale, in odšla v kuhinjo.

«Kje je mama?»

«Mama je odpotovala. Rekla je, naj te jaz denem spat.»

V Doričini glavi je šumelo, vendar je skozi tetine besede videla prosevati laž.

«Lažete! Če bi bila šla proč, bi me bila poljubčkala.» Otrok je sklepal prav. Teta jo je pogledala z dolgim ostrim pogledom in dejala: «Pojdi!»

Ker ni šla na besedo, jo je vzela v naročje in jo nesla v sobo. Dora se ni branila. Ko jo je teta dela na tla, je zbežala v materino sobo. Njena postelja je bila prazna, odeja ni bila odgrnjena v trikotu, ki je vsak večer naznanjal, da mama še pride.

«Kje je mama?»

Vino in skrivnostno odpotovanje matere sta jo zmedli popolnoma. Jokala je in se ni pustila sleči. Ko je ležala premagana na postelji, je pričela kričati ...

«Pokličem črnega moža.»

Črnega moža se je Dorica bala. Saj ga nikoli ni videla in ravno zato, ker ga ni videla, je imela nepopisen strah pred njim. Tembolj ta večer, ko ji je vse zmešano plesalo pred očmi in ko je morala sama ležati v teh prostorih.

Planila je: «Ne bom tu ležala, teta, ne bom tu ležala ...»

«Tiho, saj ga ne pokličem. Moli, pa ne pride ...»

In globoko pod odejo je prosila: «Pustite luč.»

Luč je gorela, Dorica ni videla svetlobe, njena glava je bila zagrnjena v temo pod odejo. Molila je, da bi ne prišel črni mož, in je že zaspala.

Težko spanje je motilo nešteto čudnih predstav. Iskre, ki so se vžigale skozi neprodirno temo, so se družile v dolge, zlate niti. Teža se je obešala na telo in na dušo, da je ni bilo mogoče vlačiti skozi noč in skozi spanje. Črni mož je prišel in se je zbal luči in molitve ... Solze so tekle same od sebe, telo se je premetavalo ...

Prebudila se je. Dvignila je glavico in se zagledala v medlo svetlobo luči, od katere so vstajale sence po sobi. Lica je imela mokra, mokra je bila blazina. Bolela jo je glava, čudna omotica jo je objemala.

V hipu se je spomnila na mater. V strahu je mislila samo nanjo in ne na črnega moža in na nič drugega več. Dvignila se je na roko, posluhnila je. V vsej hiši ni bilo čuti ropota, počasen osamel korak je šel po ulici. Biti je moralo že pozno.

V tej tihoti je bilo Dorici še tesneje. V slabosti, ki je objemala njeno telo, je hotela imeti mater. Vstala je in splezala v srajčki črez rob postelje na tla.

Stopila je v materino sobo. Skozi bogate čipkaste zavese je padel mesečen sijaj na posteljo. Bel trikot odgrnjenih rjuh je sijal na istem mestu kot prej. Na postelji ni bilo nikogar.

Nekaj neznanega jo je gnalo, da mora poiskati mater. Brez solz in brez groze, z omotico in bolečinami v glavi je stopila v dolg hodnik.

Bil je prazen. Pol razsvetljen se je vlekel na levo in na desno in se izgubljal za desni in levi vogal. Pisana preproga ga je delila v dva dela vrat. Pred vrati so stali pari čevljev.

Dorica je šla po hodniku. Ko je postala nad stopnjicami za hip, je poklicala poltiho, da bi moglo čuti le materino srce: «Mama!»

Nihče se ni oglasil. Vse je bilo gluho od pritličja do stropa. Kakor da leži pred neznanim in da išče bogzna kaj, je Dorica zablodila po hodniku ...

Pod lučjo je na ovinku hodnika padel njen pogled na dva para čevljev. Težki moški čevlji so stali poleg ženskih. Ženski čevlji so imeli svetle srebrne zaponke, zavite v podobi kače.

Dorica je počenila in gledala zaponke. Bili so čevlji njene matere. Po zaponkah jih je spoznala, ker se je neštetokrat igrala ž njimi.

Dvignila se je in stopila h ključavnici. Obesila se je na kljuko, vrata se niso odprla. Še dihati se ni upala. Posluhnila je. Zdelo se je, da sliši težko sapo, ki pa ni prihajala iz te sobe.

Poklicala je: «Mama!» Nato še in še ... Sprva čisto tiho, da je komaj sama sebe čula. Nato močneje in zopet močneje. Z vsakim zvišanim glasom se je stopnjeval tudi njen jok.

Naenkrat je zaslišala v predsledku klicanja glas, kakor da se je nekdo prebudil in posluhnil. Poklicala je še enkrat. Zaslišala je šum posteljne odeje in hojo bosih korakov. Vrata so se odprla, prikazala se je ženska, v belo čepico pokrita glava.

«Mama!»

«Za božjo voljo, otrok, kaj delaš tu?»

V beli spodnji obleki je bežala z Dorico po hodniku in jo položila na posteljo; ta je neprestano jecljala: «Mama, ostanite pri meni!»

«Saj ostanem!» je dejala. Dorica je imela pekočo glavo, telo je trepetalo v groznici. Kakor skesana grešnica je prebila mati ostali del noči pri postelji svojega otroka in tiho jokala. Ostala je tudi naslednje dni pri nji, dokler ni dekletce ozdravelo.

S tem sta bili navezani tesneje druga na drugo. Njeno posteljico je prenesla mati v svojo sobo, da sta se slednjo uro v noči lahko videli.

O tem dogodku je razmišljala Dora šele tedaj, ko je pričela razumevati grenkost. Če tega zdaj ni mogla zamolčati, je storila zato, ker se je zarezal najmočnejše v njen spomin.

3.

Dnevi po oni noči, ko se je Dorica tesneje zbližala s svojo materjo, so bili zanjo najlepši. Spominja se jih kot lepih pomladnih sanj, ki so se nežno ovijale njenega detinstva.

Kadarkoli se je zjutraj prebudila in pogledala izpod odeje, je zagledala speč materin obraz, ki je z napol odprtimi usti bledel v jutranjo svetlobo. Pozno je prihajala spat, in ni vstajala tako zgodaj kot svoje dni. Kljub nasmeškom sestre je spoznala, da sta zdravje in življenje lepša kot pehanje za nič. «Zase imam dovolj,» je dejala.

Še nekaj drugega je bilo, kar jo je zadrževalo v postelji. Tisti prizor, ki se je odigral nekoč, ko se je Dorica prebudila, in ki je bil tako lep, da se je potem ponavljal vsako jutro.

Ko so se nagledale prebujene oči v svetlobo, so se vzpele gole ročice in dosegle mater. Laskale so se najprvo ovalni roki, ki je ležala na odeji. Tipale so prstan in preštele prste, drugega za drugim. Mati se ni takoj prebudila. Premaknila je roke in vzdihnila v sanjah. Takrat je Doričina roka segla na njen obraz. Božajoče je šla preko lic in brade.

Mati se je prebudila. Nasmeh jo je pozdravil. Dorica se je od radosti nad uspehom zvijala pod odejo.

«Dobro jutro, mama!»

«Dobro jutro, Dorica!» je odgovorila mati iz spanca.

«Ali smem k vam?»

«Pridi!»

Dorica je šla k materi. To so bili najlepši trenutki, kar se jih je spominjala. Legli sta postrani, Dorica je dela materin obraz med dvoje rok in jo je gledala. Tako sta se pogovarjali četrt ure mati in hči ...

Izprašali sta se do dna. Razodeli sta se do globine. Dorica je sanjala o tem, kako bo z njo, ko postane velika. Hrepenenje, da postane kot mati, ji v mislih ni dalo miru.

Tudi mater je navdajala ista rožna misel. Imeti odrastlo hčer. Oblačiti jo najlepše in hoditi ž njo na izprehod. Njena lepota bo izginila, vživala bo poglede, ki bodo padali na njeno hčerko.

Ob teh mislih je imela otroka še rajši, dasi je bilo mnogo samoljubja primešanega tej ljubezni.

«Mama, kadar bom velika, ali boš ti majhna?»

Mati se je smejala, Dorica je videla, da je storila neumnost; zagrnila se je čez glavo. Mati je poiskala njene lase in jih je poljubovala.

Oblekli sta se in zapustili sobo. V kuhinji je dobila Dorica lonček kave in denar, da si je kupila črnega kruha, ker belega ni marala; bel je bil prevsakdanji. Tetin pogled jo je radi tega oplazil po strani, a radi pogleda za kruh ni bila prikrajšana.

Način življenja v veliki hiši z mnogimi sobami se je v teku časa le neznatno spremenil. Nekateri stalni gostje niso zahajali več v posebno sobo. Boljše vino jih je zaneslo drugam. Teta je bila zvesta svojemu debelemu glasbeniku, mati ni prisedala k mizi.

Kadar je bila teta slabe volje, je ošinila mater s pogledom: «Gostje so sami.»

Mati je pogledala, nato je skomizgnila z rameni:

«Kaj morem zato!»

«Vsak dan manj jih bo ...»

Mati je pobožala Dorico in ni spregovorila nič več. Pod tetinimi rokami je posoda glasneje ropotala in izražala njeno nevoljo.

Med tiste goste, ki so ostajali pozno v noč, je mati pogledala neredko, da jih je opomnila na uro. Bili so ljudje, ki so sedeli večer za večerom na tistih stolih in govorili z dneva v dan iste dolgočasne besede. Radi rjavih sten in podob na steni, radi ozračja, ki so ga bili navajeni bolj kot doma, se niso mogli ločiti.

Pili so malo. Vendar se je račun nabiral do težke vsote in je neredkokrat pozabljen izginil med površnimi zapiski, ki jih je nosila mati v veliki torbici.

Dorica se spominja, kako je včasi zvečer ostala le mati kakor priklenjena sredi sobe in se je zamislila. Težka črta se je zarezala preko čela in omračila oči. Tako je stala nekaj minut, zamaknjena v neznano ...

Ko se je predramila, je legla. Dorica jo je prijela za roko. Ni vedela za nič, le slutila je v otroško dušo, da mater nekaj teži.

«Mama!»

Mati je prijela za malo roko in jo je poljubila. Iz poljuba je rastlo tisto, kar je prej napolnjevalo s črno težo njeno misel, kakor da se boji za otrokovo usodo.

Dorica ni mogla vedeti, kaj je materi ... Pozneje se je iz njenega razuma in spomina odkrivalo nekaj v tiste dni. Težko gospodarstvo hiše je slonelo na materinih ramah, ki ga je vodila brez zapiskov in računov. Plačevala je in sprejemala. Več je plačevala, manj je sprejemala. Teta se ni brigala. Delala je, ker je bila navajena delati, podpirala je svojega ljubčka.

Bogata hiša se je počasi zamajala, da je materi vzelo trdno spanje in je vzdihovala zgodaj v jutro. Ko se je Dorica prebudila je imela mati od bedenja rdeče in od misli mračne oči. Ob takih trenutkih je šla k nji in ni govorila ž njo. Le božala jo je nemo; istotako brez besede ji je mati odgovarjala z nežnostmi in globokimi pogledi.

Nekoč je prinesel poštar papir, mati ga je zavrnila. Pri tem je pobledela. Ko je prinesel papir v drugič, se je morala mati podpisati nanj. Prebrala je redke, pol pisane pol tiskane vrste in trepetala. Papir je vrgla v peč.

Teta jo jo pogledala. «Kaj je bilo?»

«Vrag!» je dejala mati in pogledala Dorico, kot da se je prestrašila izgovorjene besede pred hčerko. «Ne prizanese; lakomnik!»

«Prosi ga!»

Mati se je vzravnala. Bila je preponosna, da bi kaj takega storila.

Zaničljivo je odgovorila z besedami, ki so šle počasi druga za drugo iz ust: «Jaz ga ne bom prosila.»

In res ga ni prosila.

Določno se je Dorica spominjala dne, ko so vstopili v vežo trije gospodje, ki jih še nikoli ni videla med gosti. Bili so resni, eden izmed njih je imel knjigo in papirje v roki.

Vprašali so po materi. Ta je bila v sobi. Ko jo je teta prišla klicat, je prijela Dorico in jo je potegnila nase; vrata je zaklenila. V razburjenju se je prijela za glavo in begala po sobi. Slednjič se je zavedla. Odprla je predal omare, vzela škatlo z zlatnino in jo je dela pod blazino. Na posteljo je posadila Dorico.

Ta ni vedela, zakaj gre. Začudena je gledala, še solze ji niso tekle od zavzetja. Pričakovala je nekaj hudega.

V tistem hipu je nekdo potrkal na vrata. Mati je trepetajoče odprla, trije gospodje so vstopili in se ozirali po predmetih.

Dorica je bila takrat še majhna, a si je ostro zapomnila človeka, ki ga je morala sovražiti. Celo vsoto je vedela, za katero so mater rubili. Neznatna vsota, ki so jo iskali možje po stenah sobe in v predalih omare. Majčken človek, vinski trgovec, je imel zločest pogled in ozko pristriženo brado. S širokim nasmehom na ustih je stal ob strani in motril oba izvrševalca postave.

«Gospa, kje imate zlatnino?»

Mati je ostala ob oknu, pol obrnjena od njih, bleda kot stena. Njene oči so sijale sovražno. Grizla je ustnice. Na vprašanje ni odgovorila.

Iskali so dalje. «To?» je vprašal eden izmed njih.

«Ne. Ali bom jaz nosil ženske cunje?»

Mati je imela na rekah dragocen prstan s kamnom. V naglici je bila čisto, pozabila nanj. Dorica je videla, ko se je eden izmed njih ozrl v materine roke, nato je pristopil k nji.

«Dajte nam prstan!»

Mati se je zganila. Prestopila je za korak nazaj, oči so pogledale široko in se uprle v tega človeka. «Prstan? Prstana mi z roke ne vzamete!»

«Ni drugače!»

«Moj spomin je,» je trepetala mati.

Biti je moral v resnici njen drag spomin. Nikoli ga ni dela z roke, neštetokrat ga je ogledovala proti luči in pazila nanj kot na zenico v očesu.

Za te ljudi je bil prstan tista borna vsota, katero so iskali, za mamo je bil srce. Pol njenega življenja morda. Stisnila je zobe in dejala:

«Plačam polovico več, ta prstan mi pustite.»

«Prepozno,» je dejal človek s pristriženo brado in rokami v žepih.

Mati je pogledala z brezmejnim sovraštvom tega človeka in ga je merila od nog do glave. Ko je njen pogled dosegel njegove oči, mu je zabučala v obraz: «Prosila vas še nisem ... kot ste moledovali nekoč vi mene, naj vam dam svoje poštenje.»

Mož je pobledel. Pomencal je in jecljajoče zrastel v brado: «Kje?»

«Na hodniku — pred to sobo! Ali hočete vedeti, katerega dne?»

Trepetal je. Vzela mu je besedo. Nato je snela počasi prstan s svoje roke in ga je izročila eksekutorju; njen srepi pogled se ni obrnil od moža.

«Tu imate! Naj se zagoltne ž njim!»

Mož se je obrnil. Hotel je nekaj reči, ni mogel.

«Dosti je!»

Eksekutor je nekaj pisal in računal. Ko je videl, da sta ostala dva šla iz sobe, je izginil tudi on.

Dorica je ves ta čas sedela na postelji in se ni premaknila. Glas ji ni šel v grlo, ne solza v oči. Rada bi bila vzkliknila, planila k materi in se je oklenila. Ni mogla. Vedela je, da mora nekaj čuvati, da se godi nekaj nezaslišanega ...

Ko so tuji možje odšli, je šla tudi njena brezmejna mržnja za onim, ki ga je mati strupeno merila s pogledom. Planila bi mu bila v obraz.

Zdaj je pogledala mater. Stala je nekaj trenutkov sredi sobe in gledala prazno mesto na prstu. Celo vrsto let je bil na tem mestu, prstan, ki ga je dobila bogve ob kateri priliki in ki ji je bil nad vse ljub. Svojo skrivnost je nesla s seboj v grob.

Pogledala je Dorico. Mati in hči sta se merili nekaj trenutkov, misli so se pretakale tople kakor žerjavica. V hipu sta bili zlomljeni obe. Dorici so pritekle solze, mati se ni mogla ubraniti joka. Opotekla se je k postelji, naslonila se je na njo, objela otroka z obema rokama, njeno telo se je pretresalo ...

In čudno, da je takrat prva nehala plakati Dorica. Božala je materine lase in prigovarjala:

«Mama, ali so bili grdi možje?»

«Da,» je dejala mati iz joka, ki ga je s silo tlačila nazaj vase.

«Tisti je bil najbolj grd, ki ima brado. Ne bom ga pogledala, če ga srečam ...»

Mati je dvignila glavo in videla otroške oči, ki so gorele v skrbi zanjo. S strastjo jo je poljubila.

4.

Po tem dogodku se je življenje v hiši polagoma spremenilo. Mati ni bila več vesela, s težkim obrazom je hodila okrog, bolj pozno je hodila spat in je zgodaj vstajala.

Teta ji je neprestano nekaj očitala. Mati je redko odgovarjala. Če ji je odgovorila, je nastal prepir, kateremu se je slednjič vselej izognila mati, ki je peljala Dorico v sobo.

Dorica je ljubila teto od dne do dne manj. Vedela je, da ji ne more pokazati jezika, ne je osorno pogledati. Pa jo je pogledala milo in jo vprašala: »Ali vas teta nima rada?»

Materi so se napolnile oči s solzami: «Tiho bodi, otrok. Ti ne razumeš!»

Dorica res ni mogla razumeti.

Nekoč je prišel k materi lepo oblečen gospod, ki ga je peljala v sobo.

Ponudila mu je stol in pijače. Govoril ji je mnogotere stvari v zelo gostih besedah, ki jih Dorica ni razumela.

Razumela je napol le materino besedo, ki je prišla iz brezupnosti položaja:

«Naredite, kar hočete!»

«Ne, kar hočem. Svetujem vam ... Jaz sploh ne morem ničesar narediti ...»

«Jaz sem naveličana. Bom že živela kako.»

Gospod se je nasmehnil in položil svojo roko na materino zapestje.

«Užaljeni in obupani ne smete biti. Rešite, kar se da. — Saj imate otroka,» se je ozrl po Dorici.

Takrat se je materi zablestelo v očeh. Prijela je za Doričino glavo, njena beseda se je tresla: «Storila bom vse ...»

V hišo so začeli zahajati gospodje, ki so se dolgo razgovarjali z materjo, ki je bila vsa zaskrbljena. Tudi mati je šla pogosto z doma in se je vračala s papirji nazaj, ki jih je zaklepala v predal omare.

Nekega dne so zaklenili hišo za tri dni in so prešteli vse blago po sobah. Ko so hišo zopet odprli, je mati prepovedala Dorici, da ne sme iti po stopnicah, po katerih so zdaj hodili tuji ljudje. Pohištvo iz materine in iz njene sobe so prenesli v dve ozki sobici v pritličje. Poleg je imela teta svojo sobo.

Ti dve sobici sta se zdeli Dorici neprijetni, vlažni, okna so gledala na dvorišče, mimo so neprestano hodili ljudje, pes je lajal dolgo v noč. Dorica je radi tega raje prečepela dneve v kuhinji ali pa na dvorišču.

Materina ljubezen do nje se ni zmanjšala. Ni več hodila tako zaskrbljena okrog. Le neznatna poteza ponižanja, ki ga nikoli ni mogla povsem preboleti, je ostala zapisana okrog njenih ust.

Obdržala je gostilno, vse drugo prodala, da se je rešila dolgov, ki so ji naenkrat zrastli kakor iz tal in jo hoteli zadaviti.

Mati se je morala posvetiti gostom, če je hotela živeti. Lepe obleke in zlatnina so jo spominjali na ure blagostanja in mlade sreče. Na njen lepi ženski obraz so se zarezale prve gube. Ko jih je mati opazila v zrcalu, se je trudno zamislila vanje. Nervozna je odložila steklo, solza je stopila na lice in spolzela na ustnice.

Dorica se je privadila na sobe na dvorišču in ji niso bile nič več neprijetne. Ponovili so se celo prizori tistih lepih juter, ko sta spali do dne in se nato razgovarjali v postelji.

Smela je stopiti tudi med goste; mati ji ni branila, ker se je bala zameriti pivcem. V prijetni šali se je tupatam skoro upijanila, da se ji je razvezal jezik v gosto besedičenje, ki je zabavalo omizje. Pogosto je ponavljala besede, ki jih ni razumela in ki se jih danes ne spominja več, a jo je sram radi njih.

Bogve, kakšno bi bilo njeno življenje, če bi bila vzrastla v tem ozračju. Materino oko je bilo pazno, a bi bilo moralo dovoliti marsikaj, kar bi uravnavalo življenje deklice v tisto smer, da bi bolelo materino srce.

Človeku se piše življenje s čudnimi skoki. Prelomi se na najlepšem in začne znova, kakor da je bilo vse od začetka pogrešeno.

Nekega večera je bila polna gostilna ljudi, Dorica pa v napotje v kuhinji, morala je iti spat. Ta večer se je krčevito branila v posteljo. Hotela je ostati pri materi za vsako ceno. Slednjič se je morala vdati.

Vrišč pivcev iz gostilne in lajanje psa ji je udarjalo na uho, da ni mogla zaspati. Pisana svetloba se je risala od svetilke na dvorišču na strop in migljala ... To migljanje, spremljano od otroških misli, jo je zazibalo, da se je izgubila v sanje ...

Proti polnoči se je prebudila ... Oči niso mogle docela spregledati, zaslišala je šum v predsobi. Vrata so se odprla, luč je planila v sobico, naravnost na materino posteljo, ki je bila še prazna.

V medli svetlobi je prvo zagledala hrbet moškega, nato obraz ljudi, ki jih je raztegovala plašnost. Nekaj težkega so nesli v rokah. Slišala je glasove, ki so bodrili: «Še malo ... Tam je postelja ... Polagoma ... Obrni se!»

Težko breme so položili na materino postelje. Dorica ni mogla videti še ničesar. Iz besed, ki so nasičevale zrak, je slutila nekaj groznega, za otroški razum neumljivega.

«Vode ... Obkladke ...»

Dvignila se je. Kakor da je nihče ni opazil, je bila. Tega trenutka ne pozabi v svojem življenju nikoli več.

Na postelji je ležala mati, roke so bile kot umrle, njenega obraza ni bilo. Videla je samo lase. Čez pol las in čez mesto, kjer bi moral biti obraz, je ležala kepa strjene krvi, ki je še toplo duhtela ...

V Dorico je planilo kakor silovit strah, ki je odrevenel male ude. Krvav madež je zaplesal pred njenimi očmi in požiral mater ... Kaj se je neznanega in strašnega zgodilo v tej nočni uri?

Zavpila je z zverinskim glasom, kakor bi hotela priklicati mater iz kepe strjene krvi, v kateri je vsa tonila.

Ljudje so se ozrli po nji. Bili so nevoljni nad njo, kakor da je bila edini nebodigatreba v tej sobi.

«Nesite otroka proč!»

Ona pa se ni dala odnesti. Kdo jo ima pravico odnesti? Saj je to njena mati. Kaj so naredili z njo, naj povedò!

In niso povedali. Nekdo, ki jo je hotel s silo odnesti, jo je izpustil, ker ga je udarila po očeh: «Pa tiho bodi!»

To besedo je razumela. Počenila je v srajčki in hlipala, njene oči so z grozo gledale početje ljudi.

Prinesli so vode in so z gobo potegnili po rdeči kepi, da se je prikazal materin obraz. Bil je bled, zdel se je mrtev, a obraz je bil.

Poslušala je besede in jih lovila z usti in z očmi.

«Kje je rana?»

«Na vrhu glave.»

«Ne zavé se. Prinesite jesiha!»

Polagoma je odprla mati oči, ustnice so se trudno zganile, kot da so nekaj zašepetale, nato so se oči zopet zaprle.

«Mati!» je zaječala Dorica. Pol radosti, pol groze je bilo v tem otroškem vzkliku, ki je presunil še navzoče.

Mati je na ta vzklik odprla oči še enkrat in iskala po stropu. Nekdo jo je nagovoril, ni ga slišala. Zaprla je oči znova.

Ta noč je bila strašna. Ko je prišel zdravnik, so nesli Dorico iz sobe. Ni se branila. Priplazila se je zopet nazaj in počenila v temen kot k omari.

Tresla se je od mraza, a pogleda ni odmaknila od početja ljudi. Prinašali so vodo in bele zavoje, rjuhe in blazine ... Zdravnik je odšel, porazgubili so se ljudje, mati pa je polagoma odprla oči sama od sebe.

Nekaj so iskale te oči. Beganje zenic se je spremenilo v besede. Tiho, komaj da je dahnila, je imenovala: «Dorica!»

Nanjo so bili že pozabili. V svoj kot je slišala svoje ime, ki se je porodilo iz prvih materinih misli, ko jo je pustil mrak nezavesti.

V srajčki je stala naenkrat sredi sobe, v naslednjem hipu je bila na postelji.

«Mama! Mama!»

Mati je slišala. Hotela je obrniti glavo, bila je težka, da je ni mogla premakniti. Le roko je premaknila za spoznanje.

Dorica je prijela za bledo roko in jo je krčevito pritisnila na lice. Materi je zlezel lahek nasmeh na usta, nato je zopet zaprla oči ...

Mala Dora se ni premaknila od matere. Noč in dan je prečepela ob nji. Kadar jo je premagal spanec, se je plašna prebudila iz njega in pogledala na materin obraz. Dajala ji je zdravila in obkladke. Ni rada videla druge ljudi v sobi, dasi so neprestano prihajali. Kadar je morala zapustiti sobo, je imela solze v očeh.

Za Dorico je prišel s tistim dnevom prelom življenja. Oči so postale nenavadno zamišljene in so neprestano strmele preko materine, v bele povoje zavite glave, v steno. Igrače so jo vabile na dvorišče, misel jo je priklenila na sobo.

Mati je čumela dan za dnem v vročici. Zdravnik je prihajal, tipal žilo in zrl iznad očali, kakor da sam iz svoje misli izprašuje, kaj bo.

V blodnji, ki je nastala po noči, je mati prebudila Dorico. Oči so bile napol odprte, usta so se jedva premikala. Slišala je klic svojega imena.

«Dorica, Dorica!»

Podmolklo, jedva slišno so šle besede iz ust bolnice, kakor da kliče iz onega sveta in je ne more doklicati.

«Mama, mamica!»

Na te besede je mati umolknila. Kakor da se je prebudila iz vročice, je odprla oči bolj na široko in iskala v polmraku brleče luči, ki je metala pisane sence po zidu.

Nato se je zgubila znova. Čudne predstave so ji polnile glavo, da je Dorica trepetala nad njimi, ko so prihajale iz njenih ust besede in so se mrtve roke poskušale braniti ...

«Ne, ne! Pustite ga! Ne ubijte ga! ... O-o-o!»

Teta je prišla in ji je položila obkladke na glavo. Nato se je mati izgubila v lahek sen, ter je le tu pa tam vztrepetala.

Iz nevezanih besed je Dorica le slutila, kaj se je zgodilo. Bala se je vprašati.

Zdaj se je v nočni uri nagnila do tete, ki je sedela ob postelji, in kar se ni še nikoli zgodilo, je njena roka pobožala tetino lice.

«Tetica!»

«Kaj hočeš?»

«Kaj so naredili materi?»

Teti je dobro dela otrokova roka, spričo bolne sestre se je razgibalo čuvstvo v nji. Prijela je Dorico za obe roki in dejala:

«Tepli so se. Mati jih je hotela izmiriti. Udarili so jo s steklenico po glavi.»

«Pa zakaj njo? Saj jim nič ni storila.»

«Po nesreči, dragica.»

Dorica je razumela in na koncu razmišljanja je vprašala težko:

«Kaj ne, da mamica ne bo umrla?»

«Kako moreš misliti na to? Neumnica!» Teto je zaskelelo v prsih ...

Čez nekaj dni je vročina ponehala, oči so se izčistile, val rdečice je pognal v lica. Takrat je spoznala Dorico in jo je božala s pogledom, tudi nekaj jedi je zavžila.

Zdravniku je planil izraz radosti preko lic, nagnil se je nad bolnico in jo je vprašal na rahlo:

«Ali me poznate?»

«Kako ne? Zdravnik ste.»

«Ali vam je mraz? Ali naj zapremo vsa štiri okna?»

Mati je pomislila. Počasi in trudno je dejala: «Kako štiri? Saj je eno samo. Poleg tega čutim vročino.»

«Hvala Bogu!» je dejal zdravnik pri sebi. «Razum je v redu.» Dejal pa ni nič več. Dorica je slišala, ko je v veži naročil teti: »Rešena je. Toda, pazite nanjo. Vsaka malenkost jo lahko spravi v nevarnost ...»

Dorica je pazila na mater. Kadar je zaspala, se je izmuznila skozi vrata. Skozi pritlično okno je videla v stenskem zrcalu njen obraz. Vzpela se je po zidu in opazovala, če je prebujena ali ne.

Nekoč so prišli trije gospodje in vprašali po materi. Dorica se je prestrašila. Prizora eksekucije ni mogla pozabiti.

Postavila se je na vrata. «Mame ni doma.»

Laž je bila tako resna, tako otroška ob enem, volja tako odločna, da je gospoda posilil smeh. Ta smeh je grenko padel v Doričino srce, da so ji stopile solze v oči.

Popravila je: «Mama je bolna.»

Gospodje so vstopili.

Mati se ni razburjala. Odgovarjala je mirno in počasi. «Stroške naj mi plača», je dejala. «Vse drugo mu odpuščam.»

«Ali si neumna?» je dejala teta.

«Pusti», je zamahnila mati proti nji. «Pričala sem, kar vem. To pa je moja želja; če je mogoče, naj se izpolni ...»

Nekega jutra je vprašala mati teto: «Kaj praviš, ali bom danes mogla vstati?»

Teta se je nasmejala. Njena roka je obstala na čelu, ni ji vedela kaj reči.

«Kaj se smeješ? Jaz nimam časa ležati.»

5.

Še isti večer se je njeno stanje poslabšalo. Popadla jo je mrzlica, v tem napadu ni spoznala ne Dorice ne tete. Mislili so, da je to stanje hipno in se ji bo obrnilo na bolje. Proti jutru so morali iti po zdravnika.

Zmajal je z glavo. «Kaj se je zgodilo?»

Dorica je v zaspanosti in iz motnih sanj komaj vedela, kaj se godi. Na dvorišču se je ustavil voz, ki je imel v notranjosti posteljo, prišle so ženske in moški in odnesli mater skoro nezavestno.

Dorica je jokala. Teta jo je držala ob oknu, da je videla še zadnjič bledi obraz, ki je izginil v odprtini voza.

«Mama, mama!»

Nihče se ni oglasil.

«Tiho bodi!» je dejala teta. «Mati bo ozdravela, zato jo peljejo.»

Dorica je čutila, da sta laž in zvijača za to besedo, a reči ni mogla ničesar. Ko so potegnili konji v počasnem tempu voz in odpeljali mater z dvorišča, je nehala jokati.

Nastalo je pusto v sobah in na dvorišču. Pri nji je spala teta, ki se vso noč ni prebudila. Iz njenega spanja so prihajali glasovi, ki so strašili. Dorica bi bila jokala, še jokati si ni upala.

Dan za tem je bila teta v bolnišnici. Mati je bila pri zavesti. Njene oči so dobile neznano globino, njen pogled se ni mogel ločiti od Dorice.

Ko je vstopila usmiljenka, jo je mati prosila, naj odpelje Dorico za trenutek. Usmiljenka je izpraševala Dorico pred vrati, deklica je raztreseno odgovarjala. Njena misel je bila pri materi, uho je poslušalo.

«Če umrem, skrbi za Dorico!»

«Ne boj se,» je odgovarjala teta.

Mati pa je zvišala glas: «Obljubi mi pri rajni materi, prisezi pri Bogu! Največja sirota bo!»

Teta je bila ginjena. «Umiri se. Prisegam ti, če hočeš. Kakor da je moja, bom skrbela zanjo.»

Dorico so morali dvigniti do postelje, da jo je mati poljubila. Nato je zaprla oči in težko sopla.

Ko se je Dorica vračala s teto domov, je vprašala: «Saj mama ne bo umrla?»

«Ne», je dejala teta z zateglim glasom, kot ljudje, ki ne smejo izgovoriti resnice.

Ko je tisti večer pozno v noč prišla spat teta, je Dorica še bdela. Njena misel je snovala, mnogokaj je bilo nerazvozljanega. Bdela je tudi še, ko je teta zaspala; strmela je v medlo svetlobo sten.

Naenkrat se je zganila. Na steno je bilo udarilo s trikratnim udarcem in potihnilo. Dvignila se je in posluhnila. Ničesar več. Še koraka ni bilo čuti.

«Teta, tetica!»

Teta se je samo zganila. Tedaj je popadla Dorico groza. Stisnila se je pod odejo. Čudno ji je plesalo pred očmi kot v tisti noči, ko je bila zablodila sama po hodniku in se srečala z materjo.

Ni se upala dvigniti niti tedaj, ko je proti jutru nekdo potrkal na vrata.

Teta se je dvignila in odšla. Dorici se je zdelo, da je slišala zategel jok. Nato je vstopila teta znova, odpirala predale in nekaj iskala ...

Dorica je zaspala. Prebudila se ni dolgo. Ko se je prebudila, je bil že dan. Čakala je, a ni prišel nihče. Slišala je, da je že zazvonilo poldne in ni mogla verjeti.

Takrat je prišla teta. Bila je oblečena v črno, oči je imela objokane.

Prinesla ji je kavo. Dorici se je ob pogledu na teto čudno stisnilo srce, pa jo je zmešala obljuba: «Bodi mirna! Popoldne greva obiskat mater!»

Nato je prišla ženska, ki ji je pomerila obleko. «Sirotica!» ji je dejala.

Nove obleke se je Dorica veselila. Želela si je sinje modro obleko z rdečimi cveticami.

Ko so ji prinesli črno obleko, je bila razočarana. Vendar je molčala.

Opravili so jo, v lase so ji deli črno pentljo, v roke so ji potisnili črnoobrobljen robec.

Zdaj je Dorica zajokala. «Taka ne grem k materi! Taka ne grem!»

Teti so se udrle solze, da je zbežala iz sobe. Tuja ženska ji je hotela dopovedati z zgovornostjo tolažečih: «Mamica je šla v nebesa. Prosila bo zate. Lepa, lepa je in nič več je ne boli.»

Dorica ni hotela matere v nebesih, hotela jo je na zemlji. Zato ji je bila odvratna in priskutna ta tolažba. Vedela je, da je mati umrla, dasi ni razumela celotnega pomena te besede.

Vse ostalo se je zgodilo zanjo kakor v težkih sanjah. Skozi tenčico teh se spominja matere med svečami in cveticami na mrtvaškem odru. Še danes sliši tolažbe, ki so govorile v sladki besedi o angeljčkih in o nebesih in niso mogle najti prostora v duši. Resnica je bila kruta in Dorica že toliko odrastla in razumna, da jo je zaznala in občutila v vsej nagoti.

Nato črni mrtvaški voz, duhovniki, petje in venci. Dorica je sedela v kočiji, ki se je počasi pomikala po blatni cesti na pokopališče. Na grobu ji je teta dala grudo prsti v roko, naj jo vrže na krsto.

Ni je hotela zagnati. Na mamo ne. Vendar so jo zasuli, kljub solzam in krčenju srca. Čez deset minut matere ni bilo več. Kup prsti se je bočil nad njo ...

6.

Dorica je bila prepuščena sama sebi in pomilovanju sosedov. Teta je ob opravkih skoraj pozabila nanjo. Ob spominu na mater je bilo Dorici tesno pri srcu. Po hiši je bila praznota, praznota je visela po stenah. Ponoči jo je bilo strah.

Tetin ljubček je prihajal vsak večer. Teta ga je peljala v materino sobo, Dorici je ukazala, naj se gre na dvorišče igrat z golobčki. Dorici ni bilo do golobčkov, ali teta ni marala prič.

Dorica je videla, kako je teta odpirala materine predale in brskala po predmetih; tih odpor proti temu se je pojavil v nji.

Ko si je neke nedelje nadela teta materino ovratno verižico z demanti, Dorica ni hotela iti ž njo na izprehod. V kotu je stala in našobila ustnice:

«Ne grem.»

«Glej jo,» je pogledala teta svojega ljubčka, ki je imel debel vrat in široke ustnice. «Taka je kot mati. — Čemu ne greš?»

«Tisto denite proč!» je pokazala na verižico.

Teta je pobledela. Udarila bi bila otroka, da ni roka njenega ljubčka ustavila udarec. Teta ni odstranila verižice, Dorica je ostala doma.

Godbenika ni marala. Tolst širok obraz se ji je gnusil, obilne gube za vratom so vzbujale odpor. Prinašal ji je bonbonov in slaščic; sprejemala jih je z nehvaležnostjo.

«Poljubi me!»

«Poljubi strica!»

Ni ga hotela poljubiti. Kadar ga je zagledala, se je skrila pred njim. Mržnjo je kazala brez prikrivanja.

Mesec po materini smrti so prišli tuji ljudje v hišo. Teta je predala gostilno in se je umaknila za kratko dobo v sobo na dvorišče.

Ko so prišli veliki vozovi, in so možje naložili omare in postelje, so jih zapeljali na dvorišče velike hiše sredi mesta. Dorici je bilo prijetno. Na dvorišču, ki so ga obdajala okrog in okrog poslopja z mnogimi hodniki, se je igralo vse polno otrok. Komaj je stopila v mrak četverokota, jo je obdalo nešteto radovednežev; najdrznejši med njimi je pristopil k nji in jo je prijel za obleko.

«Glej, da me ne umažeš,» mu je dejala.

Deček se je preplašil in se odmaknil.

«Čegava si?»

Dorica je pomislila. Dejala bi bila, da je materina. Mati je umrla, kako naj bo njena? Zato je rekla počasi: «Tetina!»

Ta označba ni bila jasna. Deček jo je pogledal in pomislil, nato jo je vprašal: «Kako ti je ime?»

«Dorica.»

«Meni je ime Dolfi,» je dejal. Gledal je Dorico od nog do glave, nato je predlagal: «Ali se greš igrat z menoj?»

«Ne, teta je rekla, naj pazim na voz,» se je opravičila.

«Ali se ne boš nikoli igrala z menoj?»

«Pač,« je dejala Dorica in merila dečka. «Kadar bom preoblečena.»

Igrala se je še isti večer. V pospravljanju novega, ozkega stanovanja je bila na poti, zato je zaprosila:

«Ali smem na dvorišče?»

«Pojdi!» je dejala teta.

Dolfi jo je prijel za roko. «Kaj boš igrala? Ali imaš obroč?»

«Ne.»

«Ali imaš vrtačko?»

Spomnila se je, da jo ima. Bala se je iti ponjo, ker bi je teta ne pustila nazaj.

«Pa pusti,» je dejal Dolfi. «Skrivali se bomo. Kje pa imaš mamo?»

«Umrla je.»

«Pa oče?»

Tu je bil vozel. Napolnjevala jo je le daljna meglena predstava moža v kočiji in materina prepoved, naj ne govori o njem. Deček ji je bil simpatičen in ni mogla lagati, ne molčati.

«Moj oče je v kočiji.»

Deček se je zasmejal, da je deklico zabolelo v srce.

«Kako si neumna!»

V mislih, da je naredila s svojim odgovorom veliko neumnost, je popravila: «Jaz nimam očeta.»

Deček je bil bister in je vedel več, nego je bilo za njegovo starost potrebno. Zasmejal se je znova; to pot zadirčnejše nego prej.

«Vsak otrok ima očeta.»

Dorica je obstala. Ne beseda, ki jo je deček izrekel, njegov smeh jo je nemilo zadel, da je zardela v obraz.

«Ne bom se igrala s teboj, ne!»

Obrnila se je in odšla po stopnicah z roko na obrazu. Deček je zrl za njo.

Naslednji dan je potrkal deček na vrata. «Ali je Dorica doma?»

«Pojdi!» je dejala teta.

Dorica je odmajala z glavo. «Ne grem.« V tistem hipu je zagledala za dečkom glasbenika, ki se je klanjal teti. To je v Dorici spremenilo sklep. Izmuznila se je skozi vrata in že je stala na dvorišču.

Ni je vprašal Dolfi nič več ne o materi ne o očetu. Postala sta prijatelja, nerazdružljiva v igri, gospodarja dvorišča in se nista zmenila za druge otroke.

7.

To dvorišče je bilo drugi Doričin dom. Nadomeščalo ji je mater in vzgojo. Če je padal dež, se je stisnila pod stopnice in gledala z velikimi očmi v deževne kaplje. Zdaj pa zdaj je vzela žogo in jo je metala ob tla, da je odskakovala nazaj v njeno roko. Štela je stokrat, dokler se ni pomotila ...

Šele kadar se je razlegnil na dvorišče glas: «Dorica!» je vedela, da je čas obeda, in jo kliče teta.

Vselej je pogledala skozi steklena vrata kuhinje, ali sedi pri mizi debeli glasbenik. Če ga je videla ob mali mizici pred krožnikom, strmečega z velikimi očmi v belo, z modrim izrekom vezana preprogo na steni, se je potuhnila na dvorišče ali pa je stala na hodniku.

Čez čas je prišla teta in jo je s silo odvedla v kuhinjo. Sedla je v kot, ki je bil za glasbenikovim hrbtom, da ga ni gledala v obraz.

Glasbenik in teta sta se zavedala dekletove mržnje in se nista zmenila zanjo. Dvorišče, je vplivalo na dekletce, da je postala samoglavno in odljudno do ljudi, ki bi jim moralo biti najbližje.

Vjela je besede:

«Kaj bo z njo? S seboj je ne moreva vzeti.»

«To skrb prepusti meni,» je dejala teta in je Dorico pogledala po strani. Mislila je, da otrok ne sliši. Gledala je v krožnik juhe, a je slišala vse in razumela vse.

«Ali ni vse to njeno?»

Teta je premerila ljubčka s pogledom, nato je dejala: «In to nič ni, da ji dajem jesti in jo oblačim.»

Tedaj pa je Dorica vzela žlico od ust in jo je položila na krožnik. Krožnik je dela na okno, izmuznila se je skozi vrata ...

Velik gnjus, ki se ji je na čuden način zapičil v njeno otroško zavest, je izviral od takrat, ko se je ozrla na izprehodu. Jemala sta jo radi ljudi s seboj, dasi bi bila Dorica rada ostala na dvorišču.

Bilo ji je lepo le radi tega, ker je morala obleči prazniško obleko. Vsakokrat jo je teta poslala naprej in ji prepovedala ozirati se.

Če bi ji ne bila prepovedala, bi se ne bila ozrla. Velike oči tega človeka so imele nekaj neznanskega na sebi. Prepoved pa jo je mikala. Dražil jo je neprestano šepet, ki je prihajal od zadaj in ni hotel jenjati.

Bala se je tete. Ni se ozrla. Nekoč se ni mogla premagati. Šepet za njo je utihnil. Prišla je do razpotja. «Pa porečem, da nisem videla kod iti,» je pomislila in se ozrla.

Teta in glasbenik sta stala na sredi samotne steze in se poljubljala. Nista zapazila otroka. Dorica je naglo umaknila pogled, čudno je spreletelo njeno telo do mozga. Ničesar ni razumela. Imela pa je jasen občutek ogabe v sebi, da se ga do danes še ni otresla.

Zmešana je šla par korakov. Ni se mogla premagati, ozrla se je še enkrat.

Nista se več poljubljala. Držala sta se za roko in se izpustila, ko je otrok obrnil glavo.

«Čemu se oziraš?» je zapel tetin glas iz nevolje.

Dorica je skoraj zajokala. Šla je naglo, da je bila daleč pred njima. Ko sta dospela med mestne hiše, je nista ugledala več.

Dorica je mislila, da je izdana in je okamenela. Za gospo je stopila na hodnik njena hči, ki je prijela Dorico za roko in jo je pogledala v polmraku v oči.

«Dorica je.»

«Pa sem se tako ustrašila. Kaj delaš tu, Dorica?»

Dorica je molčala.

«Ali ne greš domov?»

Otrok je zanikal.

«Tu ne smeš ostati. Pojdi k nam.»

V kuhinji so jo posadili na stol in ji dali kave in kruha. Jedla je s tekom. Njene oči so se zasvetile, ženski sta jo gledali.

«Zdaj boš morala iti domov.»

Dorici je bil s to besedo požirek zagrenjen; zanikala je z glavo, da ne gre.

«Ali si bila tepena?»

«Ne!»

«Kaj pa se je zgodilo?»

Gledala je v kruh in drobila mrvo za mrvo. «Tega ne povem.»

In ni povedala. Saj ni znala povedati. Kot uganka so se gledale vse tri ženske. Prijateljstvo, ki je človeku dostikrat nerazumljivo, je pričelo objemati srca. Preden so se ločile, so si bili dražji kot člani ene družine.

Na dvorišču se je skrila pod stopnice. Slišala je, kako sta prišla in šla po stopnicah. Počasni in siti koraki.

«Bog ve, kje je?»

«Kaj skrbiš! Pride, kadar bo lačna.»

«Ne pridem!» si je ponovila Dorica.

Dolfi jo je iztaknil in jo je gledal v trmaste oči: «Pojdiva se igrat!»

«Ne.»

Deček je videl njen obraz in je ni več silil. Stal je še nekaj časa, kot bi razmišljal, kaj naj stori.

Ko se je naredila noč, jo je postalo pod stopnicami strah. Počasi je odmel po dvorišču tetin glas, ki jo je klical, v skrbi so se odpirala in zapirala vrata, a ni se odmela. Dobro ji je dela ta zaskrbljenost, privoščila jo je.

Previdno se je splazila po stopnicah in stopila po prstih mimo steklenih vrat, da bi je kdo ne videl. Pri vratih sosednega stanovanja se je ustavila.

V tistem hipu je prišla teta na hodnik. Dorica se je stisnila k zidu in je bila podobna senci, da je teta ni opazila. Teta se je naslonila na ograjo in pogledala v medlo razsvetljeno dvorišče: «Dorica!»

Nihče se ni oglasil. Za njo je stopil na hodnik glasbenik. «Pa če se je izgubila?»

«Ah, kaj! Tišči se v kakem kotu!»

Teta ni bila tako brezbrižna, kot je kazala njena beseda, ki se je tresla. Ko je odšla, so se odprla vrata, pred katerimi je stala Dorica.

8.

Tistega dne, ko je Dorica prvič stopila skozi steklena vrata v stanovanje tuje družine, se je njeno življenje bistveno spremenilo. Sivolasa gospa Marija je bila prijazna, gospodična Nela ji je kazala pisane podobe v veliki knjigi.

Teta je ni pogrešala, vendar ji je bilo težko, da se drži tujih ljudi bolj nego nje. Jedva je vstala, že je bila pri njih, tudi obedovala je pogosto tam in prišla domov samo spat.

Kadar je teta zaklicala v globino dvorišča in se Dorica ni oglasila, je stopila do sosednjih vrat in potrkala. Dorica je videla na senci, ki je motno zastrinjala bele šipe, da prihaja teta. Skrila se je za gospodično Nelo.

«Oprostite, ali je Dorica pri vas?»

Veliki ljudje znajo lagati; kadar je treba najbolj, tedaj jim ne gre laž z jezika in jecljajo. Tudi to pot se je sivolasa gospa ozrla po Doričinem skrivališču in dejala:

«Kosilo je na mizi.»

«Pojdi h kosilu», je dejala gospa iz vljudnosti do tete.

Dorica ni dejala ničesar. Trmasto je odkimala. Čutila je Nelino roko, ki je božala po njenih laséh.

«Spodite jo! Vedno je pri vas.»

«Saj nam ni na poti,» je dejala Nela. «Saj je pridna.»

«Grdo je. Kakor da pri nas nima ne prostora niti hrane.»

«Kaj hočete. Otrok je še. V zabavo nam je.»

Teta vpričo ljudi ni mogla biti huda, zato je zmagala Dorica. Ostala je.

Zanemarjala je igro in dvorišče. Dolfi je stal pred njo in ni vedel, kaj naj ji ponudi za novo prijateljstvo.

«Čemu se ne igraš več?»

Dorica je skomizgnila z rameni. «Tako. Ne ljubi se mi ...»

Bilo je nekaj drugega. Tega Dorica ni znala povedati. Med njo, gospò in Nelo je nastala vez, da ji je bilo dolg čas brez njih in so bile obema ženskama dolge ure brez Dorice. Ta skupnost je nastala nehoté, sama ob sebi, kot nastane iz občevanja tujih ljudi družinsko razmerje, ki postane iskreno in intimno kot v najbližjem sorodstvu.

Nekoč je bila Dorica par dni odsotna radi daljšega obiska pri sorodnikih; tedaj sta jo ženski sprejeli z odprtimi rokami.

«Dorica, mislili sva, da sva le že izgubili.»

Dorica ni razumela, zato je odgovorila: «O ne. Gledala sem, kod so me peljali; dobro poznam pot.»

«Kaj so ti dejali?»

«Če mi ugaja. Da naj ostanem. Brcala sem toliko časa, da so me pustili nazaj.»

Gospa se je zasmejala. Radost tega smeha je bila iskrena; vedela je, da je dekle izbiralo med njo in onimi ... Posadila je dekletce na kolena in jo objemala in poljubovala:

«Ti moj otrok, ti moja hčerka!»

Dorica je videla solze v očeh. Opogumila se je in dejala besedo, ki je bila že delj časa prebujena v nji.

«Ali ste vi moja mati?»

«Mati nisem,» je dejala gospa in gledala v dno dekletovih želja. «Mati ne morem biti, ali teta sem ti lahko.»

Dorica je občutila to besedo, ki jo je slišala, kakor da ima novo bogastvo, s katerim se more ponašati.

Teti je povedala besedo. Ta je molčala; molk je razodeval, da ji ni bilo prav. Odkar Dorica ni hotela ostati pri sorodnikih, je čutila tiho nevoljo v tetinem obrazu in v njeni besedi. Očitno je ni kazala, da je otrok ne raztrosi med ljudi.

Glasbenik je prihajal pogosteje. Pogovori so bili dolgi. Dorici se je dozdevalo, da se pripravlja nekaj važnega. Razbrala je marsikaj tudi iz gospé Marije in gospodične Nele. Vsega ni mogla in ni hotela doumeti. Bala se je, da se njeno življenje izprevrže. Tako, kakor je bilo, se ji je zdelo, najbolje.

Nekega dne je teta obdržala Dorico v sobi.

«Velika si že, v šolo boš morala hoditi.»

«Mene bo učila gospodična Nela.»

Teto je nemilo zadela ta beseda. Otroška ljubezen in zaupanje do tujih ljudi jo je pekla. Zato je poostrila pogled in neprijazno ji je dejala:

«Učila se boš v šoli, ne doma. Jaz bom šla daleč proč. Daleč, daleč,» je povdarjala teta, da je svoje dejanje lažje opravičila pred deklico. «Vpisala te bom v hišo, kjer je mnogo takih deklic kot ti. Učile se boste, igrale, hodile v šolo, jedle, spale vse skupaj ...»

Dorica si je predstavila dolgo vrsto učenk v plavih oblekah, ki jih je videla hoditi na izprehod. Med njimi bo ena. Ena izmed njih v vrsti, ki se bo držala z roko svoje tovarišice in se nemo nasmihala v solnce. Ona, ki je danes njena vsa svoboda, hodnik, stopnice, dvorišče in cesta, ki ji nihče ne meri ne korakov niti časa.

«Tja že ne grem!» je pomislila.

«Pojutranjem se vpiševa,» je dejala teta.

Dorica je povesila glavo v tla in šla skozi vrata. Taka je ostala ta in naslednji dan. Gospa Marija in Nela nista izvedeli, kaj ji je.

Izvedeli sta tretji dan ...

Tisti dan je Dorica vstala zgodaj, teta jo je umila in počesala, oblekla v najlepšo obleko; nato sta se podali na pot.

Med potjo sta stopili v cerkev. Teta je molila, Dorica je gledala v polmrak oltarja in motrila svetnike ... Ista luč na oltarju, isti žarki iz stranskega okna, padajoči na zlatnino, kot tedaj, ko je umrla mati.

Ob tem spominu se je spomnila na molitev. Pogledala je teto. Suho so se ji premikale ustnice. Bogve, če moli za mamo? Dorici so malomarno sklenjene roke zdrknile v tesen sklep, ustnice so zadrhtele; ne v molitvi, ampak v solzah ...

Moliti ni mogla. Mislila je na mamo. Na mučne vtise njene smrti, na teto, na njenega glasbenika, na dvorišče in na Dolfiča, na gospo Marijo in na gospodično Nelo.

Bridkost spominov je bila solz vredna, a lepa Dorica ni marala, da je drugače. Vendar gre zdaj v drugo življenje. Kam? Tega ne ve.

Teta se je zganila. Pocuknila jo je za obleko. «Pojdiva!»

Pred cerkvijo ji je pogledala v oči. «Čemu jokaš?« Stopila je par korakov dalje, da bi teta ne videla. «Saj ne jočem.»

Stopili sta po dolgi, blatni cesti, ob kateri so čepele mežave, skoraj vaške hiše, nato čez most, prehodili sta vrt in stali pred širokim poslopjem, ki je gledalo s svojimi enoličnimi okni na široko cesto in dolgočasilo pogled.

Ko je Dorica stopila s teto v vežo, ji je bilo neznano pusto pri srcu. Starinski vtis poslopja in pohištva, čistost, ki je vladala med stenami, kipi v dolbinah in cvetice ob njih, vse je delalo čuden dojem nanjo.

Glas zvonca je odmel po praznem prostoru, kakor da se je izgubil. Sestra, v šumečo črno haljo oblečena, je prišla. «Kaj želite?»

«To deklico sem prišla vpisat.»

Peljala ju je po dolgem enoličnem hodniku, po katerem so odmevale stopinje, kakor da jih ni konca; bile so tako glasne, kakor da še misli zvenijo v tem prostoru.

Dve sestri sta prišli nasproti. Od nekje so se pripodile tri deklice in se ustavile, ko so zagledale novo tovarišico. Stisnjene v kot so se posmihale iznad rok, ki so jih držale ob obrazu.

Dorici se je vse zmešalo pred očmi. Zašla je v nov svet, doslej neznan, v mirno, enolično življenje, podobno enakomernemu nihanju ure.

Jedva je videla sestro, ki je bila visoka po postavi in se je prijazno nasmihala, držeč roké v širokih rokavih obleke. Doričine oči so padle na ogromni rožni venec, na belo vrv, nazadnje se je v solzah, za katere sama ni vedela, odkod so prišle, vse strnilo v eno ...

Sestra jo je nekaj vprašala. Ni je razumela. Prijazni besedi je samo prikimala. Sama ni vedela kaj.

«Ali boš pridna, ali se boš rada učila?»

Dorica je obljubila. Ni razumela nič, ni čutila nič. Ko je prišla domov, je sedla v kot in zajokala: «Teta, jaz ne grem nikamor!»

Teta pa je dejala z rezko besedo: «Tiho! Jutri greš; brez besede!»

9.

Dorica je mislila, da bo zmagala tudi to pot. Čuden vtis mrtvaške tihote, ki ga je naredil nanjo zavod, se ni hotel poleči.

Ko je prišlo naslednje jutro, se je Dorica nagonsko prebudila še pred dnem. Dvignila se je iz postelje in se delala, kakor da ima opraviti v kuhinji.

Ukradla se je na hodnik. Splazila se je pred vrata gospe Marije in se skrila za perilnik, dokler ni začula ropota v kuhinji.

Potrkala je na vrata. Gospa je začudena odprla in zagledala Dorico, ki je trepetala lahko oblečena v jutranjem hladu. Splazila se je v kuhinjo in ni dejala ničesar; na vprašanja ni odgovarjala.

Po dolgem času je povedala, da ne gre s teto in da raje ostane pri njih. Ta otroška odločnost je bila tako živa, vera, da bo našla oporo, tako velika, da sta se ženski spogledali in nista vedeli, kaj naj rečeta.

Mati in hči sta se izpraševali z očmi in nista našli izhoda: «Saj še midve težko živiva.»

Tega nista dejali glasno. Dorica se jima je smilila, solze sta imeli v očeh. Ko je prišla teta, se je Dorica krčevito oklenila obeh.

Treba je bila velike sile prepričevanja in obljub, da sta jo odtrgali raz sebe. Začudena je bila Dorica, ko je videla, da jo tudi ti dve ženski gonita proč. V tem začudenju je bilo toliko žalosti in obsodbe, razočaranja in gneva, da sta ga gospa Marija in Nela živo občutili. Gospa je pritisnila Dorico nase, in toliko, da ni rekla teti: «Pustite jo! Naj bo najina!»

Ta stiskljaj je tudi Dorici olajšal srce. Beseda: «Če ne bo dobro, prideš pa k nam!» ji je lajšala pot. «Ne bo mi dobro!» si je mislila.

Šla je s teto ...

Nekaj ur za tem je ostala v zavodu. Ko se je teta poslovila, ji je dala roko.

«Ali me ne boš poljubila?»

Pritisnila ji je poljub na mrzle ustnice. Za teto se ni jokala.

Ko je ostala sama na hodniku in ni vedela, kam naj se premakne, je hotela planiti v jok. Tedaj je prišla sestra, ki jo je prijela za roko in jo peljala na vrt.

Tam so bile že druge deklice. Male in velike, različni obrazi, z očmi, ki so zvedavo merile in pronicale nešteto različnih lastnosti izpod skorje duše in kazale obraze svojih staršev.

Te mnogoličnosti Dorica ni ljubila. Sprijazniti se je morala z novimi obrazi in jim postati tovarišica.

S pogledom jih je izbirala. Najljubša ji je bila precej velika deklica, ki je imela rdeča, zdrava lica in je upirala modre oči vanjo. Ko so tudi Dori-čine oči obvisele na nji, se je ta zganila in skočila k nji. Prijela jo je za roko:

«Ti gumbek si pa nov? Kako ti je ime?»

Bila je v resnici majhna. Tako majhna in okrogla, da je vzbudila smeh. Gumbeka ni mogla zameriti. Pogledala je deklico in odgovorila: «Dorica sem.»

«Jaz sem Polda. Če bova prijateljici, ti bom dala podobico. Češ?»

Dorici je bilo oboje ta hip zelo ljubo. Čez par minut je imela podobico s sv. Alojzijem, prijateljico in še jabolko povrhu. — To prijateljstvo ji je olajšalo prve ure.

Življenje v zavodu se je čudno raznihalo pred Doričinimi očmi. Svobode navajena se ni mogla privaditi; že prvi večer je bil neznansko dolg.

Toliko deklic, vsaka ima drugačen obraz, vsaka ima druge starše, a delajo vse enako. Vsem ukazuje zvonec, ki odmeva zadirčno po hodnikih, sobah in na vrt. Vse hkratu v molk, vse hkratu v korak, vse v isti čas v molitev, k jedi, v spanje ...

Kadar se mladost nevzdržno spozabi, vstane prst nadzorstva, oči se razširijo, beseda se dvigne in nastane molk, ki biča človeka, vrsta pogledov tepe grešnika.

Dorica je plaho gledala vse, plaho ponavljala vse. Starejše deklice so se ji zdele drzne. Bile so vajene zavoda. Novinke, plahe in tihe, so se skromno posmehovale le, če so bile prepričane, da jih nihče ne vidi.

* * *

V spalnici so morale biti tiho. Ko je za običajne pol ure izginilo nadzorstvo, so se iz potuhnjenega spanja, ki ni hotel na veke, oglasile posamezne besede, ki so se množile in prišle v govor.

Veliko, rdečelaso dekle se je dvignilo in razkazovalo gole roke. Par oči se je začudilo, par rok se je sklenilo: «Greh zoper sveto čistost! Povem častiti sestri!»

«Pa povej. Dejala bom, da si lagala!»

Šla je pod odejo in zagnala vzglavnik v ovaduško. Ta je vrgla vzglavnik rdečki nazaj, da je zletel na tla in se pomazal.

«Le počakajta,» se je oglasila tretja. «Zapisani bosta.»

«Kdo zapisuje? Ti?»

«Jaz že ne!»

«Te ni sram,» sta dejali rdečka in ovaduška. «Te ni sram.»

Zapisovala je nemirnice tista, ki je bila od sestre na tihem izbrana in druge niso vedele zanjo.

V tem je Dorica, motena od nemira, razmišljala. Bilo ji je tesno. V mraku stropa je trepetala luč s ceste ... Iz tesnobe jo je predramil vzglavnik, ki je priletel nanjo. Izgrešil je bil cilj.

To jo je napolnilo z grenkobo. Čemu je ne pustijo? Dvignila se je in je gledala zelo čudno, da so se ji smejale. V tem smehu sta izginili tesnoba in grenkost. Mislila je, da sme biti enaka drugim ... Ko je stala z vzglavnikom v roki, je vstopila sestra, ki je imela izmed vseh najbolj strog obraz, in je pristopila k nji.

«Kaj pa ti? Novinka! Zgodaj si začela.»

Dorica je odprla usta in oči in molčala.

«Čegav je ta vzglavnik?»

«Meni ga je vzela,» se je zlagala deklica, ki ga je bila zalučala.

Dorica je znova molčala. Čudna tesnoba jo je davila, ostre oči ji niso pustile govoriti.

«Pojdi v kot in poklekni!»

Dorica je znova molčala. Čudna tesnoba jo je davila, ostre oči ji niso tihota, le sapa in vzdihi so motili tišino. Sestra je izginila za pregrajo v kotu in se ni prikazala več.

Medla luč je brlela in trepetala po stenah, strahovi so vstajali iz kota, v grenke misli so se mešali spomini, čudno se je odpirala prihodnjost ... Solza za solzo je prišla Dorici iz oči in polzela čez lica ...

Nato je od truda dne in od vtisov prvih ur, od bridkosti in joka, naslonjena s čelom na zid, kleče zaspala ...

To je bila prva Doričina grenkost v zavodu ...

10.

Dorica se je v sanjah premetavala. Ko se je prebudila, so bili njeni udje težki. Medlo je kljuvala v njej bridkost od prejšnjega dne. Tiho se je porodila v nji misel, da ubeži, in je ni hotela popustiti.

Neprestano je slišala glas nadzorujoče sestre, ki je učila novinke in jim zabičevala red. Umile so se, maša je bila neznano dolga, v oltar uprte oči so se izmikale zbranosti, sklenjeni prsti rok so zablodili po obleki.

Polda je klečala poleg nje in jo je opomnila s komolcem: «Kako se vedeš?»

Pogledala jo je in se ni ganila več. Zajutrek je bil dober. Dobile so mleka in kruha ... Dorica je težko ločila dobro od slabega; v strogem redu zavoda je bilo vse stokrat zagrenjeno in težko.

Spoznala je sestre. Cela vrsta enako oblečenih ženskih postav s strogo milino na obrazu. Nekatere simpatične na prvi pogled, druge si z dolgimi leti niso mogle pridobiti njenega prijateljstva. Tovarišice iz vseh krajev dežele, z različnimi obrazi in narečji, ljudomile in odvratne, nekaterih pogled je božal, drugih roke so jo nemilo oplazile, kadar so šle mimo nje. — Muka šole in odvažna beseda učiteljice; tesnoba učilnice, v katerih je le neznaten šepet smel prekiniti tišino; čas obeda, med katerim je starejša učenka s pojočim glasom brala življenje svetnikov. Igra na dvorišču, ki se je gibala v mejah tesne spodobnosti in ni smel planiti preko nje ne glas ne korak ...

Dorica je gledala, poslušala, dihala in pričenjala živeti. Ni mogla. Spomnila se je na teto. Ljuba ji je bila teta, sivolasa gospa Marija? In gospodična Nela, ki ji je obljubila, da jo obišče?

V šoli med učenjem, med igro je stala osamljena, kakor da je pozabljena in ne ve, kaj naj stori. Sklenila je znova, da pobegne.

Ta svoj sklep je razodela Poldi, ki ji je bila najljubša.

«Ubežim.»

«Ne upaš se.»

Dorica pa je potrdila: «Ubežim.»

Od tega časa je mislila na beg.

Tretji dan so jedle opoldne jed, ki je Dorica ni marala. Položila je žlico na mizo in našobila ustnice.

«Čemu ne ješ?»

«Ne morem,» je zganila z životom.

«Ne boš dobila tretje jedi.»

Tretja jed je bila močnata, veselje in strah gojenk; s tretjo jedjo je vzdrževal zavod polovico poslušnosti. Če kateri niso dali te jedi, je bila najmilejša, a obenem najhujša kazen.

Dorica še ni poznala te kazni in ne pomena te jedi.

«Pa ne,» je dejala.

Brez tretje jedi vseeno to pot še ni bila. Karajoči pogled sestre jo je meril, Dorica se je oddahnila.

Ko so se podile deklice v kriku po pesku dvorišča, je bil pripravljen voz s konji, da gre skozi vrata. Deklice, ki je odpirala glavna vrata, ni bilo. Voznik je tleskal z bičem, deklice so vreščale: «Kje je ključ? Ključ?»

Polda je bežala k malim vratom in našla vratarico.

«Odpri vrata!»

«Nimam časa. Dajem revežem.»

«Pa odprem jaz.»

Polda je tekla k vratom, Dorica je tekla za njo.

Ključ je zastokal, velika vrata so se odprla na stežaj. Na dvorišče je pogledala cesta, jasen jesenski dan in drevje z bližnjega vrta, ki je bilo vse rdečkasto ...

Kakor luč je planilo Dorici v srce. Široko je dahnila in odprla oči in prsi ... Voz je zdrdral z dvorišča, za vozom se je izmuznila Dorica, še predno so se zaprla vrata ...

Stala je na cesti in je slišala podzavestno, da jo nekdo kliče nazaj. Ni se oglasila.

Stopila je v vrt. Tedaj šele je zagledala ljudi in se je prestrašila. Kaj, če jo kdo vidi? Če pridejo za njo? Če jo sreča teta?

V zmedi teh vprašanj, ki so ji mučile glavo, je sprva počenila v grmovje ob ograji vrta, ki je imelo goste, zelene liste. Ko se je naveličala in videla nezmiselnost tega, se je dvignila in šla ob Ljubljanici, nato je stopila v gaje ... Videla je ljudi, perutnino, dečke, ki so se igrali, jesensko cvetje, škrlatno nebo in ptice ... Vse se je pretakalo skozi njo v vrtincu. Bila je sama, sama, brez očeta, brez matere, brez tete, ali svobodna, svobodna ...

To čuvstvo je bilo tako ogromno, da je pozabila na lakoto, na strah, na vse, vse ...

Predno se je zavedla, je solnce zašlo. Obrnila se je in šla s pogledom za šenklavškim zvonikom in prišla po mraku v mesto. Plazila se je ob hišah in ko je stala v bližini tetinega stanovanja, se je ustavila.

Vedela je, da ne sme k teti. Še isti večer bi jo poslala nazaj v zavod. Nikogar drugega ni imela na svetu kot sivolaso gospo. Sklenila je da gre k nji.

Bala se je srečanja na stopnicah ali na hodniku. Bila je vesela, da ni bilo nikogar na dvorišču in so le prazne medle luči sijale skozi vrsto steklenih vrat na hodnike in v globino.

Navzgor se ni upala. Sklenila je, da počaka. Stisnila se je pod stopnice kot tisti večer, ko jo je gnus pred teto in glasbenikom prignal domov.

V temi tega zatišja je slišala korake. Bil je en sam človek. Nato sta prišla dva. Nista govorila. Zato ni mogla vedeti, ali sta teta in njen ljubček. Bili sta težki hoji, nekdo je z naporom sopel ...

Ko je vse potihnilo in dolgo ni bilo nobenega več, je postalo Dorico strah. Stopila je iz skrivališča in položila nogo na stopnice.

Teta je slišala, da je prišel nekdo skozi glavna vrata. Nazaj pod stopnice ni mogla več. Šla je naglo po stopnicah, na vrhu je postala in se ozrla. Človek ni šel za njo; izginil je nekje v mraku in tipal za drugimi stopnicami.

Dorica se je oddahnila. Počasi se je splazila ob ograji hodnika in zrla okrog. Ko je šla kot senca mimo razsvetljenih vrat tetine kuhinje, je videla skozi čipke teto in glasbenika, ki sta sedela za mizo in jedla.

Nihče se ni ozrl. Počasi se je Dorica izmuznila mimo; ko je bila v bližini sosednjih vrat, je planila divje skoznje, kakor da jo podi nekaj strašnega, česar se ne more rešiti ...

Gospa Marija in Nela sta skoprneli, ko sta zagledali deklico. Bila je prepadena, njene oči so sijale kot izgubljene, stresla se je po životu, jok je lomil pot na dan.

«Kaj ti je, Dorica?»

Dorica se je oklenila obeh. Vse zadrževano je pričelo v tresljajih vreti skozi telo na dan. Solze so močile lica.

«Nazaj ne grem!» je jecljala. «Nazaj ne!»

«Ne greš!» je dejala gospa Marija, da ji ustreže s to besedo. «Ne greš!» je ponovila in božala njene lase. Solzo je zadrževala. Ženski sta se spogledali tiho in molčali.

«Ne povejte teti!» je prosila Dorica še čez uro na postelji napol v groznici.

«Ne povemo,» sta ji obljubili.

Nato je zaspala in drhtela še v spanju.

11.

Naslednje jutro je prinesla ena izmed deklic zavoda k Doričini teti listek. Teta ga je prebrala in se začudila. Izpraševala je natančneje; več kot je povedalo pisanje, deklica ni vedela.

Teta je prekrižala roke, lahka skrb jo je zganila iz ravnotežja. Preudarila je in sklepala logično, nato je stopila skozi vrata.

Potrkala je pri gospe Mariji.

Po pozdravu je dejala previdno: «Dorica je ušla iz zavoda.»

Gospa Marija se ni začudila, niti ni dejala kaj drugega. Obrnila se je po svojem delu, da zakrije zadrego.

Teti to vedenje ni ostalo skrito. Kakor da ima na dlani, je dejala: «Vi veste, kje je?»

«Pri nas je,» je dejala gospa Marija povsem mirno.

«Pri vas? In tega mi niste povedali?»

«Prosila je, da naj ne povemo. Prišla je že pozno in tega ji nismo smeli odreči.»

Teta je obstala, besede so jo zadele v živo. Težko se je premagala, in ni prihranila besede:

«Tako bi ne smeli ... Kakor da je vaša ...»

«Če bi bila naša, bi je ne pehali v zavod.»

Beseda je bila v svoji navidezni mirnosti tako ostra in pogojena, da je teti vzela sapo. Pobledela je, nato je premislila in požrla žalitev. Še opravičila se je:

«Vi ne veste, kako težko je z mano.»

«Vsi imamo svoje težave,» je dejala gospa mrzlo.

Nato je teta umolknila. Skoraj si ni upala, slednjič je vendar vprašala: «Kje je Dorica?»

«V postelji ... Naj se prespi. Sinoči je trepetala v groznici.»

Teti je prišla solza v oči. «Saj veste, da mora nazaj. Sramoto mi dela. Kam naj grem ž njo, ko še z menoj ne vem, kako bo.»

Tudi gospa Marija se je zmehčala. «Vem, vem... Pustite jo, naj se prespi. Pregovorili jo bomo.»

Teta je odšla. Ko je zopet stopila v kuhinjo, je imela Dorica lonček kave na kolenu in kruh v ustih. Kri ji je zledenela v žilah, ko jo je zagledala, požirek je ostal v ustih.

Teta je niti pogledala ni, obrnila se je do gospe:

«Morala bo iti.»

«Da,» je nadaljevala gospa Marija in kradoma pogledala na Dorico, ki je postala rdeča in so se ji zibala tla pod nogami. Spustila je kruh, da je padel na tla. Lonček s kavo je položila na mizo, roke je položila na oči in zajokala.

Gospa Marija je sedla k nji. «Dorica«, je pogovarjala beseda in božajoča roka. «Treba bo iti. Pri nas ne moreš ostati. Vidiš, teta hoče tako. Teto moraš ubogati, sicer bo mati v nebesih žalostna.»

Dorica je te besede slišala le napol. Jok je utihnil, solze pa niso nehale vreti.

Gospa Marija je mislila, da jo je že pregovorila, zato je vstala.

Ko je Dorica čutila, da se je je dotaknila tetina roka, je planila po konci. Zdaj ni bilo več solz, krik obrambe in bojazni se je izvil iz njenih prsi.

«Ne, notri ne grem!»

Iztrgala je roko in se umaknila v kot ...

Gospa Marija je stala ob ognjišču kot opazovalka; vedela je, da se dalje ne sme vtikati v to zadevo. Teta je pobledela. Dasi se je do tega hipa pred tujimi ljudmi zadrževala, se zdaj ni mogla več.

«Vidite jo! Trma! Kri njene matere je v nji!»

«Ne grem!» je Dorica ponovila še enkrat in zacepetala.

Vlila je olje v ogenj. Teta je planila k nji, da bi jo odvedla s silo: «Ubogala me boš!»

Dorica je bila odločnejša kot prej. Pričel je beg okrog mize, ki je stala sredi kuhinje. Dorica je bila gibčna, zdelo se je, da se je kotalila kot žoga in je ni bilo mogoče prijeti. Teta se je upehala, bila je zaripla v obraz. Tedaj je obstala ob vratih. Eno roko je položila ob bok, gledala je besno.

Težko, kakor je ponižana s to prošnjo, je dejala gospé, ki je z muko vse opazovala: «Recite ji vi, če vas bolj uboga. Mene bo ugonobila.»

Dorica je stala ob kredenci in grizla prst. Rdeča, upehana; ni jokala več, trmasto je gledala izpod čela in opazovala slednji tetin gibljaj.

Gospa Marija je stopila k nji. Počasi je položila roko nanjo.

«Dorica! Ali me imaš kaj rada?»

Dorica je dvignila oči in pokimala.

«Nič več me ne smeš imeti rada, če me zdaj ne boš ubogala.»

Dorica je samo gledala. Gospa je videla v tem pogledu, da je pripravljena na vse.

«Pojdi s teto! Če boš pridna, ti kupim punčko za Veliko noč.»

Punčko bi bila imela rada. Kje je prva punčka, že zdavnaj razbita in povaljana! Komaj se je spominja. Še mati je bila živa, ko ji je obljubila novo. Od takrat zija praznota. Vsaka deklica ima svojo punčko, ona je nima.

Smeh je zlezel v oči, ki so sijale tako odkrito, da je gospo Marijo čudno presunilo.

«Tako punčko, ki spi.»

«Tako ...» je dejala gospa in je ni nehala božati.

«Pa bom še smela priti k vam?»

«Še, za počitnice,» je dejala gospa Marija.

Dorica je šla s teto. Vso pot je ni pogledala in ni spregovorila.

Dolga je bila cesta do zavoda, še prekratka je bila V hipu je minila. Vsak korak je bil težji. Ko je stopila na prag, se ji je stisnilo srce. Žal ji je bilo, da se vrača. Bilo je prepozno ...

12.

V zavodu so ravno imeli prosti čas, ko sta vstopili. Deklice so Dorico obkrožile in radovedno zagostolele v njo.

«Ubežnica, ubežnica!»

Polda jo je prijela z roko: «Nisem povedala. Ne smeš reči, da sem bila jaz!»

Ko je pristopila ena izmed sestra, so se Dorici orosile oči. V megli očesne vlage ni videla nič več; v glavi ji je šumelo, da ni slišala nič, le pretrgani stavki so udarjali v njeno zavest. Slišala ni karanja predstojnice in njene učiteljice. Tudi teta je posegala z besedo vmes. Besede nepokornosti in kazni za nepokornost so ji zvenele tuje. Mislila je na klečanje zvečer, na jed, ki je ni marala jesti, na punčko o Veliki noči in na gospo Marijo ...

Šele, ko se je teta nagnila k nji, je zopet razločno slišala besede: «Ali slišiš? Odpuščanje moraš prositi!»

Dorica je stala kot okamenela. Koga naj prosi odpuščanja? Čemu? Komu je storila krivico?

Teta jo je narahlo sunila v hrbet: «Skleni roki! Reci: Častita sestra, prosim za odpuščanje.»

In Dorica je sklenila roke. Blebetala je nezmiselno naučene besede kot papiga: «Častita sestra, prosim za odpuščanje!»

«Bodi za enkrat,» je dejala prednica. «Zvečer moraš moliti, da ti bo tudi Marija odpustila.»

Nato se je marala Dorica obrniti z istimi besedami do sestre učiteljice.

«Saj boš pridna,» je dejala ta in pogladila njene lase. «Tudi sestro Albertino moraš prositi. Tudi ona je bila v skrbeh.»

In prosila je še njo, skoraj z nasmehom, že pol priučena goli formalnosti brez duše in brez resničnega kesanja ...

Sestra Albertina je dejala: «Pa ne boš več ubežala?»

«Ne več,» je dejala z obrazom, ki je hlinil kesanje. Pri sebi je mislila: «Še zbežim!»

13.

Da bi gojenke ne mislile, da konča beg iz zavoda brez pokore, je bila Dorica kaznovana. Opoldne je morala jesti pri mačji mizi.

V sredi med stranicama v obliki podkve zložene mize je stala majhna mizica brez stolov. Pri tej mizici je bilo prostora komaj za štiri učenke; če so se stisnile, jih je bilo šest.

Tja je morala Dorica. Stojé je jedla in povešala pogled. Sredi neštetih oči ji je bilo spočetka težko; zdelo se ji je, da sliši pritajen smeh za hrbtom. Ni se upala ozreti. Poslušala je branje življenja svetnikovega, ki je začelo vselej z eno in isto besedo in enolično dolgočasno odmevalo po jedilnici. Slišala je samo en glas, besed in zmisla ne.

Ko je dvignila pogled, je zagledala sovrstnico, kaznjenko, ki je zajemala nji nasproti. Ta jo je opazovala. Nagajiv nasmeh je imela okrog ust. Njene oči so se širile.

Nasmejala se je tudi Dorica. Podprta od tovarišice je vrgla občutek sramote v stran in se posmehnila.

Čez par minut je vprašala: «Zakaj si kaznovana?»

«Ker sem se igrala v cerkvi.»

«In ti?» je vprašala drugo.

«Ta me je pocuknila,» je dejala prva.

«Saj ni res,» je šepetala druga. «Zlagala si se!»

«O moj Bog!» je dejala prva in položila roko na prsi, dejala bi bila še, pa se je oglasila sestra:

«Mačja miza! Sramujte se!»

Branje je za hip zastalo, vse oči so se obrnile v trojico, ki je utihnila in pogledala v mizo.

Ko je pozornost prenehala, so prinesli tretjo jed, ki je kaznjenke niso dobile. Mrvile so kruh v usta in se zrle z redkim posmehom.

Slednjič je zopet vprašala Dorica tisto, ki se je v cerkvi igrala.

«Kako ti je ime?»

«Vida,» je dejala ta tiho. «Pa tebi?»

«Dorica. In ti?» se je obrnila k drugi.

«Beti,» je dejala ta.

Vida je kihnila v mizo: «Kakšno ime?»

Beti je osupnila med tem smehom: «Pa ti?» je dejala. «Tvoja mati bo šla v dno pekla.»

«Povem častiti sestri.»

«Povej. Saj je ona rekla.»

Dorici se je ta beseda zapičila v srce. Čemu bo šla Vidina mati v pekel? Ni imela časa, da bi vprašala. Bila je vseeno zadovoljna. Spoznala je dve tovarišici; poleg Polde, ki se je bala, ji je bila Vida najljubša.

Čut za sramoto in strah ter tesnoba pred tem tujim življenjem se je polagoma odluščil z nje. Pozabila je od dne do dne bolj, da je zamenjala življenje za tesne stene, da ji stariše nadomestujejo predpisi, ki so enaki za vse značaje in za vsa različna hrepenenja.

Dorica je bila živahna, življenje je gledala raje z vesele strani, in je razbrala vse, kar jo je zanimalo in zabavalo, da ni umrla od domotožja po svobodi.

Znala je nagajati, lagati se, hliniti, prilizovati se in delati zahrbtnosti; skratka, prisvojila si je poleg svoje prirodne trme in živahnosti vse tiste lastnosti, ki se v zavodu razpasejo od učenke do učenke in so nalezljiva dedščina mater, ki so jih rodile.

V to življenje je posijal le tu pa tam spomin ... Na mater? Predolgo je bila že v grobu in zadnja otroška solza za njo je bila že davnaj potočena, dekliške solze še niso bile porojene. Za teto? Morda. In je bil spomin nanjo vseeno nelep, ker je ni znala prikleniti nase.

Koga tedaj? Kdo je njen? Dvorišče? Ulica? Poljana? Dvorišče je tudi v zavodu, gre tudi v vrt, ure molitve in učenja tudi niso večne.

Morda gospa Marija in gospodična Nela?

Na ti dve se je Dorica spomnila pogosto. Na svoj beg tudi. Zdaj že ni več mislila nanj. Navadila se je hišnega reda, vedela je tudi, da bi beg nič ne pomagal. Nela je ne prihaja obiskat, kot je obljubila.

To ji je bilo težko. Nikogar se ni mogla razveseliti. Nihče ji ni prinesel par bornih, za desetico kupljenih biškotov.

Ob nedeljah je neprestano pel zvonec v veži. Prihajali so stariši gojenk, bratje, setre; pošiljali so pisma, male zavojčke, ki jih je hranila vratarica in delila priboljške.

Po Dorici ni vprašal nihče. Nihče ji ni izročil ne pozdrava ne slaščic. Druge so imele proste ure, smele so s svojci v mesto, ona je tiste ure še svojo navadno druščino izgubila.

Nekoč je dobila Polda obisk. Mala ženica je prišla tri ure hoda in ji prinesla jabolk. Bila je Poldina mati. Videla je velike Doričine oči, ki so požirale dar, in ji je darovala veliko jabolko.

Morala ga je prijeti z obema rokama. Z zahvalo se je odstranila. Ko je gledala jabolko, so se ji naenkrat potočile solze iz oči. Jokala je, da bi sama z besedo ne znala povedati zakaj! Solze so ji vrele in dvigale prsi, nazadnje je zajokala glasno.

Pristopila je sestra: «Čemu jočeš, Dorica?»

In ogovorila je med hlipanjem in med smehom sestre: «Ker imam jabolko.»

Hotela je reči: «Ker nimam matere.»

14.

Nekega dne so poklicali Dorico iz razreda. Sestra, ki jo je prišla čakat, ji je povedala na hodniku:

«Teta te čaka pri vratih.»

Dorica je slutila, da mora biti nekaj posebnega. Teta jo je ves čas obiskala samo enkrat in še tedaj le za dve kratki minuti. Prinesla ji je bila čokolado, ki pa je bila grenka in je ni pokusila.

Dorica je hitela k vratom. Počasi je šla in s trmasto nevoljo; ko je zagledala teto, je postala.

Teta je imela svečan obraz, bila je oblečena v obleko, ki je Dorica še ni videla na nji, okrog vratu ji je visel materin nakit. Ob pogledu na ta nakit je Dorica pogledala v tla. Ni se mogla ubraniti nevolje.

Teta pa je bila drugačna kot drugekrati. Prihitela je k nji in jo poljubila. Ko je pogledala Dorica v njene oči, je videla solze v njih.

— Čemu joče? je pomislila. V tem hipu je pozabila na nakit.

«Pojdi z menoj!» je dejala teta.

Dorica je hvaležno pogledala v tetin obraz. Prezgodaj. Beseda ni imela tistega pomena, kot ga je Dorica prvi hip razumela.

«Prosila sem,» je nadaljevala teta. «Smeš iti z mano za eno uro, tudi za dve uri ...»

Dorica je obstala. Tudi za ti dve uri je bila hvaležna.

Ko sta stopili na cesto, ju je objela megla, mrzel zimski dan je bodel v lica. Teta je držala Dorico za roko, ta je gledala v polen obraz; rdečica, ki jo je imela teta na obrazu, je bila s temnimi vlakni preprežena. Pogledala je njeno roko. Med rokavi in rokavicami je bila gola, modre žile so se poznale na zapestju.

«Ali greva domov?» je vprašala teta.

Dorica pa je dejala: «Če je gospa Marija še tam, da.»

Teto je zbodlo. «Še,» je dejala in pristavila: «Kaj hočeva doma? Doma ni zakurjeno. Stopiva tu notri.»

Peljala jo je v nizko kavarno, tam sta sedli za mizico v kot. Teta je naročila kavo.

Dorica je jemala s kupa biškotov in jedla. Tiho je razmišljala vzrok, zakaj je teta ta dan tako dobra, in ni mogla do dna.

Teta pa je spregovorila: «Dorica, jutri se odpeljem proč ...»

Te besede je izpregovorila naglo, da jih je Dorica jedva slišala. Pomisliti je morala, potem šele jih je razumela.

«Kam?» ji je ostal piškot v rokah in si ga je pozabila deti v usta.

«Daleč ...» je dejala teta in ni mogla zakriti ginjenosti.

«Na Češko grem ...» je pristavila nato, vzela robec iz žepa in se useknila.

Dorica je dela piškot v usta. Med tem ko ga je drobila med zobmi, je premišljevala. Ko je pomislila do konca, je vprašala:

«Kdaj se vrnete?»

«Dolgo ne ...» je dejala. «Nikoli več» je ponovila in potočila solzo. «Poročila se bom in gori ostanem.»

«Glasbenik ...» je pomislila Dorica in videla za seboj debelo glavo, z gubami za vratom. Tetinih solz ni razumela. Mislila si je, da bi ona ne šla nikamor, niti bi se ne poročila, če bi jokala zato.

Za teto ji je bilo vseeno žal. Razen nje ni imela sorodnikov, ki bi jo poznali. Tega se je nagonsko zavedala.

Sama po sebi se je utrnila solza tudi nji. Položila je odgriznjeni piškot na mizo in ni hotela več jesti.

«Ne morem več», je dejala Dorica. «Če opoldne ne bom jedla, bom kregana.»

«Danes ne boš kregana.»

Teta je zapazila Doričine solze, ki jih je skrivala. Te otrokove solze so jo ganile. Mislila je, da deklica joče za njo. To jo je raznežilo še bolj, da se ni mogla ubraniti, da je ni objela in poljubila.

«Tiho bodi,» ji je dejala. «Uči se, pridna bodi! Kadar zrasteš, prideš za menoj.»

«Na Češko?» je vprašala Dorica.

«Na Češko ...»

Tuj kraj jo je mikal. Glasbenik jo ni mikal. Rada bi bila povprašala po njem, a se ni upala. Zato je molčala. Ko se je teta dvignila in plačala, je šla Dorica molče poleg nje. Dorici je bilo težko, mešano čuvstvo nove simpatije in stare mržnje se je pretakalo v nji.

«Pisala ti bom,» je dejala teta. «Kadar boš znala, piši mi tudi ti.»

Dorica je prikimala. «Kar je tvojega po materi, vse dobiš za menoj. Le pridna moraš biti.»

Dorica je pogledala na materine dragulje, ki so se blesteli na tetinem vratu. Vprašanje, ki se je porodilo v nji med potjo, jo je mučilo; končno ga je izrekla: «Ali pridem k vam o počitnicah?»

«V zavodu boš ostala.» In da popravi razočaranje, ki ga je zagledala v dekletovih očeh, je dejala: «Saj ti bom poslala kaj boljšega ...»

Dorica ni slišala tega, to je bila kapljica za grenkost. Niti ure svobode več ... In ni videla več tetinega trpljenja in njenih solz ob slovesu, ko jo je poljubila. Jokala je tudi ona, toda te solze niso veljale teti, ampak nji sami ... Ko je teta odšla, je obstala v veži in glasno zatulila. Tolažili so jo, a niso vedeli, radi česa naj jo tolažijo ...

15.

Teto je Dorica kmalu pozabila. Prijela je pismo od nje, ki so ga ji morali drugi prebrati. Bilo je kratko pismo, ki ni dihalo ljubezni, izpolnjevalo je dolžnost do Dorice, ki je razumela komaj par izmed napisanih besed.

Pismo ji je bilo drago le radi tega, ker je bilo prvo, ki ga je prejela v svojem življenju, in ga je hranila. Na odgovor ni mislila. Ne bila bi odgovorila, da ni prišla Velika noč in je s par deklicami sama ostala v zavodu.

V zatišju in v samoti so šle ure sila počasi, in v žalosti ki se je prepredala čez to samoto, so jo poklicali. Dali so ji čokolade, biškotov in škatlo, v kateri je ležala punčka. Dorica je koprnela od veselja. Kakor da sije življenje iz črnih porcelanastih oči, kakor da bodo mala usteca zdaj pa zdaj izpregovorila.

Niso izpregovorila. Dejala pa je sestra: «To ti pošilja teta.»

Dorica je pogledala in ni verjela. «Ne; gospa Marija mi pošilja.»

Sestra ni dejala ničesar več. Lahek nasmeh je zganil njene ustnice, pogledala je proč. V Dorico je planila misel. «Če so mi oni poslali punčko, čemu mi je niso prinesli?» In je nadaljevala v svoji misli: «Čemu me ne obiščejo, ko so mi obljubili?» In še: «Bogve, če mi punčke res ni poslala teta?»

Pa je vprašala: «Častita sestra! Ali mi je punčko v resnici teta poslala?»

In je odgovorila sestra: «Nevernica! Kdo drugi naj se spomni nate?»

Naglas v sestrini besedi ni bil tak, da bi zbudil vero, zdelo se ji je, da se izmika resnici.

Vendar je molčala. Pozabila je na to, kdo ji je dal punčko, kot so ljudje pozabili nanjo. Udala se je raje čisti radosti punčkine posesti in ni marala za cel svet. Ta radost ji je posladila Veliko noč.

Takrat ji je napisala sestra razglednico za teto, ona se je podpisala pod rdeče piruhe in zajčke. Žal ji je bilo, da je morala odposlati dopisnico, najraje bi jo bila sama obdržala, tako lepa se ji je zdela.

Razen tega dogodka je bilo vse življenje enakomerno in pusto, posejano le z neznatnimi dogodki in nagajivostmi, ki niso igrali vloge v življenju.

Vedno isto vstajanje zjutraj, petje zvonca, prisostvovanje pri sveti maši, molitve, obedi, šola in učenje, igre in spravljanje v posteljo. Vedno isti obrazi, izklesani iz stoterih ljudi, ki so jih z vzgojo nagibali k dobroti in so v tihih kotičkih bruhala na dan zla nagnjenja, ki se pod strogim očesom niso mogla razpasti.

Dorica je vzljubila nekatere sestre, ne vseh. Tiste, ki so ji bile prizanesljive in so se ji bližale z nasmehom modrosti, ki ve, da življenje ni šola in ne sklenjene roke, ampak da pôlje v slednjem človeku po svoje in se po svoje razodeva enakovredno drugim. Te je imela Dorica rada, drugih ni marala. Ljubila je sogojenke, ki so se bistrih oči smejale in njih nemirnost ni razodevala hudobije, ampak ljubezen in življenje. Imela je rada Poldo in Milo, katera se je smejala njeni brezglavi porednosti, s katero je naredila nerodnost, ni pa mogla trpeti Daše, ki je jedla v klopi slive in jih ji ni hotela dati. — «Daj mi eno!»

«Ne dam ti ne!» In je jedla, da se je goltala in delala debele oči.

«Požeruh, požeruh! Ali si zdaj bolj sita?»

«Bom častiti sestri povedala.»

«Le povej. Saj se bodeš tako zlagala.» In Daša je dvignila tenek glas, da se je pol gojenk ozrlo: «Častita sestra!»

«Kaj je?» je bila opozorjena sestra.

«Le povej, le povej!» jo je silila Dorica. «Gotovo si slive ukradla na vrtu.»

«Moj Bog!» je položila Daša roko na srce. «Nisem jih.»

«Pa povej!»

«Če mi daš pri južini pol kosa kruha, pa ne povem.»

«Ne dam ne, le povej!»

Daša je povedala z mešano besedo in netočno. Sestra ni razumela, za kaj gre, in je odprla oči. Deklici sta pričeli dvoboj. Dorica je dejala zavzeta: «O, kako se je zlagala.»

«Glejte jo, kakšna je; ona laže!»

«Ti lažeš! Nič nisem rekla. Za nič te nisem prosila.»

«Roko deni na srce!» je vzkliknila Daša v bojazni, da ne ostane poražena.

Dorica je bila navajena takih priseg in hinavstva, zato je z mirno kretnjo položila roko na srce.

Daša pa je tedaj zavzeta zavila oči in dejala s piskajočim glasom: «Zlagala si se. Smrten greh imaš.»

Sestra je razsodila: «Dorica! Danes si brez tretje jedi!»

Nato je bil mir. Dorica je položila glavo nizko na klop, da se je skrila za hrbet tovarišice, in dejala sikajoče:

«Požeruh, požeruh! Še tretjo jed si mi pojedla!»

Daša pa: «Povem še ...»

Ne, teh Dorica ni marala. Zapisala si jih je v srce in jih je zasledovala z besedo in nagajivostjo. Ne besed niti dejanja ni znala prikriti, bila je zapisana poleg njenega imena črna pika, postavljena je bila za zgled porednosti. In če so karali katero, so dejali: «Ne bodi taka kot Dorica!»

16.

Dorica pa je rastla. Brez pisem, zakaj teta ji je pisala še parkrat in potem nič več. Brez znancev in prijateljev, zakaj ko je prišla na vrata zavoda Nela, so ji povedali, da je teta prepovedala tuje obiske. Morala se je vrniti. Še punčko, ki jo je prinesla s seboj, ni smela izročiti osebno.

Za vse to Dorica ni vedela. Ona je poznala samo življenje in radost, ki sta plali iz nje in jo polnili. Vse, kar je napolnjevalo njen spomin, je v tem novem življenju, ki je bilo odrezano od stvari, ki bi jo mogle spominjati, kmalu obledelo.

Nekega dne pred velikimi počitnicami je bilo, ko jo je poklicala prednica predse, Dorica se je prestrašila. Njena vest nikoli ni bila čista in je pomislila, kaj je naredila.

Žogo je bila zagnala z dvorišča v kuhinjo. To je bilo gotovo, da jo je katera ovadila; le katera je to bila?

S počasnimi koraki in s pogledom v tla je stopila pred prednico. Pri prednici je bila tudi učiteljica, to je Dorico potrdilo v hudem.

Vendar je bil pogled častite matere mil in celo pomilovalen, dasi zelo resen. Zdelo se ji je, da hoče spregovoriti, a ne more. Dorica je videla, da ima v roki papir in pogleduje vanj.

«Morda je pisala teta,» je pomislila in je pogledala vanjo.

Takrat je prednica spregovorila:

«Dorica, ujec ti piše.»

Ujec? Ta beseda ji je bila neznana. Vendar je takoj pogodila pravi pojem. Glasbenik. Ta z debelim vratom in debelimi prsti, na katerih je nosil po tri prstane. Čemu ne piše teta? Rekla pa Dorica ni ničesar. Kaj naj reče na to besedo?

Častita mati je tipala dalje:

«Piše, da je teta hudo zbolela.»

Dorica ni premaknila ne oči ne ustnic.

«In piše, da moraš moliti zanjo, Dorica ... da moraš moliti zanjo ...» je iskala častita v ginjenosti besedo in ponovila še enkrat: « ...da moraš moliti zanjo ... ker je umrla ...»

Obe ženski sta pogledali v Dorico. Ta je stala za vrati, še vedno majhna, neznatna, okrogla in rdečelična, nevedna in s topimi očmi, kot bi hotela reči: ‚Čemu pripovedujete to meni? Kaj je smrt?‘

Počasi je vstajal pomen besede v njo. Spomnila se je na materino smrt.

Videla jo je v spominu, kako so jo odpeljali nezavestno v ambulantnem vozu. Nato, kako je ležala visoko med svečami in cveticami, slednjič pogreb pri Sv. Krištofu. Vse to je planilo v njeno zavest. Predstavljala si je, da je moralo biti s teto tudi tako. In vendar ni moglo biti tako!

Teta ni mati. Tedaj je nerazumljiva praznota napolnila njeno življenje, zdaj tega ni čutila. Vse smrti ne delujejo enako. Le nedoločno neugodje jo je objelo, ko je slišala o smrti in je nehote obujala spomine, nič več. Vsaj za hip nič več.

Ženski sta mislili, da bo otrok planil v jok. Pa je stal kot pribit na mestu in ni ganil ne z očmi in ne z ustnicami.

«Moliti boš morala zanjo,» je dejala častita mati. «Zdaj bo ona med vernimi dušami.»

Vernih duš se je bala. Te so bile v zavodu v nočnih urah že po tradiciji tisti «bav-bav», ki je pripomogel do poslušnosti. Ob misli nanje se je Dorica stresla.

«Saj je vsa zmešana. Peljite jo,» je dejala prednica učiteljici.

Ta jo je prijela za roko. «Danes se ne smeš igrati. Danes se ne spodobi.»

Sedela je in je gledala. Oči so sijale in gledale topo, v glavo so prihajale misli in se podile nemirne.

Premislila je tetino smrt in zadnje svidenje z njo. Spomnila se je besed, da se več ne povrne in da bo ona prišla za njo, kadar zraste ...

Kam naj gre zdaj? Kam naj stopi, kadar bo zrastla in ne bo nikogar, da bi jo poklical. Ali bo večno med temi zidovi?

Občutila je praznoto. Videla je, da je ob tetini smrti njena osamljenost še večja in je ni mogoče utajiti. To jo je ganilo do solz. To jo je tudi ganilo do tihe molitve za teto, kakor da bi jo rada z molitvijo, ki je bila kratka in raztresena, zopet poklicala k življenju.

Med molitvijo se je spomnila na sivolaso gospo in na gospodično Nelo. Ko je spomin brodil po lepih trenutkih, ki jih je preživela pri njih, je izgrešila molitev in misel na rajno teto.

Našla je še eno oporo v duši, te se je oklenila.

17.

Dorica je čakala nekaj dni in ko ni bilo nikogar od nobene strani, je sklenila, da bo pisala sivi gospe in Neli pismo. Gotovo nista vedeli, da je teta umrla.

Kadar je zvečer vse utihnilo in je sestra Albertina ušla k molitvi, se je Dorica na tiho dvignila. Bilo jo je strah senc pod posteljami in v kotih ter ob vratih, kakor da čepe verne duše v teh sencah ter se vicajo za grehe. Trepetala je od strahu in groze. Planila je mimo par postelj, par obrazov se je dvignilo in je bila pri Poldi.

«Čuj!»

Ta se je prestrašila. «Jezus! Mislila sem, da je mrlič.»

«Ali smem k tebi?»

«Pride častita sestra.»

«Samo malo, mene je strah.»

Čutila je mrzlo po nogah, kakor da bi tipali ledeni prsti nevidnih bitij po njih.

«Moja Polda!»

«Kaj ti je?»

«Jutri mi napišeš pismo!»

«Povem, povem,» se je oglasilo s sosednje postelje.

«Le povej. Povem tudi jaz!» je odgovorila Dorica in se še bolj stisnila k Poldi.

«Napisala boš pismo teti Mariji. Ali boš?»

«Bom,» je dejala Polda. «Zdaj pa pojdi!»

Dorica se je splazila do svoje postelje in dolgo ni mogla zaspati. Premišljevala je, kaj bo narekovala naslednji dan Poldi.

V učilnici se je stisnila k nji in jo je zopet prosila. Polda se ni upala. Ob prostem času sta se skrili na vrt, kjer je stala pod drevjem lesena klop.

«Kaj naj pišem?» je vprašala Polda.

«Piši, da mi je teta umrla in da nimam nobene tete več. Če hoče biti ona moja teta. In zakaj mi nič ne piše. In zakaj me ne pride nič obiskat. In če so mi poslali punčko.»

«Počakaj,» je dejala Polda. «Povej, kaj naj napišem prvo ...»

In je pisala s svinčnikom na papir, da so se poznale v potezah žile, ki so bile v lesu lesene klopi. Ko je pozvonilo, sta skrili pisanje in sta ga nadaljevali pozneje.

Pismo je bilo kratko, v kratkih stavkih napisano. Prebrali sta ga z muko še enkrat in sta bili zadovoljni.

Tri dni ga je nosila Dorica v knjigi in ga ni mogla oddati. Četrti dan je bila sobota in je videla proti večeru Vido, ki se je napravljala ven. Njena mati jo je prišla iskat.

«Vida,» ji je dejala, «nesi mi pismo na pošto in ne povej nikomur!»

«Kakšno pismo?»

«To,» je dejala Dorica in vzela zmečkano pismo ter ga Vidi skrivaj potisnila v roko. Vidina mati je pogledala pismo «Kje je znamka?»

Nato Vida ni mislila. Zdaj je vedela, da mora biti znamka, tudi ona.

Brez besede in odprtih ust je stala pred Vido in njeno materjo. Zdelo se ji je, da je v hipu vse izgubljeno in ni več pomoči.

Vidina mati je pogledala Dorico s smehljajočim obrazom, dela pismo v usnjato torbico in dejala: «Je že dobro ... Jaz bom oddala pismo.»

Naslednji dan je bila nedelja in lep solnčni dan. Popoldne so poklicali Dorico. V sprejemnici sta stali prednica in gospodična Nela.

Dorica se je razveselila. Planila bi bila k Neli, a se je vzdržala, ko je zagledala oster izraz na obrazu častite matere. Potuhnila se je vase. Le Nela jo je prijela za roko in jo je poljubila.

«Vi ste tedaj prejeli pismo od Dorice?» je vprašala prednica.

«Da,» je odgovorila Nela. «Moja mati ga je prejela.»

«Dorica,» se je obrnila prednica k dekletu, «ali si ti pisala pismo?»

Dorica se je čutila izgubljeno. S pogledom, ki je iskal rešitve, je pogledala prednico, nato gospodično Nelo. Nela je razumela, a ni mogla več pomagati.

Glas prednice je bil strog in oči nič manj. «Dorica, zakaj ne odgovoriš?»

In je odgovorila pol v laži, pol v resnici: «Ne!»

Prednica je počasi premislila: «Verjamem. Ti strašno grdo pišeš. Ne smeš pisati nikamor, če ne poveš. Pismo moraš pokazati.»

Dorica je prikimala. Srce se je oddahnilo.

Prednica je dejala Neli: «Vaši prošnji, da bi jo vzeli za par dni s seboj, ne morem ugoditi. Njena rajna teta je strogo naročila ...»

«Saj ona nima nikogar ...» se je vmešala Nela.

« ...Mi je strogo naročila,» je zvišala prednica glas, «da ne smem pustiti k nji obiskov. To ne bom prekršila. Občina plačuje zanjo; volja ranjce naj se izvršuje, dokler ne doraste. Pojdita na vrt!»

Na te besede je prednica zapustila sprejemnico, Dorica in Nela sta ostali sami ...

18.

Kakor da je po tem dnevu planilo novo življenje vanjo, se je zdelo Dorici. Imela je prijateljico, ki jo je obiskala enkrat na teden. Borni piškoti so bili bogastvo, lepe besede so zvenele v srcu. Kakor da je sama sebe zopet izkopala iz pozabljenosti. Pisala je pisma, imela je celo denar za znamke. V nji je plalo čuvstvo, kakor čuvstvo človeka, ki je bil mrtev med jetniškimi zidovi in ga je naenkrat obsijalo solnce.

Ko jo je obiskala stara gospa, je radovaje se plesala okrog nje. Gospé so planile tople solze v oči: «Moj otrok, moje dete!»

Dorica pa je zatrjevala: «Vi ste moja teta!»

Na počitnice ni smela k njim. Ko je Nela vprašala za dovoljenje, je čula kratek, kategorični: «Ne!»

Vroči dnevi so bili dolgi, krajšalo jih je delo na vrtu, obiski in trdno spanje ...

Bila je že zopet jesen, ko se je morala privaditi vsemu in zapustili zidove le v vrsti, ki se je vlekla čebrljaje po trotoarjih in se zvedavo ozirala na mimoidoče.

Ko so zopet prihajale deklice v zavod, so prinašale s seboj solnce in zrak, v besedah pa vse polno dogodkov s počitnic, ki so rastli v Doričini domišljiji do bajne višine.

Zavidala jih je za solnce, za svobodo, za vse. Da bi ona smela vsaj enkrat tja ven, vsaj za nekaj dni; da bi se igrala, da bi živela po svoji volji in ne kakor ura, vsako minuto enako.

Leto je bilo zamujeno. «Drugo leto,» si je rekla in požrla nekaj grenkega. Tudi solze je zatrla.

Pisala je gospé Mariji in gospodični Neli. Pisma, ki so bila preje prebrana, predno so bila odposlana. Taka pisma niso odkrita; niso namenjena tistemu, na katerega so naslovljena, ampak laskajo temu, ki jih prvi bere.

Nekoč se je Dorica spozabila. Napisala je, da je lačna. Ene in take jedi teden za tednom so jo utrudile, puščala je krožnik le do polovice izpraznjen, V resnici je občutila lakoto, zakaj rastla je in je njeno telo potrebovalo več hrane.

Radi te opazke so jo poklicali k prednici, oster pogled jo je meril v dno zenic.

«Poglej, kaj si napisala!»

«Lačna sem ...»

«Povej, kdaj si lačna. Ali ti ne damo jesti? Ali ti ne ostaja jedi?»

Dorica je prikimala. Bila je resnica. Kakor da si stojita dva sveta nasproti in se ne moreta razumeti, sta se gledali.

Dorica je napisala drugo pismo in pripisala: «Vsega imam dosti, hvala Bogu!»

Bila je v tisti dobi, ko je začela spoznavati življenje. V glavnih obrisih ji ni ušla niti ena poteza. Ironija se je vedno bolj jasno risala v njeno zavest.

Hlinjena pridnost nekaterih jo je vznemirjala; tistih, ki so hodile s pogledom obrnjemim v tla in nosile pentljo. Naivna vera, da dobi 300 dni odpustkov ta, ki poljubi roko katehetu; gojenke so se kot divje podile za njim, kadar se je prikazal. Nešteto navad, ki so zrastle v zavodu in jih ni mogoče zavreči, ker so izšle iz otroške naivnosti sestra, a so že otroci čutili nesporno nasprotje, ki se je javljalo v duši.

Pripravljanje na izpoved in sveto obhajilo, ki je bilo lepo in spomina vredno, a je z grdo potezo spravljalo na dan mala natolcevanja za pregreške, ki bi se ne smeli dotikati teh trenutkov.

Pred spovedjo je morala iti Dorica od sestre do sestre in jih prositi odpuščenja. Tudi v kuhinjo, k sestri, ki jo je jedva poznala. Sklenila je roke:

«Častita sestra, prosim odpuščanja!»

Debela sestra je vprašala: «Kaj si naredila?»

«K izpovedi grem.»

«A tako?» je bilo sestri takoj jasno. «Glej, da se vseh grehov izpoveš!»

Ena izmed sester pa je dejala: «Danes greste k izpovedi?»

«Da.»

«Kdo je včeraj pospravljal?»

«Ne vemo.»

«Kdo je ukradel jabolko?»

«Ne vemo.»

«Naj se izpove. Na listek naj zapiše, da ne pozabi.»

Dorico so dolžili: «Ti si bila!»

«Jaz že ne,» se je branila. Ni povedala. Tudi na listek ni zapisala. Dražili so jo, da je po nevrednem prejela sveto obhajilo.

Vse to se je rahlim madežem podobno oprijemalo duše in spomina.

19.

Čudno, neverjetno težko jo je zadel neki dogodek.

Bilo je po velikonočnih počitnicah, ko je smela tudi Dorica na cesto za en dan in ga je preživela pri sivi gospe in pri gospodični Neli, ki je bila že učiteljica.

Dasi se je veselila dneva svobode, ji je vseeno prinesel tiho razočaranje. Ni znala več vživati prostih ur. Vse ji je bilo tuje, neznano. Med življenjem pred leti in med sedanjostjo je ležal prepad. Ko je zagledala nove ljudi pred seboj, je povesila pogled.

Tudi pred Dolfijem. Bil je že gospod in se je ponašal s pentljo pod vratom. Obstal je in gledal za njo, ona ga ni pozdravila. Vendar ji je bilo žal.

Veselila se je skoraj, da je zvečer zopet stopila v zavod.

Med gojenkami, došlimi s počitnic, je začelo običajno pripovedovanje zgod in nezgod, ki so vzbujale smeh ali sočutje. Prijateljice so se stiskale v zatišja in se razodevale, nevoščljive vsem, ki niso spadale v njih krog, zato so jih izločale.

Vida, Polda in Dorica so se ob prosti uri stisnile v kotiček vrta in si pripovedovale. Vida je znala pesmi. V zavodu jih niso slišale nikoli, ne dobile v branje. Bile so nedolžne; nedolžne radi tega, ker niso bile sprejete z zlo mislijo, ampak s srcem, ki je hrepenelo po liriki; to so pa vsa doraščajoča in zoreča dekliška srca.

«Regiment po cesti gre, pa moj fantič zraven je ...»

Katera je kaj mislila ob tej pesmi? Vida jo je povedala, nato jo je zapela polglasno. Dorica in Polda sta poizkusili peti za njo.

Prišla je Ada. Majhno, suho dekle, ki je imelo starikaste poteze in je nosilo pentljo. Gojenke je niso marale, ker je bila ljubljenka, a so se je izogibale; ko so jo zagledale, so utihnile.

«Kaj ste govorile?»

«Nič ne.»

«Saj sem slišala. Ste pa pele.»

«Ali ne smemo peti?»

Ada se je odstranila. Dorica se je zahihitala, nato je povzela pesem K napačnim napevom.

«Ne tako ... Drugače,» je dejala Vida in hotela zapeti. Nato: «Pst!»

Zagledala je Ado znova. Naredila je ovinek in prišla z druge strani. Ko je videla, da so zopet utihnile, je bila prepadena od jeze.

«Že vem. Govorile ste grde stvari.»

«Ti nič ne veš.»

«Vem, vem. No, pa povejte!»

«Povemo pa ne.»

«Bom ovadila, če ne poveste. Če ni nič hudega, lahko poveste!»

«Naj pove!» je dejala Dorica. «Le povej, dobiš še eno pentljo zato!»

Ada je povedala. S takimi besedami, da so vzbudile verjetnost pri tistih, katerim so bile povedane. Ada zato ni bila pohvaljena, razočarana je šla svojo pot.

Tri deklice so bile poklicane. Druga za drugo. Z velikimi očmi so čakale, kaj bo, zakaj obrazi so bili resni in nič dobrega niso obetali.

«Kaj ste govorile na vrtu?»

Deklice so se spogledale. Kaj so govorile? Čisto nedolžne stvari je včasih radi brezpomembnosti težko povedati, ker so tako intimne, da je človeka pred drugimi sram radi njih.

Spomnile so se na pesem. Težko je šla beseda z jezika, raje so jo zatajile.

«Nič hudega nismo govorile.»

«Priznajte! Vse vemo!»

«Saj ni bilo nič,» so tajile. «Pravile smo si, kako je bilo na počitnicah.»

Stroga usta so umolknila. Zato, da so premislila ...

«Govorile ste zoper šesto božjo zapoved. Pomislite. Priznajte, da je res!»

Niso mogle priznati. Le medlo so si predstavljale besedo o grehu zoper šesto božjo zapoved; niti mislile niso nanjo.

«Ne povejte greha. Ni treba. Grd je in nočemo ga slišati ... Priznajte, zakaj slišal vas je nekdo ...»

Ker je sugestija nadrejenih pogosto močnejša kot osebno prepričanje in ker je bil greh zoper šesto božjo zapoved neopredeljen v njih, je morala priznati ena; ta je bila Vida:

«Da.»

Za njo sta pritrdili ostali dve.

Srep pogled jih je premeril z zaničevanjem, nato je dejala prednica:

«Sramujte se! Mati božja se joče radi vas!»

Sramovale so se. Ne radi dejanja, ki ga ni bilo, radi besed, ki so padle nanje.

«Jutri pojdite k izpovedi!»

Šle so. Ko je Dorica pokleknila k izpovednici in so se zaprla mala vratca, ni vedela, kaj naj pove.

Izpovednik je poslušal, nato je dejal: «Povej grehe!»

«Saj ne vem nič!» je zajecljala Dorica.

«Čemu si prišla k izpovedi?»

«Ker sem govorila zoper šesto božjo zapoved!»

«No, vidiš. S kom si govorila?»

«Z Vido in s Poldo.»

Izpovedniku je bilo nerodno. Pomolčal je, nato je vprašal: «Kaj si govorila?»

Dorica ni vedela. Šumelo ji je v glavi. Slišala je nerazločna vprašanja, na katera je odgovarjala, sama ni znala kaj ...

Ta Doričin spomin ni bil lep.

20.

Dorica je bila zapisana med porednice in so jo stavili za slab vzgled drugim, ako tudi je bil njen lahkoživi in odkriti značaj, ki se je le tu pa tam potuhnil za steno priučene hlinjenosti, simpatičen. Ta simpatija ni mogla odtehtati njenih pogreškov, ki so se kopičili proti njeni krivdi. Rastli so iz čudnih pedagoških navad zavoda, ki je postavljal za nadzorstvo pridne gojenke s pentljo; te so nadomestovale odrastlo oko.

Otrok je krivičen, ker sodi po svojih simpatijah.

Dorica se spominja rdečega obraza součenke, ki stoji ob črni tabli in gleda po razredu bolj neprizanesljivo kakor učiteljica in pazi na nevoščljive kretnje součenk ter jih meri z mero dovoljenega in nedovoljenega.

Na tabli je že pet imen. Dorici se zdi njen obraz tako izzivalen, da ji pokaže roge. V naslednjem hipu je že greh pokesan ali prepozno. Z lepo, pravilno pisavo je na tabli pod drugimi imeni tudi njeno ime.

«Podčrtaj me še enkrat; kaj mi mari!»

In dobila je pod svoje ime še eno črto. In še eno.

Opoldne je dobila pol kosa kruha manj nego druge. Njene oči so poiskale deklico, ki jo je zapisala:

«Pol kosa kruha si mi pojedla. Ali si zdaj bolj sita? Požeruh! Požeruh!»

Ta pa je dvignila prste: «Častita sestra!»

Dorica je bila kaznovana: «Jutri se ne boš udeležila procesije.»

Naslednji dan je bil Marijin praznik. Nov kip Matere božje so blagoslovili v zavodu in ga nosili v procesiji po obširnem dvorišču in okrog vrta. Belo oblečene gojenke so ga spremljale v poletni vročini in molitvi in mu trosile cvetice na pot.

Dorica je bila s tremi tovarišicami zaprta v ozko mračno sobo. Vanjo je prihajal le lahek odmev petja z dvorišča in nedeljski šum z ulice. V hladu in mraku sobice so jim naročili, naj molijo rožni venec. Nato ni bilo nikogar več ...

Molile niso. Uganjale so bakhanal veselja, ki ni izviral iz žalosti, ampak iz dejstva, da so bile med hišno svečanostjo par ur nenadzorovane. Med smehom in krikom, s katerim so izpolnjevale dolgočasje, so dejale:

«Naj se poté na solncu!»

«Naj molijo!»

«Me smo na hladnem. In moliti nam ni treba!»

To je bila vzgojna stran kazni, ki jih je doletela.

In nedolžna tatvina sadja na vrtu, ki ga je otresla ponočna rosa ali nevihta?

Kadar se je zvečer bliskalo in se je v dolgih gromih napovedovala huda ura, so morale gojenke klečé moliti v zboru:

«Marija, pomagaj nam! Odvrni vse hudo od nas!»

Dorici so molile samo ustnice, suho in mehanično, srce pa je prosilo:

«Bog, daj vetra, dežja, nevihte, potresi sadje, ki ga imam tako rada!»

In Bog jo je uslišal neredkokrat in je potresel drevje. Tisto noč ni Dorica spala. Skrbelo jo je sadje.

Jedva je prišel čas, da vstanejo, je že bila na nogah. Z Vido sta šli po stopnicah v vežo.

«Kam gresta?»

«Knjige sva sinoči pozabili na vrtu.»

«Moj Bog! Pokvarjene bodo!»

«Saj leže v utici.»

Šli sta. Pod pretvezo, da si po poti zavezujeta čevlje, sta pobirali sadje.

In pri zajtrku: «Kje sta dobili sadje?»

«Vida ga ima!»

«Ukradli sta ga. Povem, povem!»

«Vida, povej, ali ti ga ni prinesla mati? Da ali ne?»

Vida je pokimala. Male oči pa so motrile. «Tako sadje je na našem vrtu.»

21.

Med malimi dogodki in med enakomerno razdeljenim časom od jutra do večera so bežali meseci in leta. Iz detinske neugnanosti in mladostne nepremišljenosti se je polagoma pridružila na Doričin obraz marsikatera poteza, ki je oznanjala dekliško zrelost. Bila je poteza resnosti in otožja, ki je za hip potisnila na stran razposajenost in brezbrižje. Včasih jo je tiščalo po več dni v prsih in v glavi. Nekaj težkega in nedopovedljivega. Oči so se zasule in zasolzile. Niso vedele zakaj.

Nato se je zopet vrnila brezskrbna razposajenost in se za dolgo ni hotela umakniti neumljivi resnosti in otožnosti.

Čemu otožje? Ali radi besed, ki jih je slišala od sogojenk neštetokrat in jih je bila navajena kot njih hinavske besede:

«Ti si brez očeta in brez matere. Kje sta tvoj oče in mati?»

Ta vprašanja je vrgla preje od sebe. Danes jih ni mogla več tako lahkomiselno zavreči. Povračala so se ob hipih otožja in glodala kot gloda v zavesti hiba, ki jo človek nosi na svojem telesu.

Po par dni o počitnicah so jo puščali h gospe Mariji. Bili so je veseli. Polagoma se je privadila življenja in mu ni bila več tako tuja kot prvikrat.

Občutila pa je, da to niso njeni ljudje. Daši jo gledajo z ljubeznijo, vendar ni njih, je odveč.

«Kaj je Dori?» je vprašala gospodična Nela.

«Dorašča.»

Res je doraščala. Nevidno se je prebujalo v nji. Zelo zgodaj, prezgodaj zanjo.

Ko se je vrnila po tistih počitnicah v zavod, je videla, da je zrastla. Obleka ji je bila preozka, nemirno življenje je polnilo njene ude. Izpod skorje preteklosti se je počasi odgrinjalo vse težko, ki je bilo že preslano. Preje je bilo občuteno zamolklo, podzavestno, zdaj je postalo odkrito, zavestno in je rezalo v meso kakor z možem, težko in kruto.

Ponavljala je besede, ki so priletele bogve kdaj na uho in se je niso prijele. Zdaj so se porajale znova in obtičale v nji z ostjo.

«Kje imaš mater?»

Prazno. Samo odgovor: «Umrla je!»

In drugo vprašanje: «Kje je tvoj oče?»

Še bolj prazno. Samo spomin na kočijo, na materino prepoved in na molk, ki je sledil tem vprašanjem. Ni mogla odgovoriti: «Umrl je!» Ni mogla odgovoriti: «Izgubil se je!»

V teh doraščajočih dnevih je Dorica z bridkostjo občutila svojo samoto. Želela je človeka, s katerim bi bila krvno zvezana. Nalašč je šla mimo bogate hiše svojih sorodnikov; begata sorodnica je bila na oknu in ji je samo prikimala. Nič več ne.

Takrat je pričela misliti na očeta. V samotni uri je pletla njena domišljija najdrznejše predstave, ki se nikoli niso mogle uresničiti. Predstavljala si je, da se bo nekega dne ustavila pred zavodom kočija, iz nje bo stopil lepo oblečen gospod in bo vprašal:

«Kje je moja hči Dorica? Dajte mi mojo hčer!»

Sestre se bodo začudile in gojenke tudi: «Odkod pa to, da ima Dorica, to siromašno dekle brez lepih oblek, brez igrač in brez živega človeka, naenkrat takega očeta?»

Peljala se bo v kočiji. In ko bosta že na ulici, bo dejala: «Peljiva se po mestu, kjer je največ ljudi!»

In bi se peljala po naj lepši ulici, mimo hiše bogate sorodnice, ki je vedno na oknu, in mimo oken gospe Marije in gospodične Nele, da bi jima zamahnila v pozdrav.

Dorica si je predstavljala celo hišo svojega očeta. Lep, z vrtom obdan dvorec v Tivoliju nekje in rože na oknih. Njena soba je polna vonja, njene obleke so polne rož ...

Te sladke sanje so bile samo sanje. Kako naj pride oče ponjo, ko pa je še poznal nikoli ni, ko niti ne ve, da hrepeni nekdo po njem.

Spomnila se je, da je slišala teto, ki je dejala prijateljici, s katero sta govorili o njenem očetu: «Poročen je in ima sinove ...»

Dorica se je stresla. Otresla je misel na očeta in na njegovo kočijo, vpreženo z iskrimi konji, in je mislila drugo.

Šla bi bila s komerkoli. Z gospo, ki bi dejala, da je njena mati, z gospodom, ki bi priznal: «Jaz sem tvoj oče!» Z mladeničem, ki bi ji nič ne dejal in bi že po njegovih očeh spoznala, da ji hoče dobro ...

Predstave tega mladeniča se ni mogla otresti. Stal je kakor uklenjen pred njenimi očmi. Pričarala ga je iz neke pravljice o zakleti kraljični in od takrat ni umrl. Njegovo obleko, celo njegov obraz je videla. In se je bala sama sebe. Trepetala je, ker ni vedela, ali dela greh, ali je ta misel dovoljena ...

V sanjah, v nemiru je pretekla zima in prišla pomlad. To Veliki noči so nenadoma zacvele livade in je zapelo od vseh strani. V popju dreves je počivalo nekaj nerazumljivega in se razluščilo na pesek, po katerem so šle stopinje gojenk ...

Čemu trepeta telo? Čemu se čudno upirajo oči?

Vida se je zvečer nagnila do Dorice in ji je pošepnila: «Lepo knjigo imam. Pridi k meni!»

V poznem mraku, ko je v tihoti vonjala zemlja, sta vprašali: «Ali smeva pobrati perilo na vrtu?»

Stisnili sta se v vrtni kot. Vida je vzela iz nedrij knjigo: ob komaj vidni svetlobi sta sloneli z glavo ob glavi in prebirali črke drugo za drugo.

Bile so pesmi. Mehki verzi, polni velike tihe žalosti, polne ljubezni obenem, zdaj razkošni, zdaj skromni kot bi se bali oskruniti tihoto večera.

Deklici sta brali ... Pozabili sta, da je noč, da svetijo samo zvezde, da prihaja le od bližnje svetilke nekoliko svetlobe ... Besede so padale v srce, prehajale v žile in se pretakale s krvjo ... Opojno čuvstvo ju je omamljalo, da sta se tesno objeli in se topili v dotlej neznani blaženosti ... Solze so zameglile oči, da nista videli ne črk ne papirja ... Pričeli sta jokati ...

Med tem so ju iskali v zavodu. Klicali so ju po vseh sobah in hodnikih, niso ju našli nikjer.

Ko so ju klicali na vrtu, sta se predramili in preplašili. Knjigo sta skrili ...

Zlagali sta se: «Sedli sva in zaspali.» Pa so bila lica mokra od solz.

«Čemu sta jokali?»

«Saj nisva.» V zadregi sta zardeli. In radi skrivnosti, ki je bila za temi solzami, to pot nista bili kaznovani.

Dorica ni mogla spati. Sladka žalost, ki je ob branju pesmi padla v srce, ni hotela strani. Stala je ob vzglavju, zlezla je v dremavico in podrhtevajoče spala, ter se ukradla v sanje z mladeničem, ki jo je vabil z očmi ...

22.

Ta nemir, ki je presunil Dorico, je bil tako velik, da ni videla več ne solnca ne cvetja in je bolj pogosto pozabila na smeh kakor prejšnjekrati.

In če je bilo skozi vsa leta njeno pogovarjanje z Bogom samo gola vnanjost, jo je zdaj nekaj gnalo v samotno razmišljanje in neredko je stopila v cerkev. Ustnice so molile, misli so bile raztresene. Vendar so hotele eno, eno: utehe. Radi česa?

Nekaj neutešenega se je prebujalo v nji. Vprašanje, ki ni našlo odgovora.

Ta skrivnost jo je delala nesrečno. Pozabila je misliti na dozdevnega očeta, na tujo mater, na lepo kočijo in na razkošno palačo. Niti na mladeniča iz bajke ni mislila več. Podrle so se njene sanje in pustile razvaline za seboj. Črne misli so legle vanjo; ni jih mogel prodreti niti smeh.

Včasih je govorila z Vido. Vida je imela mater, njen smeh ni ugasnil in je le težko dohajala Dorico v njenem temnem razmišljanju.

«Jaz bi rada umrla ...»

«Ne,« je dejala Vida, ki si ni znala predstavljati smrt in ni nujno vzgorela ta misel v nji. »Ne bi umrla. Jaz bi se rada peljala daleč, daleč ... Tja, kjer so lepe dvorane, luč, svilnate obleke ...»

Dorica se je za hip zamamila v svilo in sijaj oči.

Vida je nadaljevala: «Tako bi imela rada, kot je v gledališču ... Ali si že bila v gledališču?»

«Ne še,» je vzdihnila Dorica.

«Jaz sem bila. Z mamo. Ti ne veš, kako je lepo!»

Nato sta molčali. Oči so iskale tiste daljave čarovnih kraljestev luči in sijaja.

«Moja mati je v gledališču. Poje. Tudi jaz bom igralka.»

Ni vedela, da njena mati večkrat plaka, nego se smeje. Ni vedela, da so briljanti iz stekla in da je pričaran raj zato tu, da dela ljudem iluzijo.

Vendar je Dorica Vido zavidala. «Kako ti bo lepo! Ti imaš mater!»

Zopet je planila njena misel za očetom, ki pride v kočiji in jo pelje na dom. Čudež, da bi mati vstala, se ne more zgoditi. In vendar tudi očeta ne more pričarati še tako goreča misel.

Če se je sestala z Vido, je bila njena misel še bridkejša. Ali pa je vstala za njima postava sestre, ki je z resnim obrazom vzkliknila:

«Kaj govorita! Marija se joče nad vama!»

Včasih se je smejala takim vzklikom, danes so jo presunili.

Nikomur se ni mogla razodeti, zakleniti se je morala vase. Vendar je morala odpreti srce, zato je pisala pisma, ki jih je skrivaj nesla na pošto.

Pisala je gospodični Neli, nato gospe Mariji, tretjič obema hkratu. Iz dnevnika, ki ga je dobila od svoje odrasle prijateljice, je črpala besede, ki niso odgovarjale njenemu rdečeličnemu zdravemu obrazu ne njenim očem.

Bile so besede o temnih oblakih in činih vranih, o obupu in o mislih na samoumor. Črne besede so bile v največjem nezmislu zvezane med seboj, iz teh neurejenih besed je gledala le mala pičica iskrenosti, komaj vidna, komaj slutena.

In vendar je mislila Dorica, da je storila veliko delo, ko je napisala ta pisma. Kakor da se je razodela in olajšala ...

Dopoldne je bilo, ko je sedela na vrtu in je videla prihajati proti sebi gospo Marijo in sestro.

Dorica se je dvignila s klopi. Bila je preplašena. Sestra ju je pustila sami. Stara gospa je segla Dorici v roko in jo je gledala resno.

«Kaj pa je tebi?» je vprašala.

Saj ji nič ni bilo. Dorica je imela rdeča lica, celo smeh je bil na njih, oči so se blestele.

«Mislila sem, da si bolna,» je povzela gospa in sedla. «Skrb mi povzročaš.»

Nevolja je bila tako očita, da je Dorico presunila ta njena skrb in položivši svojo roko na njeno, je dejala:

«Saj nisem bolna. Saj mi nič ni ...»

«Čemu pa pišeš taka pisma? Dve noči nisem nič spala ...»

Zdaj je Dorica vedela, kaj je naredila. Pogledala je v tla. Sram jo je bilo pred gospo; vendar si ni očitala, da je storila kaj napačnega.

«Kje si dobila take besede? Mislila sem, da ležiš v postelji in se ti blede. Norci pišejo taka pisma. Tu pa te dobim, da si zdrava in rdeča, da te je lepo videti. Smeješ se, kakor da si najbolj zadovoljna na svetu ...»

Dorica je gledala v tla. Solzo je imela na trepalnicah. Pogleda se ni upala dvigniti.

Gospa je postala mehkejša: «Povej, če te kaj teži. Kaj imaš na srcu?»

Saj sama ne zna povedati. Kako naj ona to ve? In je molčala.

Gospa je zaslutila skrivnost in je ni upala ziniti. Skušala ji je izbrisati črne barve iz zavesti in ji pokazati solnce mladosti. Smejala se je nalašč, da je vzbudila v Dorici smeh. In res se je tudi Dorica smejala.

Ko se je gospa poslovila, je dejala: «Takih pisem ne piši!»

«Ne bom jih pisala!»

23.

Dorica je poslej pisala svoj dnevnik. Njemu je zaupala in v najbolj temnih črtah orisala svoja čuvstva.

Bilo je na poletje, ko so obesili mladega zločinca, ki je imel smrt lastne matere na vesti. Ljudje dolgo niso pomnili justifikacije, zato so razburljivo govorili o tem na cestah in doma.

Neznanec je bil zložil dolgo sentimentalno pesem o zločinčevih dejanjih in o njegovi pokori za greh. Ta pesem je natisnjena s sliko šla v tisočih izvodih med ljudi. Zgodilo se je, kar se rado zgodi, da so ljudje tisti hip sploh pozabili na mladeničeva dejanja in objokovali njegovo usodo. Njegova nesomerna kuštrava glava z milimi očmi je vzbudila usmiljenje ...

Glas o justifikaciji je prodrl tudi v zavod. Predmet pogovora starejših gojenk ob prostih urah je bil mlad morilec. Dorica je dobila njegovo sliko in pesem. Hranila jo je na skrivaj in jo prebirala znova od začetka do konca ...

Od kje je naenkrat zrastel odnos med njo in med mladim zločincem? Spoznala je, da je ta človek nesrečen kot ona in da ga mora ljubiti in bi ga rada rešila ... Ni pomislila, da so ga dolžili umora lastne matere, da je ubil neko kmetico radi par goldinarjev ... Ona je videla človeka v njem, ki ga loči od življenja določeno število ur ...

Na predvečer justifikacije je nesla njegovo podobo v posteljo in je jokala nad njegovo usodo tako bridko, kakor da se odpró naslednji dan ob štirih in pol zjutraj vrata ječe pred njo in ne pred mladeničem. Trudne misli je niso pustile zaspati. Ni si predstavljala obešanja, zato si je čarala različne slike pred oči. Mislila je na to, če ga bo bolelo. In ob tej težki trudni misli je zaspala ...

Če bi bil mladenič vedel, da joče mlado dekle za njim, bi bil lažje umrl. Pripovedovali so, da ni umrl pogumno in je jokal tudi on.

Ko se je Dorica naslednje jutro prebudila, je bil že dan. V vzhajajoče solnce so pele ptice na drevju pod vrtom zavoda. Ura na zvoniku je bila. Dorica je spoznala, da je dovršeno.

Stisnilo ji je srce, zajokala ni. Izjokala se je bila zvečer, prespala je misel in kakor da je sama že prestala smrt, je na videz mirna strmela v okna ...

Strahoto noči je s črnimi barvami opisala v dnevnik ...

24.

Tiste dni pred velikimi počitnicami je Dorica izgubila nekaj barve svojih lic, oči so bile skrivnostne in vdrte.

Ko jo je zadnjič zagledala gospa Marija, se je zavzela. Ni je vprašala ničesar, razen: «Ali bi prišla k nam čez počitnice?»

«Rada.»

V zavodu je gospa izprosila, da so jo izpustili za dva meseca na svobodo.

«Dekle se muči», je dejala gospa Marija gospodični Neli. «Kam se je zagrizla, da ji še telo gine?»

Gospodična Nela je pomislila na svojo doraščajočo mladost in je molčala.

Ženski sta z vso skrbjo negovali Dorico. Hoteli sta jo vrniti življenju, očistiti jo pretiranih manir in plašnosti, vrniti ji odkritosrčnost in smeh, v kolikor ga je bila zadnji čas izgubila.

To se je posrečilo. Dorica je bila pridna učenka. Na lica se je vrnila rdečica, smeh je znova stopil na ustnice.

Prve dni je skrivaj listala po dnevniku in zapirala vtise, nato jo je življenje premotilo, da je pozabila na črne besede in ga zanemarila.

Na dvorišču je srečala tovariša iz detinstva. Dolfi! Bil je že gospod, njegove hlače so segale do gležnjev, lasje so bili počesani na prečo, ovratnico je imel svileno.

Dolfi je privzdignil klobuk in obstal. Dorica je pogledala v tla in odzdravila. Ko je šla po stopnicah, ga je še videla, ko je stal okamenel na sredi dvorišča ...

Preden so potekle Doričine počitnice, je Nela nastopila službo. Hodila je iz mesta v bližnjo vas, kjer je bila za učiteljico. Dorica ji je nesla vsako opoldne kosilo.

Na teh potih je srečala Dorica mladeniča, ki je stal pred šolo in jo je bistro pogledal. Bil je majhen, njegova obleka je bila črna, črna njegova kravata in tudi lasje. Obstal je in jo je gledal. Oči so se srečale nehote, nato so padle v tla.

Dorici se je nato strašno mudilo. Nekaj toplega je šlo po njenem životu, dolgo se ni upala ozreti. Ko se je ozrla, je komaj še videla šolo v daljavi. Vendar je pred šolo jasno razločila postavo mladeniča, ki se ni ganil.

Dorica je mislila nanj. Vendar se je otresala te misli. Sram pred nečim, kesanje za greh jo je neprijetno zadelo.

Kateri greh? Ona ni vedela. Le medlo je prihajalo iz nakopičenih naukov in sijalo v njeno vest, ki jo je vznemirjala.

Vendar je drugi dan gledala, da bi ga znova videla. Ni ga bilo. Tretji dan ga je našla. Stal je v veži šolskega poslopja. Dorica ni pogledala vanj. Videla je po strani, da je njegov pogled uprt vanjo ...

Ko se je vračala, je stal pred poslopjem z rokami v žepu. Z njo je šla Nela, da jo spremi par korakov. Ko je pozdravil Nelo, je vprašala Dorica:

«Kdo je to?»

Če bi bila Nela pazila, bi bila lahko videla, da se ji je tresla beseda.

«Učitelj je,» je dejala. «Prvo leto poučuje. Rozman se piše. Ado mu je ime.»

«Ado», je ponovila Dorica pri sebi. «Ado», in nerazumljivo sladko se ji je zdelo to ime, tako zelo ji je ugajalo.

«Ado», je ponovila kakor v sanjah in se na skrivaj ozrla. Ni stal več pred šolo; šel je po cesti za njo previdno stopaje ob robu ceste, da ni stopil v blato.

Nela ji je zastavila še par vprašanj, na katera je Dorica vsa zmedena odgovorila. Ko se je Nela poslovila, se je Dorica čez čas ozrla znova.

Tedaj je videla, da je Ado pozdravil Nelo ...

Misli so delovale naglo. Burno je tolklo srce, ko je opazila, da je Ado tedaj, ko se je vnovič ozrla, opazil njeno zanimanje, se nasmehnil in pospešil korak.

Zbala se je. Ni vedela česa. Strah jo je bil te bližine. Pospešila je korak tudi ona, da se razdalja med obema ni spremenila.

Ozreti se ni upala nič več. Včasi se ji je zazdelo, da čuti korake čisto za seboj in da žvekeče blato pod njegovimi naglimi stopinjami ...

Ko je prišla na križpotje, je brez potrebe krenila v stransko ulico, da je lahko videla po strani, kje se nahaja zasledovalec. Razdalja se je zmanjšala.

Hotela je iti hitreje, ni mogla. Bala se je, da ni krenil za njo, in poslušala do bolesti, da bi slišala zasledujoče stopnje. Ni jih bilo ... Bile so ... Vse se je mešalo in pretakalo v nji; ni vedela, kaj je ž njo.

Na naslednjem križpotju je zopet krenila v prejšnjo smer. Zagledala je mladeniča, ki je bil že tik za njo. Srce ji je poskočilo, omotica ji je stopila v glavo.

«Za menoj gre ...»

In kakor da je premagana, je zdaj skrajšala korak in se oddahnila. Pogled je imela neprestano uprt v tla, kakor da razbira misel nekaj težkega.

Noga je stopila na kamenito ploščad in zapela. Tik za njo je zapel drugi, moški korak. Šla je po desni strani, da bi mogel mimo nje. Prišel je poleg nje in usmeril hojo po njenih stopinjah. Dorica je videla po strani v medli sliki njegovo postavo in obraz, ki se je obračal vanjo.

Ni obrnila pogleda. Dolgo ne. Slednjič se ni mogla premagati. Tedaj pa je Ado dvignil roko in se spoštljivo odkril, val krvi mu je planil v temen obraz, beseda je zatrepetala:

«Dober dan, gospodična!»

Bil je prvi gospod, da jo je tako ogovoril. Njen obraz je bil sama kri. Zdelo se ji je, da ji je srce zastalo in da ne more več dihati. Pospešila je znova korak, kakor da hoče komu ubežati ...

Na pozdrav ni odgovorila. Hotela je sicer nekaj reči, a je zadrgnila besedo v njenih prsih.

Tudi Ado je molčal. Videti je bilo, da se tudi v njegovih prsih odigrava nekaj skrivnostnega.

Počasi je spravil iz sebe še besede: «Kam se vam tako mudi, gospodična?»

In čez dolgo: «Ali smem vedeti vaše ime?»

Dorica je molčala. In je pomislila, kako bi ne bilo lepo, če pove, in je grše, če zamolči. Pa je dahnila:

«Dorica.»

«Lepo ime», je postal Ado drznejši, «še lepša gospodična.»

Ta beseda je bila prvi hip prijetna, potem se ji je zdela porog. Skoraj jezna je bila na tega človeka. Prijetno se ji je zdelo, da je prišla do vrat doma.

Naglo je pogledala vanj, nato je dejala: «Z Bogom!» Izginila je. Preden je prišla na stopnice, se je ozrla še enkrat. Stal je na mestu in gledal za njo. Nato se ni ozrla nič več.

Nemira, ki je bil v nji, ni mogla zatajiti. Mislila je nanj. Na njegovo črno vnanjost, na njegov pogled in na njegove besede. Tudi nevolje radi poklona ni bilo več v nji. Samo velik nerazumljiv vtis jo je obvladal vso.

Bila je raztresena. Ni vedela, kaj dela. Gospa Marija jo je opazovala in rekla:

«Dorica, ti si bolna.»

«Ne.»

Prijela jo je za roko. Tresla se je. Vročično čelo je imela.

«Pojdi v posteljo. Prinesem ti čaja.»

Morala je ubogati. Popila je čaj in se kuhala pod odejo. Ni mogla spati. Kakor na večer pred justifikacijo morilca, je lebdela slika mladeniča pred njenimi očmi. Ne radi lepote, ne radi dobrote, ker ga ni poznala. Zato, ker jo je pogledal in je čutila, da ni več sama, zato, ker se je nekaj nerazumljivega prebudilo v njenih nedrijih ...

Enkrat ga je videla potem mimogrede. Iz daljave je privzdignil klobuk, nasmeh jo je pozdravil. Pospešila je korake in se ni ozrla več.

Čez par dni je morala iti v zavod.

Bilo je zadnje leto njene šole. Te počitnice, ki jih je prebila prve v vsej celoti zunaj zavoda, so jo spremenile. Zavod se ji je zdel tuj, njene oči so gledale drugače.

Samo eno upanje jo je polnilo: da je to zadnje leto. Ko je premislila v prihodnjost, ni imela jasnega odgovora. Kaj bo z njo? Kdo jo bo prišel iskat? Na ta vprašanja si je znala in mogla odgovoriti slednji dan manj ...

Mislila je na sivo gospo. Zdela se ji je druga mati. Vendar ji je bilo, kakor da se je tu pa tam čudno razoral njen obraz. Njeno čelo se je pomračilo. Počasi, le v slutnji je Dorica razumela, da jo mučijo vsakdanje skrbi. Kaj bo kupila za kosilo? Teh skrbi Dorica ni poznala. Niti v slutnji ne.

Gospa se ji je zdela pogostoma skopa. Zdaj je spoznala, da to ni skopost, da je nekaj drugega, nji nerazumljivega, zato je stežka mislila nanjo ...

25.

Misel na gospoda Ada jo je spremila še v zavod. Sklenila je, da razodene svojo skrivnost svoji najboljši prijateljici. Toda, kako naj ji pove? Kaj naj ji pove? Kaj se je sploh posebnega zgodilo ž njo? Saj bi je nihče ne razumel.

Ni povedala nikomur. V nekem časopisu je dobila sliko, ki je bila podobna Adu. Izrezala jo je in jo je nosila v svoji mašni knjižici. Vse proste ure je v mislih iskala njegov obraz. Mislila je zvečer, vpletal se ji je v sanjah.

Potrebovala je, da se nekomu razodene. Komu? Zatekla se je k svojemu dnevniku. Vedela je, da je njen izraz pomanjkljiv in da ne more izraziti tega, kar bi rada. Poslužila se je tedaj črnogledih misli o nesreči, ki so prepletale vse strani drobno popisanih zvezkov. Le neznano hrepenenje je vpletala vmes ...

Nevtešenost njenih misli jo je zopet vrgla iz realnega gledanja življenja, ki se mu je bila privadila o počitnicah, in jo je podila v čudnih sanjah obupa, ki ni bil iskren, a brez podlage tudi ne.

V šoli je bila raztresena. Kadar se je pridružila tovarišicam na vrtu ob prosti uri, se ni mogla igrati. Smeh ji ni šel iz srca. Če pa se je njena radost utrgala iz verig, je bila razposajena preko vseh in je njen smeh dospel v sobo prednice, ki jo je poklicala pred se.

Ob takih prilikah jo je gledal obraz prednice strogo, tenke ustnice so podrhtevale:

«Dorica, nič se nisi poboljšala.»

In dvignila je tenek suhi prst, glas je zapel:

«Če ne bo bolje s teboj ...»

Grožnje nikoli ni izrekla. Zato je smatrala Dorica vse težke ure, ki so ji bile dodeljene, za posledico takih obiskov.

Nekoč je stala Dorica pred častito materjo, ki se ni smejala in se ni spominjala tudi kateregakoli drugega pogreška. Nepretrgoma jo je meril njen strogi obraz in prst se ni dvignil, ustnice so bile nepremične.

Vzela je v roke papir, Dorica je spoznala svojo pisavo. Ena izmed gojenk ga ji je bila na skrivaj vzela.

«To si ti pisala?»

Dorica je pokimala in pogledala v tla. Izlila je bila besede na papir in mu zaupala svojo črno, od samote in razmišljanja razjedeno notranjost. Za strogega človeka so bile te besede strašne. Prednica je bledela.

«Poglej Marijo!» je dejala in pokazala s prstom na steno. «Ali vidiš, da se joče?»

Dorica se je ozrla. Skozi lastne solze, ki so ji naenkrat zalile oči, ni videla ničesar. Na steni pa je visela žalostna Mati Božja, ki je pretakala solze ...

«Kaj bo s teboj? Če boš taka, boš pogubljena!»

Dorica si ni vedela pomagati. Bila je vsa izgubljena v besedah, ki so šumele v glavi. Občutila je veliko krivdo in je želela pokore. Nehote, od drugih gojenk navajeni ji je prišla misel in zlezla v besedo.

«Častita mati, jaz ostanem pri vas.»

Častita mati je umolknila. Obraz se ji je umiril. Dolg pogled je počival na rdečih licih, nato je zmajala z glavo.

Dorica je sprejela kazen brez upora. V nedeljo popoldne je ostala v sobi in pisala nalogo ... Solnce jo je vabilo na okno, klic ptice je klical v prirodo, glasovi ljudi in njih koraki so prihajali s ceste.

Stopila je do okna. Naslonila je glavo na zaprte šipe in gledala skozi. Jasno nebo je blestelo v solncu, preko njega so šli raztrgani oblaki. Del ceste je bil viden in široka steza skozi ljudski vrt.

Ljudje na cesti so bili nedeljski, brezskrbni, s smehom na obrazu. Dorica jih je gledala, kakor gleda človek v svobodo in za trenutek pozabi, da je zaprt. Smeh od zunaj preide na obraz in polzi kakor kaplja v srce ...

Naenkrat je Dorica obstala. Njene oči so zastrmele in se niso mogle načuditi ... Rdečica je planila v obraz. Ko je ta izginila, je postala bleda ...

Zagledala je Ada. Počasi, nedeljsko opravljen, z veselim smehom na licih in dostojanstveno resen je šel po široki peščeni stezi med drevjem. Ob njegovi strani je šla deklica. Z enim samim pogledom jo je Dorica objela vso. Imela je čižme na nogah, črne nogavice, lilasto krilo in debele kite. Bila je razoglava. Njen obraz je bil videti pegast.

K tej deklici je Ado obračal svoj obraz. Bogve kod ji je sledil, zdaj jo je dohitel in jo izprašuje po imenu. Videla je, da se premikajo njegove ustnice, videla je njen smeh. Nato je njegova roka segla po njeni roki ...

Dorica je stopila od okna. Tega ni mogla prenesti. Objelo jo je novo čuvstvo, ki ga doslej ni poznala. Bilo ji je grenko, da bi se vdrla v tla ...

Stopila je zopet k oknu. Nista se držala več. Skoraj sta že izginila. Dorica je stopila na stol, videla je samo še njuni glavi. Tekla je k drugemu oknu. Ni ju videla več ...

Ostala je sama. Stala je ob oknu in šla po sobi. Sedla je, hotela je pisati ali čitati, ni mogla. Vstopila je tovarišica in ji dala besedo. Zavrnila jo je.

Nikjer ni imela obstanka. Vsa zlagana čuvstva obupa, osamljenosti in tihe ljubezni so stopile v stran, pokazalo se je ogromno novo čuvstvo, tako živo, tako življenjsko, da je trepetala pod njegovo težo ... Ni ga poznala, ni ga znala imenovati. Le njegov obraz je bil pred njo in obraz deklice z debelo kito, ki bi bila rada pljunila vanj. Srce jo je stisnilo med svoje pesti in jo je držalo kakor s kleščami ... V bdenju in v spanju ...

26.

Danes se spominja Dorica na tisti čas kakor na ogromne grde sanje. Spominja se, da so bile noči dolge in prša preozka, da so bile misli razdejane in da je bil neprestano jok na ustnicah, ki pa se ni mogel razvozljati v solze.

Vpraševale so jo oči: «Kaj ti je?»

Ona je gledala in ni znala odgovoriti. Da bi varala druge, je zagnala strašen krik veselja. Sebe ni mogla varati. Ta krik je bil namenjen žalosti, ki jo je dušila.

Ta je bila njena prva prevara. Počasi jo je prebolela. Od dne bolj je izginila slika, ki jo je imela sprva pred očmi, od dne do dne bolj je mrzila tega človeka. Do tistega hipa je imela še medel žarek upanja, tedaj je vgasnil še tisti.

Mama je mrtva, teta je mrtva, očeta ne pozna; še princ, ki jo je hotel osvoboditi, je umrl nagle smrti. V miru počivaj, princ!

Zapisala je v dnevnik dolge vrste obžalovanj in je olajšala srce.

Preteklo je leto ... Bila je mirnejša. Nekoliko zbrala se je. Boj, ki ga je nevidno bojevala v notranjosti, ji je dal potezo resnosti in modrosti. Pri sestrah in med gojenkami je pridobila na ugledu.

Nekoč jo je našla sestra Konstantina na vrtu. Ta lepa sestra je bila vedno zamišljena in se je rada sprehajala od vrtnic v kotu vrta do čebelnjaka.

Sestra Konstantina je sedla k Dorici in gledala na njeno delo. Dovrševala je vezenje za šolsko razstavo. Tedaj je položila roke na njeno ramo:

«Dorica, ali res ostaneš pri nas?»

Dorica je pogledala v temne oči častile sestre. Bile so kakor odprta knjiga, iz katere je bilo mogoče brati neznano mnogo.

«Kam pa naj grem?» je dejala z žalostjo, ki je take po svoji iskrenosti do tedaj še ni poznala.

«Tudi ti?» je dejala sestra. «Ne veruj,» je pristavila. «Kadar človek nima nikogar, ima cel svet. Ne poslušaj besed, poslušaj srce!»

Doričine roke so zastale. Sestra se je prestrašila same sebe, dvignila se je in odšla. Zaman je Dorica vpraševaje zrla za njo.

In vendar Dorica ni imela kam iti. Ko so se zaprla vrata za zadnjo gojenko, ki so odšle k starišem, jih je ostalo le še par ž njo.

Pele so, pospravljale, delale, vživale več svobode ... Ko pa je Dorica pomislila, da ni več šole zanje, da je postala odrastlo dekle, se je zazdela sama sebi odveč ...

Kam naj gre? Kam naj se vtakne? Ali naj v resnici ostane za deklo med zidovi, ko jo je vsak hip vleklo na svobodo, še predno je pred leti preživela prvi dan med temi stenami?

Toda, kam naj gre? Kje je oče? Kje je mati? Kje je princ?

Kaj je rekla lepa sestra Konštantina? Ali naj stopi na cesto, pred svet in reče: «Glejte, vaša sem! Vzemite me!»

Ni bilo izhoda. Stala je na vrtu in hrepenela v solnce; gledala je vanje skozi okna ... V tem brezupnem položaju so se je oprijele črne misli bolj nego kedaj poprej. Ta hip je občutila najbridkeje, da nima nikogar. Kakor zveri v kletki ji je bilo od hipa težje, bolj kot so minevali dnevi, se je bala, da je jesen ne zaleti med zidovi ...

Sedla je in napisala svoje najtežje pismo. Dala ga je skrivaj na pošto.

27.

Naslednji dan je Dorica razobešala perilo na vrtu, ko je videla prihajati gospo Marijo. Bila je sivolasa in sključena; zdela se ji je bolj stara kot kdaj prej.

Njene žive oči so iskale v Doričinem obrazu. Bil je navaden. Le nekoliko truden.

Ko sta sedeli na klopi, je bilo v drugič, da je pogledala gospa Dorico s pogledom, ki je vseboval očitanje.

«Kakšno pismo si pisala?»

Dorica je vedela, da bode prišle te besede iz starkinih ust. Imela je pripravljene solze zanje. Zajokala je.

«Jaz ne morem več ostati tu ...»

Starka je razumela. «Vem!» je dejala. «Ali to se lahko piše tudi drugače. Mislila sem, da si znorela.»

In ker je Dorica jokala, je zmehčala glas in opustila očitanje.

«Saj ni hudega. Prišla sem po tebe, da greš k nam in ostaneš pri nas.»

Dorica je mislila nato, a vendar ni pričakovala tega. Solze so se ustavile, velike svetle oči so gledale vanjo. Smeh je razširil ustnice. Merila je v starkinem obrazu resničnost starkine besede, kakor bi ji ne verjela. Ko je spoznala, je planilo čuvstvo z vso silo v njo.

Planila je in se je obesila gospe za vrat: «Moja mati, o moja mati!»

Skoro jo je podrla na tla. Bil je val hvaležnosti, ki se je po dolgih letih zopet lahko izčrpal nasproti prvemu človeku. Vse zadržano je bruhnilo iz nje. Kakor na smrt obsojeni, ki sprejema svojo pomilostitev.

Objeti sta jokali in se smejali ...

Zdaj je znala Dorica ceniti svobodo bolj kakor o počitincah. Veselila se je vsega, pomagala je v kuhinji, hodila na trg, učila se je občevati z ljudmi ...

Še enkrat jo je zagrenila misel na Ada. Morala je mimo šole. Ni ga videla. Ni se mogla premagati, vprašala je gospodično Nelo po njem. Bil je prestavljen v drugi kraj. Ta vest ji je napravila lažje srcé.

Tu pa tam se je iz navade zatekala k svojemu dnevniku. Poizkusila je zopet pisati vanj. Ni mogla. Bil je samo še spomin, ki ga je rada prebirala, a tvorne sile za temne misli ni bilo več v nji, življenje jo je zmotilo z veselimi stvarmi.

Gospodična Nela je opazila, da Dorica skriva neke zapisnike. Zatajila jih je pred njo.

Ko se je Dorica nekoč vrnila domov, je našla resne obraze. Gospa ji je jedva odgovorila. Gospodična Nela pa ji je pokazala kup zvezkov.

Bili so njeni dnevniki. Popadla jo je nevolja, da so tuji ljudje gledali v njene tajnosti. Popadla je z roko po njih, a Nela je bila hitrejša. Zakrila jih je z obema rokama.

«Pusti! Kateri blazen pisatelj je bil, ki si ga ti prepisala? In če si bila ti, je bil zadnji čas, da so se zaprla vrata za teboj in si prišla v svet ...»

Nato je Nela dala zvezek za zvezkom Dorici v roko, ta pa jih je morala nesti v peč. Kakor da gore vse težke ure z vso svojo skrivno lepoto, se ji je zdelo. Predno pa so vsi zvezki zgoreli, se je že nasmehnila.

«To mi vgaja,» je dejala gospodična Nela. «Zdaj si naša!»

28.

Proti večeru, ko je Nela šla na cesto, je gospa Marija poklicala Dorico k sebi. Sedli sta na stol, z obrazi druga proti drugi. Poteze na obrazu gospe so bile resne, a mile male oči so mežikale, Dorica je pričakovala.

Gospa je dejala: «Nela mi je brala, tvoje spise.»

Dorica je zatrepetala. Senca je šla preko čela. Bilo ji je neprijetno, ker je mislila, da je stvar že pozabljena.

«Slišala sem in vem, da vse ni samo domišlija. Glavno je prišlo iz nesreče, da nimaš nikogar, drugo je prišlo iz sreče, da si se prebudila v žensko ...»

Počakala je in ko Dorica ni trenila, je nadaljevala.

«Sama nisi vedela, kdaj ... Ti si bila neumna, ker nisi imela nikogar, ki bi te bil prijel za roko in ti povedal. Ti si stala sama pred seboj in nisi vedela, kaj je s teboj. — Zrastla si. Nikogar nimaš, ne očeta, ne matere, zato imaš mene, da ti povem, zakaj enega človek mora imeti, da se opre nanj.»

Gospa Marija je pogledala tesneje v njen obraz in zatrepetala v besedi.

«Na svetu je tako urejeno, da vse raste. Kadar se staro drevo polomi, poženejo iz korenike nove mladike in zraste mlado drevo. Iz semena zrastejo cvetice. In kje smo dobili seme?»

Ni čakala odgovora, zato je že naslednji hip dejala:

«Iz starejših cvetic, ki so umrle. Če bi ne bilo mladih poganjkov, bi vse, kar raste, izginilo. In kje bi bili ljudje, če bi otrok ne bilo? ...»

Gospa Marija je prišla do tiste točke, ob kateri se je beseda nehote ustavila. Morala jo je izreči, ker jo je začela. Dorica je čutila vročino po životu. Njene oči so velike visele na njenem obrazu in jih ni mogla odmakniti.

«Ti veruješ, da otroke nosi štorklja?»

Dorica je verovala. Vprašanja te vrste niso Dorico nikoli vznemirjala do tistega dne, da bi zahtevala določnega odgovora nanje. Če je slišala pogovor, se je raje odmaknila. Itak so druge stvari preveč vznemirjale njeno notranjost.

Gospa Marija je videla v Doričino notranjost. «Ti veruješ? Prav je, da si do danes verovala, prav je, da danes izveš resnico. Vsak človek ima očeta. Tudi ti si ga imela. S tvojo materjo sta se imela rada in ko jo je oče poljubljal, je dal tebi življenje. Zato ga ne smeš sovražiti. Ti si zrastla iz matere in si bila zato vsa njena ...»

Dorica je odtrgala oči od obraza gospe Marije. Zbežala bi bila, ni se upala. Sedela je kakor priklenjena, pod njo in v nji je gorelo ...

«Tako si dobila življenje ti. Tvoja mati je umrla, ti pa si postala ženska. Kar se je godilo v tebi, ni bilo drugega kot zorenje. Bog ti je odločil tistega, ki te bo smel poljubiti ...»

Dorica se je dvignila. Gospa Marija jo je prijela za roko. Solzo je imela v očeh.

«To so resne stvari ... In s tako resnimi stvarmi se ne smemo igrati s takimi besedami, kot si jih pisala ti. To je pljunek na Boga, ki je vse ustvaril in uredil po svoji modrosti, rast cvetic in prihod novega človeka ...»

Dorica je zbežala v svojo sobo. Zakrila je obraz v blazine svoje postelje in se ni prikazala do večera.

Ko se je prikazala, je bila spremenjena. Veliko spoštovanje je zrastlo pred gospo Marijo. Po ušesih so ji šumele besede: «Čudno je Bog zapisal nam ženskam, a brez tega nima smisla, da živimo.»

«Brez česa?» je vpraševalo v prsih in odgovarjalo obenem:

«Žrtvovati se in ljubiti.»

V skrivnost te besede je rastla Doričina misel in se je razvijalo njeno telo. Duša se je umirila. Bila je po dolgem času kakor ladja, ki se je po blodnjah v viharju zasidrala.

Del njenega življenja je bil zaokrožen in končan ...

* * *

Kar je še prišlo, je morda zanimivejše nego ravnokar povedano. Toliko radosti in bridkosti je vmes, da se zdi kakor veselo vino, a ni mogoče pripovedovati brez potokov solza. Ona misli pogosto, da so vse krivice padle nanjo, življenje pa pravi: «Tako sem in ne drugačno. Kdor me je ustvaril, mora popiti vse ...»

In vendar ima dvoje otrok in v najjasnejših trenutkih verjame, da je njeno življenje jedva s tem zadobilo vsebino in zmisel. In za čiste trenutke te zavesti je vredno potočiti srčno kri.